VSC Sodba PRp 199/2022

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in plačilni nalog (PN) Policijske postaje za izravnalne ukrepe št. 0000117944130 z dne 10. 1. 2019 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 2. alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 na podlagi 5. točke 136. člena ZP-1 ustavilo (I. točka izreka) ter odločilo, da storilec sodne takse kot stroškov postopka ne plača, drugi stroški postopka pa bremenijo proračun (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog kršitve materialnih določb ZP-1 in kršitve predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1. Predlaga odpravo izpodbijane sodbe ter zavrnitev storilčeve ZSV.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je prekrškovni organ z navedenim PN storilcu izrekel globo v višini 800,00 EUR zaradi prekrška po 2. alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2, ker je opravljal delo gostinca v jedilnici v hotelu B., pri tem pa ni posedoval dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji (RS).

5Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek ter sicer ugotovilo obstoj vseh objektivnih znakov prekrška, vendar v nadaljevanju zaključilo, da storilcu glede na ugotovljene okoliščine prihoda v RS in urejanju njegovega statusa tujca v RS ni mogoče očitati, da bi mu moglo in moralo biti znano, da njegovo ravnanje predstavlja kršitev zakona in s tem prekršek.

Pri tem je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče zaslišalo pričo A. A. ter pri tem ugotovilo:

- da je omenjena priča kot posrednik iskal kandidate v Bosni in Srbiji, ki bi prišli v Slovenijo na izobraževanje za delo v hotelirstvu,

- da je bilo vse dogovorjeno z C. in da je bilo tudi njemu kot posredniku predstavljeno, da gre za povsem pravno urejeno zadevo in da tujci, ki se izobražujejo v Sloveniji lahko tu tudi delajo,

- da delavci niso nič vedeli o tem, da je s takim načinom prihoda v Slovenijo in dela v Sloveniji kaj narobe, tudi sam je bil prepričan, da je vse tako kot mora biti, saj so mu to zagotavljali na C.

6Storilec se je v postopku branil s trditvami, da je pričel z delom dne, ko je pridobil potrdilo o vloženi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje iz namena študija, saj je menil, da po sklenitvi Pogodbe o kadrovskem štipendiranju z družbo A. d.o.o. ter pridobitvijo navedenega potrdila lahko že prične z opravljanjem praktičnega usposabljanja. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da gre pri vprašanju zakonitosti takega načina dela in bivanja tujca v RS za zelo zapleteno pravno vprašanje in tolmačenje predpisov ZTuj-2 ter da storilcu nedvomno določbe ZTuj-2 pred prihodom v Slovenijo niso bile znane. Nenazadnje je tudi v predmetnem postopku odločitev sodišča prve stopnje o storilčevi ZSV že bila enkrat razveljavljena. Zato ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je splošno znano, da postopki za pridobitev dovoljenj za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji trajajo več mesecev. Ob tem ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje poleg tega, da delavci niso nič vedeli o tem, da je s takim načinom prihoda in dela v Sloveniji kaj narobe, izhaja tudi, da je storilec imel sklenjeno pogodbo o kadrovskem štipendiranju z družbo A. d.o.o. in da je bil vpisan v izobraževalni program, pa tudi pritožbene trditve, da se je storilec, ki je pričel z delom 4 dni po vstopu v Slovenijo moral in mogel zavedati, da njegovo ravnanje predstavlja kršitev zakona in prekršek, niso utemeljene.

7Pritožbeno izpostavljena odločba Upravnega sodišče RS št. IV U 42/2019 z dne 20. 11. 2019 sodišča druge stopnje ne prepriča v nasprotno. Po vpogledu v navedeno odločbo je namreč ugotoviti, da ne temelji na enakem dejanskem stanju, saj dejstva, ki jih je v predmetnem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem priče A. A., iz navedene upravne odločbe ne izhajajo, zato zadevi nista primerljivi. Enako velja za pritožbeno izpostavljeno odločbo Višjega sodišča v Celju PRp 111/2020, navedba sodbe Okrajnega sodišča v Celju št. ZSV/2022 pa ni zadosti konkretizirana, da bi se sodišče druge stopnje lahko do opredelilo do njene vsebine.

8Ob vsem navedenem se pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da storilcu ni mogoče očitati niti najlažje oblike krivde, izkažejo za neutemeljene, zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec ter da je zato storilčeva ZSV utemeljena, pa kot pravilen.

9V odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).