VSC Sklep I Cp 12/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v pritožbeno spornem delu zapustničino hči A. A. napotilo na pravdo, da s tožbo zoper oporočnega dediča B. B. in nujno dedinjo C. C. zahteva razveljavitev oporoke (točka I izreka). Prvoimenovani je tudi naložilo, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa (točka II izreka), in zapuščinski postopek prekinilo do pravnomočne rešitve pravde (izrek pod točko III)¹.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje nujna dedinja po pooblaščencu in predlaga, da se sklep razveljavi in na pravdo v zvezi z veljavnostjo oporoke napoti preostala dediča. Uvodoma navaja, da izdani sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov (torej po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; ZPP²). Navaja, da prvostopno sodišče ni zavzelo stališča v zvezi z odločilnimi dejstvi, od katerih presoje je odvisna tudi odločitev o verjetnosti oz. manj verjetnosti pravice dedičev. Sodišče bi moralo ugotoviti, za kakšno obliko oporoke dejansko gre in navesti tudi pravno podlago glede oblike oporoke. Glede na listino samo je namreč ugotoviti, da gre za pisno oporoko pred pričami, na podlagi čl. 64 Zakona o dedovanju (ZD), kar izhaja tudi iz zapisa oporoke in izjave same oporočiteljice, čeprav je oporoka sestavljena po notarju in ne izpolnjuje zakonskih znakov v skladu s čl. 64/1 ZD, saj ni lastnoročno podpisana s strani zapustnice in kot taka ni perfektna, zato ne gre za oporoko pred pričami. Ker je očitno, da oporoka ne izpolnjuje bistvenega pogoja, ki ga zakon zahteva za oporoko pred pričami, ni mogoče šteti pravico pritožnice kot manj verjetno. Vsakršno drugačno pravno razlogovanje, bi mejilo na arbitrarno odločanje in protispisnost po čl. 339/2/tč. 15 ZPP. Ali gre za oporoko pred pričami, ni mogoče preizkusiti, posledično tudi ne veljavnosti same oporoke, zato je podana kršitev po čl. 339/2/tč. 14 ZPP, prav tako pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

3Sodediča na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker je zapuščinski postopek posebna vrsta nepravdnega postopka, so v postopku s pritožbo uporabljene določbe ZD in ZPP, ki vsebujejo procesne določbe, uporabljive za zapuščinski postopek, vse v skladu z določbami 3. odstavka 1. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 163. člena ZD. Na podlagi čl. 350 v zvezi s 366 ZPP so smiselno uporabljive določbe ZPP, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo.

6Po tem, ko je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča I Cp 316/2022 z dne 14. 9. 2022 ugodeno pritožbi iste pritožnice, ki jo je ta vložila zoper odločitev istega prvostopnega sodišča D 10/2022 z dne 14. 3. 2022, s katero je bila (pritožnica) napotena na pot pravde, je prvostopno sodišče v ponovljenem odločanju z izpodbijanim sklepom ponovno sprejelo odločitev, kot ta izhaja iz točke 1 obrazložitve tega sklepa. V obrazložitvi je zapisalo, da ima v skladu s 46. členom Zakona o notariatu notarska oporoka, ki jo v obliki notarskega zapisa sestavi notar po ustni izjavi oporočitelja ali na podlagi oporočiteljeve že napisane izjave poslednje volje, ki jo notarju v potrditev predloži oporočitelj, enake pravne učinke kot sodna oporoka. Ker je notar zahtevam ZD o o sodni oporoki (člena 65. 66 ZD) v celoti sledil, je štelo, da je oporoka sestavljena v skladu z zakonskimi določbami. Glede na to, da sta C. C. in B. B. oporoko priznala kot veljavno poslednjo voljo zapustnice, medtem ko je A. A. ni priznala, ker ni podpisana s strani zapustnice, je, sklicujoč se na 210. člen ZD in vprašanje veljavnosti oporoke, ki je takšno sporno dejstvo, za katerega je štelo, da vpliva na pravico do dediščine in na velikost dednih deležev dedičev, prekinilo zapuščinsko obravnavo. Ker je notar pri sestavi oporoke sledil vsem zapovedim zakonodajalca, je prvostopno sodišče kot manj verjetno ocenjevalo navedbo sedaj pritožnice, da oporoka zaradi pomanjkanja podpisa oporočitelja ni veljavna in je na pravdo po določbi prvega odstavka 213. člena ZD napotilo pritožnico.

7Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na pot pravde napotilo dedinjo, ki ne priznava veljavnosti po zapustnici sklenjene oporoke. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni ugotovilo, za kakšno obliko oporoke gre – iz točke 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče pri odločanju o napotitvi na pravdo presojalo formalnosti, potrebne za notarsko oporoko, čemur je nato ponovno pritrdilo v točki 4 obrazložitve, ko je izrecno zapisalo, da je notar pri sestavi oporoke v celoti sledil navodilom Zakona o notariatu (ZN). Do teh zaključkov se pritožba z ničemer ne opredeli oz. jih ne izpodbija kot napačnih. Sodišče prve stopnje je sicer, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, s presojo formalnih pogojev, ki jih ZD določa za veljavnost sodne poroke³, napačno⁴ presojalo obstoj potrebnih formalnih pogojev veljavne notarske oporoke. Vendar pa pritožba in prvostopno sodišče prezreta določbo čl. 37/3 ZN⁵, na podlagi katere je, ob ostalih določbah ZN⁶, kot izpostavlja pritožbeno sodišče, s stopnjo verjetnosti in zgolj za potrebe odločitve o napotitvi na pravdo bilo pravilno odločeno o tem, pravica katerega od dedičev je manj verjetna. Presojo je prvostopno sodišče opravilo pravilno opirajoč se na prepričljivost podanih navedb sedaj pritožnice o neveljavnosti oporoke v postopku pred prvostopnim sodiščem, ki je trdila, da zadnja volja matere zaradi njenega nevsebovanega lastnoročnega podpisa ne predstavlja pisne oporoke pred pričami vsled oblikovne pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je pritožnica kot zakonita dedinja tista, ki bi dedovala v primeru ugotovljene neveljavnosti oporoke, in ki izpodbija poslednjo voljo matere, za kar vsekakor ima pravni interes. Vendar mora, ker se sklicuje na neveljavnost oporoke, v pravdi prevzeti vlogo tožeče stranke, glede na nadaljnjo pravno pomembno okoliščino, da sporna oporoka izpolnjuje formalne pogoje notarske oporoke, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče. Njene trditve o razlogih za neveljavnost oporoke, ki so dejanske narave⁷, so ob vseh izpostavljenih specifičnih okoliščinah konkretnega primera manj verjetne kot nasprotne trditve oporočnega dediča o veljavnosti oporoke, glede na to, da odstopanje od predpisane oblike zakonsko predvidene pisne oporoke pred pričami ni očitno, pri čemer oporoka⁸ ob uporabi identičnega kriterija očitnosti izpolnjuje pogoje notarske oporoke. Pravilna je torej ocena sodišča prve stopnje, da je oporoka, ki je sporna, veljavna zapustničina oporoka⁹, pri čemer je odločitev o vrsti oporoke, pravno vprašanje, o katerem se je sodišče prve stopnje izreklo, čeprav zgolj zaradi presoje o tem, pravica katerega od dedičev je manj verjetna, medtem ko bo o veljavnosti presojano v okviru pravde, upoštevaje trditve pravdnih strank. Zato izpodbijani odločitvi ni moč očitati niti arbitrarnega odločanja niti protispisnosti, ki bi pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklep je tudi mogoče preizkusiti, saj vsebuje vsebinsko obrazložitev, ki je razumljiva in brez protislovij, le da se pritožnica z njo ne strinja. Zato tudi zatrjevana graja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljena. Pravilna je tako odločitev, da se na pravdo napoti dediča, ki sporni oporoki odreka veljavnost.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo ustrezni določbi 210 in 213. čl. ZD o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo, čeprav je za svojo odločitev v obrazložitvi navedlo delno napačne razloge, ki pa na pravilnost sprejete odločitve ne vplivajo.

9Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD), je pritožbo v izpodbijanem delu (točka I in II izreka izpodbijanega sklepa) zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

10Po 1. odst. 174. čl. ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka, zato mora pritožnica, ki je v pritožbi priglasila stroške, pritožbene stroške trpeti sama.

¹ pritožbeno del odločitve pod točko III izreka ni sporen
² ta se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno, glede na določbo čl. 163 ZD
³ člena 65 in 66 ZD
⁴ sklicujoč se na čl. 46/1 ZN, iz katerega pa izhaja zgolj to, da ima notarska oporoka enake pravne učinke kot sodna oporoka
⁵ ki glede notarske oporoke določa, da če udeleženec ne zna ali ne more pisati, kar mora biti v listini zapisano, pri čemer morata v tem primeru pri sestavi listine sodelovati dve pismeni priči ali drugi notar, pred katerimi postavi udeleženec na listino svoj ročni znak, kar potrdita priči oz. drugi notar s svojim podpisom
⁶ člena 43 in 51 ZN
⁷ pri čemer sicer sama (po oceni pritožbenega sodišča pravilna) napotitev na pravdo, pritožbeno ni sporna,
⁸ v obliki notarskega zapisa notarja Gregorja Kovača opr. št. 11/2021-IO z dne 27. 8. 2021, kot to izhaja iz spisa
⁹ v skladu s 3. odstavkom (v zvezi s 1. točko 2. odstavka) 210. čl. ZD se o pravnih vprašanjih v zvezi z veljavnostjo in vsebino oporoke odloči v zapuščinskem postopku, zato je zapuščinsko sodišče imelo pooblastilo za v izpodbijanem sklepu sprejete zaključke in ravnanje v skladu s čl. 76 ZD