UPRS Sodba in sklep I U 1619/2022-15

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in v območju Centra za tujce v Postojni od 14. 11. 2022, od 11:10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 14. 2 2023 do 11:10 z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: Slovenija) vstopil 11. 11. 2022 ob 03:30 iz Republike Hrvaške (v nadaljevanju: Hrvaška) nezakonito, v skupini 24 oseb, peš preko ZTO v bližini mejnega prehoda Obrežje in reko Savo, in bil še istega dne ob 5:17 prijet v Jesenicah/Brežicah. Takoj je zaprosil za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel ekonomske razloge, ciljna država pa je Italija. Toženka je ugotovila, da je tožnik kljub temu, da je bil seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, zapustil sprejemne prostore azilnega doma 13. 11. 2022. Iz uradnega zaznamka Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju PPIU) z dne 13. 11. 2022 izhaja, da je bil tožnik 13. 11. 2022 ob 11.10 kontroliran na relaciji Ljubljana-Koper na avtocesti A1, smer Koper, na CP Log v skupini še treh oseb. Ker je tožnik ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je policija z njim zopet izvedla predhodni postopek, v okviru katerega ga je ponovno seznanila tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave.

3Toženka je povzela, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi dne 14. 11. 2022 (v nadaljevanju prošnja), povedal, da je v Pakistanu njegovo življenje ogroženo in zaradi korone nima službe, da je imel z nekom težave zaradi zemlje, da so ga večkrat udarili, da je odšel na policijo, ki pa ni naredila ničesar. Njegovo življenje je bilo ogroženo zaradi zemlje in ker so ga udarili, posebnega dogodka, zaradi katerega je odšel iz Pakistana, pa ni bilo. Ni se poskušal preseliti v drug kraj v Pakistanu, kjer se je bilo težko preživeti. Pred korono je bilo vse v redu, po koroni ni imel več službe ne denarja in je prodal vse kar je imel, da je lahko prišel v Evropo.

4Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep. Povzela je, da je tožnik dvakrat vložil namero za vložitev prošnje, da je bil po prvi nameri seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, ki jih je kljub temu zapustil. Toženka meni, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega. Toženka izpostavlja, da je tožnik ob vložitvi prošnje 14. 11. 2022 celo izjavil, da na odločitev o njegovi prošnji nima namena počakati, zato toženka sklepa, da je ponovno izrazil namero samo zato, da ne bi bil obravnavan po Zakonu o tujcih, pri čemer gre za očitno zlorabo instituta mednarodne zaščite. Od osebe, ki potrebuje pomoč, je namreč moč pričakovati, da bo le-to poiskala v zanjo prvi varni državi in ne izbirala sebi ljubše ciljne države, ki je v primeru tožnika Italija.

5Toženka je ugotovila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kot ciljno državo, kar je potrdil ob svojem pravem prijetju s strani PP Brežice 11. 11 2022, kot tudi ob vložitvi prošnje. Italijo kot ciljno državo je potrdil tudi ob ustni seznanitvi z izrekom omejitve gibanja. Da tožnik ni imel namena, da bi v Sloveniji zaprosil za zaščito, v kolikor ga ne bi prijela policija, je potrdil tudi sam ob ustni seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja. Glede na to, da je registracijski list javna listina, ki jo je tožnik tudi podpisal, v postopku pa je bil vseskozi prisoten tolmač za urdu jezik, ki je tožnikov drugi jezik, ki ga govori in razume, je tožnik po oceni toženke vsekakor moral vedeti, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Prav tako so bile te posledice tožniku pojasnjene s strani socialnega delavca ob sprejemu v azilni dom, kjer pa se tudi sicer nahaja ogromno gradiva v različnih oblikah (plakati, zloženke) z osnovnimi informacijami v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, med drugim tudi o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. Na podlagi vsega navedenega je toženka dvomila v tožnikove izjave, da je sprejemne prostore zapustil zgolj zato, ker ni imel oblačil in obutve in da je zato iskal trgovino. Toženka je še dodala, da je vsaka nastanjena oseba v sprejemne prostore azilnega doma oskrbljena z najnujnejšimi stvarmi, zato ni mogoče verjeti, da bi bil po nastanitvi v sprejemne prostore azilnega doma brez čevljev in obleke. Tožnikova ravnanja, ob upoštevanju njegove nedvoumne izjave, da nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnji, brez dvoma izkazujejo, da je želel zapustiti Ljubljano in nato še Slovenijo, saj je bil dobljen na avtocesti v smeri Italije. Italija pa je po njegovih lastnih izjavah tudi njegova ciljna država. Do Italije bi tako že prišel, če ga ne bi na njegovi poti do tja dvakrat prijela policija. S tem je po oceni toženke izpolnjen pogoj iz druge alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega. Toženka je na podlagi tega, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija, pri čemer je sam izjavil, da na dokončanje postopka ne namerava počakati, ocenila, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s čemer bi toženki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti.

