VSL Sklep II Cp 1470/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka

- razveljavi v odločitvi, da se dedinjo A. A. napoti na pravdo, da zoper sodediča B. B. in C. C. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino sodijo denarni zneski 65.000 EUR, 2.300 EUR in 1.400 EUR in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek;

- razveljavi v odločitvi, da se dedinjo A. A. napoti na pravdo, da zoper sodediča B. B. in C. C. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino sodi osebni avtomobil Seat, reg. št. ...

II. V ostalem delu se pritožba dedinje zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek (IV. točka izreka) ter dedinjo A. A. napotilo na pravdo zoper sodediča B. B. in C. C., na ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke pred pričami z dne 5.2.2021 (I. točka izreka) ter na ugotovitev, da v zapuščino sodijo denarni zneski 65.000 EUR, 2.300 EUR in 1.400 EUR ter osebni avtomobil Seat (II. točka izreka). V III. točki izreka je dediča C. C. napotilo na pravdo zoper navedeni sodedinji na ugotovitev, da se ½ stanovanja v Trbovljah ne všteje v njegov dedni delež oz. nujni delež ter določilo rok za vložitev tožb (V. točka izreka).

2Zoper I. in II. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila dedinja A. A. iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v presojo sodišču prve stopnje.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo napačno odločitev, s tem ko je dedinjo napotilo na pravdo.

To je storilo preuranjeno, ne da bi opravilo poizvedbe, ki jih je predlagala v svojih vlogah. Pred izdajo napotitvenega sklepa bi moralo sodišče prve stopnje najmanj zaslišati obe oporočni priči in pribaviti ter vpogledati v zdravstveno dokumentacijo zapustnika, upoštevaje, da je bilo njegovo zdravstveno stanje po prepričanju dedinje takšno, da v času, ko naj bi podal oporoko, sploh ni bil oporočno sposoben. Pritožba zatrjuje, da ne gre za dokazne predloge, ki bi bili vezani na kasnejše pravdne postopke, temveč bi na podlagi le-teh lahko sodišče presodilo, pravico katerega dediča šteje za manj verjetno. Zgolj sklicevanje na izpolnjevanje formalnih pogojev za veljavnost oporoke ne daje utemeljene podlage za napotitev dedinje na pravdo.

Nadalje navaja, da je napačna odločitev v točki II. sklepa. Sodišče bi moralo upoštevati, da so opravljene poizvedbe pri Hranilnici, d.d. pokazale, da je zapustnikova vdova B. B. tik pred zapustnikovo smrtjo oziroma celo na dan njegove smrti izvršila prenose zapustnikovih denarnih sredstev. In sicer dne 29.1.2021 v znesku 65.000 EUR, dne 23.2.2021 v znesku 2.300 EUR ter 26.2.2021 v znesku 1.400 EUR. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe tudi o denarnih sredstvih zapustnikove vdove in na pravdo napotiti njo.

Izpostavlja, da ni mogoče zaključiti, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje zakonito dedinjo na pravdo napotilo v zvezi z osebnim avtomobilom Seat, saj iz zapisnika sodišča z dne 30.6.2021 izhaja, da navedeno vozilo sodi v obseg zapuščine po pokojnem.

3Dediča B. B. in C. C. odgovora na pritožbo nista podala.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče pred odločitvijo o napotitvi pritožnice na pravdo glede veljavnosti oporoke izvesti dokaze, ki jih je predlagala ter na podlagi njihove ocene sprejeti odločitev o tem, pravico katere stranke šteje za manj verjetno. Zakon sodišču te obveznosti ne nalaga. V sodni praksi velja, da zapuščinsko sodišče na podlagi spisovnih podatkov in zatrjevanj dedičev ter ob uporabi pravil o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava, presodi, koga bo napotilo na pravdo. Sprva tako ugotovi, katera vprašanja so med dediči sporna, nato pa upoštevajoč posebnosti konkretnega primera odloči, komu bo z napotitvenim sklepom dodelilo vlogo tožeče stranke v morebitni pravdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med dediči obstoji spor glede veljavnosti zapustnikove oporoke. Če je med strankami spor o veljavnosti oporoke, sodišče presoja verjetnost pravic tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Pri tem za verjetnejšo pravico šteje pravico tistih, ki se sklicujejo na pravno formalno ustrezno oporoko, kot tistih, ki zatrjujejo neveljavnost take oporoke.² Po določbi prvega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju (ZD)³ pa na pravdo napoti tisto stranko, katero pravico šteje za manj verjetno. Dediča B. B. in C. C. sta priznala oporoko kot pristno in pravno veljavno, dedinja A. A. pa ne, saj je zatrjevala, da zaradi zdravstvenega stanja zapustnik ni bil oporočno sposoben. Ob tem, ko se zapustnikova oporočna sposobnost domneva,⁴ sodišče pa je ugotovilo, da je zapustnikova oporoka sestavljena v obliki, ki jo za pravno veljavnost oporoke predpisuje zakon,⁵ je na pravdo za ugotovitev neveljavnosti oporoke pravilno napotilo pritožnico (zakonito dedinjo), ki njene veljavnosti ne priznava in katere pravica do dediščine je odvisna od obstoja spornih dejstev glede veljavnosti oporoke. V tem o delu je zato pritožba neutemeljena.

