VSC Sklep Cpg 91/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. I 862/2017 na nepremičnine ID znak parcela ..., parcela ... .../3 in parcela ... .../4, ni dopustna, in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki (tožnici) 2.464,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zatrjevala, da tožnica s sklepom o povečanju osnovnega kapitala oziroma o spremembi ustanovitvenega akta v notarskem zapisu ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je lastninsko pravico pridobila s trenutkom vpisa sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register. Stvarnopravni zakonik (SPZ) na izključen način ureja prenos lastninske pravice. Tako sta tudi zmotno uporabljeni določili šestega in sedmega odstavka 410. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Ni bilo izdano overjeno zemljiškoknjižno dovolilo (sklep VSL II Cp 1661/2019). Sodna poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba (sklep VSL I Cp 1326/2015) in ne drži, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici v zadevi I P 512/2019 ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin od 29.10.1999 dalje. Iz sodne poravnave ni moč ugotoviti, kaj je podlaga za priznanje tožničine lastninske pravice. Ugotovitev lastninske pravice lahko temelji le na izvirni pridobitvi le-te. Besedilo sodne poravnave je samo s seboj v nasprotju. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sta sodišče in toženka vezani na sodno poravnavo. Utemeljen je ugovor, da v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti sodna poravnava ne zavezuje (sodba VSL II Cp 2863/2012). Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti glede ugovorov toženke, da tožnica s priposestvovanjem ni pridobila lastninske pravice. Sodba temelji na zmotni ugotovitvi, da je tožnica pridobila lastninsko pravico z vpisom sklepa o povečanju osnovnega kapitala, in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženka meni, da se ta pomanjkljivost lahko odpravi s sklicem pritožbene obravnave, na kateri se lahko ugotovi, da tožnica ni izkazala pogojev za priposestvovanje. Odločitev o tožbenem zahtevku je odvisna od tega, kdaj je tožnica pridobila lastninsko pravico. Pridobitev lastninske pravice s sodno poravnavo je mogoča šele z datumom njene izdaje (sodba VSRS X Ips 172/2014). Tožnica je prisilno hipoteko pridobila pred sklenitvijo sodne poravnave (sodba II Ips 324/2011). Iz sodne poravnave ni razvidno, če sta dolžnik in tožnica poravnala davčne obveznosti iz naslova davka na promet nepremičnin. V nadaljevanju pritožbe toženka pojasnjuje, kako je pridobila listine iz pravde I P 152/2019, in zatrjuje, da gre za dopustne pritožbene novote. Listine (vloge iz omenjene pravde) prilaga k pritožbi, povzema njihovo vsebino in izpeljuje zaključke v smeri, da tožnica s prisilno hipoteko obremenjenih nepremičnin ni priposestvovala.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Izpostavlja razloge glede vezanosti sodišča prve stopnje na sodno poravnavo in meni, da bi morala toženka svoje pravice zaščititi z udeležbo v zadevi I P 152/2019 oziroma s tožbo izpodbijati tam sklenjeno sodno poravnavo. Dodaja še, da so k pritožbi priloženi listinski dokazi nedovoljene pritožbene novote.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe o tem, da iz sodne poravnave ni razvidno, če sta tožnica in dolžnik, poravnala obveznosti iz naslova davka na promet nepremičnin, nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote, saj toženka ne pojasni, zakaj brez svoje krivde teh navedb ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji sojenja (glej prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

6Pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo ugotovljenega dejanskega stanja in okoliščin konkretnega primera, saj je oboje razvidno že iz izpodbijane sodbe. V konkretni zadevi tožnica zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičninah. Zatrjuje, da je na nepremičninah, na katerih je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica tretjega (izvršilnega dolžnika), pridobila lastninsko pravico pred toženkino (upničino) pridobitvijo prisilne hipoteke. Navaja, da je lastninsko pravico pridobila s sklepom o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom oziroma z vpisom tega sklepa v sodni register dne 29.10.1999. Zemljiškoknjižno dovolilo sicer ni sledilo omenjenemu sklepu, a ji je dolžnik (družbenik) izročil nepremičnine v prosto razpolaganje. Če predmetno ne bi zadoščalo, je postala lastnica nepremičnin s priposestvovanjem dne 19.7.2009. Tekom pravde se je tožnica sklicevala še na sodno poravnavo, ki jo je z dolžnikom sklenila 13.9.2021 v zadevi I P 152/2019 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, v kateri je tožila na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah. V sodni poravnavi sta dolžnik in tožnica ugotovila, da je postala tožnica lastnica nepremičnin dne 29.10.1999, in dolžnik tožnici dovoljuje vknjižbo njene lastninske pravice (izstavlja ji zemljiškoknjižno dovolilo). Toženka je pridobitvi lastninske pravice na obeh zatrjevanih podlagah in upoštevanju omenjene sodne poravnave v tem sporu obširno nasprotovala. Sodišče prve stopnje je postopek po predlogu tožnice 9.3.2021 prekinilo do dokončanja pravde v Novi Gorici (do rešitve predhodnega vprašanja glede lastninske pravice tožnice) in ga je po pridobitvi sodne poravnave dne 3.11.2021 nadaljevalo. V dokaznem postopku je izvedlo listinske dokaze, ni pa zaslišalo tožnice v zvezi z obstojem dobre vere in tožnici naložilo predložitev listin o plačilu NUSZ za predmetne nepremičnine. Razlog je bil v tem, da se je oprlo na registrski vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala in na sklenjeno sodno poravnavo ter posledično ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem.

7Toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, da se je zmotno oprlo na sklenjeno sodno poravnavo in da bi moralo presojati zatrjevano priposestvovanje. Načeloma drži zapis sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama sporno lastništvo nepremičnin in s tem dopustnost izvršbe na nepremičninah, vendar je treba konkretneje navesti, da je sporno predvsem vprašanje, kdaj je tožnica postala lastnica nepremičnin. Usoda toženkine prisilne hipoteke je namreč odvisna od tega, ali je tožnica postala lastnica nepremičnin pred ali po pridobitvi prisilne hipoteke (glej odločbo VS RS II Ips 324/2011 z dne 26.4.2012).

8Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnico ustanovil izvršilni dolžnik, ki je 19.7.1999 sprejel veljaven sklep o povečanju tožničinega osnovnega kapitala (med drugim) s stvarnim vložkom (katerega del so upoštevaje poročilo revizorja in preglednico tudi relevantne nepremičnine), in da je bil predmetni sklep 29.10.1999 vpisan v sodni register. Ni sporno, da zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo tožničine lastninske pravice s strani dolžnika ni bilo vsebovano v omenjenem sklepu (op. iz zadeve je razvidno, da je vsebovano v omenjeni sodni poravnavi) in da je bil vse do predmetne pravde v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnin vknjižen dolžnik. Določbi takrat veljavnega šestega in sedmega odstavka 410. člena ZGD (op. podobno določata tudi sedaj veljavna peti in šesti odstavek 475. člena ZGD-1) sta določali, da morajo biti stvarni vložki izročeni družbi pred prijavo za vpis v sodni register in da morajo biti osnovni vložki izročeni družbi tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga. Nepojasnjeni in napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da je že na tej podlagi tožnica lahko z nepremičninami prosto razpolagala, da le ni bila vknjižena kot njihov lastnik in da je lastninska pravica prešla na tožnico s trenutkom vpisa sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register, saj so s tem trenutkom bile nepremičnine tožnici izročene v prosto razpolaganje in so postale del njenega osnovnega kapitala.

9Toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah ni mogoče preprosto obiti določb stvarnega prava (takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in sedaj veljavnega SPZ). Lastninske pravice na nepremičninah na podlagi pravnega posla ni bilo (veljavnost ZTLR v letu 1999) in je še vedno (veljavnost SPZ) ni mogoče prenesti le z zavezovalnim pravnim poslom (s sklepom o povečanju osnovnega kapitala), to je brez razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila, ki mu sledi vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi). Predmetnega ne spreminja vpis sklepa v sodni register (op. verjetno s sklepom registrskega sodišča), saj ne gre za vpis v ustrezno javno knjigo oziroma za vpis, ki bi lahko imel izven pravil stvarnega in zemljiškoknjižnega prava za posledico prenos lastninske pravice na nepremičninah.¹ Zaradi izostalega razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) tožnica s sklepom o povečanju osnovnega kapitala kljub vpisu sklepa v sodni register ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah (33. člen ZTLR)² in je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Bistven je prenos lastninske pravice in ne »izročitev nepremičnin v prosto razpolaganje«, ki posledično tudi ni izkazana. Izročitev nepremičnin v postopku ustanovitve oziroma zvišanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom bi lahko šteli za opravljeno šele, ko bi na temelju ustrezne listine družba (tožnica) pridobila možnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.³ Slednjo bi pridobila ne samo z ustreznim zavezovalnim, ampak šele skupaj z ustreznim razpolagalnim pravnim poslom (intabulacijsko klavzulo), ki pa ga ni bilo. Posledično tudi ni mogoče slediti nadaljnemu zaključku sodišča prve stopnje o ustreznosti tožničine dokapitalizacije, to je, da so nepremičnine postale del njenega osnovnega kapitala.

