VSL Sodba in sklep II Cp 1153/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točke I, II in III izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog za prekinitev tega postopka zavrne (točka I izreka), da se dopusti zvišanje tožbenega zahtevka z dne 20.3.2009 (točka II izreka), ter razsodilo, da je tretja toženka dolžna tožniku plačati znesek 52.650,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2005, vse v roku 15 dni po prejemu te sodbe, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja, ki ga bo podedovala po pokojnem A. A. (točka III izreka). Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek (glede glavnice in zamudnih obresti) proti tretji toženki in v celoti zahtevek proti prvi in drugi toženki (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške tega postopka (točka V izreka).

2Zoper točke I, II in III izreka sodbe in sklepa se je pritožila tretja toženka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da postopek dedovanja po pokojnem A. A., voden pred Občinskim sodiščem v Cazinu, še ni končan. Odločitev o dejstvu, ali je toženka dedič ter ali bi bila upravičena do dedovanja, je procesna predpostavka za njeno pasivno legitimacijo v zadevni pravdi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo postopek prekiniti do pravnomočnosti odločitve Občinskega sodišča v Cazinu. Svojo odločitev je pojasnilo z navedbami, da zaradi dolgotrajnosti trajanja zapuščinskega postopka v Cazinu kaže na to, da ni pričakovati hitrega zaključka zapuščinskega postopka. Za takšno svoje naziranje ni podalo nobene utemeljitve. Ni tudi pojasnilo, zakaj teh vprašanj ne bi moglo samo rešiti v tem postopku. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na sedanji potek dogodkov je pričakovati odpoved dedovanju s strani tretje toženke, kar pomeni, da po pokojnem ne bo dedovala. Izpodbijana sprememba tožbe je bila dopuščena šele po koncu glavne obravnave v zadevi. Tožena stranka za spremembo tožbe tudi ni podala nobenega soglasja. Ker nerešeno vprašanje pravice tretje toženke po pokojnem ne podaja zadostne podlage za odločitev o zadevi, sprememba tožbe ne bi smela biti dopuščena. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Objektivna odgovornost pravnega prednika tretje toženke ni podana. Kot to izhaja tudi iz dokaznega postopka, se je tožnik sam nasadil na dežnik in je tako prišlo do poškodbe. Pokojni je bil nerazsoden v času zatrjevanega škodnega dogodka, zato za škodo ne bi mogel odgovarjati. Sodišče bi zaradi menjave sodnika moralo tudi ponovno zaslišati vse že zaslišane priče, česar ni storilo, kar predstavlja dodatno kršitev določb postopka in s čimer je utemeljeno podan dvom o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zadevi, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema skrbno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega, kako je prišlo do škodnega dogodka dne 2.7.2003 in poškodbe tožnika ter da je za ta škodni dogodek krivdno odgovoren pravni prednik tretje toženke. Sodišče prve stopnje je razloge v zvezi s tem podalo v točkah 20 do 35 obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema. Tretja toženka pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje zgolj z navedbo o tem, da objektivna odgovornost pravnega prednika tretje toženke ni podana in da se je tožnik sam nasadil na dežnik, ne omaje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (predvsem z angažiranjem izvedencev psihiatrične stroke) tudi pravilno ugotovilo, da je bil pravni prednik tretje toženke zmožen razsojanja v času škodnega dogodka.

6Tretja toženka na naroku za glavno obravnavo dne 20.9.2021 ni nasprotovala branju zapisnikov o zaslišanju prič, prav tako do konca glavne obravnave ni iz tega razloga ugovarjala, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar bi bila glede na določbo 1. odstavka 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) dolžna storiti. Tretja toženka tudi v pritožbi ne navaja, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, zato te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

7Tožena stranka v postopku na prvi stopnji spremembi tožbe z dne 20.3.2009 ni nasprotovala. Zato sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno izdati posebnega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe. Tudi sicer pa bi šlo za relativno kršitev določb pravdnega postopka, v zvezi s katero pa tretje toženka ne pojasni, kako je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

8Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, ko ni ponovno prekinilo predmetnega postopka do končanja zapuščinskega postopka pred sodiščem v Cazinu (BiH). Sodišče prve stopnje je takšno odločitev tudi zadostno obrazložilo v točki 16 odločbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tretja toženka nedvomno hčerka pokojnega A. A. in s tem dedinja prvega dednega reda, pri čemer pritožba dejstva, da je tretja toženka kot hčerka dedinja po pokojnem, ne izpodbija. Navaja zgolj, da je pričakovati odpoved dedovanju, kar pa zaenkrat ni izkazano. Pokojni pravni prednik tretje toženke je po podatkih Občinskega sodišča v Cazinu eden izmed dedičev nepremičnega premoženja, o katerem pa še teče pravdni postopek in tudi zato zapuščinski postopek po A. A. še ni zaključen. Ker tretja toženka do sedaj dedne izjave pred zapuščinskim sodiščem v Cazinu še ni podala, jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dedinjo. Po 172. členu Zakona o dedovanju v Federaciji BiH, ki določa, da dediči za zapustnikove dolgove odgovarjajo do višine vrednosti zapuščine, pa je sodišče prve stopnje odgovornost dedinje za dolgove pokojnega očeta v izreku sodbe pravilno omejilo s pristavkom, da je obveznost tretje toženke omejena le do višine vrednosti podedovanega premoženja, ki ga bo podedovala po pokojnem A. A., kar dopušča tudi možnost, da se bo dedovanju odpovedala. Ker tudi obseg dediščine za dedinjo še ni znan oziroma določen, bo tretja toženka ugovor o omejitvi odgovornosti za dolgove lahko podala tudi še v morebitnem izvršilnem postopku.²

9Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tretje toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

10Tretja toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami
² Tako tudi dr. Aleš Galič v: Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo št. 6-7/2003, str. 1785