VSM Sodba I Cpg 156/2022

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da njen izrek sedaj v celoti glasi:

„I. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do prve tožene stranke v višini 2.032.631,41 EUR, in sicer:

- znesek glavnice v višini 1.599.206,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila;

- znesek stroškov v višini 12.841,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila;

- znesek obresti v višini 420.583,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila.

II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 48.695,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pravdnega postopka.“

II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 23.893,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve do prve tožene stranke (v nadaljevanju: prve toženke) v višini 2.032.631,41 EUR z obrestmi, kar natančneje izhaja točke I izreka. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvi toženki stroške pravdnega postopka v višini 36.240,41 EUR, drugi toženi stranki (v nadaljevanju: drugi toženki) pa v višini 35.096,96 EUR, v primeru zamude o obrestmi (točka II izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma, ob sklicevanju na sklepa pritožbenega sodišča I Cpg 169/2020 z dne 5. 11. 2020 in I Cpg 202/2021 z dne 16. 12. 2021, izpostavlja, da v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ponovno nima osnove v podanih trditvah strank in je posledica očitne kršitve razpravnega načela, na tako napačno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje oprlo (napačno) uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napotke pritožbenega sodišča upoštevalo le navidezno, saj se je ponovno pretežno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo železo dejansko dobavljeno. Interpretacija, ki jo je sodišče prve stopnje glede odpovedi ugovorom podalo šele v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne vzdrži logične presoje in nima podlage v trditvah strank, kar pritožba podrobneje argumentira. Sodišče prve stopnje na več mestih sodbe nato poda argumentacijo glede pomena pripoznave dolga, ki pa na vprašanje pomena in veljavnosti izrecne odpovedi vsem ugovorom ne odgovori oz. nima s tem nobene povezave. Nadalje pritožba kot napačni in v nasprotju z navedbami ter izvedenimi dokazi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi terjatev, katere plačilo zahteva tožnica, v trenutku njenega odstopa predstavljala bodočo terjatev, ki kasneje ni nastala, kar pritožba prav tako podrobneje argumentira. Pritožba ponovno izpostavlja še, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bilo dogovorjeno, da bo odstopnik dobavil blago po izdaji računa, v nasprotju s trditveno podlago spora, saj tega ni trdila nobena od strank – navedeno izhaja zgolj iz izpovedbe priče T.P. Toženki sta v postopku trdili, da dobav nikoli ni bilo in da je posel fiktiven, kar je torej povsem nekaj drugega. Z navedenim zaključkom je sodišče prve stopnje ponovno kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Podobno velja za ugotovitev sodišča prve stopnje (30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi se plačilo družbe G. d.o.o. (prvotni dolžnik) v višini 150.793,29 EUR z dne 12. 5. 2008 nanašalo na delno dobavo, ki naj bi bila izvedena, saj tudi tega ni (tako) zatrjevala nobena pravdna stranka, obenem pa so tovrstni razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju in se jih ne da preizkusiti. Pritožba meni, da je v posledici izpostavljenih napačnih in nezakonitih zaključkov sodišče prve stopnje napačno presodilo tudi vse druge dokaze in zmotno zaključilo, da blago ni bilo dobavljeno. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi s sodbo odločilo že tretjič, tožnica meni, da bi ponovna vrnitev zadeve v novo sojenje povzročila hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženkama pa naloži solidarno plačilo njenih stroškov postopka, vključno s pritožbenimi.

3Prva toženka in druga toženka vsaka v svojem odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnice argumentirano prerekata kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahtevata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v razlogih svoje odločbe opredeljuje zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejem odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6V obravnavanem gospodarskem sporu je tožnica sprva vložila dajatveno tožbo na plačilo vtoževanega zneska, ki izvira iz Pogodbe o faktoringu št. 1 z dne 19. 7. 2001 (v nadaljevanju Pogodba o faktoringu, priloga A2 spisa) v povezavi s Pogodbo o prevzemu dolga in načinu njegove poravnave z dne 21. 12. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba o prevzemu dolga, priloga A5 spisa). Ker je med postopkom prišlo do začetka stečajnega postopka nad prvo toženko, je tožnica tožbeni zahtevek iz dajatvenega spremenila v ugotovitvenega, pri čemer je svojo terjatev pravočasno prijavila v stečajnem postopku. Ker je druga toženka kot upnica stečajnega dolžnika prijavljeno terjatev tožnice prerekala, je tožnica s tožbo zajela tudi nanjo. Toženki sta zahtevku nasprotovali tako po temelju kot tudi po višini.

