UPRS Sklep I U 1951/2020-9

I. Tožba druge tožnice se zavrže.

II. Tožba prvega tožnika se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju tudi UVHVVR) po uradni dolžnosti na podlagi 77. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) v postopku trajnega odvzema hišne živali prvemu tožniku (v nadaljevanju tudi tožnik), kot lastniku in dosedanjemu skrbniku, trajno odvzela psico z imenom A. (ameriški staffordshirski terier, pes s statusom nevarnega psa, št. čipa ...) last tožnika, nastanjeno v zavetišču za zapuščene živali B., d.o.o., ... od 22. 8. 2020, iz razloga zaščite živali zaradi kršitve Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) (točka 1. izreka). Zavetišču za zapuščene živali B., d.o.o. lahko žival takoj odda primernemu skrbniku (upoštevajoč nevarni status psa) oziroma ravna v skladu z 31. členom ZZZiv (točka 2 izreka). Rok za izvršitev odrejenega ukrepa je z dnem vročitve odločbe (točka 3 izreka). O stroških postopka bo izdan posebni sklep. Pritožba ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (točka 4 izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je uradna veterinarska služba UVHVVR z odločbo U06172-1163-5 z dne 24. 8. 2020 dosedanjemu skrbniku začasno (razjasnitev vseh okoliščin) odvzela psico s statusom nevarnega psa A., od 22. 8. 2020 nastanjeno v zavetišču (do dokončne odločitve uradne veterinarske službe). V vmesnem času je uradna veterinarska služba izvršila dokazni postopek v zvezi z pridobivanjem izjav glede dogodka z dne 18. 8. 2020 (glede na informacijo policije je tega dne navedena psica ugriznila človeka) in dogodka z dne 22. 8. 2020 (policijsko pridržanje druge tožnice skrbnice psa - matere lastnika psice, brez zagotovljene oskrbe po pridržanju skrbnice) ter v zvezi z zaslišanjem prič, kar pojasni. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik nedvoumno seznanjen s statusom psice (nevarni pes) z dne 23. 2. 2012, čeprav je postal lastnik psice 30. 6. 2017, saj je bila v času dodelitve statusa psica v lasti njegovega takratnega dekleta. Druga tožnica je izjavila, da o tem prej ni bila seznanjena. Glede na poročilo zavetišča gre za zelo dominantno psico, ki izkazuje zelo veliko agresijo do psov, je pa tudi nepredvidljiva in bi ugriznila tudi človeka. V postopku je bilo ugotovljeno, da psico s statusom nevarnega psa posedujejo osebe, ki z neodgovornim ravnanjem povzročajo ogrožanje okolice s strani psice. Prvostopenjski organ navaja določbe tretje alineje 43. člena in drugega odstavka 12. člena ZZZiv, ki jih citira. Rok za izvršitev ukrepov temelji na tretjem odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pritožba ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (drugi odstavek 92. člena ZVMS).

3Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se kot pritožbeni organ z odločitvijo strinja, za kar pojasni razloge.

4Tožnika v tožbi izpodbijata navedeno odločitev in navajata, da sta v postopku vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnjujeta, da psica A. ni (bila) zapuščena žival po 31. členu ZZZiv ter navajata osebe, ki želijo skrbeti zanjo. Navajata, da je prišlo do usmrtitev psičke A. in da jim je bil poslan celo račun. Izpodbijana odločba je nezakonita, posledično tudi izdan račun. V zvezi s sklepom UVHVVR, OU Ljubljana z dne 12. 10. 20202 sta vložila pritožbo in odločitve še nista prejela. Presenečena sta, da je organ naložil plačilo stroškov še preden je izdal odločbo o temelju zadeve. Pritožnik (verjetno pravilno tožnik - opomba sodišča) je urgiral takoj pri ministrstvu, kot pri zavetišču, pa nihče ni ukrepal. To dejanje negira načelo pravičnosti. Poseženo je bilo v pravico pritožnikov (verjetno pravilno tožnikov - opomba sodišča) do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in ustavno pravico po 14. členu in 22. členu Ustave RS. Izrek izpodbijane odločbe je nezakonit in v nasprotju z drugim odstavkom 236. člena ZUP, kar pojasni. Tožnika imata za vložitev tožbe pravni interes, saj tudi kolikor bi bila psička A. usmrčena (za kar upata, da ni), bosta zahtevala povrnitev ustrezne odškodnine in bi bila sodba v upravnem sporu lahko med drugim temelj za vložitev tožbe za povrnitev škode. Kot dokaz predlagata, med drugim, poizvedbe in nenapovedan ogled na kraju samem na lokaciji zavetišča, zaslišanje tožnikov in priče, kot jo navajata, vpogled na spletno stran zavetišča, kjer je razvidno, da psička A. ni bila objavljena pod rubriko “iščemo nov dom“ in v sklep UVHVVR z dne 12. 10. 2020, ki ga prilagata.