10Toženka hkrati utemeljeno ugovarja, da Okrožno sodišče v Novi Gorici, pred katerim je bila sklenjena sporna sodna poravnava, ki je v materialnopravnem smislu pogodba, ni ničemur sledilo oziroma ni ugotavljalo, od kdaj je tožnica lastnica nepremičnin. Sodna poravnava je bila le sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, ki je moralo pri njenem sklepanju paziti na morebitno razpolaganje v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da je vprašanje, kdaj je tožnica postala lastnica nepremičnin, bistveno za odločanje v konkretni zadevi, vendar predmetna sodna poravnava, s katero je bila rešena pravda v Novi Gorici med tožnico in dolžnikom, zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti ne more pomeniti rešitve predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP v sporu, ki poteka med tožnico in toženko. Predmetnega ne spreminja sicer pritožbeno neizpodbijano procesno ravnanje sodišča prve stopnje o prekinitvi in nadaljevanju postopka. Drži, da ima sodna poravnava po ustaljeni sodni praksi učinek pravnomočne sodbe, vendar lahko tako kot sodba učinkuje le v okviru svojih subjektivnih meja pravnomočnosti. Temeljno pravilo subjektivnih meja pravnomočnosti je, da sodbe in sodne poravnave učinkujejo le med pravdnimi strankami oziroma strankami sodnih poravnav (inter partes), kar velja tudi v sporih o pravicah, ki imajo sicer učinek erga omnes (npr. lastninska pravica). Širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti z učinkom erga omnes je dopustno le v nujnih primerih. Takšni so primeri oblikovalnih sodb (ne ugotovitvenih (npr. o ugotovitvi lastninske pravice) in dajatvenih (npr. o izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila)) in drugih sodb, ki povzročijo posledice, ki se jim tretji po materialnem pravu zaradi materialnopravne odvisnosti ne morejo upreti (npr. sodba o prenehanju najemnega razmerja med lastnikom in najemnikom povzroči prenehanje podnajemnega razmerja med najemnikom in podnajemnikom). Tudi sicer je treba širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti strogo presojati z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do izjave), in sicer, da lahko sodba veže le osebe, ki so imele možnost sodelovanja v postopku. Toženka v lastninskem sporu, ki se ni končal s pravnomočno sodbo, ampak se je končal s sodno poravnavo, ni sodelovala. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni videti razlogov, da bi hipotekarni upnik kakorkoli moral in mogel (očitno kar samoiniciativno) uspešno prijaviti udeležbo in nato še sodelovati v lastninskem sporu med tožnico in dolžnikom, kot neutemeljeno meni tožnica v odgovoru na pritožbo. Ker se učinki predmetne sodne poravnave na toženko ne nanašajo, tudi ni mogoče od nje zahtevati, da bi morala pravočasno in iz razloga po tretjem odstavku 3. člena ZPP vložiti tožbo za razveljavitev sporne sodne poravnave, pri sklepanju katere ni sodelovala (glej 392. in 393. člen ZPP). Podobna stališča o subjektivnih mejah pravnomočnosti (sodnih poravnav) izhajajo iz obširne sodne prakse.⁴ Nenazadnje toženka, ki je vsebina sodne poravnave v tej pravdi sicer ne veže, utemeljeno izpostavlja nekatere nedoslednosti v sami sodni poravnavi (op. le-ta je, ker gre v materialnopravnem smislu za pogodbo, podvržena razlagi). Nejasno je namreč, na kateri materialnopravno utemeljeni pravni podlagi tožnica in dolžnik soglasno ugotavljata, da je tožnica lastninsko pravico pridobila že z dnem 29.10.1999, in zakaj potemtakem tožnica potrebuje še zemljiškoknjižno dovolilo, ki je del sodne poravnave. Tožnica lastninske pravice na nepremičninah, kot je že pojasnjeno, na pravnoposlovni način ni mogla pridobiti pred pridobitvijo zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izdano šele s sklenitvijo sodne poravnave in ki (kot razpolagalni pravni posel) ne more biti izdano za nazaj (npr. z učinkom od 29.10.1999 dalje). Zadeva VSRS X Ips 172/2014, ki jo izpostavlja v pritožbi toženka, se nanaša na pravnoposlovni način pridobitve lastninske pravice na nepremičninah. Na tej podlagi posledično z zahtevkom za nedopustnost izvršbe tožnica ne more uspeti, saj je bila prisilna hipoteka toženke pridobljena pred izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila. Razlogi sodišča prve stopnje o upoštevanju sodne poravnave in sklepov o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom ter o spremembi osnovnega kapitala so materialnopravno napačni. Skladnost sodne poravnave z omenjenima sklepoma in vpis sklepa v sodni register nimajo nobenega pravno relevantnega vpliva na subjektivne meje pravnomočnosti sodne poravnave in na sam prenos lastninske pravice na nepremičninah. Ugotovitev strank sodne poravnave o tem, da je tožnica lastninsko pravico pridobila z dnem 29.10.1999, upoštevaje v tej pravdi izpostavljena dejstva nima podlage v materialnem pravu. Pritožbenim izjavam toženke, da gre za nedopustno razpolaganje na škodo hipotekarnih upnikov in da bo toženka uveljavljala ničnost sodne poravnave, pritožbeno sodišče ne more slediti in jih kakorkoli upoštevati v korist pritožnice. O nedopustnem razpolaganju ni bilo podanih nobenih trditev, medtem ko je uporaba morebitnih pravnih sredstev v domeni toženke. Pritožbeno sodišče le ugotavlja, da sporna sodna poravnava na presojo v konkretni zadevi nima prejudicialnih učinkov, kot v odgovoru na pritožbo neutemeljeno meni tožnica. Zaradi subjektivnih učinkov pravnomočnosti sodne poravnave le-ta ne pomeni rešitve predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP. V tej pravdi ni bistveno vprašanje, če je lastnica nepremičnin tožnica, ampak je bistveno vprašanje (trenutek), kdaj je postala lastnica nepremičnin. Sodna praksa, ki jo izpostavlja tožnica, ni primerljiva z obravnavano zadevo. V zadevi VSL I Cp 855/2016 z dne 22.6.2016 je tožnik, na katerega so se nanašali učinki pravnomočnosti, nastopal kot tožnik tudi v predhodnem postopku. V zadevi VSK Cp 856/2013 z dne 21.1.2014 so se obravnavala vprašanja o skupnem premoženju med istima pravdnima strankama, zato so se učinki pravnomočnosti nanašali na kasnejši postopek. V zadevi VSRS II Ips 64/2006 z dne 6.4.2006 je prav tako šlo za iste tožnike v kasnejšem postopku. V zadevi VSRS II Ips 226/2015 z dne 26.1.2017 ni bilo ugotovljene vezanosti na upravno odločbo. V zadevi VSRS II Ips 9/2015 je šlo ne samo za iste pravdne stranke, ampak še za vezanost podrednega zahtevka na odločitev o primarnem zahtevku.

