VSL Sodba V Cpg 576/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(a) v izpodbijani II. točki izreka delno tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 952,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 zavrne;

(b) v izpodbijani IV. točki izreka pa v celoti tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 475,39 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. Pritožba proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 264,81 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Uvodno pojasnilo

1Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. V tem postopku je od tožene stranke – kabelskega operaterja - vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrglo pobotni ugovor za ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke v višini 24.061,89 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo v višini 10.475,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.523,29 od 6. 1. 2017 in od zneska 952,33 EUR od 6. 1. 2020 (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 695,52 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

3Proti II. točki izreka izpodbijane sodbe (ugodilni del) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdila je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila ter glede neutemeljenosti odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odstopu od ustaljene sodne prakse ni upoštevalo njenih argumentov. Posledično je nasprotovala tudi odločitvi v III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe (zavrnilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek ustrezno zmanjša na primeren znesek in ustrezno spremeni tudi odločitev o stroških. Še podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba je delno utemeljena.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

6Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije¹ materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).²

7Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo. Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči.

8Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso³ upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih.

Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

Pravna podlaga zahtevka

9Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

10V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika; OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ).⁴ Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

11Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imel urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del (uporabe tuje stvari, 198. člen OZ). Obenem predstavlja tudi prikrajšanje tožeče stranke, ker za uporabo pravic, ki jih varuje, ni prejela plačila, do katerega je upravičena. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka ni zatrjevala vseh zahtevanih elementov neupravičene obogatitve (uporabo tuje stvari, prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza). Le te je namreč mogoče enostavno izluščiti iz povzetih trditev tožeče stranke.

Zastaranje zahtevka

12Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve (352. člen OZ) in občasne terjatve (347. člen OZ).

13Kot je že pojasnjeno tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na odškodninski podlagi. Zato določilo 352. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve, v tem primeru ni uporabljivo.

14Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da pravdni stranki za sporno obdobje nista imeli sklenjene nobene pogodbe, ki bi določala obveznost tožene stranke za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisjie glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

15Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Ker je tožena stranka vsak dan kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, je vsak dan uporabljala pravice brez pravne podlage. Z uporabo pravic je bila tako vsak dan obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Vsak dan posebej je tako prišlo do prehoda koristi. Dejstvo, da je višina nadomestila določena na mesečna časovna obdobja, samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožeča stranka uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.⁵ To lastnost bi pridobilo šele, če bi kakšen akt ali sporazum, ki bi zavezoval pravdni stranki, to določal.

16Upoštevajoč vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je treba v tem primeru uporabiti pet letni zastaralni rok (346. člen OZ), ki velja za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve. Zato je pravilno zaključilo, da zahtevek od vključno 6. 1. 2015 dalje ni zastaran.

Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

17Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

18Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,36 EUR na naročnika na mesec. Višino nadomestila je ob zatrjevanem drugačnem dejanskem stanju določila ob upoštevanju miselne poti, ki jo je za določitev primernega nadomestila uporabilo VSRS v istovrstnih postopkih.⁶ Tožena stranka pa se je zavzemala za določitev nadomestila največ v višini, ki jo je VSRS določilo v sodbi II Ips 52/2018.

(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma

19V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,⁷ da po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum)⁸ z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazuma ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife.

20Zahtevek tožeče stranke je tako tudi glede višine oprt na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo

21Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.⁹ Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP. Že zato so zmotna vsa pritožbena stališča, ki temeljijo na predpostavki, da je VSRS v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 52/2018 določilo tarifo, ki jo je treba uporabiti v vseh prihodnjih primerih.

22Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.¹⁰ Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP¹¹ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,¹² lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

23Iz pojasnjenega tako izhaja, da sodišče, ko prejeme zahtevek za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic in ne obstaja sporazumno ali enostransko določena tarifa, na podlagi pravno odločilnega dejanskega stanja in materialno pravne podlage primera določi primerno nadomestilo le z veljavnostjo za konkretni primer (objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti). Tako določeno primerno nadomestilo za uporabo pravic velja le za stranke konkretnega postopka in ni neposredno uporabljivo za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic v drugem sodnem postopku, med drugimi pravdnimi strankami. V vsakem postopku pred sodiščem je namreč treba odločati v okviru ugotovljenega dejanskega stanja konkretne zadeve in materialno pravne podlage razmerja med pravdnimi strankami. Ob tem je sodišče omejeno še s procesnimi pravili, ki jih pri odločanju mora spoštovani.

Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča

24Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.¹³ Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

25Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,¹⁴ lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbrano pot v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina „primernega nadomestila“ tudi pri istem načinu določitve primernega nadomestila varira za več deset odstotkov.¹⁵ Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti.

26Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožečo stranko in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo.

27Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.¹⁶ To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost določenih okoliščin,¹⁷ ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018. Zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožeče stranke predlagano vsakokratno prilagajanje izbire metodološkega pristopa gradivu posameznega spisa.¹⁸

28Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da se je na trgu oblikovalo običajno plačilo za leto 2016. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in jasno obrazložilo, zakaj ponudbe poravnave¹⁹ s strani tožeče stranke vsem kabelskim operaterjem, po kateri je bilo kabelskim operaterjem ponujena sklenitev poravnave z višino nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika, ni mogoče šteti, kot vzpostavitev običajnega plačila. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in jim sledi. Že iz dopisa tožeče stranke kabelskim operaterjem namreč izhaja namen ponujene poravnave (izvensodna ureditev razmerji) ter da sklenitev poravnave v ničemer ne prejudicira višine običajnega nadomestila.

29Pravilno je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ravnanje tožeče stranke (odstop od pogajanj z nekaterimi operaterji po posredovani poravnalni ponudbi, medtem ko je z drugimi že sklenila poravnave), ne predstavlja nezakonitega postopanja in niti zlorabe svojega monopolnega položaja. Tožeča stranka je namreč vsem kabelskim operaterjem istočasno posredovala ponudbe za sklenitev poravnave pod istimi pogoji, če teh ponudb posamezni operaterji niso „pravočasno“ sprejeli in je tožeča stranka odstopila od pogajanj, to ni mogoče opredeliti kot nezakonito postopanje ali zlorabo monopolnega položaja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje tega ni mogoče šteti niti kot zlorabo prevladujočega položaja po ZPOmK-1, saj ne gre za delovanje tožeče stranke na trgu.

K pritožbenim očitkom o neutemeljenem odstopu od ustaljene sodne prakse glede meril za določitev primernega nadomestila

30Pritožbeno sodišča zavrača vse pritožbene očitke o neutemeljenem odstopu od ustaljene sodne prakse glede višine primernega nadomestila. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Razlogi so logični in življenjski. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in jih v nadaljevanju povzema.

a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma

31VSRS je že večkrat zavzelo stališče,²⁰ da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).²¹

32V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (glej točko 24 do 26 obrazložitve te sodbe).

33Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da je sodišče neutemeljeno odstopilo od do sedaj upoštevne višine osnove za izračun primernega nadomestila. Sodišče prve stopnje je v točkah 25 do 38 zadostno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je v tem primeru kot osnovo za izračun primernega nadomestila upoštevalo mesečno tarifo, ki sta jo v III. točki Sporazuma dogovorila Zavod AIPA in ZKOS za leto 2015. Razlogi sodišča prve stopnje niso sami s seboj v nasprotju, kot to zmotno trdi tožena stranka. So jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še enkrat poudarja.

34Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2015. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 in naslednja dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2015 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako da je za leto 2015 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

35VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.²² Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,²³ da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča „v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da „je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen USRS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen USRS).²⁴

36Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen USRS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).²⁵ Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).²⁶ Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.²⁷ Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

37Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.²⁸ Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.²⁹ To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točke 23 do 25 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).³⁰

38Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmijo avdiovizualnih del v letu 2012. Običajno plačilo je namreč tisto plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času (smiselno drugi odstavek 624. člena OZ).

39Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.³¹ Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

40Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2015 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisjo avdiovizualnih del veljala v letu 2015, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2015 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2015 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,³² zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.³³ Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi iz tega vidika ni mogoče zaključiti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

41Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2015 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.³⁴

42Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,³⁵ ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

43Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila (zapolnjevanju pravnega standarda) poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi s Pogodbo o zagotavljanju pravic dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu in Memorandum ter k njemu sklenjenima Aneksu in Dodatku. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela.³⁶ Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

44Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del, neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu ter k njemu sklenjenima Aneksu in Dodatku, ki so ga imetniki pravic dogovorili. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012 prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanja osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo. Takšnega povišanja namreč ni mogoče zanemariti, saj bi bilo sicer grobo poseženo v ustavno varovane pravice avtorjev do primernega plačila.

45Upoštevajoč pojasnjeno niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti. Zaradi uporabe enake osnove za isto časovno obdobje in enake miselne poti izračuna nadomestila, pri čemer je sodišče postavke, ki temeljijo na ocenah (npr.: razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli), zamrznilo, pa nista ogroženi niti konkurenčnosti in enakost kabelskih operaterjev.

46Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o sodbi presenečenja, tako glede višine osnove za izračun nadomestila kot tudi glede odbitka za nadomestilo za kabelsko retransmisjo glasbe v radijskih programih. Tožeča stranka je namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje podala konkretne trditve o neustreznosti osnove iz leta 2012 zaradi več kot 30 odstotnega povišanja običajnega plačila za primerljive pravice, kot tudi glede dejstva, da nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih ni bilo zajeto v okviru Memoranduma in k njemu sklenjenega Aneksa ter Dodatka. Ker je bila tako tožena stranka že s strani tožeče stranke opozorjena na neprimernost osnove za izračun nadomestila in neobstoj podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja v smislu kršitve določil pravdnega postopka in ustavnih pravic tožene stranke le zato, ker je sodišče prve stopnje sledilo trditvam in dokazom tožeče stranke. Tožena stranka je bila namreč seznanjena z argumenti, ki utemeljujejo drugačno odločitev sodišča, in je imela možnost, da se do teh argumentov opredeli.

47Zmotno je tudi prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja (glede odbitka za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih). Kot je bilo že pojasnjeno se postopki nanašajo na različna obdobja, pri čemer se je nadomestilo za primerljive pravice, ki v tem primeru predstavlja osnovo za izračun primernega nadomestila, povečalo za več kot 30 odstotkov. Takšnega povišanja pa po presoji pritožbenega sodišča ni več mogoče zanemariti v škodo ustavno varovane pravice avtorjev do primernega plačila.

48Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 znašala 0,59 EUR na naročnika.

b) Razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli

49Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z njenimi trditvami in predloženimi dokazi pri izračunu nadomestila upoštevati, da je bilo dejansko razmerje med nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na glasbena dela, in nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na avdiovizualna dela, 30,56 proti 69,44, saj je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi druge pravice CISAC. Kot je že pojasnjeno (točke 24 do 26 te obrazložitve) je VSRS zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, predvidljivosti in konkurenčnosti med kabelskimi operaterji ter zaradi specifičnosti okoliščin (večje število istovrstnih primerov) določene parametre, ki jih je uporabil pri izračunu nadomestila, zamrznil. Med temi parametri je nedvomno tudi dogovorjeno razmerje delitve nadomestil med imetniki pravic, ki je bilo med tožečo stranko in kabelskimi operaterji sporno. Upoštevajoč specifične okoliščine večjega števila sporov namreč ni primerno, da bi sodišče vsakič znova ugotavljalo kakšno je bilo dejansko razmerje delitve nadomestil med glasbena in avdiovizualna dela glede na obseg pravic, ki jih je varoval posamezni imetnik in spremembe Memoranduma (v Dodatku k Memorandumu sta se namreč AGRICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in niti niso bile upoštevane pri dogovorjenih razmerjih delitve nadomestil v pred tem leta 2001 sklenjeni Pogodbi o zagotavljanju pravic) in posledično vsakič znova določalo primerno nadomestilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo razmerje 61,4 odstotkov proti 38,6 odstotkov, ki ga je kot pravni standard določilo VSRS, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do neutemeljenega posega v konkurenčnost kabelskih operaterjev. Da je VSRS pri določitvi razmerja upoštevalo vse navedeno in pri tem zanemarilo manjša odstopanja od tega razmerja izhaja tudi iz obrazložitve, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storitev.³⁷ Tega ne spremeni niti dopis URSIL-a Zavodu AIPA št. 31227-1/2008-23 z dne 21. 1. 2009 (priloga tožene stranke na CD-ju, B45), saj iz njega ni mogoče zaključiti, da upošteva vse spremembe glede obsega pravic, ki so se jih imetniki pravic zavezali prenesti na kabelske operaterje. Na to kaže tudi pojasnilo URSIL-a, da so tožečo stranko zaprosili za dodatna pojasnila.

