VSM Sodba IV Kp 58753/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 58753/2019 z dne 29. 8. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo štirih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 356,66 EUR ter stroške v zvezi s podajo izvedeniškega mnenja in stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom. Dolžan pa je plačati tudi sodno takso v višini 100,00 EUR ter po prvem odstavku 94. člena ZKP stroške kazenskega postopka, nastale z vročitvijo sodnega pisanja v višini 65,75 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe.

3Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata. Predlogu ni bilo ugodeno. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi terjali njuno navzočnost, pritožbeno sodišče strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik ob sklicevanju na sodno prakso (ki v obravnavani zadevi ni relevantna)¹ trdi, da zakonska znaka začasne zmanjšanosti zmožnosti za delo in začasne prizadetosti oškodovančeve zunanjosti v obravnavani zadevi nista podana. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo na podlagi izvedenih dokazov oceniti, ali gre za telesno poškodbo ali sled poškodbe, ne pa svoje odločitve brez obrazložitve, kljub dvomom, opreti zgolj na mnenje izvedenca. S povzetimi navedbami uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč natančno povzelo in pravilno ocenilo ugotovitve izvedenca medicinske stroke prof. dr. B. B., ki jih netočno in selektivno izpostavlja tudi zagovornik. Slednji namreč prezre, da je izvedenec medicinske stroke prepričljivo pojasnil, da v kolikor bi na predelu ličnega loka bila prisotna bolečina na otip, brez zunanjih znakov poškodbe, bi to štel za sled poškodbe. V obravnavanem primeru pa je po pregledu zdravstvene dokumentacije ugotovil, da gre za udarnino, ki je po nekaterih standardih lahka telesna poškodba, še zlasti, če gre za udarnino v predelu glave, kot je bila ugotovljena v obravnavani zadevi. Ob tem je izpostavil še, da predstavlja močnejši udarec s pestjo v obraz (kot ga je izvršil obdolženec) način, kako se lahko telo hudo poškoduje. Zaradi konkretne poškodbe, kot posledice udarca s pestjo v predel obraza, pa je bila zmožnost za delo oškodovanca začasno zmanjšana (pri čemer se lahko ta nanaša na oškodovančevo zaposlitev, kakor tudi na hišna in gospodinjska opravila), ob tem pa je bila začasno prizadeta tudi njegova zunanjost, kamor spadajo vidnejše spremembe na poškodovančevem telesu, predvsem na področju obraza.² S tem, ko je v razlogih izpodbijane sodbe povzelo način nastanka poškodbe, kot ga je podrobno opisal oškodovanec (ki je nenazadnje izpovedal tudi o bolečinah) ter posledice, ki jih je ugotovil in strokovno utemeljil izvedenec, je imelo sodišče prve stopnje utemeljeno podlago za zaključek, da narava oškodovančevih poškodb ustreza pravni kvalifikaciji lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1. Po presoji pritožbenega sodišča pa ravno položaj udarnine, in sicer ko gre za v javnosti izpostavljeni del obraza, dodatno prispeva še k prizadetosti oškodovančeve zunanjosti. Vse navedeno pa ne utemeljuje zaključka, da gre zgolj za neznatne ali zanemarljive posledice, niti da za oškodovančevo začasno zmanjšano zmožnost za delo ne obstaja ustrezna dokazna podlaga, kot poskuša to prikazati zagovornik.

6Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

7Bistvo zagovornikovih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ob podajanju svoje dokazne ocene ter povzemanju zagovora in izpovedb prič C. C., D. D. in E. E. trdi, da so njihove izjave medsebojno skladne in potrjujejo zagovor obdolženca, da oškodovanca ni udaril. V nasprotju s tem, pa je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno verjelo oškodovancu, zagovor obdolženca in izpovedbe kar treh prič pa ocenilo za neverodostojne. Po mnenju zagovornika, pa okoliščina, da je oškodovanec utrpel poškodbo, ki je objektivno izkazana, še ne pomeni, da jo je povzročil obdolženec.

8Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo ne samo na podlagi izpovedbe zaslišanega oškodovanca F. F., ki je prepričljivo in izkustveno logično opisal potek dogodkov obravnavanega dne in udeležene osebe, ter v celoti potrdil očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, temveč tudi na podlagi oškodovančeve zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja prof. dr. B. B. Slednji je pojasnil, da so bile poškodbe oškodovanca objektivizirane, ter da je šlo v obravnavani zadevi za tipični udarec levičarja v desni del obraza osebe, ki mu je stala nasproti, pri čemer ne gre prezreti, da je obdolženec sam povedal, da večinoma dela z levo roko. Tako zagovornik z lastno interpretacijo razlogov izpodbijane sodbe, kakor tudi s poudarjanjem izpovedb prič C. C., D. D. in E. E., ne more vzbuditi dvomov v pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so pritožbeno izpostavljene priče izpovedovale neprepričljivo in neskladno tako o interakciji med obdolžencem in oškodovancem, kot tudi o sami prisotnosti morebitnih prič pri obravnavanem dogodku, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 6-7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem pa je le izpostaviti, da je obdolženčeva zunajzakonska partnerka priča C. C., ki bi naj podrobno spremljala celotno dogajanje, sprva pojasnila, da sta bila tedaj v bližini navzoča tudi D. D. in E. E., nato pa, da ne ve kje sta stala in da ju ni videla, medtem ko je na drugi strani oškodovanec prepričljivo in skladno izpovedal, da je videl samo dve ženski, ki ju ne pozna in sta stali v križišču na pločniku ter spremljali dogajanje. Glede na navedeno, ko je bilo v celoti slediti izpovedbi oškodovanca, pri katerem ni bilo ugotoviti nobenega interesa po krivem izpovedovanju, se zato kot nerelevantne izkažejo zagovornikove trditve o položaju obdolženčevega in oškodovančevega vozila, kakor tudi zagovornikova presoja izpovedb zaslišanih prič.

9Dvoma v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe zagovornik ne more povzročiti z lastno interpretacijo kronologije oškodovančevega postopanja obravnavanega dne, ki je razvidna iz listinskih podatkov v spisu (priloge A1 in C2) in njegove prepričljive izpovedbe o tem, da je po dogodku poklical policijo, ki je prišla na njegov dom, nato pa šel v ZD L., kasneje pa še v UKC Maribor in policijsko postajo, kjer je podal izjavo na zapisnik. Prav tako zagovornik ne more omajati oškodovančeve izpovedbe z navedbami, da je oškodovanec v ustni kazenski ovadbi ter zaslišan v fazi posameznih preiskovalnih dejanj kot ime storilca izpostavljal ime „A. X.“, šele na glavni obravnavi pa ime „A. Y.“. Samo poimenovanje obdolženca kot ga je uporabil oškodovanec namreč ni bistveno. Bistveno je le, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanec že k zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe priložil fotografijo obdolženčevega avtomobila, ki jo je posnel tik po dogodku, ter da je oškodovanec obdolženca kot storilca nedvomno prepoznal tako na podlagi opravljene prepoznave oseb po fotografijah, kot tudi neposredno na glavni obravnavi. Navsezadnje pa ne gre prezreti, da zagovornik v pritožbi sam poudarja, da je obdolženec „oškodovanca podzavestno prijel in sta se tako očitno nekaj časa držala“, s čimer torej priznava določeno fizično interakcijo med obdolžencem in oškodovancem. Da je obdolženec oškodovanca s pestjo v predel obraza tudi dejansko udaril, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanca (ki pred obravnavanim dogodkom obdolženca ni poznal), kakor tudi listinske dokumentacije o objektivni izkazanosti njegovih poškodb. V luči navedenega je zato neuspešno pritožbeno problematiziranje zapisa črke „L“ v izvidu zdravniškega pregleda ZD L., saj gre za nepomembno okoliščino, ki nenazadnje temelji le na subjektivnem prepričanju zagovornika, da ta pomeni poškodbo levega lica. Dejstvo je namreč, da je oškodovanec še istega dne šel v ZD L., kjer je bil pregledan, kasneje pa še v UKC Maribor, ter končno, da je izvedenec medicinske stroke prof. dr. B. B., po pregledu celotne oškodovančeve zdravstvene dokumentacije, prepričljivo in strokovno utemeljil objektivno izkazanost utrpljene poškodbe v predelu desnega ličnega loka, ki jo je zadobil oškodovanec. S problematiziranjem o poškodbah, ki niti niso predmet očitanega kaznivega dejanja, pa zagovornik ne more prepričati v nasprotno, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.

10V zvezi z očitkom zagovornika, da bi lahko sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izvedlo posamezne dokaze, pritožbeno sodišče dodaja le, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, zato bi bilo vsakršno dodatno izvajanje dokazov odveč. Prav tako je obdolženec tekom postopka imel kvalificirano obrambo, ki kakršnegakoli drugega dokaznega predloga, od teh, ki so bili izvedeni, niti ni podala.

11Glede na uveljavljane pritožbene razloge je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo.

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca in ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ V zadevi VS RS I Ips 45659/2011-98 z dne 12. 6. 2014 je izvedenec zaključil, da je šlo za sled poškodbe in za neznante poškodbe. V zadevi VS RS I Ips 43147/2017 z dne 3. 6. 2021 pa je bilo osrednje vprašanje, ali opisana stopnja prizadetosti oškodovančevega dela telesa dosega kriterij začasno okvarjenega ali oslabljenega dela telesa.
² Prim. M. Šošić v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 417.