VSM Sklep I Ip 657/2022

I. Pritožba se zavrne in se v točkah I., II. in IV. izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika z dne 30. 12. 2021 in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1552/2021 z dne 23. 12. 2021 razveljavilo ter upnikov predlog za izvršbo z dne 16. 12. 2021 zavrnilo (točka I izreka). Upniku je naložilo, da mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa dolžniku povrniti stroške ugovora v skupnem znesku 373,32 EUR, v presežku pa dolžnikov zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Zahtevo dolžnika za povrnitev stroškov pritožbe z dne 10. 3. 2022 in pritožbe z dne 15. 3. 2022 je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka v vlogi z dne 20. 7. 2022 (točka IV izreka).

2Zoper sklep se je po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil upnik. Trdil je, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz nepravilnega pravnega in dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za sklenitev sodne poravnave v delovnopravnem sporu in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Pojasnil je okoliščine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri dolžniku in v zvezi z vložitvijo tožbe pri delovnem sodišču ter okoliščine in razloge za sklenitev sodne poravnave, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagal izvršbo. Vztrajal je pri stališču, da je bilo plačilo, glede katerega se je s sodno poravnavo zavezal dolžnik, dogovorjeno kot odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je na podlagi 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) neobdavčena. Po njegovem je zato sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil dolžnik od zneska, dogovorjenega s poravnavo, dolžan plačati davke in prispevke, upniku pa izplačati le neto znesek v višini 9.348,00 EUR. Prav tako je vztrajal pri stališču, da plačilo, na katerega se je kot na izpolnitev obveznosti po sodni poravnavi skliceval upnik (tj. nakazilo 9.348,00 EUR na račun upnika in plačilo davkov in prispevkov v skupni višini 6.652,00 EUR), ne predstavlja izpolnitve obveznosti po sodni poravnavi, ampak plačilo iz naslova delovnega razmerja, in sicer pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s čimer se je skliceval na plačilno listo, ki jo je v zvezi z obračunom izplačila 16.000,00 EUR bruto izdal dolžnik. Pojasnil je tudi, da je po prejemu zneska 9.348,00 EUR najprej predvideval, da gre za delno plačilo po sodni poravnavi in dolžnika pozval k izpolnitvi celotne obveznosti, ko je prejel odgovor dolžnika in plačilno listo, pa je ugotovil, da je dolžnik plačal nekaj povsem drugega. Prav tako je izpostavil, da je dolžnik v zvezi s pridobivanjem stališča FURS in plačilom upniku namenoma deloval tako, da poravnava ni bila izvršena tako, kot je bila dogovorjena, in je očitno s figo v žepu že podpisal poravnavo. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, podredno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da določi, da je dolžnik dolžan upniku plačati znesek 6.652,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2021 do plačila ter pripadajoče izvršilne stroške, vse v roku 15 dni po izdaji sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je stroške pritožbe.

3Dolžnik je v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Pojasnil je svoje videnje okoliščin in namena strank v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave. Pojasnil je tudi, da je izplačilo s poravnavo določene odškodnine tehnično izvedel tako, da je odškodnino obračunal pod šifro J900, saj so mu tako svetovali na Ministrstvu za javno upravo, ker posebna šifra za izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi odpovedi ni predvidena. Zanikal je, da bi upniku pripadalo kakršnokoli izplačilo na podlagi delovne uspešnosti, ki se sicer obračuna in poroča pod šifro Z210. Vztrajal je pri stališču, da je svojo obveznost po sodni poravnavi pravilno izpolnil in od dogovorjenega bruto zneska ustrezno odvedel predpisane davke in prispevke, saj s poravnavo dogovorjena odškodnina ne predstavlja izjeme iz 27. člena ZDoh-2. Sicer pa je bilo tudi v poravnavi določeno, da 16.000,00 EUR predstavlja bruto znesek, kar kaže na to, da je bilo strankama, ki so ju v postopku pred delovnim sodiščem zastopali odvetniki, jasno, da bo od dogovorjenega zneska treba obračunati in plačati še ustrezne davke in prispevke.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upoštevaje vsebino pritožbe in dejstvo, da je bilo v točki III izreka izpodbijanega sklepa, pod katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo dolžnika za povrnitev stroškov pritožb z dne 10. 3. 2022 in 15. 3. 2022, odločeno v upnikovo korist, je sodišče druge stopnje štelo, da upnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija le v delu, v katerem v postopku ni uspel, to je v točkah I, II in IV izreka (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Pritožbeni preizkus v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in razlogov, ki jih sodišče druge stopnje upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je zato opravilo le v tem delu.

6Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da (sicer nespornega) plačila z dne 29. 10. 2021 v skupni višini 16.000,00 EUR, ki ga je dolžnik izvršil tako, da je upniku nakazal znesek 9.348,00 EUR, v preostali višini 6.652,00 EUR pa je za upnika odvedel in plačal od zneska 16.000,00 EUR obračunane davke in prispevke za socialno varnost, dolžnik ni izvršil kot izpolnitve obveznosti po sodni poravnavi z dne 2. 9. 2021, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov. Prav tako so neutemeljeni v zvezi s tem podani pritožbeni očitki v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja.

7Drži sicer pritožbena navedba, da je dolžnik v zvezi z izplačilom 16.000,00 EUR 17. 11. 2021 izdal plačilno listo, naslovljeno „Obračun plače za mesec september in leto 2021“, v kateri je vrsto izplačila opredelil pod šifro J900 „Drugi dohodki iz delovnega razmerja“ in nato od zneska 16.000,00 EUR obračunal prispevke v višini 3.536,00 EUR in davčne odtegljaje v višini 3.116,00 EUR. Vendar pa je, kot je dolžnik pojasnil že v ugovoru in kot izhaja iz ugovoru priloženega dopisa z dne 15. 12. 2021 (priloga B7), pooblaščenec dolžnika že 15. 12. 2021 obvestil pooblaščenca upnika o tem, da je dolžnik obveznost po poravnavi po pridobitvi mnenja FURS izpolnil tako, da je znesek 16.000,00 EUR upošteval kot bruto znesek, od katerega je obračunal in plačal davke in prispevke v skupni višini 6.652,00 EUR, upniku pa nakazal neto znesek 9.348,00 EUR. Navedbe dolžnika, da je navedena plačila opravil kot izpolnitev svoje obveznosti po sodni poravnavi in ne kot izpolnitev kakšnih drugih obveznosti, ki bi dolžnika morebiti še dodatno bremenile v zvezi s pravicami upnika iz delovnega razmerja, potrjuje tudi ugovoru priložena elektronska korespondenca s Finančno upravo RS (FURS), Generalnim finančnim uradom, in sicer z A. A. (priloga B6), iz katere je razvidno, da je dolžnik pri FURS poizvedoval o načinu obračuna davkov in prispevkov od odškodnine za nepremoženjsko škodo in v zvezi s katero je dobil odgovor, da je treba v REK-1 obrazec vpisati šifro 1150. Kot izhaja iz REK-1 obrazca pod prilogo B5, ki ga je dolžnik v sistemu edavki.durs.si vložil 29. 10. 2021, je dolžnik temu tudi sledil. Prav tako navedbe dolžnika potrjuje korespondenca z Ministrstvom za javno upravo (MJU), Direktoratom za javni sektor, Sektorjem za plače v javnem sektorju, in sicer s sekretarko B. B., iz katere izhaja, da je bilo dolžniku v zvezi z izplačilom po obravnavani sodni poravnavi svetovano, da izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi odpovedi pogodbe poroča pod šifro J900, saj posebna šifra za tovrstno izplačilo ni določena. Nenazadnje pa tudi iz same sodne poravnave izhaja, da razen obveznosti dolžnika po izplačilu denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi odpovedi v višini 16.000,00 EUR bruto, stranki druga do druge iz naslova delovnega razmerja tožeče stranke (upnika) pri toženi stranki (dolžniku) in njegovega prenehanja nimata nobenih zahtevkov več ter se vsem zahtevkom odpovedujeta.