7V prvem in drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbama I Pg 1655/2012 z dne 5. 2. 2020 in I Pg 73/2021 z dne 29. 6. 2021 tožbeni zahtevek zavrnilo v bistvenem na podlagi presoje, da dobava železa s strani prodajalca (družbe A. d.o.o.) kupcu (družbi B. d.o.o.) ni bila realizirana. Zaradi tega terjatev iz naslova kupnine ni nastala, v posledici tega pa prva toženka dolga, ki ni nastal, ni dolžna poravnati. Po pritožbah tožnice je sodišče druge stopnje z odločbama I Cpg 169/2020 z dne 5. 11. 2020 in I Cpg 202/2021 z dne 16. 12. 2021 prvostopenjski sodbi razveljavilo, v bistvenem zaradi ugotovljene kršitve razpravnega načela in zmotnega materialnopravnega pristopa k reševanju zadeve. Zaradi tega je bila namreč opuščena presoja učinkov izjave prve toženke iz drugega odstavka 4. člena Pogodbe o prevzemu dolga, da se odpoveduje ugovorom v zvezi s prevzetim dolgom.

8Pritožbeno sodišče primarno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju sodbo v bistvenem „gradilo“ na svojih prejšnjih (razveljavljenih) sodbah, z nekaj dodanimi oz. mestoma spremenjenimi razlogi.

9Kot je razvidno iz sedaj izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ponovno izhajalo iz stališča, da ima prva toženka kot prevzemnica dolga zoper tožnico kot prevzemnico terjatve vse ugovore iz pogodbenega razmerja, ki je obstajalo med prvotnim upnikom (družbo A. d.o.o., prodajalcem gradbenega železa) in prvotnim dolžnikom (družbo B. d.o.o., kupcem gradbenega železa), pri čemer pripoznava dolga ne predstavlja samostojnega temelja za nastanek obveznosti. Po stališču sodišča prve stopnje prva toženka lahko veljavno ugovarja, da pogodba o prodaji gradbenega železa ni bila realizirana (da prodajalec gradbenega železa ni dobavil), kar je sicer pokazal dokazni postopek. V tem kontekstu je ocenilo, da je šlo za odstop bodoče terjatve, t.j. terjatve, ki zaradi nedobavljenega gradbenega železa sploh ni nastala. Do ključnega drugega odstavka 4. člena Pogodbe o prevzemu dolga (odpoved ugovorom)¹ se je opredelilo šele v nadaljevanju razlogov (39. točka obrazložitve). Zavzelo je stališče, da se prva toženka s podpisom te pogodbe ni odpovedala ugovoru neizpolnitve obveznosti iz kritnega razmerja (razmerja med prodajalcem in kupcem gradbenega železa).

10Sodišče druge stopnje je ob preizkusu pritožbenih navedb (ponovno) podvomilo v pravilnost ključne presoje sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano odpovedjo ugovorom, ponovno pa je ugotovilo tudi kršitev razpravnega načela. Ker je ocenilo, da bi ponovna vrnitev zadeve v novo sojenje pomenila hujšo kršitev pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tožba je bila vložena v letu 2012, prva in druga sodba sodišča prve stopnje pa sta bili razveljavljeni iz vsebinsko tako rekoč enakih razlogov), je dne 16. 11. 2022 opravilo pritožbeno obravnavo (drugi odstavek 355. člena ZPP). Na obravnavi je v skladu z načelom odprtega sojenja predstavilo svoje videnje zadeve, ki ga je zapisalo že v svojih dosedanjih dveh odločbah in v soglasju s pravdnima strankama povzelo dosedanji potek dokazovanja.