6Toženka je navedla, da je treba s tožnikom opraviti osebni razgovor, ki je razpisan za 6. 12. 2022 in na katerem bo imel možnosti dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, nato pa bo v njegovem primeru tudi odločeno. Brez osebnega razgovora namreč vsebinske odločitve v skladu z ZMZ-1 ni mogoče izdati, razen izjem, te pa v konkretnem primeru niso podane. Tožnikove izjave v prošnji za priznanje mednarodne zaščite so izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih mora pristojni organ na osebnem razgovoru razjasniti in podrobneje ugotoviti. Toženka je še izpostavila, da je tožnik ob prijetju s strani PP Brežice navedel, da je odhod povezan z ekonomskimi razlogi, ob formalni vložitvi prošnje pa je kot razlog navedel težave zaradi zemlje in udarce zaradi tega, kot tudi, da je zaradi korone ostal brez službe in denarja. Zato je še toliko pomembneje, da pred izdajo odločitve pristojni organ pridobi natančne in podrobne informacije tako o ekonomskih razlogih za odhod, kot tudi o težavah, povezanih z zemljo. Toženka meni, da je treba nujno izvesti osebni razgovor, saj bo s pridobitvijo zadostnih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s sodelovanjem tožnika, toženka pridobila celostno sliko konkretnega primera in pripravila svojo odločitev.

7Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Toženka se sklicuje še na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie z dne 14. 9. 2017, v kateri je zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilca.

8Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, glede na to, da je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore še pred podajo prošnje, in glede na njegove izjave, da nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnji, kar je potrdil tudi ob ustni seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja, ko je navedel, da ima ženo in mora delati, zato ne more nekaj mesecev čakati na odločitev. Toženka meni, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrstni ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal in zato tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje centra za tujce.

Povzetek tožnikovih navedb

9Tožnik izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

10Tožnik navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Toženec namreč trdi, da naj bi tožnik namerno in zavedno zapustil recepcijo oz. azilni dom oz. tako poskušal zapustiti RS, zaradi česar naj bi ga bilo mogoče šteti za begosumnega, pri čemer pa iz listin spisa izhaja, da tožnik ni bil ustrezno poučen, da azilnega doma ne sme zapustiti. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožniku ob podaji namere ni bil pojasnjen postopek. Samo opozorilo v jeziku, ki ga niti dobro ne razume, da bo obravnavan kot tujec, za laika ne zadošča. Tožniku ob registraciji ni bil zagotovljen ustrezen tolmač za njegov materni jezik, pouk pa je bil vse preveč hiter in kompleksen, da bi ga tožnik razumel, kar se tudi ujema s tožnikovim pojasnilom ob zaslišanju ter s podatkom ob podaji prošnje, da je njegov materni jezik punjabi. Pa tudi sicer, bi opozorilo toženca tožnika moralo zajemati natančen opis pravnih posledic ob ev. zapustitvi azilnega doma, ne samo opozorila, da bo obravnavan kot tujec, ker tožnik ne razume in ne pozna določb Zakona o tujcih in tako ni mogel razumeti ev. pravnih posledic samovoljne zapustitve azilnega doma. Če bi tožnik te pravne posledice poznal, azilnega doma ne bi zapustil, ampak bi počakal do konca postopka s prošnjo. Tožnik navaja, da se zdi, kakor da je toženec tožnika želel prelisičiti s pomanjkljivim in nerazumljivim pravnim poukom, kar je v nasprotju z načelom varstva pravic strank in javnih koristi po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in določbami o pravici do uporabe jezika ter z 42. členom ZMZ-1. Po Pravilniku o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v RS, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito, ki podrobneje določa določila glede uporabe jezika po ZMZ-1 po 3. alineji 4.čl., II. in III. odst. 5. čl. in 1. odst. 6 čl., je določeno, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jezik, ki ga vlagatelj razume ( 2. čl., 11. odst.), glede na omenjeno pravno podlago pa mora vlagatelj razumeti tudi posledici nesodelovanja. Z navedenim postopanjem s strani toženca pa je bila tožniku kršena tudi pravica do jezika in posledično do izjave po 3. tč. in 5. tč II. odst. 237. čl. ZUP. Prav tako tožnik ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu. Nesorazmerna pa je tudi časovna veljavnost ukrepa na 3 mesece zato tožnik podredno (v kolikor odločba ne bo odpravljena) predlaga opravo nadzora nad izvajanjem ukrepa.