8Čeprav je torej dolžnik v zvezi z izplačilom zneska 16.000,00 EUR bruto izdal dokument v obliki obračuna plače, v katerem je dohodek v višini 16.000,00 EUR opredelil kot „Drugi dohodki iz delovnega razmerja“ in od njega za upnika nato obračunal in plačal davčni odtegljaj (akontacijo dohodnine) in prispevke za socialno varnost, sodišče druge stopnje glede na obrazloženo nima nobenih pomislekov o tem, da se navedeni obračun in na njegovi podlagi opravljena plačila nanašajo na izpolnitev obveznosti po sodni poravnavi. Slednje je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Drugo vprašanje pa je, ali s sodno poravnavo dogovorjena odškodnina za nepremoženjsko škodo sploh predstavlja obdavčljiv dohodek, od katerega je treba plačati akontacijo dohodnine in odvesti prispevke za socialno varnost.

9Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v primerih, ko se od (bruto) zneska, ki je določen v izvršilnem naslovu, obračunajo in plačajo tudi davki in prispevki, tudi plačilo davkov in prispevkov pomeni plačilo upniku oziroma za upnika, ki pa se ne izvede neposredno upniku, ampak državi za upnika.¹ Tako je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnik s plačilom 16.000,00 EUR, ki ga je 29. 10. 2021 izvršil na zgoraj opisan način, v celoti izpolnil svojo s sodno poravnavo določeno obveznost, in sicer še pred potekom v sodni poravnavi določenega 60 dnevnega roka za plačilo. S tem je terjatev upnika po sodni poravnavi v razmerju do dolžnika v celoti prenehala, zaradi česar je upnik za izterjavo te terjatve zoper dolžnika 16. 12. 2021 neutemeljeno predlagal izvršbo.

10Med strankama je sicer sporno, ali s sodno poravnavo dogovorjena odškodnina za nepremoženjsko škodo sploh predstavlja obdavčljiv dohodek, od katerega je treba plačati akontacijo dohodnine in odvesti prispevke za socialno varnost. Od odgovora na to vprašanje je odvisno tudi, ali je dolžnik od zneska 16.000,00 EUR utemeljeno obračunal in za upnika državi plačal 6.652,00 EUR akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost ter upniku nakazal le preostanek v višini 9.348,00 EUR, ali pa bi bil do nakazila celotnega zneska 16.000,00 EUR upravičen upnik. Vendar pa presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja in prispevkov za socialno varnost ter presoja, ali je pravilno, da so bili davčni odtegljaj in prispevki sploh obračunani in plačani, ni predmet civilnega izvršilnega postopka² in presega pristojnost izvršilnega sodišča, temveč spada v pristojnost presoje davčnih organov (FURS). Morebitne napake pri izračunu oziroma plačilu davčnega odtegljaja in prispevkov ter posledično vrnitev neutemeljeno oziroma preveč plačane dohodnine in prispevkov, mora upnik zato uveljavljati pri pristojnem davčnem organu po pravilih, ki jih določajo davčni predpisi, morebitno sodno varstvo pa lahko nato uveljavlja v upravnem sporu.³ V postopku pred davčnim organom v zvezi z odločanjem o vrnitvi preveč oziroma neutemeljeno plačanega davka in prispevkov in ne v civilnem izvršilnem postopku se tako tudi presoja, ali s sodno poravnavo dogovorjena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi odpovedi spada med izjeme od obveznosti plačila dohodnine po 5. točki 27. člena ZDoh-2.⁴

11Za presojo pravilnosti odločitve o utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi se zato kot nebistveno izkaže vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi odpovedi, katere plačilo je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo, treba opredeliti kot dohodek iz delovnega razmerja, opredeljen v 5. točki 37. člena ZDoh-2, ali pa je pravilno stališče upnika, da zanjo velja izjema od plačila dohodnine, določena v 5. točki 27. člena ZDoh-2. Pritožbenemu sodišču se zato s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

