431. člen OZ

V tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR je že zakonsko določen prehod obveznosti, ki so na podlagi določb ZFPPod prešle na družbenike izbrisanih družb, na Republiko Slovenijo in pravica upnikov, da plačilo teh obveznosti (pod enakimi pogoji, pod katerimi bi lahko plačilo uveljavljali od družbenikov izbrisanih družb) uveljavljajo od Republike Slovenije. Opredelitev pojma škode, ki se lahko terja od države, se nanaša le na upravičence iz 5. točke 2. člena in 5. člena ZOKIPOSR. Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika

Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015. Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba samostojno, redno pravno sredstvo in v obrazložitvi pritožbe mora pritožnik svoje argumente, ki naj bi utemeljevali pritožbo vselej jasno in opredeljeno navesti. Kar pomeni, da se tega svojega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. Povedano drugače,pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na navedbe pritožnika iz njegovih pripravljalnih vlog pred sodiščem prve stopnje, če v pritožbi niso jasno in opredeljeno navedene.

V primeru, ko pritožbeno sodišče v skladu s drugim odstavkom 355. člena ZPP samo opravi (novo) sojenje, ni omejeno pri morebitnem ugotavljanju novih pravno odločilnih dejstev oziroma lahko odpravi kršitve, storjene pred sodiščem prve stopnje O sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ni govora takrat, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvideli in se nanjo sklicevali. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Medsebojne terjatve pogodbenih strank nastanejo že s samo sklenitvijo pravnega posla, le zapadejo običajno kasneje. Navedeno pomeni, da tudi če prodajalec še ni izpolnil dogovorjene dobave blaga, to ni

Zgolj prvi toženec je namreč tisti, ki je bil na temelju posojilne pogodbe z zapustnikom v obligacijskem odnosu, zato je zgolj prvega toženca kot dolžnika iz tega obveznostnega razmerja mogoče zavezati k povrnitvi dolžnega zneska posojila v zapuščino po pokojnem posojilodajalcu (574. člen OZ).