c) O očitanih nasprotjih pri izračunu nadomestila in neupoštevanja primerljivosti nadomestil

50Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče zaradi spremembe osnove za izračuna nadomestila odločilo, da je predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih več vredna kot filmska glasba v avdiovizualnih delih (0,246 EUR proti 0,077 EUR). Trditve tožene stranke so v tem delu zmotne, saj tožena stranka spregleda, da v nadomestilu v višini 0,246 EUR ni zajeto le nadomestilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih v televizijskih programih temveč tudi nadomestilo za kabelsko retransmisjo ostale glasbe v televizijskih programih.

51V tem postopku se določa primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015. Zato je treba upoštevati pravila, ki so veljala v navedenem letu. Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A7, v nadaljevanju: Pravila) so se začela uporabljati za delitev nadomestil zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Zato za odločitev v tem postopku v Pravilih spremenjen odstotek nadomestila, ki odpade na filmsko glasbo v okviru nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, ni pravno odločilen. Niti ni za odločitev v tem postopku pravno odločilno kakšen bo vpliv spremenjenega odstotka nadomestila, ki odpade na filmsko glasbo, na določitev višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih.

52Z uporabljenim načinom določitve primernega nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno kriterijem za določitev nadomestila iz 81. člena ZASP. Pri določitvi primernega nadomestila je namreč upoštevano v spornem obdobju pogodbeno dogovorjeno običajno nadomestilo za isto vrsto uporabe drugih avtorskih del na območju Republike Slovenije, pri čemer je razlika med vrednostjo različnih avtorskih del presežena z upoštevanjem pogodbeno dogovorjenega razmerja, ki je predhodno, prav tako na območju Republike Slovenije, veljalo, za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu med „avdiovizualna in glasbena dela.“

53Kot je že bilo pojasnjeno sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Kaj mora sodišče pri tem upoštevati je bilo prav tako že pojasnjeno. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.

d) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

54Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR. Sodišče prve stopnje je razloge za sprejem drugačne odločitve glede odbitka nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih logično, jasno in prepričljivo pojasnilo. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti sledi in še dodaja.

55Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičena le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS-a sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA) in na njegovi podlagi sklenjenih dveh licenčnih pogodbah (prilogi B16 in B17), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih. Zato ni podlage, da se od nadomestila 0,246 EUR na naročnika mesečno odbije znesek 0,03 EUR na naročnika mesečno.

56VSRS se do tega vprašanja v svojih odločbah ni konkretno opredelilo. V prvotnih zadevah s tega področja pred VSRS se vprašanje, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu ni obravnavalo. Sodno prakso je vzpostavilo pritožbeno sodišče. Zmotno je stališče tožene stranke, da je VSRS v zadevi II Ips 260/2018, ko je zavrnilo revizijo tožeče stranke, konkretno presojalo tudi, ali je nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih vsebovano v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po memorandumu. To iz obrazložitve navedene sodbe ne izhaja.

57Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da je sodba nezakonita, zato ker ne sledi sodni praksi Višjega sodišča. Odstop od sodne prakse je namreč vedno mogoč, če sodišče „odkrije“ za to utemeljene razloge in jih razumno obrazloži. To pa je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe niso utemeljeni. Tudi sicer pa je že višje sodišče pred izdajo te odločbe samo odstopilo od svoje dotedanje prakse.³⁸

O civilni kazni

58Držijo pa pritožbeni očitki o neutemeljenem izreku civilne kazni v višini 952,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020. Sodišče ugodi zahtevku za izrek civilne kazni, če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

59V tem primeru toženi stranki upoštevajoč vse okoliščine primera ni mogoče očitati, da je pravice iz ZASP kršila namerno ali iz hude malomarnosti. Upoštevajoč neprerekane trditve tožene stranke, da je imela za predhodna leta zaradi razveljavitve začasne tarife preplačila, trditve o leta 2015 vloženi tožbi za vračilo preplačil (postopek se je z izdajo sodbe zaključil šele sredi leta 2016) ter dejstvo, da je med pravdnima strankama ter tudi širše, med tožečo stranko na eni strani in kabelskimi operaterji ter ZKOS na drugi strani, že dalj časa traja spor o primerni višini nadomestila (od leta 2011 dalje), pri čemer je tožeča stranka kabelskim operaterjem ponujala sklenitev pogodbe, le če bi pristali na plačilo očitno pretiranih nadomestil, ni mogoče zaključiti, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za izrek civilne kazni. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da zahtevek za plačilo civilne kazni po temelju ni utemeljen.

Sklepno

60Glede na zgornje razloge je pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe delno utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v tej točki delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

61Pritožba proti preostalemu delu II. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 9.523,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila izpodbijano II. točko sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

62Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,³⁹ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁴⁰

Odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka

63Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerega je upravičena posamezna stranka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 9.523,29 EUR od zahtevanih 15.529,80 EUR, torej v 61 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 61 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 39 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 39 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov.

64Tožena stranki v pritožbi sami višini potrebnih pravdnih stroškov, ki jo je za vsako posamezno stranko izračunalo sodišče prve stopnje, ni nasprotovala. Zato je pritožbeno sodišče kot osnovo za svoj izračun upoštevalo, da so potrebni stroški tožeče stranke znašali 1.906,73 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 1.763,39 EUR. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela 61 odstotkih je tako upravičena do povračila 1.163,11 EUR pravdni stroškov, tožena stranka pa je na svoj uspeh z ugovori (39 odstotkov) upravičena do povračila 687,72 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 475,39 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

65Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 10.475,62 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.

66Toženi stranki je priznalo 500 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 10 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 459,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 832,32 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 9 odstotkih (952,33 EUR od 10.475,62 EUR), ji mora tožena stranka povrniti 74,91 EUR stroškov pritožbenega postopka.

67Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 500 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 10 točk, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 91 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 339,72 EUR stroškov pritožbenega postopka.

68Po pobotu lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pritožbenih stroškov v višini 264,81,66 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisjia).
² Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2015, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju.
³ Primerjaj:VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
⁴ Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
⁵ Primerjaj: VSRS sklep II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012 (točke 8, 9 in 10 obrazložitve) ter VSL sodba in sklep II Cp 196/2019 z dne 6. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve).
⁶ Npr: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018.
⁷ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014
⁸ Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije.
⁹ Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
¹⁰ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
¹¹ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
¹² Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
¹³ Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve).
¹⁴ Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve).
¹⁵ Primerjaj: VSRS sodba II ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve).
¹⁶ A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
¹⁷ Vrhovno sodišče je zamrznilo predvsem tiste okoliščine, ki v večji meri temeljijo na ocenah, zaradi česar bi lahko med kabelskimi operaterji prihajalo do (neutemeljenih) razlik.
¹⁸ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. in 17. točka obrazložitve).
¹⁹ Namen poravnave je v skladu z določilom prvega odstavka 1050. člena OZ, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.
²⁰ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
²¹ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
²² Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018.
²³ Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (36. in 37. točka obrazložitve).
²⁴ Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020.
²⁵ Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
²⁶ Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
²⁷ USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
²⁸ L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
²⁹ Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240.
³⁰ Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
³¹ Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
³² VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
³³ Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
³⁴ Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“
³⁵ Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
³⁶ Tako tudi VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
³⁷ II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točka 49 obrazložitve).
³⁸ Glej npr. V Cpg 606/2020, V Cpg 631/2020, V Cpg 694/2020, V Cpg 695/2020, V Cpg 697/2020, itd.
³⁹ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
⁴⁰ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).