VSL Sklep VI Kp 41122/2020

Pritožbama obtoženca z dne 31. 8. 2022 in 7. 9. 2022 se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ter mu za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka sodbe določilo štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 sedem mesecev zapora ter mu nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Obtožencu je po prvem in četrtem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prestan v priporu od dne 11. 7. 2022 dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo, da oškodovanki Republiki Sloveniji plača premoženjskopravni zahtevek v znesku 713,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 19. 10. 2019 do plačila ter ga po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo je obtoženi A. A. vložil pritožbo dne 31. 8. 2022, ki jo je dopolnil z vlogo dne 7. 9. 2022, kar je pritožbeno sodišče štelo, kot del pritožbenih navedb, saj so bile vložene v roku za pritožbo. Obtoženi A. A. pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa je razbrati, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz laične pritožbe je razbrati, da obtoženec sodišču prve stopnje očita pristranskost. Navaja, da sta ga k priznanju krivde napeljala sodišče in zagovornik. Nadalje iz pritožbenih navedb izhaja, da je pritožnik želel sojenje, kar mu je zagovornik odsvetoval. Z delom postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti ni bil zadovoljen, zato je že na glavni obravnavi zahteval njegovo razrešitev, vendar je bila njegova zahteva zavrnjena s sklepom predsednika sodišča. Sodišče prve stopnje ga ni seznanilo s celotnim dokaznim gradivom, prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da je zapisnik o glavni obravnavi pomanjkljiv, saj ne vsebuje vsega, kar je na glavni obravnavi povedal ter da iz sodbe izhaja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5Po pregledu spisovne dokumentacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitki o prikrajšanosti obtoženca za pravico do obrambe v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi slabo opravljenega dela zagovornika, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, niso utemeljeni. Na predobravnavnem naroku, ki ga je sodišče opravilo po prejemu neposredne obtožnice, se je obtoženec, ki se je takrat nahajal na prestajanju zaporne kazni, zagovarjal sam. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje zoper obtoženca s sklepom z dne 6. 7. 2022 odredilo pripor, zaradi česar mu je postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Spisovni podatki nadalje pokažejo, da je bil po izdaji sklepa o priporu obtoženec premeščen iz ZPKZ B. v ZPKZ C. Na glavni obravnavi, ki se je opravila še isti mesec, kot je bil odrejen pripor zoper obtoženca, dne 29. 7. 2022, je obtoženec podal predlog za razrešitev zagovornika, ker z njegovim delom ni bil zadovoljen. Slednji mu je tudi, kot trdi v pritožbi, odsvetoval, da „gre v postopek“ in mu predlagal, naj krivdo prizna, s čimer se sam ni strinjal. Iz sklepa predsednika sodišča, s katerim je odločil o njegovem predlogu za razrešitev zagovornika, izhaja, da je zagovornik storil vse, kar je bilo v njegovi moči za obrambo obtoženega, saj je zagovornik takoj po tem, ko je bil postavljen po uradni dolžnosti, pregledal spis (l. št. 215), vložil pritožbo zoper sklep o priporu (l. št. 179-181) ter zahtevo za varstvo zakonitosti (l. št. 220-221), kar izhaja iz spisovne dokumentacije, ugotovitvam predsednika sodišča pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, zato so pritožbeni očitki o kršitvi pravice do obrambe neutemeljeni.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vsebine zapisnika o glavni obravnavi in spisovne dokumentacije ne izhaja, da sta sodnica oziroma zagovornik obtoženca napeljevala k priznanju krivde, saj je sodnica na predobravnavnem naroku, kakor tudi na glavni obravnavi obtoženca poučila v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZKP, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Pritožbenega zatrjevanja obtoženca, da mu je zagovornik svetoval, naj krivdo prizna, sodišče druge stopnje, ob odsotnosti kakršnegakoli spisovnega zapisa, ki bi potrjeval kaj takega, niti ne more presojati, čeprav obstaja možnost, da zagovorniki takšno svetovanje uporabijo kot „taktiko obrambe“ glede na obstoj dokaznega gradiva v spisu, saj je prav hitremu zaključku kazenskega postopka s priznanjem krivde zaradi obstoja obremenilnih dokazov namenjen predobravnavni narok oziroma institut priznanja krivde.

7Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na obtoženčevo izjavo na glavni obravnavi, da priznava krivdo pred sodiščem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po vloženi neposredni obtožnici opravilo predobravnavni narok, na katerem obtoženec krivde po obtožbi ni priznal. Iz zapisnika o glavni obravnavi nadalje izhaja, da je obtoženec v svojem zagovoru izjavil zgolj, da „priznava krivdo pred sodiščem“, nato pa je predsednica senata „zaradi ugotavljanja prostovoljnosti obtoženčevega priznanja krivde“ obtoženca pozvala, da pove, zakaj je vztrajal pri formulaciji priznanja krivde na način „priznavam krivdo pred sodiščem“. Ko je obtoženec odgovoril, da je to njegova osebna stvar, ga je predsednica senata povprašala, „ali se zaveda, da se s priznanjem krivde odpoveduje procesnim jamstvom in sicer, da se glavna obravnava ne opravi, ampak, da sodišče presoja njegovo priznanje krivde na podlagi drugih dokazov v kazenskem spisu“ in po njegovi izjavi, da je to razumel, je sprejela sklep, da se glavna obravnavna nadaljuje v skladu s 330. členom ZKP, ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP, temu pa je sledil sklep o sprejemu priznanja krivde.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da takšno postopanje prvostopenjskega sodišča ni bilo pravilno in v skladu s procesnim zak0nom, ki v prvem odstavku 285.c člena določa, da v primeru, če obtoženec krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata (pred sprejemom krivde) presodi: 1. ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja; 2. ali je bilo priznanje dano prostovoljno in 3. ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Po presoji pogojev iz prvega odstavka citiranega člena predsednik senata s sklepom odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Zoper ta sklep, ki se zapiše v zapisnik, ni pritožbe.

9Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 7. 2022 ni jasno, ali je obtoženec dejansko priznal kaznivi dejanji po obtožnici, saj iz zapisnika ni razvidno, ali je predsednica senata pred sprejemom priznanja krivde opravila presojo, kot jo zahteva določba 285.c člena ZKP, ki je bila v konkretnem primeru še toliko bolj na mestu, saj je bila zoper obtoženca vložena neposredna obtožnica, na predobravnavnem naroku krivde za očitani kaznivi dejanji ni priznal, na glavni obravnavi pa se o očitanih kaznivih dejanjih tudi ni izjasnjeval. Iz zapisnika o glavni obravnavi tako ni mogoče razbrati, na kakšen način, če sploh, je predsednica senata preverila prostovoljnost, jasnost in popolnost danega priznanja, kar bi morala storiti tudi v skladu z ustavnosodno prakso¹, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe. Sodišče prve stopnje pred sprejemom priznanja krivde ni razrešeno odgovornosti, da se v skladu z načelom iskanja materialne resnice in domneve nedolžnosti prepriča o resničnosti dejstev, ki predstavljajo predmet izdane sodbe. Tako bi morala predsednica senata preveriti resničnost dejstev ali s pozivom obtožencu, da laično predstavi historični dogodek, ki je predmet obtožnice, ali s postavljanjem vprašanj. Za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave RS, mora biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, saj priznanje krivde sodišča ne odvezuje od spoštovanja domneve nedolžnosti.

10Po povedanem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče, ker se ni prepričalo, ali je bilo priznanje obtoženca dano prostovoljno in ali je bilo jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kršilo določbo 285.c člena ZKP, ter s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na naravo ugotovljene kršitve, ki jo smiselno uveljavlja tudi obtoženec, je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer v fazo glavne obravnave, na kateri je do kršitve prišlo (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ponovno opraviti glavno obravnavo in v zvezi z morebitno obtoženčevo izjavo o priznanju krivde, slednjo presojati v skladu z določbo 285.c člena in 285.č člena ZKP, sicer pa kazenski postopek opraviti v skladu z določbami o glavni obravnavi iz XXI. poglavja ZKP.

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up – 186/15 z dne 4. 7. 2019 in pritrdilni ločeni mnenji dr. Marjana Pavčnika in dr. Katje Šugman Stubbs.