11Druga toženka je na pritožbeni obravnavi zavzela stališče, da kljub izvedenemu naroku ni pogojev za sprejem meritorne, vsebinsko drugačne odločitve pred sodiščem druge stopnje, saj bi bilo s tem poseženo v njene pravice in procesne garancije. Navedenemu ne gre pritrditi. V primeru, ko pritožbeno sodišče v skladu s drugim odstavkom 355. člena ZPP samo opravi (novo) sojenje, ni omejeno pri morebitnem ugotavljanju novih pravno odločilnih dejstev oziroma lahko odpravi kršitve, storjene pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa sodišču druge stopnje v zvezi s presojo veljavnosti in učinkovanja odpovedi ugovorom ni bilo treba ugotavljati novih dejstev, je zgolj dopolnilo razloge, ki so v bistvenem materialnopravne narave², pri čemer v zvezi z navedbami glede nemoralnosti oz. neprimernosti spornega pogodbenega določila pravdne stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso predlagale izvedbe kakšnih dokazov.

12Prav tako ne gre slediti stališču toženk, da bi v primeru „vodenja postopka v pravnem in dejanskem okviru, kot ga je slutiti s strani pritožbenega sodišča“, pravočasno podali (dodatne) pravno odločilne navedbe in predlagali izvedbo dokazov. Tega nista storili zaradi drugačne smeri sojenja v postopku na prvi stopnji, morebitna sprememba odločbe pred sodiščem druge stopnje pa bi za toženki predstavljala „akt presenečenja“.

13O sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ni govora takrat, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvideli in se nanjo sklicevali. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore³.

14Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi postopek vodilo v smeri dokazovanja, ali je bila pogodbena obveznost dobave gradbenega železa izpolnjena, in da se do izdaje sedaj izpodbijane sodbe (sploh) ni posebej ukvarjalo s s strani tožnice zatrjevano odpovedjo ugovorom iz kritnega razmerja, ni mogoče soglašati s toženkama, da bi sodišče druge stopnje v posledici drugačnega pristopa k reševanju zadeve izdalo sodbo, ki bi za toženki predstavljala „sodbo presenečenja“. Tožnica je namreč ves postopek na prvi stopnji (v pripravljalnih vlogah z dne 1. 4. 2019, z dne 16. 4. 2019 in z dne 14. 6. 2019, kot tudi na narokih za glavno obravnavo) poudarjala, da sta se tako prvotni dolžnik B. d.o.o., kot tudi prva toženka kot prevzemnica dolga, izrecno odpovedala uveljavljanju vseh ugovorov zoper tožnico, vključno z ugovorom neizpolnitve. Tudi, če sodišče prve stopnje stališčem tožnice ni sledilo, še ne pomeni, da toženki nista mogli računati oziroma bi morali računati s tem, da bo tovrstnim izvajanjem tožnice (po vloženi pritožbi) morebiti sledilo sodišče druge stopnje.

15Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v svojih predhodnih odločbah in na pritožbeni obravnavi, je treba v tem sporu primarno rešiti vprašanje veljavnosti/učinkovanja odpovedi ugovorom, kot ta izhaja iz že citirane določbe drugega odstavka 4. člena Pogodbe o prevzemu dolga. Ne more namreč biti dvoma, da v primeru, če se je prva toženka veljavno odpovedala (tudi) ugovoru neizpolnitve obveznosti prodajalca iz temeljnega posla (prodaje gradbenega železa), odpade potreba po ugotavljanju, ali je bila ta prodajalčeva obveznost dejansko izpolnjena, saj to vprašanje ni (več) pravno odločilno.