11Z zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe lahko tožnica v tej pravdi upoštevaje izpostavljene okoliščine primera uspe, če bo izkazala originarno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v času, preden je toženka pridobila prisilno hipoteko. Pravdni stranki sta obširno navajali trditve in dokaze v smeri (ne)priposestvovanja nepremičnin, vendar se sodišče prve stopnje zaradi zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega (in tudi posledično procesnega) prava ni ukvarjalo s presojo priposestvovanja (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in v tej smeri ni izvajalo predlaganih dokazov (glej 9. točko obrazložitve). S tem je dejansko stanje ostalo v tolikšni meri nepopolno ugotovljeno (neugotovljen je obširen sklop dejstev), da pritožbeno sodišče, kljub drugačnemu zavzemanju toženke, te pomanjkljivosti ne more sanirati samo z izvedbo pritožbene obravnave, saj bi s tem pravdni stranki nedopustno prikrajšalo za pravico do pritožbe. Slednje je posredno razvidno iz same pritožbe in odgovora na pritožbo, saj toženka k pritožbi prilaga nove listinske dokaze, pojasnjuje, zakaj so pravočasni, in iz njih obširno izvaja okoliščine v smeri, da tožnica nepremičnin ni priposestvovala, medtem ko tožnica v odgovoru na pritožbo tem navedbam in dokazom nasprotuje iz razloga prekluzije. Tudi do teh novih dokazov in trditev toženke ter ugovorov tožnice se bo moralo v ponovljenem sojenju opredeliti sodišče prve stopnje.

12Gre torej za zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje ostalo v tolikšni meri nepopolno ugotovljeno, da pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 355. člena ZPP sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se po tožbi z dne 4.4.2022 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker v obširnem delu relevantno dejansko stanje na prvi stopnji sojenja sploh ni bilo ugotavljano, bi bilo nenazadnje z izvedbo dokaznega postopka na pritožbeni stopnji sojenja tudi prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

13Sodišče prve stopnje bo moralo tožbeni zahtevek presojati na podlagi vseh možnih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje že pojasnilo svoja stališča o pridobitvi tožničine lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi v zvezi z upoštevanjem sporne sodne poravnave. Sodišče prve stopnje bo moralo upoštevaje trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank tako dodatno ugotoviti še vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo omogočala presojo zatrjevanega priposestvovanja nepremičnin.

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Smiselno enako izhaja tudi iz pritožbeno izpostavljene zadeve VSL II Cp 1661/2019 z dne 11.12.2019 in iz sklepa VSL IV Cpg 13/97 z dne 11.3.1997.
² Primerjaj z zadevo VSRS II Ips 498/98 z dne 7.7.1999.
³ Primerjaj B. Zabel, Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, druga dopolnjena in spremenjena izdaja, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 354 in odločbo USRS Up-591/10 z dne 2.12.2010.
⁴ Glej npr. odločbi VSL II Cp 2863/2012 z dne 8.5.2013 in II Cp 601/2017 z dne 5.7.2017, odločbo VSRS III Ips 106/2000 z dne 15.3.2001, ipd.