VSK Sodba PRp 658/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 450,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo zahtevo pravne osebe za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Mejne policije Jelšane št. 555009123767-6 z dne 21.1.2021. Iz razlogov sodbe izhaja, da je neposredni storilec v imenu, v korist, na račun in s sredstvi pravne osebe storil prekršek po tretjem odstavku 31. člena ZCes-1¹ in sicer je skupna masa vozila presegala največjo dovoljeno skupno maso za 56 %. Pravna oseba pa ni uspela izkazati ekskulpacijskih razlogov po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Način preverjanja teže tovora, s katerim je storilka sicer seznanila svoje voznike, presega zadolžitve voznika, storilka ni niti trdila, da bi vozniku za konkretni prevoz dala konkretna navodila, ni navedla, kje je voznik blago (beton) natovoril in kdo je določil, koliko betona naj se natovori, ali dobavnica ustreza naročilu in podobno. Zgolj seznanitev s pravili, ki so povsem splošne narave, ne zadošča.

2Zoper sodbo se storilka pritožuje. V izjavi in zahtevi za sodno varstvo je pravna oseba navedla razbremenilne razloge in predlagala dokaze, vendar se sodišče do njih ni opredelilo. Odločitev je neobrazložena, brez vsake konkretizacije in predstavlja čisto uveljavitev objektivne odgovornosti. Očitno je, da prekrškovnemu organi ni jasen način izvajanja prevozniške dejavnosti. Voznik je polnoletna in poslovno sposobna oseba, strokovno usposobljena za opravljanje poklica, nikjer ni predpisano, da bi bilo treba dati še kakšna druga navodila. Zapisnik ni sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj na njem ni pojasnila, zakaj ga voznik ni podpisal. Poleg tega ni jasno, ali ga je sestavila oseba, pooblaščena za vodenje upravnega postopka. Sodišče o tem ni zapisalo niti besede.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pregled spisa pokaže, da storilka v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo ni predlagala nobenega dokaza, do listinskih dokazov v spisu pa se je sodišče opredelilo, zato so nerazumljivi očitki, da naj se sodišče do predlaganih dokazov ne bi opredelilo. Obrazložitev, zakaj se storilka s pravočasno podanimi navedbami ni uspela oprostiti svoje odgovornosti za prekršek, je prepričljiva in jo je mogoče preizkusiti. Očitana kršitev postopka zato ni podana.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi prvega in tretjega odstavka 14. člena ZP-1 . Neposredni storilec prekrška je namreč po naravi stvari lahko samo fizična oseba. Kadar ta oseba prekršek stori v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi zakon v prvem odstavku 14. člena ZP-1 določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe. Izvršeni prekršek je namreč tako tesno povezan s pravno osebo, da lahko štejemo, da gre pri delovanju neposrednega storilca dejansko za delovanje pravne osebe. Zato ne gre za objektivno odgovornost za ravnanje drugih, ampak za to, da prekršek dejansko stori pravna oseba. V tretjem odstavku 14. člena ZP-1 so določeni razlogi, na podlagi katerih se pravna oseba lahko ekskulpira, vendar gre za izjemo, ki jo je kot tako treba tolmačiti ozko. Razlogi, ki pravni osebi omogočajo, da se izogne odgovornosti, so namreč relevantni le v primerih, v katerih bi bilo sankcioniranje pravne osebe neupravičeno in tudi nepravilno, ker je izvršeni prekršek posledica ekscesa neposrednega storilca, do katerega je prišlo kljub korektnemu ravnanju pravne osebe².

6V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je odgovorna oseba pri storilki (voznik A. A.) pri opravljanju registrirane storilkine dejavnosti vozil tovorno vozilo, last storilke, katerega skupna masa (50.000 kg) je za 56 % presegala največjo dovoljeno skupno maso (32.000 kg), predpisano za to vrsto vozil. Voznik je vozil na podlagi pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil pooblaščen za opravljanje dela v imenu, na račun in v korist storilke. Na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano, saj po določbi drugega odstavka 66. člena ZP-1 napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten pritožbeni razlog pri odločanju o pritožbi zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo. Povedano pomeni, da so izpolnjeni pogoji za odgovornost pravne osebe, tak zaključek je tudi skladen z naravo pravne osebe in z namenom zakona.

7Sodišče prve stopnje je svoje zaključke sprejelo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, med ostalim tudi zapisnika o tehtanju. Ker ne gre za dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, pritožnik s ponavljanjem očitkov v zvezi s sestavo zapisnika ne more uspeti. Očitki kršitev (na katere je že sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo) se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki kot rečeno, niso dopusten pritožbeni razlog.

8Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Storilka mora na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 450,00 EUR sodne takse za pritožbo.

¹ Plačilni nalog, s katerim je bil neposredni storilec spoznan za odgovornega za prekršek, je pravnomočen.
² Prispevek L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, str. 105.