16Preden bo pritožbeno sodišče opravilo presojo v zvezi z izjavo o odpovedi ugovorom s strani prve toženke, je treba (ponovno) izpostaviti določena materialno pravna izhodišča v zvezi s terjatvijo oz. dolgom, ki je bil predmet prevzema. Dejstvo je namreč, da pripoznava dolga oz. njegov prevzem sama po sebi nimata pravnih učinkov, če terjatev ali dolg (ki je predmet pripoznave ali prevzema) ne obstajata/nista veljavno nastala.

17V tem kontekstu je pritožbeno sodišče že v svojih prejšnjih odločbah opozorilo na določena nepravilna stališča sodišča prve stopnje. Najprej, da terjatev na plačilo kupnine (sploh) ni nastala, ker blago ni bilo dobavljeno in da je bila zaradi tega predmet prenosa po Pogodbi o faktoringu bodoča terjatev na plačilo kupnine, ki (tudi) kasneje ni nastala in je zato prevzemnica dolga (prva toženka) ni dolžna plačati. Tudi v novem sojenju je sodišče prve stopnje v tej zvezi zavzelo enaka materialnopravno zmotna izhodišča (prim. točke 40 – 43 obrazložitve izpodbijane sodbe).

18Čeprav se sodišče druge stopnje v tej zvezi ponavlja, je ključno na tem mestu poudariti naslednje:

19Medsebojne terjatve pogodbenih strank nastanejo že s samo sklenitvijo pravnega posla, le zapadejo običajno kasneje. Navedeno pomeni, da tudi če prodajalec še ni izpolnil dogovorjene dobave blaga, to nima za posledico, da nasprotna terjatev za plačilo (še) ne obstaja. Terjatev obstaja v dogovorjeni višini, njena zapadlost pa je odvisna od pogodbenega dogovora⁴. Takšno jasno materialnopravno izhodišče, ob upoštevanju med strankami nespornega dejstva, da je bila prodajna pogodba za nakup gradbenega železa dejansko (veljavno) sklenjena⁵, narekuje sklepanje, da so medsebojne pravice in obveznosti strank temeljnega posla veljavno nastale – tako tudi terjatev na plačilo kupnine, ki je bila predmet prenosa na tožnico in kasneje prevzema dolga s strani prve toženke.

20Kot je že bilo pojasnjeno, glede na trditve strank v obravnavanem postopku tudi ni podana nobena od okoliščin, ki bi imela vpliv na obstoj terjatve iz temeljnega posla (izpolnitev, odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve, ničnost prodajne pogodbe…), zaradi česar ni mogoče sklepati, da je bila predmet Pogodbe o prevzemu dolga terjatev, ki v trenutku sklepanja tega pravnega posla ni obstajala. Nenazadnje je o tem vprašanju že odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. VIII Pg 1630/2016 z dne 4. 7. 2017, s katero je bil zavrnjen zahtevek sedanje tožene stranke na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu dolga⁶. To je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju sicer pravilno ugotovilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nato pa v nadaljevanju te okoliščine (ponovno) ni ustrezno upoštevalo.

21Izhajajoč iz dejstva, da je bila predmet Pogodbe o prevzemu dolga obstoječa terjatev, je bilo treba v nadaljevanju presoditi, ali se je prva toženka s podpisom Pogodbe o prevzemu dolga veljavno odpovedala (tudi) ugovoru neizpolnitve prodajalčeve obveznosti iz temeljnega posla, ki ga prevzemnik dolga sicer ima na podlagi prvega odstavka 431. člena OZ⁷.

22V zvezi z (načelno) možnostjo odpovedi ugovorom je pritožbeno sodišče že izpostavilo, da je Vrhovno sodišče RS (prim. 13. točko obrazložitve sklepa VSRS III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016) dopustilo možnost izrecne odpovedi ugovorom s strani dolžnika in da to smiselno izhaja tudi iz stališča VSL v sodbi I Cpg 529/2017 z dne 22. 11. 2018⁸. Čeprav se odločba VSRS opira na določbo drugega odstavka 421. člena OZ (razmerje med prevzemnikom in dolžnikom pri odstopu terjatve) in ne na prvi odstavek 431. člena OZ, gre za primerljivo pravno situacijo, saj gre v obeh primerih za pravico dolžnika oz. prevzemnika dolga do uveljavitve ugovorov iz temeljnega razmerja. Pritožbeno sodišče je tudi ob tokratni obravnavi zadeve na stališču, da se je mogoče veljavno odpovedati določenim ugovorom. Predpostavka za veljavno odpoved kakršnemkoli ugovoru pa je, da je v trenutku odpovedi takšen ugovor dejansko (že) mogoče uveljaviti. Navedeno za primer odpovedi ugovoru neizpolnitve obveznosti iz temeljnega posla pomeni, da se mu je mogoče odpovedati šele takrat, ko bi morala biti obveznost izpolnjena, ko je obveznost po pogodbi (že) zapadla.

23V tem kontekstu je relevantna vsebina prodajne pogodbe o nakupu gradbenega železa glede dogovorov o rokih za izpolnitev obveznosti prodajalca in kupca. Tudi v tej zvezi je pritožbeno sodišče v razveljavitvenih sklepih že podalo svoje zaključke, in sicer da je sedanji dolžnik, torej prva toženka, svojo izjavo o odpovedi ugovorom podal(a) po zapadlosti računa (kot že omenjeno, v dne 21. 12. 2009 sklenjeni Pogodbi o prevzemu dolga), ko bi glede na podatke spisa oz. pravočasno trditveno podlago strank v vsakem primeru dobava gradbenega železa že morala biti izvedena. Toženki kakšne posebne vsebine dogovora pogodbenih strank temeljnega posla o tem, do kdaj je (bil) prodajalec dolžan izpolniti svojo obveznost dobave železa sploh nista zatrjevali (zatrjevali sta le, da dobava ni bila realizirana). Iz vsebine spornega računa pa je nedvoumno razbrati, da je bila njegova zapadlost, t.j. 12. 5. 2008 določena po izpolnitvi prodajalčeve obveznosti – kot datum odpreme blaga je naveden datum 14. 11. 2007. Če pa je bilo dogovorjeno, da najprej obveznost izpolni prodajalec, šele nato pa kupec, pa ni mogoče govoriti o dogovorjeni naknadni - po zapadlosti računa - dobavi blaga.

24Glede na pravkar navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je obveznost prodajalca na dobavo železa zapadla že (precej) pred trenutkom, ko je prva toženka sklenila Pogodbo o prevzemu dolga, kar pomeni, da je bilo takrat že mogoče uveljaviti ugovor neizpolnitve, hkrati pa je bila dopustna izrecna odpoved takšnemu ugovoru.

25V zvezi s samo vsebino drugega odstavka 4. člena Pogodbe o prevzemu dolga pritožbeno sodišče pritrjuje očitkom pritožbe, da je sodišče prve stopnje presojo, kot izhaja iz 39. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, opravilo v nasprotju z namenom tega določila (deloma tudi nelogično), zlasti pa izven okvirjev trditvene podlage strank.

26Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da se je prva toženka z navedenim določilom odpovedala (tudi) vsem ugovorom iz temeljnega razmerja (torej iz prvega odstavka 431. člena OZ), vključno z ugovorom neizpolnitve. Toženki pa spornemu določilu nista nasprotovali na način, da odpoved ne zajema tudi tega ugovora oz. na splošno ugovorov iz temeljnega razmerja, ampak sta trdili zgolj, da je pogodbeno določilo nepravično in pretirano strogo oz. da je nično, ker nasprotuje predpisom in morali, ob tem pa sta se sklicevali še na določbo drugega odstavka 121. člena OZ.

27Sodišče prve stopnje je mimo pravkar navedenega in ob uporabi (izključno) jezikovne razlage besedila zaključilo, da sporna odpoved ne zajema ugovora neizpolnitve obveznosti prvotnega upnika (prodajalca) iz kritnega razmerja in da se je prva toženka odpovedala (le) ugovorom, ki bi izvirali iz njenih razmerij s prvotnim dolžnikom (ki niso mogoči že po drugem odstavku 431. člena OZ) ali katerokoli tretjo osebo, kamor pa ne gre šteti prodajalca (prvotnega upnika).

28Razlaga, po kateri se je prva toženka po sporni določbi odpovedala ugovorom, ki jih že po samem zakonu nima (drugi odstavek 431. člena OZ), ne pa tistim, ki jih ima po prvem odstavku 431. člena OZ, je po oceni sodišča druge stopnje nelogična in je v nasprotju z namenom citiranega določila, ki je nedvomno v tem, da se upnika zavaruje pred vsemi ugovori, ki bi utegnili preprečevati izpolnitev obveznosti na plačilo upnikove terjatve, kamor sodijo zlasti ugovori iz kritnega oz. temeljnega razmerja.

29Pritožbeno sodišče ne dvomi, da se izjava o odpovedi ugovorom nanaša (tudi) na ugovore iz prvega odstavka 431. člena OZ in je hkrati dovolj jasna in določna, da pri prvi toženki ni vzbudila dvomov o tem, katere ugovore zajema.

30Glede dejanskega nasprotovanja toženk spornemu pogodbenemu določilu pa pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje:

31Sklicevanje na nepoštenost, pretirano strogost, nasprotovanje morali/zakonom, itd. glede sporne odpovedi ugovorom toženki v bistvu utemeljujeta (1) na dejstvu, da pogodba s strani prodajalca ni bila izpolnjena in je posledično nepravično, da mora kdorkoli plačati kupnino za neizdobavljeno blago, (2) na okoliščini, da je bila sporna izjava prvi toženki dana v podpis na s strani sopogodbenika vnaprej pripravljeni pogodbi in (3) da je pravno nedopustno prevzeti neobstoječ dolg (glede tega je že bilo obrazloženo, da je bil prevzet obstoječ dolg).

32Pritožbeno sodišče v tem kontekstu naprej izpostavlja, da so vsi podpisniki Pogodbe o prevzemu dolga (tožnica kot upnik, prva toženka kot prevzemnik in družba B. d.o.o. kot dolžnik) gospodarski subjekti, ki so kot taki vešči sklepanja (tudi) takšnih poslov, kot je predmetni, in so pri tem dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo (dobrega gospodarstvenika). Ne glede na to, da je prva toženka podpisala pogodbo, ki je bila vnaprej pripravljena s strani tožnice, ta okoliščina sama po sebi ne pomeni, da se lahko prva toženka uspešno sklicuje na pretirano strogost določbe oz. na nepoznavanje dejanskih okoliščin v zvezi s temeljnim poslom. Kot je že bilo pojasnjeno, bi morala biti v trenutku sklepanja Pogodbe o prevzemu dolga obveznost prodajalca že izpolnjena, zaradi česar bi se lahko prva toženka o tem dejstvu (če bi ravnala z dolžno skrbnostjo) prepričala in zahtevala predložitev ustreznih dokazil o izpolnitvi prodajalčeve obveznosti, pa tega očitno ni storila. Če je udeležencem posla „slepo verjela“ in se prostovoljno odpovedala vsem ugovorom s podpisom pogodbe, mora (žal) sedaj trpeti posledice takšnega svojega ravnanja.

33Nadalje ne gre slediti navedbam o nemoralnosti, nepoštenosti in nepravičnosti odpovedi ugovorom z vidika dejstva, da temeljni posel s strani prodajalca ni bil oziroma naj ne bi bil izpolnjen. Bistvo odpovedi ugovorom iz temeljnega razmerja (zlasti ugovoru neizpolnitve) je v tem, da se upnik zavaruje pred morebitnimi kasnejšimi tovrstnimi ugovori (novega) dolžnika. Ker je takšna odpoved ugovorom dopustna, sedanje sklicevanje toženk na okoliščino, da obveznost prodajalca ni bila izpolnjena, ni pravno odločilno, tudi ne z vidika veljavnosti sporne izjave. Smisel takšne odpovedi je namreč prav v tem, da v primeru podaje takšne izjave vprašanje izpolnitve obveznosti iz kritnega razmerja ni (več) pravno odločilno. Glede na to ni (in ne sme biti) moteče, če se kasneje izkaže, da izpolnitev dejansko ni bila opravljena.

