VSM Sodba III Kp 19680/2021

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za drugo kazen eno leto in šest mesecev zapora in za tretje kaznivo dejanje kazen šest mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in tri mesece zapora. Na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, kar je ob upoštevanju dnevnega zneska v višini 15,00 EUR 1.500,00 EUR denarne kazni. Obdolžencu je bila v skladu z 48.a členom KZ-1 izrečena še stranska kazen izgona tujca iz države za dobo pet let, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Sodišče prve stopnje je obdolžencu na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo še čas pridržanja in pripora od 17. 4. 2021 od 10.40 ure dalje. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi P. d.o.o. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 1.534,75 EUR, obdolžencu pa je v skladu z osmim odstavkom 308. člena KZ-1 v zvezi s 73. členom KZ-1 odvzelo še zasežene predmete, to je osebni avtomobil znamke Opel Vectra španske registrske številke s pripadajočimi ključi in prometnim dovoljenjem ter zasežen mobilni telefon znamke iPhone. Obdolženec je bil na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun; obdolženec pa je dolžan povrniti morebiti priglašene stroške pooblaščenke oškodovane družbe, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu za očitano kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. členom KZ-1 izreče (pravilno določi) zaporno kazen v trajanju treh let in nato obdolžencu izreče enotno zaporno kazen šest let in deset mesecev zapora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Državna tožilka v pritožbi graja prvostopenjsko odmero kazni za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, saj meni, da je kazen prenizka in da je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo obteževalnim okoliščinam v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, prevelik poudarek pa obdolženčevemu priznanju. Izpostavlja, da je obdolženec s storitvijo tega kaznivega dejanja izkazal zelo veliko vztrajnost in predrznost, saj je v želji po izognitvi policijski obravnavi ogrožal življenja več oseb, in sicer tako petih potnikov, ki so se nahajali v njegovem vozilu, predvsem pa življenja policistov, ki so ga želeli ustaviti in obravnavati. Z veliko hitrostjo je drvel skozi več naselij in s tem ogrožal tudi življenja mimoidočih, poleg tega pa se je naklepno zaletaval v vozilo policistov, pri čemer so ga policisti lahko ustavili šele z uporabo stingerja, a je še potem pobegnil. Sodišče je tako pri odmeri kazni po mnenju državne tožilke dalo premajhen poudarek načinu, na katerega je obdolženec policistom preprečeval izvedbo uradnega dejanja, saj je šlo za vztrajno, brezobzirno ter hudo upiranje uradnemu dejanju, pri čemer je na enak način ogrožal življenja policistov in jim preprečeval izvedbo uradnega dejanja tudi v postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (kazenski postopek se vodi pod opr. št. I Kpr 16805/2022). Po drugi strani državna tožilka poudarja, da je sodišče dalo prevelik poudarek olajševalni okoliščini, to je priznanju krivde obdolženca, saj je slednji krivdo priznal tik pred zaključkom kazenskega postopka in zato ni prispeval h krajšemu postopku, ki je v priporni zadevi trajal leto in pol. Tudi dejstvo, da je obdolženec ostal brez prihodkov, ne more biti olajševalna okoliščina, saj je to izključno posledica njegovega ravnanja.

5Državna tožilka s pritožbenimi navedbami ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj teža kaznivega dejanja, v zvezi s katerim tožilka izpodbija kazensko sankcijo, in okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ne dajejo podlage za izrek strožje kazenske sankcije od določene in končno tudi v izreku o enotni kazni izrečene. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo ugotovljene obteževalne okoliščine, pri čemer je upoštevalo tako težo kaznivih dejanj kot stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca in nevarnost samih dejanj. Ustrezno je izpostavilo veliko vztrajnost obdolženca, ki je bežal pred policisti in se tako poskušal izmakniti njihovi kontroli, pri tem pa je ogrožal tako življenja drugih oseb kot tudi premoženje. Vendar ne gre prezreti, da je bilo kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi storjeno v realnem steku s kaznivim dejanjem prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo nevarnost tovrstnih kaznivih dejanj in za katero mu je tudi določilo relativno visoko zaporno kazen. Državna tožilka ima prav, ko izpostavlja tudi vztrajno in predrzno ravnanje obdolženca v zvezi s kaznivim dejanjem preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, vendar je po presoji višjega sodišča te okoliščine že v zadostni meri upoštevalo sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu za to kaznivo dejanje določilo povsem ustrezno kazen, ki se je nato odrazila tudi v primerni enotno izrečeni kazni pet let in tri mesece zapora. Takšna prostostna kazen tudi po oceni višjega sodišča ustrezno odraža nevarnost očitanega kaznivega dejanja, v povezavi z ostalimi kaznivimi dejanji, za katere je bil obdolženec obsojen, zato ni podlage za strožje sankcioniranje.

6Ob tem državna tožilka ne more biti uspešna z izpostavljanjem še enega kazenskega postopka, ki naj bi se zoper obdolženca vodil pred Okrožnim sodiščem v Celju. Pritožnica namreč ne navaja, da bi bil ta postopek že pravnomočno zaključen, to pa ne izhaja niti iz navedene opravilne številke, saj gre za kazenski postopek, ki je očitno še v fazi preiskave. Tako te okoliščine ni mogoče upoštevati v breme obdolženca.

7Pritrditi tudi ni pritožbenim izvajanjem v zvezi z zatrjevano napačno oceno olajševalne okoliščine v zvezi s priznanjem krivde obdolženca. Res je, da priznanje krivde ne more imeti enake teže, če je podano na samem začetku kazenskega postopka, kot če je podano med dokaznim postopkom, vendar je bilo v konkretni zadevi tudi takšno priznanje krivde pravilno upoštevano kot olajševalna okoliščina, saj je obdolženec kaznivo dejanje vendarle obžaloval in s svojim priznanjem, kot je to pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, tudi prispeval k hitrejšemu zaključku kazenskega postopka, saj bi se lahko ta z dokazovanjem še zavlekel. Kar zadeva na prvi stopnji upoštevano olajševalno okoliščino v smislu ekonomsko-socialnega položaja obdolženca je sicer pritrditi državni tožilki, da je obdolženec ostal brez prihodkov zaradi svojega ravnanja, pa vendar gre po drugi strani tudi za objektivno okoliščino, ki je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni prezrlo (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Ob ugotovljeni dosedanji nekaznovanosti je tako sodišče prve stopnje A. A. tudi po presoji višjega sodišča določilo povsem ustrezno kazen za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi in mu nato po pravilu o asperaciji izreklo tudi povsem primerno kazensko sankcijo. Svojo odločitev je v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe sprejemljivo obrazložilo, čemur pritrjuje še višje sodišče, zato pritožbi državne tožilke ni bilo mogoče ugoditi.

8Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, ko je izpodbijano sodbo preizkušalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena), in ker pritožnica tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi vplivalo na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, je o pritožbi državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obdolžencu, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).