12Glede na pojasnjeno pod točkami 6 do 10 obrazložitve tega sklepa za presojo utemeljenosti obravnavane pritožbe tudi niso bistveni pritožbeni očitki, da je dolžnik po sklenitvi sodne poravnave s tem, ko je pri FURS oziroma MJU poizvedoval o načinu izvedbe izplačila s sodno poravnavo dogovorjene odškodnine, namenoma deloval tako, da sodna poravnava ne bi bila izvršena tako, kot je bila dogovorjena in pri tem ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom prepovedi zlorabe pravic.

13Ker je dolžnik po sklenitvi sodne poravnave še pred zapadlostjo v celoti izpolnil obveznost plačila zneska 16.000,00 EUR (bruto), je upnikova terjatev že pred vložitvijo predloga za izvršbo prenehala. S tem je torej podan ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, zaradi česar je (čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje) pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

14Prav tako je pravilna na dolžnikov uspeh oziroma upnikov neuspeh v ugovornem postopku vezana odločitev sodišča prve stopnje, da mora upnik dolžniku povrniti stroške ugovora z dne 30. 12. 2021 v skupni višini 373,32 EUR (točka II izreka izpodbijanega sklepa), svoje stroške ugovornega postopka pa kriti sam (točka IV izreka izpodbijanega sklepa). Upnik navedenih stroškovnih odločitev ni konkretizirano grajal, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus. Glede na pravilno odločitev o ugoditvi dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je upnik z vložitvijo neutemeljenega predloga za izvršbo stroške ugovora dolžniku neutemeljeno povzročil in je dolžnik upravičen do njihove povrnitve (šesti odstavek 38. člena ZIZ), medtem ko mora upnik svoje stroške na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ kriti sam. Sodišče prve stopnje je dolžnikove stroške, ki jih je naložilo v plačilo upniku, odmerilo skladno z določbami ZIZ, ZPP in Odvetniške tarife (OT), svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da je omogočen njen pritožbeni preizkus, ki kršitev ni pokazal.

15Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Upnik, ki s pritožbo ni uspel in njegovih pritožbenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ), mora te kriti sam. Prav tako mora svoje stroške odgovora na pritožbo sam kriti dolžnik, ki z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zaradi česar stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnih za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Tako tudi VSRS Sklep II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, točka 17 obrazložitve.
² VSRS Sklep II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, točki 18 in 19 obrazložitve.
³ V skladu s stališčem ustaljene sodne prakse lahko zavezanec vračilo preveč plačanih davkov in prispevkov, ki jih je zanj obračunal in plačal izplačevalec dohodka kot plačnik davkov in prispevkov (57. člen ZDavP-2), brez predložitve popravka obračuna davčnega odtegljaja zahteva na podlagi določb 97. člena ZDavP-2. V postopku vračila lahko v takem primeru davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja in prispevkov napačen in preveč plačani davek in prispevke zavezancu vrne, ali pa zahtevek zavrne z odločbo, ki se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, določenimi v procesnih zakonih (VSRS Sodba X Ips 286/2017 z dne 22. 5. 2019; UPRS sodba III I 57/2019 z dne 23. 9. 2021; UPRS sodba in sklep I U 1605/2018 z dne 7. 10. 2020).
⁴ Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20 z dne 29. 9. 2022 ugotovilo, da je točka 5 27. člena ZDoh-2 v neskladju z ustavo in odločilo, da veljajo do odprave ugotovljenega neskladja za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2. Navedeno pomeni, da izjema od plačila dohodnine ne velja le za odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni in smrti), ki so izrecno predpisane v 5. točki 27. člena ZDoh-2, ampak za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode, pri čemer pa tudi za odškodnine za tovrstno škodo, ki so izplačane na podlagi sodne poravnave, oprostitev od plačila dohodnine velja le pod pogojem, da sodna poravnava ni bila sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank in če odškodnina ne presega utemeljenega in razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih.