UPRS Sodba I U 718/2017-20

Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0042-263/2016/2 z dne 14. 2. 2017 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil zahtevo tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... in ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zahtevi priložila devizni knjižici št. ... in ..., katerih lastnik je bil na dan 31. 12. 1991 A. A., in iz katerih je razvidno, da so bila vsa sredstva iz predmetne vloge dne 30. 7. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju JPR) in da sta bili omenjeni devizni vlogi saldirani, saj je bilo stanje 0,00 DEM. K zahtevi je priložila sklep o dedovanju št. ... z dne 5. 3. 2007, da sta devizni vlogi v celoti preneseni nanjo. Tožena stranka je tudi iz podatkov in dokumentov, pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, ugotovila, da so bila sredstva v celoti prenesena na JPR in zato po njenem mnenju ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. V zadevi je bilo odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku verifikacije uporabljajo na podlagi določbe četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP.

2Tožnica vlaga tožbo, ker ji niso bile na voljo informacije, ki jih je Slovenija dobila od Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Drugih ugovorov v tožbi ne uveljavlja.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da je tožnica k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge priložila kopije deviznih knjižic št. ... in ..., iz katerih je razvidno, da so bila vsa sredstva na devizni knjižici št. ... v znesku 3.543,03 DEM, in na devizni knjižici št. ... v znesku 31.693,34 DEM dne 30. 7. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun in da stanje deviznih vlog znaša 0,00 DEM. Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 4. 12. 2014, ki potrjuje točnost dokazil, ki jih je tožnica priložila k zahtevi za verifikacijo. Meni, da je bilo tako nedvoumno izkazano, da je dejansko prišlo do prenosa spornih stari devizni vlog na privatizacijski račun pri JPR na pokojnega A. A., in ni mogoče slediti pavšalnemu tožbenemu ugovoru, da tožnici niso bile dane na voljo informacije, ki jih je tožena stranka dobila od Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Tedanji imetnik A. A. po prenosu predmetnih deviznih vlog na privatizacijski račun ni bil več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BIH. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini št. 27912/02 z dne 20. 6. 2006 potrdilo, da je z Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije Federacija BIH prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom. Tožnica ne navaja ali kakorkoli zatrjuje, da naj bi bila sredstva z deviznih vlog na privatizacijski račun pokojnega A. A. prenesena na podlagi prevare ali v nasprotju z njegovo voljo, prav tako pa tega ni z ničemer tudi izkazala. Dejstva, da naj bi bil prenos ne izveden na podlagi svobodne volje imetnika, tožnica ni z ničemer izkazala, prav tako pa tudi ne, da se ona oziroma pokojni A. A. s samim prenosom nista strinjala oziroma da bi aktivno delovala v smeri, da bi ta prenos izničila. Ker sta bili sporni devizni vlogi preneseni na posebni privatizacijski račun tedanjega imetnika A. A., tedanji imetnik ni več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BIH, zato po določbi drugega odstavka 2. člen ZNISESČP ne gre za staro neizplačano devizno vlogo, iz katere bi imela tožnica kot pravna naslednica pravice po ZNISESČP. ESČP je v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017 in zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17 z dne 5. 9. 2017, v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev tudi z vidika vprašanja ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe Ališić in drugi proti BIH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju zadeva Ališić in drugi) in skladnost ZNISESČP s to sodbo. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Tožnica v nadaljevanju vlaga pripravljalno vlogo, v kateri ugovarja, da nima pristopa do podatkov banke in da ji je neznana vsebina pogodbe o prevzemu izpolnitev iz 24. člena ZNISESČP. Banka je odgovorna za podatke o deviznih računih in zneskih vlog, ki so definirane v prvem odstavku 2. člena ZNISESČP. Tožnica nima pristopa do teh podatkov banke. Meni, da ZNISESČP odstopa od sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi. Drugi odstavek 2. člena, 3. člen in tretji odstavek 6. člena ZNISESČP kršijo tožničine pravice na premoženju in jo diskriminirajo. Trditev, da so bila sredstva na deviznem računu, ki jih terja tožnica, prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BIH, je pavšalna in špekulativna. Sklad tožnici ni dostavil podatkov banke o spornih deviznih računih in terjatvah, ki so bile ugotovljene v skladu z prvim odstavkom 2. člen ZNISESČP, niti dokazov, da so bila ta sredstva prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BIH. Sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da dostavi dokaze, iz katerih je razvidno, da so devizna sredstva, katera terja, v posesti Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH in na podlagi česa tožena stranka utemeljuje svojo zavrnilno odločitev. Sodišču predlaga, da sproži zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena, 3. člena in tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP.

