VSRS Sodba I Up 215/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-3804/2022/4 (1222-05) z dne 5. 9. 2022, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje 1 leta.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta podana oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Kot nesporno je ugotovilo, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo v izvorni državi ter posledično slabimi pogoji za življenje in ne s preganjanjem zaradi razlogov iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Ocenilo je, da gre za navedbe, ki so nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v konkretnem primeru pa ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da ta zanj ni varna. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča je še pojasnilo, da tožnikove navedbe o tem, da v Maroku nima dostopa oziroma sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, zato bo lahko podvržen neupravičenemu trpljenju, ne zadostujejo za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je izvorno državo zapustil, ker ni bilo dela. Če bi se vrnil v Maroko, bi bil na ulici, z ulice pa bi šel samo še v zapor. Meni, da obstoji tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, to tveganje pa je resnično, osebno in predvidljivo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

7Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Skladno z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. Prav tako pritožnik ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1).

10Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da obstaja tveganje, da bo zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, njegovim razlogom po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.

11Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).