6Pritožba pa je utemeljena v preostalem delu. Tako je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da med dediči obstoji spor glede tega, ali v zapuščino spada osebni avtomobil Seat. Kot pravilno izpostavi pritožba, je sodišče že na zapuščinski obravnavi ugotovilo, da osebni avtomobil sodi v zapuščino, saj je bilo lastništvo zapustnika na dan smrti izkazano,⁶ med dediči pa to dejstvo niti ni bilo sporno. V tem delu odločitev o napotitvi na pravdo ni bila potrebna, zato jo je bilo treba razveljaviti.

7V prvostopenjskem postopku je bilo ugotovljeno, da je zapustnikova vdova B. B., kot pooblaščenka na zapustnikovem bančnem računu,⁷ z njega dvignila tri zneske in jih prenesla na svoj transakcijski račun.⁸ Zatrjevala je, da navedeni zneski predstavljajo skupno premoženje zakoncev, da med njo in zapustnikom ni bila sklenjena pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij, da zato med njima velja zakoniti premoženjski režim, da denarna sredstva v skladu z 67. členom Družinskega zakonika (DZ) predstavljajo njuno skupno premoženje, ki sta ga z zapustnikom pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, in da se po prvem odstavku 74. člena DZ šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Iz takšnih trditev izhaja, da je sporen zgolj obstoj tožničinega deleža na denarnih sredstvih iz naslova skupnega premoženja zakoncev, ne pa vsa denarna sredstva.⁹ Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino povsem spregledalo pri obsegu napotitve pritožnice na pravdo. V primeru spora o obsegu zapuščine mora sodišče ugotoviti vse elemente dejanskega stanja ter dediče na pravdo napotiti šele, ko se dejansko stanje razjasni ter se pokaže, katera dejstva med med dediči ostanejo sporna.¹⁰ Odločitev o napotitvi na pravdo pa sodišče sprejme le takrat, ko za to obstaja utemeljena potreba in upravičeni razlogi. V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče glede na trditve strank ni razčiščevalo, v kolikšnem delu je sporen obseg zapuščine oziroma delež denarnih sredstev, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

8Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani sklep v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na odločitev o napotitvi zakonite dedinje na pravdo na ugotovitev, da osebni avtomobil sodi v zapuščino, razveljaviti, v delu, ki se nanaša na odločitev o napotitvi dedinje na pravdo na ugotovitev, da v zapuščino sodijo tudi denarni zneski v višini 65.000 EUR, 2.300 EUR in 1.400 EUR, pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku dopolniti dejansko stanje v skladu z gornjimi razlogi. Glede vprašanja, koga napotiti na pravdo, pa upoštevati pravilo, da se šteje za verjetnejšo pravica tistega, ki se opira na zakonsko domnevo, predvsem pa da oporočna dedinja B. B. dokler velja oporoka, s katero ji je zapustnik naklonil vsa denarna sredstva na omenjenem bančnem računu, nima pravnega interesa za ugotavljanje, da pripadajo njej.

9V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Formalno ustrezna oporoka namreč velja (kljub morebitnim napakam), če ni razglašena za neveljavno.
³ Uradni list SRS, št. 15/76 z nadaljnjimi spremembami.
⁴ ZD v 59. členu določa, da lahko vsak, ki je sposoben za razsojanje, napravi oporoko. Oporoka pa je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil sposoben za razsojanje.
⁵ Gre za pisno oporoko pred pričami z dne 5.2.2021, ki izpolnjuje vse predpostavke 64. člena ZD.
⁶ Slednje izhaja iz smrtovnice ter izpiska registra motornih vozil (na l. št. 6).
⁷ Tako izhaja iz odgovora na poizvedbo Hranilnice, d.d., z dne 28.10.2021 (l.št.56).
⁸ Interni prenos 65.000 EUR je bil izveden 29.1.2021, interni prenos 2.300 EUR dne 23.2.2021, dvig 1.400 EUR pa je bil opravljen na dan smrti, dne 26.2.2021 (l.št. 43-44).
⁹ Glede na podano trditveno podlago omenjena dedinja očitno pristaja, da zapustnikov delež teh denarnih zneskov pripada zapuščini.
¹⁰ dr. Rijavec V., Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 226 – 227.