11Tožnik sodišču zagotavlja, da ne želi pobegniti. Poudarja, da je zaslišan pojasnil, da ni želel zapustiti Slovenije, ampak je hotel iti trgovino. S potekom predhodnega postopka ni bil seznanjen, saj je povedal, da še v nobeni drugi državi ni podal namere. Tožnik sodišču zagotavlja, da namerava počakati v Sloveniji do konca postopka. Slednje je v eklatantnem nasprotju z zaključki in dvomi toženca, ki so očitno narekovali izdajo izpodbijane odločbe, češ, da je tožnik poskušal pobegniti iz Slovenije in da gre zato sklepati, da v Sloveniji ne bo počakal. Znatna nevarnost, da bi pobegnil zato ni podana, zaključki toženca pa zmotni. Ukrep pridržanja in omejitve gibanja (oz. pravilno odvzema prostosti) sta zaradi teh razlogov nepotrebna.

12Tožnik še navaja, da sodna praksa, na katero se sklicuje toženka ni relevantna, ker je treba po njeni oceni v danem primeru upoštevati stališča sodišča v zadevi IU 62/2022 (in sodno prakso na katero se sklicuje ta odločba) ter pogoj, da mora biti ukrep potreben v smislu, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev, kot je odvzem prostosti. Toženka testa sorazmernosti sploh ni opravila in ni upoštevala osebnih okoliščin tožnika. Samo ugotovitev toženke, da je odšel iz sprejemnice azilnega doma, ker ni vedel, da mora tam počakati, ne zadošča za ugotovitev dejstva, da je tožnik begosumen in da naj bi na ta način skušal zapustiti RS. Gre za hud poseg v svobodo gibanja, morda delno tudi zato, ker gre za preširoko definicijo begosumnosti po samem zakonu. Tožnik meni, da je predpis ZMZ-1 v 84a čl., 2. alineji protiustaven, zato naslovnemu sodišču predlaga, da postopek - prekine in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 23. člen ZustS). Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi v celoti in zahteva, da toženka nemudoma po prejemu te sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo, prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna.

13Pooblaščenka tožnika je na naroku zahtevala izdajo začasne odredbe in navedla, da je tožnik izpovedal, da mu nastaja škoda, da je tožnik socialni delavki Centra za tujce povedal, da je njegovo zdravstveno in psihično stanje slabše, odkar je zaprt v Centru za tujce, zaradi česar predlaga, da se ga nemudoma izpusti iz Centra za tujce in premesti v azilni dom.

Povzetek navedb toženke

14Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu kot zakonitem in pravilnem ter prereka vse navedbe tožnika. Poudarja, da je celoten postopek potekal s pomočjo tolmača za urdu, za katerega je tožnik sam navedel, da ga govori. Iz prošnje izhaja, da govori tudi malo punjabi in hindi, zato so vsi ugovori glede jezika neutemeljeni.

15Toženka je v odgovoru na začasno odredbo predlagala njeno zavrnitev, ker bi z ugoditvijo, smisel samega ukrepa o omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja določenih dejstev, ki so potrebna za pravilno in zakonito odločitev o tožnikovi prošnji za MZ in nedvoumno izkazani begosumnosti, izgubil smisel.

K I. točki izreka:

16Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, označene v sodnem spisu kot priloga A1 do A5, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-5269/2022 in zaslišalo tožnika. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnika za vpogled v spis naslovnega sodišča I U 1622/2022, ker za ta upravni spor ni bistveno, kaj je izpovedal v drugem postopku tretja oseba (tožnikov sopotnik).

Tožba ni utemeljena.

17Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

18V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

19Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). Neutemeljene so zato posplošene tožbene navedbe, da kriteriji begosumnosti niso opredeljeni in s tem v zvezi podan predlog za prekinitev tega postopka.

20Odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil.

