VSL Sklep I Kp 5747/2020

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog zagovornika obtoženega A. A. za odpravo pripora zavrnilo kot neutemeljen.

2Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve obtoženčeve pravice iz 19. in 20. člena Ustave RS, obe v zvezi s kršitvijo pravice do svobode in varnosti iz točke a prvega odstavka 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in pravice od poštenega sodnega postopka iz 6. člena EKČP. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obtožencu pripor odpravi iz razloga, ker se v režimu pripora nezakonito nahaja vse od dne 20. 9. 2022 dalje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvo pritožbenih navedb je, da se obtoženec od dne 20. 9. 2022 dalje nahaja v priporu brez sodne odločbe, saj pred potekom dvomesečnega roka od izdaje zadnjega sklepa, s katerim je bil obtožencu dne 20. 7. 2022 pripor podaljšan, izvenobravnavni senat ni opravil preizkusa obstoja pripornih razlogov, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S tem je bila obtožencu kršena pravica do osebne svobode, ki mu jo Ustava RS zagotavlja v 19. členu ter pravica iz določbe 20. člena Ustave RS, ki določa, da se sme oseba pripreti zgolj na podlagi sodne odločbe. Pritožnik zavzema stališče, da je potrebno določbi četrtega in petega odstavka 361. člena ZKP razlagati in uporabljati v povezavi z določbo drugega odstavka 207. člena ZKP. V potrditev navedenega stališča je k pritožbi priložil več odločb Okrožnega sodišča v Kopru in Celju ter Višjega sodišča v Kopru in Celju, sklicuje pa se tudi na 14. točko razlage 361. člena ZKP, ki jo ponuja Zakon o kazenskem postopku s komentarjem 361. člena ZKP (Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba d.o.o., 2004).

5Z navedenim razlogovanjem pritožnika se sodišče druge stopnje ne strinja. Uvodoma sicer poudarja, da pravici do osebne svobode gre med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami osrednje mesto. Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave RS se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Omejevanje te pravice je tako kot pri drugih človekovih pravicah v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS dopustno samo v primerih, ki jih določa Ustava oziroma kolikor je to potrebno zaradi človekovih pravic drugih. Pripor predstavlja najbolj intenziven poseg države v ustavno pravico do osebne svobode pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je odločeno o obdolženčevi krivdi. Odrediti ali podaljšati ga je mogoče le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in ZKP. Zadržanje v priporu brez sodne odločbe je nezakonito in krši obdolženčevo pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS) – tako odločbi Ustavnega sodišča RS Up-155/95-30 z dne 5. 12. 1996 in Up-369/16 z dne 13. 7. 2016 in odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 304/2007 z dne 23. 8. 2007 in XI Ips 8230/2017 z dne 10. 8. 2017.

6Za vsako fazo kazenskega postopka ZKP vsebuje posebne določbe o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora. Odločanje o priporu v fazi preiskave je urejeno v 202. do 206. člena ZKP, v fazi po vložitvi obtožnice do razglasitve prvostopenjske sodbe v 207. členu ZKP, v fazi po razglasitvi prvostopenjske sodbe v 361. členu ZKP, v fazi odločanja o pritožbi zoper sodbo o glavni stvari pa še v 394. členu in sedmem odstavku 392. člena ZKP. Tako določbe 207. člena ZKP urejajo odločanje o priporu po vloženi obtožnici do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Navedena določba nalaga senatu, da mora po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Senat mora torej preizkus opraviti vsakič po preteku dveh mesecev od zadnjega preizkusa, ne glede na to, kdaj je zadnji sklep postal pravnomočen. V tem roku ga mora opraviti tudi, če je bil v vmesnem času predlog za odpravo pripora zavrnjen. Določbe 361. člena ZKP, kot je to že predhodno navedeno, pa urejajo vprašanja odreditve, podaljšanje in odprave pripora po izreku sodbe sodišča prve stopnje. V šestem odstavku 361. člena ZKP je določeno, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Ker se z razglasitvijo sodbe konča zasedanje sodečega senata, je za odločanje o priporu po razglasitvi sodbe do predložitve zadeve pritožbenemu sodišču pristojen zunajobravnavni senat. Četrti odstavek 361. člena ZKP tako določa, da o odreditvi ali odpravi pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti oziroma do nastopa kazni odloča zunajobravnavni senat. Pripor odredi na obrazložen predlog tožilca, odpravi pa po uradni dolžnosti ali na predlog strank po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo.

7Glede na navedene določbe o priporu po posameznih fazah kazenskega postopka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ZKP za razliko od 207. člena v 361. členu ne vsebuje izrecnih določb o tem, da je senat tudi brez predloga strank dolžan preizkušati obstoj pripornih razlogov po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu. Določba drugega odstavka 207. člena ZKP o dolžnosti preizkušanja pripora po uradni dolžnosti, se torej nanaša izključno na čas od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje. In ne torej tudi na čas od izreka sodba sodišča prve stopnje dalje. Podlaga za podaljšanje pripora (glede obstoja utemeljenega suma) po izreku prvostopenjske sodbe in do njene pravnomočnosti ni več obtožnica, temveč izrečena (nepravnomočna) obsodilna sodba (tako načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS, 19. 12. 2000, Pravna mnenja 2/2000, stran 7).

8Nasprotno stališče, da je potrebno določbi četrtega in petega odstavka 361. člena ZKP razlagati v povezavi z drugim odstavkom 207. člena ZKP, kot to izhaja iz priloženih odločb Okrožnega sodišča v Kopru in Celju ter Višjega sodišča v Kopru in Celju, pa po oceni pritožbenega sodišča glede na predstavljeno analizo določb ZKP o priporu ne pomeni, da tako zapoveduje ZKP, ki dejansko tega tudi ne prepoveduje in takšno postopanje sodišča, ki torej izhaja iz priloženih odločb, ni v škodo obtoženca. Kot je bilo že navedeno, senat skladno z določbo četrtega odstavka 361. člena ZKP odpravi pripor tudi po izreku sodbe ne samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Sicer pa se po določbi 200. člena ZKP pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Oziraje se na navedeno, lahko senat sodišča prve stopnje smiselno po drugem odstavku 207. člena ZKP po izrečeni sodbi tudi ugotavlja, ali so še podani pogoji za pripor, mu pa to zakon ne zapoveduje. V navedenem kontekstu je potrebno razlagati tudi komentar določb 361. člena ZKP, na katerega se sklicuje pritožnik, in sicer, da je izvenobravnavni senat pristojen tudi za dvomesečni preizkus pripora po drugem odstavku 207. člena ZKP, če v tem času spis še ni bil predložen sodišču druge stopnje zaradi odločanja o pritožbi zoper izrečeno obsodilno sodbo. V zvezi z navedenim pa pritožbeno sodišče pripominja, da v tej razlagi tudi ni jasna časovna zamejitev predložitve spisa sodišču druge stopnje zaradi odločanja o pritožbi zoper sodbo, saj se položaj obtoženca kot pripornika s tem nič ne spremeni.

9Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zmotna nadaljnja pritožbena izvajanja, da je izvenobravnavni senat z izpodbijanim sklepom s tem, ko je kljub razlagi, da v obravnavanem primeru ni dolžan ravnati po drugem odstavku 207. člena ZKP, preizkusil ali so podani vsi pogoji za nadaljnje izvajanje pripora zoper obtoženega, čeprav zagovornik ni podal predloga za odpravo pripora, želel prekiniti nezakonito stanje, ko se obtoženec v priporu nahaja brez sodne odločbe.

10Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.