34Prav tako je neutemeljeno sklicevanje toženk na drugi odstavek 121. člena OZ⁹, ki naj bi predstavljal pravno podlago za zavrnitev uporabe sporne pogodbene določbe. Domet citiranega določila je namreč v preprečitvi uporabe določenih splošnih pogojev pogodbe, medtem ko gre pri sporni določbi o odpovedi ugovorom za poseben izrecen dogovor med pogodbenimi strankami, na katerega se ta zakonska ureditev ne nanaša.

35Ker se je glede na doslej obrazloženo prva toženka s podpisom Pogodbe o prevzemu dolga veljavno odpovedala (tudi) ugovoru neizpolnitve, v konkretnem primeru vprašanje izpolnitve prodajalčeve obveznosti na izročitev gradbenega železa nima vpliva na odločitev v zadevi in je tako tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

36Tožbeni zahtevek je po višini (2.032.631,41 EUR) sestavljen iz 1.599.206,71 EUR glavnice (dolga po Pogodbi o prevzemu dolga), zneska 12.841,00 EUR z naslova stroškov in zneska 420.583,70 EUR z naslova obresti, pri čemer tožnica od navedenih zneskov zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od začetka stečajnega postopka nad prvo toženko (2. 7. 2013) do plačila.

37Pritožbeno sodišče v tej zvezi primarno ugotavlja, da toženki tekom postopka postavljenemu tožbenemu zahtevku po višini konkretizirano nista ugovarjali, zaradi česar izvedba dokazov v tej smeri ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje je presojo utemeljenosti zahtevka po višini opravilo ob upoštevanju relevantnega (pogodbenega in zakonskega) materialnega prava.

38Ob izostanku nasprotnih navedb toženk je pritožbeno sodišče sledilo zahtevku (stanje dolga na dan začetka stečajnega postopka je tožnica obrazloženo pojasnila v svoji Prijavi terjatve v stečajni postopek z dne 2. 10. 2013, priloga A18 spisa) na ugotovitev:

- obstoja terjatve z naslova glavnice v višini 1.599.206,71 EUR;

- obstoja terjatve z naslova sodnih stroškov v višini 12.841,00 EUR (36,00 EUR izvršilnih stroškov, 16,00 EUR za vložen ugovor v postopku zavarovanja in 12.789,00 EUR stroškov iz naslova sodne takse za predmetni pravdni postopek);

- obstoja terjatve iz naslova kapitaliziranih obresti, obračunanih do začetka stečajnega postopka nad prvo toženko v skupni višini 420.583,70 EUR.

39Od navedenih zneskov pa tožnica upravičeno uveljavlja tudi zakonske zamudne obresti od dneva začetka stečajnega postopka nad prvo toženko do plačila (256. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP).

40Glede na obrazloženo je tožbeni zahtevek tožnice po temelju in po višini v celoti utemeljen.

41Ker je pritožba glede glavne stvari utemeljena, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti o pravdnih stroških glede na sedaj spremenjen uspeh strank v postopku (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je v postopku s tožbenim zahtevkom uspela v celoti, toženki pa sta v celoti propadli.

42Ker tega zaradi vsebine sprejete odločitve ni storilo sodišče prve stopnje, je stroške tožnice odmerilo pritožbeno sodišče, ob upoštevanju 155. člena ZPP, Zakona o Odvetniški tarifi – ZOdvT (upoštevaje 20. člen Odvetniške tarife), in Zakona o sodnih taksah – ZST-1. Pri tem pritožbeno sodišče ni sledilo zahtevku tožnice na nerazdelno plačilo stroškov postopka s strani toženk, saj sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP), razen v primeru, ko so solidarno oz. nerazdelno zavezani glede glavne stvari (tretji odstavek 161. člena ZPP), kar za obravnavano zadevo ni mogoče trditi.

