VSRS Sklep I Up 202/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

1Tožnik, ki trdi, da je A. A., roj. ..., je vložil tožbo zoper sklep št. 2142‑4455/2022/6 (1222-07) z dne 29. 9. 2022, s katerim je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center) zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil, in sicer od 27. 9. 2022 od 12:40 do prenehanja razloga, vendar najdalj do 27. 12. 2022 do 12:40, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve v zadevi zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja. Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom ter zavrnilo tako tožbo (I. točka izreka) kot zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi (med drugim) navedlo, da izdaja začasne odredbe ni potrebna, ker je izrek ukrepa omejitve gibanja zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode. Težko popravljive škode pa tožnik tudi ni izkazal s posplošenimi trditvami, da se v Centru zelo slabo počuti.

3Zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe (v nadaljevanju izpodbijani sklep) je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja, da je težko popravljiva škoda izkazana že z nezakonitim odvzemom prostosti¹ in ker se pritožnik v Centru zaradi onemogočanja molitve zelo slabo počuti. Poudarja, da je izkazana tudi javna korist za izdajo začasne odredbe in da je začasna odredba sorazmerna s ciljem varovanja javne koristi glede učinkovite uporabe prava EU. Sklicuje se na četrti odstavek 70. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), drugi odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 47. člen Listine EU v zvezi z drugim pododstavkom tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu 2013/33/EU) ter 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

4Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.²

7ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe splošna pravila ZUS‑1, po katerih mora tožnik v svoji zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze, kar velja tudi za druge stranke postopka glede dejstev, ki jih zatrjujejo v svojo korist. Ob tem mora biti vsem strankam v postopku odločanja o začasni odredbi zagotovljeno ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). V zvezi s tem je tudi bistveno, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil.³

8V obravnavanem primeru je pritožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja, izdan iz razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Ni dvoma, da izpodbijani sklep posega v pritožnikov pravni položaj, vendar pa se lahko v postopku izdaje začasne odredbe varuje le pred nastankom težko popravljive škode, ki presega zgolj sam poseg v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja pritožnika, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Potrebno varstvo javnega interesa namreč upravičuje sam odvzem prostosti kot posledico izpodbijanega akta, kot izhaja iz vrednotenja, ki ga je opravil že zakonodajalec glede na naravo samega ukrepa in zahteve za njegovo izdajo.

9Izdaja začasne odredbe torej v zadevi, kot je obravnavana, ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1). Navedeno pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

10Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj posplošeno navedel, da mu zaradi izvrševanja ukrepa omejitve gibanja, ki naj bi bil nezakonit, nastaja težko popravljiva škoda na njegovem počutju. Ker je v postopku pred sodiščem prve stopnje izostalo potrebno materialno procesno vodstvo, je bil pritožnik s stališči sodišča o tem, da so bile njegove navedbe v zvezi z zatrjevanim slabim počutjem ocenjene kot nepopolne, seznanjen šele z izdajo odločbe. Zato mu z vidika zagotavljanja poštenega postopka (22. člen Ustave) ni mogoče očitati, da je navedeno dodatno utemeljil šele v svoji pritožbi (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožnikove navedbe, da se v Centru slabo počuti, ker mu je onemogočeno izražanje verske pripadnosti, oziroma da bi v miru molil, ter da je več dni gladovno stavkal, so tako upoštevne. Prav tako bi lahko pod določenimi okoliščinami tudi poseg v svobodo verskega izražanja (41. člen Ustave) pomenil težko popravljivo škodo, vendar pa to v konkretnem primeru ni izkazano, saj te trditve in s tem povezane posledice (slabo počutje) tudi še v pritožbenem postopku ostajajo zgolj na ravni splošnosti. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da pritožnik v obravnavani zadevi nevarnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o izkazani javni koristi za izdajo začasne odredbe, ki jih pritožnik utemeljuje z nejasnimi navedbami o tem, da naj četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 ne bi upošteval neposrednega učinka 47. člena Listine EU v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Pritožnik namreč v pritožbi navaja procesno situacijo, ki se v obravnavani zadevi sploh ni pojavila, in sicer, da bi sodišče prve stopnje v svoji sodbi izpodbijani akt odpravilo kot nezakonitega (ne da bi ob tem izdalo tudi začasno odredbo).⁴ V obravnavani zadevi pa take odločitve sodišče prve stopnje ni sprejelo niti v glavni zadevi, saj je pritožbo zavrnilo. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da tudi sicer iz navedenih pravnih norm očitno ne izhaja obveznost, da se z začasno odredbo odloči o tem, da je treba prosilca izpustiti iz pridržanja, če sodišče prve stopnje z odločitvijo v glavni stvari zgolj nepravnomočno ugotovi, da je odločba tožene stranke o tem nezakonita.

12Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

¹ Navaja, da je zaradi kršitve človekovih pravic več dni gladovno stavkal.
² Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022.
³ Glej npr. citirani sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2022, sklep I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022.
⁴ Pritožnik se sklicuje tudi na sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice, vendar konkretnih odločb ne navaja.