5Izpodbijana odločba ne zasleduje namena iz prvega odstavka 1. člena ZZZiv, ki ga citirata, glede odgovornosti ljudi za zaščito živali kot čutečih živih bitij. Do spornega dogodka je prišlo 18. 8. 2020. Tega dne pa je bil tožnik že v priporu in je za psico skrbela druga tožnica - njegova mati C. C. in njen partner, ki že dve oziroma tri leta, poleg prvega tožnika, skrbita za psico. Na straneh 3 in 4 tožbe pojasnjujeta sporni dogodek tega dne. V izpodbijani odločbi se zgolj sledi izpovedbam prič, prvostopenjski organ pa se ne izjasni o navedbah tožnikov v tej zvezi. Tudi za dne 22. 8. 2020 se povsem napačno navaja, da naj bi druga tožnica ščuvala psico proti ljudem in jim povzročala občutek strahu, kar pojasnita. Navajata, da psica A. ni bila zapuščena, ampak zaželjena in da je bila neutemeljeno odvzeta. Navajata, da ne gre za agresivno in dominantno psico in da se organ napačno sklicuje na 31. člen ZZZiv glede obravnave zapuščene živali, kot tudi na tretjo alinejo prvega odstavka 43. člena tega zakona, saj ta ukrep ni bil potreben za zaščito živali, niti niso bile s strani pritožnikov (verjetno pravilno tožnikov - opomba sodišča) kršene določbe tega zakona. Kolikor bo psica usmrčena, bo ta usmrtitev nezakonita, kot je tudi samo pridržanje. Gre za mučenje živali po 4. členu ZZZiv, kar pojasnita. Tako je nujno, da se v korist psičke A. oziroma tožnikov ravna skladno s tožbenim zahtevkom. Kolikor jo dobita nazaj, bosta tožnika poskrbela za njeno varnost in varnost drugih. Odrejeni ukrep je očitno nesorazmeren Prilagata pisne izjave prič, kot jih navajata, za potrditev navedb, da je psica A. bila, med drugim, izredno prijazna, ljubeča in neagresivna, ki naj jih sodišče po potrebi zasliši. Za potrditev navedb, da je bila psica A. vedno na povodcu, prilagata izjave prič, kot so navedene, ki naj jih sodišče po potrebi tudi zasliši. V postopku sta predlagala veliko dokazov, pa organa nista pojasnila, zakaj jih nista obravnavala ter je podana kršitev pravil postopka. Sklepno navajata, da niti pravna podlaga niti dejansko stanje ne utemeljuje pravilnosti izpodbijane odločbe. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek, kot ga navajata pod točko I tožbe. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi kot nezakonito in neutemeljeno ter psico A. takoj vrne prvemu tožniku oziroma izroči drugi tožnici oziroma izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da je bila psica A. tožnikoma neutemeljeno oziroma nezakonito odvzeta z nalogom Inšpekciji, naj zadevo vrne v prejšnje stanje in tožnikoma poravna ustrezno odškodnino oziroma odločbo ustrezno spremeni v korist tožnikov, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu z jasnimi napotki oziroma navodili za odločitev, ter toženki v obeh primerih naloži, naj tožnikoma povrne priglašene stroške sodnega in upravnega postopka, vse v roku 8 dni od izdaje sodne odločbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V odgovoru na tožbo toženka prereka vse tožbene navedbe in pojasnjuje razloge izpodbijane odločitve. Navaja določbe 12. člena ZZZiv. Tožnik je pri navajanju obsežnih tožbenih navedb prekludiran, kar pojasni. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni dopustna.

K točki I izreka:

8Uvodoma sodišče ugotavlja, da druga tožnica ni bila stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Izpodbijani ukrep je naložen prvemu tožniku in ne tudi drugi tožnici. Po prvem odstavku 17. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

9Po 3. točki prvega odstavka 36. členu ZUS-1 sodišče tožbo zavrne s sklepom, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Zato je sodišče tožbo druge tožnice na navedeni pravni podlagi zavrglo.

K točki II izreka:

10Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega (in ne zgolj dejanskega) položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno ves čas paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11V konkretnem primeru ima (prvi) tožnik s tožbo postavljena dva glavna tožbena zahtevka in podredni tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek, da sodišče „izpodbijano odločbo odpravi kot nezakonito in neutemeljeno ter psico A. takoj vrne prvemu tožniku oz. izroči drugi tožnici“ sodišče razume kot izpodbojno tožbo (odprava izpodbijanega akta po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Drugi tožbeni zahtevek, da sodišče „izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da je bila psica A. tožnikoma neutemeljeno oz. nezakonito odvzeta z nalogom Inšpekciji za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, naj zadevo vrne v prejšnje stanje in tožnikoma poravna ustrezno odškodnino oz. odločbo ustrezno spremeni v korist tožnikov“ sodišče razume kot tožbeni predlog za spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije po četrti alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Podredni tožbeni predlog „da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu z jasnimi napotki oz. navodili za odločitev“ sodišče razume kot izpodbojno tožbo po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Po povedanem gre za izpodbojno tožbo, saj iz tožbenih predlogov po vsebini izhajajo izpodbojni zahtevki, s katerimi pa si v konkretnem primeru tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

12Tožnik v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo, s katero mu je bila v upravni zadevi odvzema hišne živali trajno odvzeta psica z imenom A. V tožbi med drugim navaja, da je bila psička A. v nadaljevanju postopka usmrčena. To pa pomeni, da tožbeni predlogi, s katerimi tožnik sodišču predlaga, da „izpodbijano odločbo odpravi kot nezakonito in neutemeljeno ter psico A. takoj vrne prvemu tožniku oziroma da „zadevo vrne v prejšnje stanje in tožnikoma poravna ustrezno odškodnino oz. odločbo ustrezno spremeni v korist tožnikov oziroma, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu z jasnimi napotki oz. navodili za odločitev“ očitno ne posegajo v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, oziroma si tožnik na ta način svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Torej z izpodbojnimi zahtevki si tožnik v obravnavani zadevi, glede na dejanske okoliščine, ki niso sporne, to je, da je bila psička A. tožniku trajno odvzeta in nato tudi usmrčena, ne more izboljšati svojega pravnega položaja na način, kot predlaga (da se mu npr. psička vrne, ipd). Tožnik pa ugotovitvenega zahtevka v smislu druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 ni vložil.

13Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Glede na pravno teorijo je uveljavljanje enega ali več tožbenih zahtevkov iz tega člena sicer v dispoziciji strank, vendar je uspešno kumuliranje tožbenih zahtevkov mogoče le ob določenih pogojih in v okviru ene oziroma iste vrste tožbe. Tako tožnik ne more hkrati uspešno vložiti tožbe, ki se glasi na odpravo ali spremembo izpodbijanega akta, in tožbe na izdajo ugotovitvene sodbe.¹ Tožnik bi lahko do odločitve sodišča spremenil (ali dopolnil) svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta oziroma spremembo tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloča. Vendar ga sodišče glede na ustaljeno sodno prakso ni dolžno pozvati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno tožbeno zahtevo, saj takšna tožba ne pomeni neformalno nepopolne tožbe. Tožnika zato sodišče ni posebej pozivalo, naj izkaže tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, ugotovitveni zahtevek pa tudi ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, kot ga razume sodišče.²

14Tožnik je po že povedanem v obravnavani zadevi vložil izpodbojno tožbo. Tožbeni predlog je tudi dovolj jasen. Tožbo je tožnik vložil po odvetniku, zato sodišče v predhodnem postopku preizkusa tožbe tožnika ni posebej pozivalo k obrazložitvi tožbenega predloga, saj ga sodišče ne razume kot nejasnega. Sodišče glede na izrecno zakonsko določbo upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člen ZUS-1). Sodišče tudi glede na ustaljeno sodno prakso nima pristojnosti, da bi tožbeni zahtevek razlagalo samo in morebiti odločilo, da je bila v obravnavanem primeru vložena ugotovitvena tožba. Pravilno (vsebinsko) oblikovanje tožbenega zahtevka je namreč v dispoziciji tožnika, ki lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) tožbeni zahtevek za odpravo akta oziroma zahtevka za spor polne jurisdikcije tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, pod pogojem, da to ne posega v pravni položaj drugih strank, da se spremenjena ali dopolnjena tožbena zahteva opira na izkazani pravni interes, usmerjen v izboljšanje tožnikovega pravnega položaja, če bi s tožbo uspel.³ Navedeno je tako izraz zahtev spoštovanja poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS, kot tudi pravice do sodnega varstva v upravnem sporu iz 23. člena v povezavi s 157. členom Ustave RS. Vendar navedeno ni obravnavani primer.

15Glede na povedano, si tožnik s predlagano odpravo oziroma spremembo izpodbijane odločbe tudi v sporu polne jurisdikcije ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bilo v vmesnem času že vzpostavljeno stanje (usmrtitev psičke A.), ki ga tožnik z odpravo izpodbijane odločbe ne more spremeniti, kar pomeni, da odprava izpodbijane odločbe ne bi imela (več) želenega učinka, vsled česar nima niti pravnega interesa za vodenje tega postopka. Zato v tem primeru pride lahko v poštev le ugotovitvena tožba po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki pa kot rečeno, ni bila vložena. Do odločitve sodišča prve stopnje pa tožnik tudi ni spremenil (ali dopolnil) tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanega akta oziroma tožbenega zahtevka za odločanje v sporu polne jurisdikcije ni spremenil v ugotovitveno tožbo. Sodišče pa v tožbi postavljene tožbene predloge na odpravo oziroma spremembo izpodbijanega akta samo ni dolžno obravnavati kot ugotovitvene tožbe.

16Glede na povedano, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo zavrglo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe navedena procesna predpostavka ni izpolnjena.

K točki III izreka:

17Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 751.
² Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.
³ Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.