43Tožnici od priglašenih (stroškovnik v prilogi A38 spisa) pripadajo naslednji stroški:

- 6.552,00 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100),

- 6.048,00 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102),

- 16.128,00 EUR za 2 x postopek s pritožbo (pritožbi z dne 11. 6. 2020 in z dne 2. 9. 2021),

- 469,90 EUR za kilometrino na relaciji Ljubljana – Maribor - Ljubljana (5 prihodov; 127 km x 2 x 0,37 EUR/km x 5),

- 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002),

- 6.427,94 EUR za 22% DDV na odvetniške storitve (tar. št. 6007),

- 13.050,00 EUR (2x 6.525,00 EUR) za sodni taksi za pritožbi z dne 11. 6. 2020 in z dne 2. 9. 2021.

Skupaj sta dolžni toženki tožnici povrniti stroške postopka v višini 48.695,84 EUR, v primeru zamude z obrestmi. V tej zvezi pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila sodna taksa za postopek na prvi stopnji v višini 12.789,00 EUR tožnici priznana v okviru glavnega tožbenega zahtevka (ugotovitev obstoja terjatve iz naslova stroškov).

Glede na neuspeh v postopku sta toženki dolžni sami kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka, nastale do tega pritožbenega postopka.

44Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča ustrezno spremenilo, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (prva alineja 358. člena ZPP).

45Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka prav tako temelji na drugem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členu ZPP, upoštevajoč ZOdvT in določila ZST-1.

46Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zaradi česar sta ji toženki dolžni v celoti povrniti stroške tega pritožbenega postopka v višini 23.893,09 EUR (nagrada za postopek s pritožbo, tar. št. 3210 – 8.064,00 EUR, nagrada za narok, tar. št. 3212 – 6.048,00 EUR, administrativni stroški, tar. št. 6002 - 20 EUR, potni stroški, tar. št. 6003 – 104,14 EUR (Ljubljana – Maribor – Ljubljana, 2 x 127 km x 0,41 EUR), 22 % DDV – 3.131,95 EUR, taksa za pritožbo v znesku 6.525,00 EUR), v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

47Toženki sta glede na neuspeh dolžni sami kriti tudi vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

¹ Ta glasi: „Ob tem prevzemnik nepreklicno izjavlja, da proti upniku ne bo uveljavljal ugovorov, reklamacij in nasprotnih zahtev, oziroma terjatev, ki bi izvirale iz njegovih razmerij proti prvotnemu dolžniku ali katerikoli tretji osebi.“
² Tega mnenja je očitno tudi prva toženka, ki je na pritožbeni obravnavi v tej zvezi navajala, da gre za „vprašanje materialnega prava in za pravni standard“
³ Prim. sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018, sodba VSM I Cpg 187/2018 z dne 30. 8. 2018, podobno tudi sodba VSC I Cpg 97/2020 z dne 23. 10. 2020
⁴ Prim. 14. točko obrazložitve sklepa VSRS III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016
⁵ V tej zvezi je prva toženka npr. v pripr. vlogi z dne 26. 11. 2018 sklenitvi posla očitno pritrdila, nato pa (zgrešeno) menila, da je „očitno prenehala, saj ni bila izpolnjena“.
⁶ Temelj uveljavljane ničnosti v navedenem postopku je bil med drugim tudi neobstoječ predmet/kavza posla oz. je bilo bistveno vprašanje obstoja dolga, kot je to jasno razvidno iz prvo in drugostopenjske sodbe – v prilogah A20 in A21 spisa).
⁷ „Prevzemnik lahko uveljavlja proti upniku vse ugovore, ki izvirajo iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom, iz katerega izvira prevzeti dolg, ter ugovore, ki jih ima sam proti upniku.„
⁸ Čeprav je v le-tej VSL ocenilo, da se tožena stranka kot cesus v svoji izjavi, ki jo je podala tožeči stranki kot cesionarju, ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja, je razbrati, da bi VSL vsebinsko ustrezno izjavo štelo za relevantno.
⁹ „Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga zanjo.“