UPRS Sklep III U 129/2022-18

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1A. A. (v nadaljevanju upravičenec) je dne 23. 12. 2021 pri toženi stranki vložil vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu na podlagi Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - mezoteliom, v znesku 30.522,03 EUR (1. točka izreka); da Republika Slovenija izplača upravičencu na podlagi doseženega sporazuma odškodnino v znesku 30.313,22 EUR (2. točka izreka); delodajalec, to je tožeča stranka, pa na podlagi doseženega sporazuma odškodnino v znesku 20.208,81 EUR (3. točka izreka). Določila je, da se tožniku povrnejo stroški za delo pooblaščenega zdravnika v znesku 199,80 EUR (4. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali (5. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper odločbo tožene stranke v skladu s pravnim poukom vložila tožbo v upravnem sporu, s katero sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V tožbi izpostavlja, da je v zadevi sporno vprašanje, ali naj bi vzroki za ugotovljeno poklicno bolezen dejansko nastali med delom upravičenca pri pravnem predniku tožeče stranke. Tožeča stranka je med postopkom tudi izrazila dvom, da ima interdisciplinarna skupina, ki podaja mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti dela z azbestom, pristojnost oziroma pooblastilo, da lahko določa delodajalca, pri katerem je nastala poklicna bolezen. Gre za kršitve postopka, zaradi katerih ostaja dejansko stanje nepojasnjeno, saj možni vplivi dela upravičenca pri njegovih delodajalcih v času pred aprilom 1977 in po oktobru 1992 niso bili raziskani. Pri tožeči stranki se je dne 2. 9. 2019 začel stečajni postopek, v katerem lahko na poplačilo stečajne - razdelitvene mase računajo le upniki, ki so pravočasno prijavili terjatve, česar upravičenec ni storil. Izpodbijana odločba tožeči stranki nalaga sklenitev sporazuma glede izplačila dela odškodnine, četudi Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne predvideva sklepanja sporazumov ali izplačila odškodnin kot stroškov stečajnega postopka, kar pomeni, da je bilo v zadevi tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

3Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

4Sodišče je s tožbo seznanilo tudi upravičenca, kot prizadeto stranko, ki je v odgovoru na tožbo sodišču predlagal, naj tožbo glede na dosedanjo sodno prakso zavrže. Upravni akt, ki ga je sprejela tožena stranka, je le podlaga za sklenitev sporazuma. Če tožeča stranka sporazuma ne bo sklenila, ji obveznost na podlagi odločbe ne bo naložena.

5Tožeča stranka se je na odgovor upravičenca odzvala v pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2022, v katerem je poudarila, da je eden od bistvenih elementov za izpodbijanje odločbe tožene stranke v tem, da je prišlo do zapisa tožeče stranke kot delodajalca na protipraven, nezakonit način. Tožbo je vložil tudi iz pravne varnosti, da se odpravi napaka glede določitve delodajalca, ki naj bi sklenil sporazum z upravičencem, ki je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil terjatev, kar pomeni, da ima interes, da se poplača iz stečajne mase. Zato vztraja pri predlogu, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek.

K točki I izreka:

6Tožba ni dovoljena.

7Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8Po presoji sodišča z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi ZOPDA, ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožeče stranke, niti ji izpodbijana odločba ne nalaga obveznosti plačila odškodnine upravičencu.

9Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo povračilo škode zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA). Pripadajoči znesek ugotovi komisija v poenostavljenem postopku (odloči na podlagi mnenja interdisciplinarne komisije, ki ga predloži upravičenec), kar omogoča, da upravičenec do plačila pride v krajšem času. Gre za postopek sporazumevanja o odškodnini, ki pa se dejansko izplača šele na podlagi podpisanega sporazuma med zavezancem in upravičencem. Osmi odstavek 10. člena ZOPDA namreč jasno določa, da je izvršilni naslov zgolj sporazum o odškodnini, ne pa morebitna odločba komisije. Navedeno pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana. To izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki določa izplačilo odškodnine na podlagi doseženega sporazuma in ne na podlagi izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba ima torej v obravnavanem primeru za tožečo stranko zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi (enako npr. v sklepih Upravnega sodišča RS, št. I U 1341/2011, III U 93/2014, II U 229/2016, II U 433/2017, I U 2027/2017).

10Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da gre pri postopkih, vodenih po ZOPDA, zgolj za ureditev sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka. Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja tudi stališče, da ZOPDA predstavlja specialen zakon, ki ga je mogoče uporabljati samo v primeru sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (glej npr. odločbe II Ips 212/2008, II Ips 825/2007, II Ips 822/2008, II Ips 532/2006, II Ips 212/2008, II Ips 297/2007 in VIII DoR 98/2011). Ni pa nobenih ovir, da upravičenec, ki sporazuma o izplačilu odškodnine po ZOPDA ne doseže, ne vloži samostojne tožbe v pravdnem postopku po določilih Obligacijskega zakonika (OZ). Izpodbijana odločba tudi v morebitnem civilnem postopku zato ne bi mogla vplivati niti na ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke in niti na ugotavljanje višine nastale škode. Da bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo še v kakšne druge pravice, obveznosti ali pravne koristi, pa tožeča stranka ne navaja.

11Ker si tožeča stranka z vloženo tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, jo je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo in se zato do ostalih tožbenih ugovorov tožeče stranke ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

12Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za stranko z interesom. Stranka z interesom je sicer zahtevala, naj ji stroške postopka povrne tožeča stranka, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo, ni pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).