5Tožba je utemeljena.

6V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke o nepriznanju zahteve tožnice za verifikacijo neizplačane starih deviznih vlog št. ... in ..., ki temelji na ugotovitvi o prenosu sredstev na privatizacijski račun. Tožnica je v zahtevi za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge pod točko IV. in V. obkrožila, da ji po 31. 12.1991 niso bila izplačana sredstva iz devizne knjižice in da sredstva niso bila prenesena na posebni privatizacijski račun, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP in hkrati okoliščina, na kateri temelji izpodbijana odločba.

7Iz podatkov v izpodbijani odločbi in upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka po prejemu obravnavane zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge po uradni dolžnosti na podlagi določbe četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP¹ pridobila podatke in dokumente o stanju zadevnih deviznih vlog ter o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

8V konkretnem primeru, ko iz zahteve za verifikacijo izhaja, da naj ne bi prišlo do prenosa deviznih sredstev na posebni privatizacijski račun, po podatkih sklada, pa naj bi do prenosa prišlo, niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člena ZUP). Niti ne gre za primer, ki bi bil primerljiv z zadevama opr. št. X Ips 5/2019 in X Ips 51/2020, kjer je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vprašanje uporabe skrajšanega ugotovitvenega postopka v primerih zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, saj v konkretnem primeru ne gre za prenos deviznih sredstev na drug račun na podlagi zakona, za kar je šlo v zadevah, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS. Niti ne gre za to, da bi tožena stranka pridobila sama podatke, ki bi le potrjevali, kar je navedla tožeča stranka, temveč pridobljeni podatki potrjujejo ravno nasprotno, kar zatrjuje in izkazuje tožnica. Tožnica pa v zahtevi zatrjuje, da sredstva niso bila izplačana oziroma niso bila prenesena na posebni privatizacijski račun. K zahtevi je tožnica priložila kopije knjižic, iz katerih izhaja, da je dne 30. 7. 1999 prišlo do prenosa in da je stanje na računu 0,00 DM. Iz sklepa opr. št. X Ips 51/2020 nadalje izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od objektivne možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi.²

9Na podlagi prvega odstavka 145. člena ZUP organ za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavljajo svoje pravice in pravne koristi, izvede poseben ugotovitveni postopek. Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami, ter ima vse do izdaje odločbe pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve (drugi odstavek 146. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

10Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka šele k odgovoru na tožbo predložila dokument, ki je bil podlaga za njeno odločitev (potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 4. 12. 2014). Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati (o tem se je tudi že izrekla ustaljena upravnosodna praksa³), kakor tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede uresničevanja pravice stranke glede izjave oziroma obrambe v upravnem postopku. Sodišče ugotavlja, da se tožnica v postopku pred toženo stranko glede k odgovoru na tožbo predloženega dokumenta ni imela možnosti izjaviti, kar pa je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Prav tako tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni razčistila neskladij med izjavo tožnice na obrazcu zahteve in med k zahtevi priloženimi dokazili (kopije hranilnih knjižic). Odločitev tožene stranke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ta pa narekuje odpravo odločbe.

11Sodišče je na podlagi navedenega tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, upoštevajoč četrti odstavek istega člena, upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka, in o zadevi, upoštevajoč rezultat ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

12V zadevi je bilo odločeno brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem je sodišče upoštevalo tudi kriterije za obveznost sojenja na podlagi ustnega zaslišanja tožnice na glavni obravnavi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (Sodba velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal (odst. 190-191)).

¹ 4) Podatki, ki se nanašajo na neizplačane stare devizne vloge Glavne podružnice Sarajevo, se zagotovijo v obliki in na način, določen v memorandumu, ki ureja sodelovanje med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine za izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.
² Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 51/2020, 16. točka obrazložitve.
³ Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1838/2018 z dne 14. 12. 2020.