VSL Sklep VII Kp 24998/2021

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je družbo Zavarovalnica, d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dopusti obtožni predlog.

3Pritožba je utemeljena.

4Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je podano, če kdo tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno (prvi odstavek 220. člena KZ-1). Opis kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta mora torej, ob upoštevanju navedene zakonske dispozicije in 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, vsebovati podatke o tem, da gre za tujo stvar, konkretizacijo enega izmed treh alternativno določenih izvršitvenih ravnanj storilca („poškoduje, uniči ali napravi neuporabno“) in opis poškodb na stvari, v čem se kaže njena nerabnost ali uničenje.¹

5V konkretnem primeru iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je predmet poškodbe policijsko intervencijsko vozilo znamke Citroen Jumper, reg. št. ..., last Ministrstva za notranje zadeve, torej obdolžencu tuja stvar. Ravnanje obdolženca je opisano z navedbo, da je z glavo tolkel ob steno vozila, z nogo pa brcal v spodnji del vrat tako močno, da so se ta snela s tečajev in padla na tla, zaradi česar jih je bilo potrebno popraviti. S tem je opisano izvršitveno ravnanje storilca, ki je z opisanim aktivnim ravnanjem intervencijsko vozilo poškodoval tako, da je vrata snel s tečajev in so padla na tla.

6Iz obtožbenega opisa kaznivega dejanja tako izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirana poškodba vozila. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je vozilo že zaradi snetja vrat šteti za poškodovano. Ker intervencijsko vozilo, zaradi obdolženčevega ravnanja, ni imelo več nameščenih vrat, je bilo poseženo v njegovo substanco in je bilo njegovo stanje s funkcionalnega vidika poslabšano. Nepravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da bi morale biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirane poškodbe vrat, saj je vozilo že zaradi snetja vrat šteti za poškodovano in v funkcionalnem pogledu v slabšem stanju kot pred ravnanjem obdolženca.

7Prav tako ni mogoče slediti argumentu sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja ni ustrezen, ker iz višine škode ni razvidno, ali morebiti zajema tudi kakšne druge predhodne poškodbe. Višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in je v skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP ni treba vnašati v opis kaznivega dejanja. Tudi sicer pa se vprašanje o višini škode veže na ugotavljanje dejanskega stanja in bo nanj mogoče odgovoriti šele po presoji dokazov izvedenih na glavni obravnavi. V fazi predhodnega preizkusa obtožnega akta pa lahko sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZKP obtožni akt zavrže le, če je podan kakšen izmed razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP.

8Ker opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

¹ Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 13007/2012 z dne 14. 9. 2017.