21Ni sporno, da je tožnik 11. 11. 2022 na PP Brežice izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-1¹ izpolnila registracijski list in tožnika po tolmaču v urdu seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec (v nadaljevanju opozorilo). Iz registracijskega lista in uradnega zaznamka z dne 11. 11. 2022 izhaja, da je postopek (tudi opozorilo) prevajan v urdu. Tožnik v zaslišanju na vprašanje svoje pooblaščenke izrecno pove, da zna urdu boljše kot punjabi, da lahko urdu razume, piše in bere, punjabi pa le piše. S svojo izpovedjo tožnik tako negira lastne tožbene navedbe, da urdu ne razume. Glede na to, da tožnik sam pove, da urdu razume, so vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo ne nepravilnost postopka in kršitve zato, ker je bil upravni postopek prevajan v urdu, neutemeljeni, saj tožnik sam pove, da urdu govori, razume, piše in bere. Glede na to sodišče ne sprejema, da tožnik ni razumel pojasnil in opozoril, ker je bilo prevajano v urdu. To dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik potrdil vse ostalo iz registracijskega lista z dne 11. 11. 2022, zato sodišče ne verjame, da (le) opozorila pa tožnik ne bi razumel.

22Sodišče tožniku ne verjame, da je šel iz azilnega doma zato, da bi šel v trgovino po oblačila. Ni sporno namreč, da je tožnika policija prijela na cestninski postaji Log na AC A1 v smeri Kopra, pri čemer je tožnik enkrat povedal, da ni vedel, kam se vozijo, drugič, da je taksi vozil proti Italiji. Tožnik je povedal, da je šel v skupini petih iz azilnega doma, da ni poznal nikogar, da je najprej prišlo vozilo, s katerim so se pripeljali do neke lokacije, kjer se je usedel v taksi. Tri osebe so bile že v taksiju, nato so se štiri osebe odpeljale naprej. Vse to naj bi organiziral nekdo iz azilnega doma, ki mu naj bi tožnik rekel, da hoče kupiti obleke in čevlje. Tožnik je povedal, da ni vedel, kam jih bo taksi peljal. Sodišče ocenjuje kot neprepričljivo izpoved tožnika, da je šel po nakup po oblačila in sicer, kot izpove, z neznanimi najprej v en avto, nato v taksi, za katerega pove, da je peljal proti Italiji, potem pa, da ni vedel, kam je peljal, upoštevajoč, da so tožniki policista dobili na avtocesti proti Kopru, v bližini katerega ni trgovine z oblačili niti ni to pot od azilnega doma do najbližje trgovine z oblačili. Zato sodišče tožniku v tem delu izpovedi ne verjame. Sodišče ni spregledalo, da je tožnik zanikal, da bi vložil namero dvakrat, saj je izpovedal, da drugič na policijski postaji ni ničesar rekel. Zgolj neprepričljiva izpoved tožnika, ki zanika dejstva, ki jih je toženka ugotovila v upravnem postopku, da je npr. dvakrat vložil namero, po presoji sodišča ne ovrže ugotovitev toženke. Upoštevajoč, da ima tožnik brata v Italiji, kamor je bil namenjen, ko je zapustil Pakistan, da bi šel k bratu v Italijo, če ne bi dobil mednarodne zaščite v Sloveniji, da je bila ciljna država Italija, da sodišče tožniku ne verjame, da je šel po oblačila, ko je šel iz azilnega doma, ampak je hotel v Italijo k bratu, da to, da neresnično navaja, da je šel po oblačila, kaže na to, da je tožnik zavestno navajal neresnične podatke, s ciljem uspeti v postopku, da se je torej zavedal v kakšnem postopku je in da je postopek razumel, utemeljuje begosumnost tožnika. Zgolj tožnikova izjava, da bo tokrat ostal v Sloveniji, pri čemer ne navaja, da bi se karkoli spremenilo, sodišča ne prepriča, da bi ostal v Sloveniji do zaključka postopka. Sodišče je pri oceni tožnikove izpovedi upoštevalo tudi, da je v prošnji navedel, da ne namerava ostati v Sloveniji do zaključka postopka.

23Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v urdu, kar je tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, razumel, saj sam pove, da je urdu jezik, ki ga najbolje razume in govori. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Pravilna je presoja toženke, da je tožnik begosumen v bistvenem z obrazložitvijo, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme, da je bil tožnik namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država. Po presoji sodišča je ocena toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, glede na vse navedeno, zato pravilna. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno zaprosil za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna. Ob upoštevanju navedenega, je po presoji sodišča dokazna ocena toženke vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost.

24Po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe, da toženka ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

25Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ne opredeljuje, ker so nerelevantne oziroma v delih presplošne.

26Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

27Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

28Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

29Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da mu izvrševanje tega ukrepa povzroča težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Tožnik navaja in izpove, da se v Centru za tujce slabo počuti, da mu glava ne deluje, da je zelo zaskrbljen in da bi rad bil v odprtih prostorih, da se počuti stisnjenega. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

30Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

¹ Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom."