VSL Sodba II Cp 1055/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se znesek 8.533,01 EUR nadomesti z zneskom 12.562,18 EUR, znesek 6.640,25 EUR nadomesti z zneskom 10.210,25 EUR, znesek 52,95 EUR pa nadomesti z zneskom 512,12 EUR;

- v II. točki izreka tako, da se znesek 8.989,75 EUR nadomesti z zneskom 5.419,75 EUR, znesek 538,48 EUR pa nadomesti z zneskom 79,31 EUR;

- v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 81,50 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 18,5 % njenih pravdnih stroškov.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 374,16 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 8.533,01 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.640,25 EUR od 12. 4. 2018 dalje, od zneska 52,95 EUR od 12. 4. 2018 dalje, od zneska 1.839,81 EUR od 5. 12. 2018 dalje, od zneska 358,29 EUR od 12. 4. 2018 do 9. 5 2018 in od zneska 14.250,00 EUR od 12. 4. 2018 do 9. 5. 2018 (I. točka). Kar je tožnik zahteval več (znesek 8.989,75 EUR z obrestmi od 12. 4. 2018 dalje, 538,48 EUR z obrestmi od 30. 11. 2017 dalje, zakonske zamudne obresti od zneska 52,95 EUR za čas od 30. 11. 2017 do 11. 4. 2018, zakonske zamudne obresti od zneska 358,29 EUR za čas od 30.11.2017 do 11. 4. 2018, znesek 108,22 EUR z obrestmi od 19. 12. 2017 dalje, zakonske zamudne obrestmi od zneska 1.839,81 EUR za čas od 19. 12.2017 do 4. 12. 2018), je zavrnilo (II. točka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku 71 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 29 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka).

2Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, v delu, kolikor je bil zavrnjen višji zahtevek iz nepremoženjske škode (v višini 8.035 EUR) in iz naslova premoženjske škode glede stroškov prevoza na zdravljenje (v višini 538,48 EUR), s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga spremembo sodbe v smeri zvišanja že prisojene odškodnine.

Neutemeljeno je sodišče ovrednotilo tožnikov soprispevek k nastanku škode v višini 15 %. Tožnik vztraja pri priznanem soprispevku 10 %. Povzema ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke v smeri ugotovljene hitrosti vožnje povzročitelja in nastanka velike energije, ki je deformirala vozilo. Ob trčenju vozila s sprednjim delom vozila v deblo drevesa so na potnike v vozilu delovale velike sile in pojemki. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, kakšne poškodbe je tožnik utrpel v nesreči, ko je sedel zadaj, nepripasan z varnostnim pasom. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca travmatologa, ki je upošteval mnenje drugega izvedenca, je mogoče ugotoviti, da takšne poškodbe medenice, kot jih je utrpel tožnik, nastanejo tudi v primeru, če so poškodovanci pripeti z varnostnim pasom. Pas ne bi preprečil nezgode in bi tožnik takšno poškodbo utrpel tudi neprivezan. Glede na okoliščine primera je višina soprispevka 15 % previsoka.

Tožnik povzema obseg in intenziteto telesnih bolečin, ki jih je utrpel zaradi nesreče. Poudarja, da jih še vedno trpi in jih bo tudi v bodoče. Opisuje, kako je potekalo zdravljenje in kako dolgo. Opozarja, da je med njim prišlo do zapleta. Povzema tudi vse neugodnosti, ki jih je utrpel med zdravljenjem in so bile ugotovljene s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Glede na okolnosti iz tega naslova meni, da pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem znaša 16.000 EUR, kot je zahteval. Takšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa v primerljivih primerih, ki jo je treba upoštevati zaradi načela enakosti pred zakonom.

Prenizko je prisojena tudi odškodnina za strah. Ugotovljeno je, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah ob dogodku, nato še intenziven sekundarni strah celo nekaj mesecev, kar je zelo dolga doba. Zato bi moralo sodišče iz naslova strahu prisoditi vseh zahtevanih 1.200 EUR odškodnine, ki ni pretirana. Tudi odškodnina za skaženost je prenizko ovrednotena. Izvedenec je ugotovil pri tožniku vidno šepanje, kakor tudi vidno brazgotino. Tožnik hodi s t. im. medenično hojo, kjer si pri koraku pomaga s premikom medenice. Šepanje je zaznavno, ko je utrujen. Po mnenju tožnika je pravična odškodnina 1.000 EUR.

Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizko odmerjena glede na ugotovljeni obstoj trajnih posledic, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Povzema njegove ugotovitve in poudarja, da so motnje erekcije trajna posledica utrpele poškodbe medenice.

Tožnik je glede na vse okoliščine primera in upoštevaje njegov soprispevek v višini 10 % upravičen do odškodnine v višini 29.880 EUR, kar predstavlja 24 povprečnih plač v času izdaje izpodbijane sodbe. Takšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa, tako primer VS001738, kjer je sicer za mlajšo oškodovanko s podobnimi posledicami bila prisojena odškodnina v višini 32 povprečnih plač.

Primerno povračilo za potne stroške je v višini 0,37 EUR/km. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da strošek prevoza z vozilom ni zgolj gorivo, temveč tudi strošek amortizacije, obrabe in registracije, sicer se tožnik sam ne bi mogel voziti. Ko se sam ni mogel voziti, ga je vozil sosed in mu je nekaj tudi plačal. To pa utemeljuje priznavanje višjega zneska kilometrine.

Ob ugoditvi pritožbi je tožnik posledično upravičen do povračila stroškov v višjem odstotku ali do vseh stroškov na prvi stopnji.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbija sodbo v prvi in drugi alineji II. točke izreka za znesek 8.035 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2018), kolikor se nanaša na zavrnjen del zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, v celoti za znesek 538,48 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2018), kolikor se nanaša na zavrnjen del zahtevka iz naslova premoženjske škode glede stroškov prevoza na zdravljenje, ter stroškovni del v III. točki njenega izreka. Zato je odločitev v ostalem delu pravnomočna.

6Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno¹ in materialno škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči kot sopotnik v vozilu, ki je sedel na zadnjih sedežih motornega vozila. Voznik, ki je upravljal vozilo, hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku in lastnostim ceste in je v desnem nepreglednem ovinku izgubil oblast nad vozilom in zapeljal čez nasprotno smerno vozišče, preko makadamske bankine v travnato muldo in s prednjim delom vozila silovito čelno trčil v drevo. Tožnik kot sopotnik, ki je utrpel hudo telesno poškodbo – poškodbo medenice, ni uporabljal varnostnega pasu.

7Med pravdnima strankama je bilo sporno, v kakšnem deležu je tožnik s svojim ravnanjem, z opustitvijo uporabe varnostnega pasu, prispeval k obsegu škode, ki mu je nastala v prometni nesreči. Toženka je zatrjevala, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode 50 %, tožnik pa je svoj soprispevek priznaval v višini 10 %. Pritožbeno niso sporne okoliščine, ki se nanašajo na oceno soprispevka, temveč vrednotenje soprispevka na njihovi podlagi. Sodišče prve stopnje je glede na celoten ugotovljen obseg škode in okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, ocenilo primernost soprispevka v višini 15 %. Pri tem si je pomagalo z izvedencem za raziskavo prometnih nezgod A. A. in izvedencem medicinske stroke dr. B. B. S takšno presojo pritožbeno sodišče, glede na v izpodbijani sodbi obširno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba opredeljeno ne izpodbija, temveč le v posameznih delih izpostavlja, soglaša. Drži, kar v pritožbi omenja tožnik, glede prisotnosti velikih sil in pojemkov ob trčenju vozila in njihovem delovanju na potnike v vozilu. Tudi ni sporno, da je po oceni izvedenca medicinske stroke utrpel hudo telesno poškodbo – poškodbo medenice tipa odprte knjige, in kakšno je bilo njeno zdravljenje. To je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji o višini soprispevka tožnika. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba konkretno niti ne izpodbija, da je izvedenec medicinske stroke, ob upoštevanju mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod glede delovanja sil, ugotovil, da varnostni pas² poškodbe medenice ne bi preprečil, oziroma da ni mogoče zaključiti, da bi jo zanesljivo preprečil, in da bi do poškodbe medenice prišlo tudi če bi bil privezan, da pa bi pas zmanjšal poškodbo medenice (tako v mnenju izvedenca na list št. 128), kar pomeni, da bi bila verjetnost za nastanek takšnega obsega poškodbe manjša, to pa je razumeti, da bi varnostni pas, če bi ga tožnik uporabil, lahko zmanjšal težo/obseg poškodbe. Ker se je tožnik imel možnost pripeti z varnostnim pasom in s tem zmanjšati poškodbo medenice, povzročitelju škode ni mogoče naprtiti škode, ki je posledica tožnikove opustitve ukrepov za lastno varnost. Glede na okoliščine primera (celoten obseg škode in okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče) in primerljivo sodno prakso, ki jo pravilno omenja že izpodbijana sodba in je prisojala tudi višje soprispevke oškodovancev, je odstotek tožnikovega soprispevka v višini 15 %, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, ustrezen.

8Delno so utemeljeni pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določenih v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah je upoštevaje okoliščine primera in podobne primere iz sodne prakse nekoliko prenizka. Očitki o prenizki odškodnini za skaženost niso utemeljeni.

9Obseg telesnih bolečin z nevšečnostmi je razviden iz izpodbijane sodbe v 34. - 41. točki. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 54 let, utrpel je travmatsko raztrganje sramnične zrasti, delni izpah med križnico in črevnico, udarnino glave ter še okužbo v operativni rani. Glavna poškodba je bila poškodba medenice tipa odprte knjige, ko je poleg poškodbe sramnične zrasti prišlo do delno odprtega sklepa med črevnico in križnico. Poškodba se je zdravila operativno, namestili so mu medenični obroč, prekinjeno zrast pa premostili s posebnimi kovinskimi vsadki, ki niso odstranljivi. Tožnik je bil še enkrat operiran, saj je prišlo do okužbe operativnega polja. Izvedenec je ocenil, da gre pri tovrstni poškodbi medenice za hudo telesno poškodbo, ki je terjala specifično obravnavo, medtem ko udarnina glave ni terjala nobene terapije in zaradi nje tožnik ni imel težav. Zdravljenje poškodovane medenice je potekalo hospitalno (18 dni) in ambulantno. Zaradi zdravljenja je bil več kot štiri mesece v bolniškem staležu, utrpel je številne nevšečnosti, ki so podrobno opredeljene v 39. točki izpodbijane sodbe.³ Trpel je tudi dolgotrajne intenzivne telesne bolečine, zelo intenzivne bolečine nekaj dni, občane intenzivne in stalne zmerno intenzivne en teden, občasne zmerne bolečine še mesec dni, kljub vsem protibolečinskim terapijam. Bolečine čuti še danes in jih bo po oceni izvedenca tudi v prihodnje, in sicer občasne blage do zmerne bolečine v predelu sramnice in levem sakroilikalnem sklepu, ki se pojavljajo, če dlje časa stoji ali sedi, kot tudi ob spremembi vremena. Ob takšnem obsegu poškodb ter trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, ob tem, da je tožnik utrpel obsežne in številne nevšečnosti med dolgotrajnim intenzivnim zdravljenjem, je utemeljeno tožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino od priznane. Pritožbeno sodišče ocenjuje, upoštevaje potrebno individualizacijo in objektivizacijo odškodnine, da predstavlja primerna odškodnina za tovrstno škodo za 2.000 EUR višji znesek, kot ga je prisodilo nižje sodišče, torej v višini 14.500 EUR.⁴

10Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča prisojena prenizko. Ob oceni primernosti tožniku priznane odškodnine za to škodo ni mogoče mimo pomembnega dejstva, da je tožniku kot trajna posledica (poškodovane medenice s prisotnostjo trajnega kovinskega vsadka na predelu sramnične zrasti in manj vrednim vezivnim tkivom sramnice) ostala boleča in močno omejena gibljivost telesa v medeničnem predelu in sklepu leve noge, poleg tega pa nestabilnost medenice in levega križnično-črevesnega sklepa, zaradi česar je oviran pri vseh vsakdanjih aktivnostih. Delo voznika kamiona opravlja bistveno težje, s povečanimi napori in bolečinami. Uporablja (na razpolago dan) drugačen kamion, kjer mu ni treba prelagati bremen, še vedno pa se s hudimi napori povzpenja po njegovih stopnicah, kot tudi po drugih. Poškodba medenice ga ovira pri opravljanju gospodinjskih opravil, pri raznih fizičnih naporih in športnih dejavnostih. Ne more dvigovati težjih bremen, kot tudi ne opravljati aktivnosti na nogah, predvsem del ali opravil, kjer je potrebna dolgotrajna hoja ali stoja. Opustiti je moral športne aktivnosti, kjer je potrebna intenzivna uporaba nog, in sicer drsanje, rolanje, kar je rad počel s sinom, prav tako pa ne more več teči in igrati nogometa z vnuki. Neutemeljeno pa tožnik pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti izpostavlja motnjo erekcije, ki po ugotovitvi izvedenca sicer lahko predstavlja trajno posledico zaradi utrpele poškodbe živcev ob sramnični zrasti. Tožnik motnje ni vključil v dejansko podlago tožbe, tudi ni izpovedoval o njej, morebitna izjava, dana ob pregledu pri izvedencu, pa trditve ne more nadomestiti. Trajno šepanje, ki se šteje kot skaženost, pa je upoštevano v okviru odškodnine zaradi skaženosti. Ob vsem navedenem glede obsega trajnih posledic, upoštevaje tudi temeljni merili za odmero te odškodnine, je pritožbeno odločeno, da je tožnik upravičen do odškodnine za to obliko škode v znesku 13.500 EUR oziroma 2.000 EUR več, kot je prisojeno v izpodbijani sodbi.

11Obseg strahu ni pritožbeno sporen, razviden je iz razlogov v točkah 48 – 50 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sporno je pravno ovrednotenje tistih dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na odmero odškodnine za strah. Pritožnik upravičeno meni, da vrednotenje ni ustrezno. V izpodbijani sodbi je s pomočjo izvedenca, ki je tudi objektiviziral tožnikovo izpoved glede strahu ob nesreči in zaradi izida zdravljenja, ugotovljeno, da je tožnik ob nezgodi, ko ni izgubil zavesti, utrpel zelo intenziven primarni strah, ki je trajal do prihoda v bolnico in zaključka diagnostike kakšno uro. Izvedenec je tudi potrdil tožnikovo izpoved, da je pri njem bil prisoten sekundarni strah, ki se je kazal kot strah pred terapevtskimi posegi in postopki. Zaplet v smislu okužbe pooperativne rane je povečal tožnikov strah. Po ugotovitvah izvedenca je tožnik trpel kumulativno intenziven sekundarni strah en teden, nato pa zmeren sekundarni strah dober mesec, kasneje pa še lažje intenzitete nekaj mesecev. Ob tako ugotovljeni intenziteti in dolgem trajanju strahu, upoštevaje starost tožnika ob nezgodi, pritožbeno sodišče sodi, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za to vrsto škode v celotnem vtoževanem znesku 1.200 00 EUR, kar je 200 EUR več kot jo je priznalo nižje sodišče.

12Pritožnik se neutemeljeno zavzema za višjo odškodnino iz naslova skaženosti. Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. B. in zaslišanja tožnika ugotavljalo obstoj objektivno - subjektivnega kriterija skaženosti, ki je pravni standard. Po mnenju izvedenca, ki je objektiviziral tožnikovo izpoved, je tožnikovo šepanje zaradi utrpele poškodbe medenice zelo diskretno in ga opazi le vešče oko. Kadar pa je tožnik bolj utrujen, bolj intenzivno šepa in to lahko opazi tudi okolica. Izvedenec je sicer ugotovil tudi, da ima tožnik zaradi operativnega posega večjo pooperativno rano, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine, saj tožnik v okviru uveljavljanja tovrstne škode niti ni zatrjeval obstoja rane, ki bi bila opazna in zbujala pozornost, zaradi katere bi duševno trpel. Tudi sicer pa je izvedenec ugotovil, da je rana kot sprememba v estetskem smislu skrita pod gubo trebuha nad sramnico, ki je okolica ne opazi. Glede na takšne ugotovitve, ko je pri tožniku podana sprememba zunanjosti, ki se kaže kot šepajoča hoja in je ni mogoče prikriti, čeprav je slednja komaj opazna, je pa bolj, ko je tožnik utrujen, zaradi česar je tudi duševno prizadet, je prisojena odškodnina iz naslova skaženosti v znesku 700 EUR primerna in predstavlja pravično zadoščenje za to obliko škode.

13Skupno odmerjena odškodnina v višini 29.900 EUR je po mnenju višjega sodišča tista, ki je ustrezno individualizirana in objektivizirana – vpeta v odškodnine za primerljive škode. Ni odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba predvsem presojati primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Dosojena odškodnina predstavlja 24,10 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Vrhovno sodišče RS objavlja višine odškodnin in jih med drugim primerja tudi glede na število povprečnih neto plač, vendar enakega ali povsem primerljivega primera v sodni praksi ni najti. Pritožbeno sodišče je sicer našlo primer (ki ga izpostavlja tudi pritožba, VS 001738) s podobnimi škodnimi posledicami, vendar je šlo tam za mladoletno oškodovanko in je bila zato tudi prisojena višja odškodnina v višini 32 povprečnih plač. Zato si je pritožbeno sodišče pomagalo tudi s primeri iz knjig Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse (Dunja Jadek Pensa, GV Založba, Ljubljana 2001) in Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Alenka Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana 2010). Pri tem je primerjalo primere, ko gre za poškodbe okolčja in stegnenice, pri katerih se omenja tudi poškodba medenice. Gre za širok razpon prisojenih odškodnin. Prisojeni znesek je v mejah odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi in je med srednjimi. Upoštevaje, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, ki je terjala dolgotrajno in obsežno zdravljenje, tudi zaradi zapleta, zaradi nje pa ima tudi trajne posledice, pri čemer izboljšanja ni pričakovati, je po presoji pritožbenega sodišča upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, za 4.200 EUR več, kot je ovrednotilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju vsega navedenega predstavlja tako dosojena odškodnina primerno satisfakcijo.

14Glede na navedeno je tožnik upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 29.900 EUR, kar ob upoštevanju 15 % soprispevka znaša 25.415 EUR. Ker je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je toženka tožniku že nakazala določen znesek, ki je na dan izdaje izpodbijane sodbe v revaloriziranem znesku znašal 15.204,75 EUR, je toženka tožniku dolžna plačati 10.210,25 EUR, oziroma še 3.570 EUR (4.200 EUR x 0,85 %) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nesporno ugotovljenega dne (12. 4. 2018) v izpodbijani sodbi.

15V zvezi s stroški prevozov na zdravljenje tožnik utemeljeno uveljavlja zmotnost ocene o primerni višini kilometrine, ki jo je sodišče oprlo na prvi odstavek 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba), ki določa znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od običajnega prebivališča do mesta opravljanja dela za javne uslužbence v višini 0,18 EUR/km. Sodna praksa, ko so višja sodišča priznavala ali 0,18 EUR ali 0,37 EUR za prevožen kilometer, je bila v preteklosti sicer različna in je bila lahko tudi posledica različnih trditev in dokazov, ki so jih stranke podale v posameznih postopkih, ter različne uporabe prostega preudarka s strani sodišč. Vendar pa je v zadnjem času obveljalo prevladujoče stališče o ustreznosti povračila v višini 0,37 EUR/km, ki po Uredbi v tretjem odstavku 5. člena predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za službena potovanja.⁵ Ustreznost te ocene je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.⁶ Izhajajoč iz načela popolne odškodnine in prostega preudarka (216. člen ZPP) jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je trdil, da zahteva povrnitev stroškov za vsak kilometer, ki ga je prevozil in da je opravil prevoze na zdravljenje (list. št. 3 in 5, hrbtna stran) ter se pri tem skliceval na sodno prakso. Enako tudi toženka, ki je še trdila, da zahtevek iz tega naslova ne sme predstavljati tožnikove obogatitve. Ob ugotovitvah izpodbijane sodbe, da se je tožnik sam vozil na preglede, kadar pa ni mogel, ga je vozil tudi sosed, kateremu je nekaj tudi plačal, kaže na to, da obstaja podlaga za višji znesek povračila, saj s prevozi na zdravljenje škoda ni nastala le v višini stroška za gorivo, ampak tudi zaradi obrabe vozila. Ugotovitev o višini škode, kot jo je sodišče izračunalo, je zato zmotna. Upoštevaje nesporno ugotovitev o prevoženih 2.844,8 KM je tako tožnik upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja (iz naslova prevozov na zdravljenje) v višini 1.052,26 EUR, ob upoštevanju soprispevka v deležu 15 % pa 894,42 EUR. Ker je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je toženka tožniku na račun te premoženjske škode že nakazala določen znesek - revaloriziran na dan izdaje sodbe znaša 382,30 EUR, mu pripada iz tega naslova odškodnina v višini 512,12 EUR, kar je za 459,17 EUR več kot v izpodbijani sodbi. Od tega zneska gredo tožniku tudi zakonske zamudne obresti, pri čemer datum začetka njihovega teka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni pritožbeno sporen.

16Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP v I. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku poleg zneska 8.533,01 EUR še 3.570 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 459,17 EUR iz naslova premoženjske škode (za stroške prevozov), kar skupaj znaša 12.562,18 EUR, in temu posledično tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od zvišanega zneska 10.210,25 EUR (iz naslova nepremoženjske škode) in zvišanega zneska 512,12 EUR (iz naslova stroškov prevozov na zdravljenje), oboje od 12. 4. 2018. Temu ustrezno je bilo treba spremeniti oziroma znižati znesek v zavrnjenem delu tožbenega zahtevka, in sicer se znesek 8.989,75 EUR zniža za 3.570 EUR na znesek 5.419,75 EUR (v prvi alineji II. točke), znesek 538,48 EUR pa zniža za 459,17 EUR na znesek 79,31 EUR (druga alineja II. točke izpodbijane sodbe). V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve v smeri odstotka oziroma deleža uspeha pravdnih strank v postopku in obveznosti povrnitve stroškov nasprotni stranki (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ta temelji na drugem odstavku 154. člena in četrtem odstavku 163. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik po spremembi sodbe uspel v sporu po višini v deležu 69 % (12.562,18 od zahtevanih 18.169,46 EUR), po temelju pa, kot je že ugotovilo nižje sodišče, v deležu 94 %, skupno torej v deležu 81,50 %, toženka pa temu posledično z 18,5 %. Izpodbijano sodbo je v III. točki izreka zato temu ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

18Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, mu je toženka dolžna povrniti sorazmerni del potrebnih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje tožnikov uspeh s pritožbo, upoštevaje vse okoliščine primera, na zaokroženih 50 %. Pritožbeni stroški, upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbi (8.573,48 EUR), znašajo 748,32 EUR (500 točk za sestavo pritožbe po 1. točki tarifne številke 22 Odvetniške tarife, 2 % materialnih stroškov (10 točk), upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV, in 375 EUR sodne takse). Toženka je dolžna pritožbene stroške v višini 374,16 EUR povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od poteka paricijskega roka do plačila.

¹ iz naslova telesnih bolečin v višini 16.000 EUR, strahu v višini 1.200 EUR, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.000 EUR in skaženosti v višini 1.000 EUR
² Bi pa najverjetneje preprečil udarnino glave, ko je tožnik udaril z glavo v sprednji sedež. Je pa poškodba glave le manjši (zanemarljiv) del celote vseh poškodb (celotne škode).
³ Med drugim je uporabljal bergle tri mesece, 18-krat bil na kontrolah pri kirurgu, 5-krat pri izbranem zdravniku, 20-krat so mu previjali rano (4krat brez anestezije), bil je izpostavljen večkrat rtg sevanju (večkrat manjšim, enkrat večjim), dvakrat je bil operiran, po vsaki operaciji je nekaj dni strogo miroval, ves čas zdravljenja je prejemal analgetike širokega spektra, prejemal je tudi infuzijo krvi, in še druge nevšečnosti.
⁴ Glede na večji obseg telesnih bolečin in nevšečnosti v obravnavanem primeru, na pritožbeni stopnji prisojena odškodnina tudi ne odstopa od primera sodne prakse, ki ga omenja izpodbijana sodba (II Dor 47/2016).
⁵ Glej odločbe VSL II Cp 354/2021, II Cp 1876/2020, II Cp 1457/2018, II Cp 1439/2020, II Cp 2349/2017, II Cp 796/2017, II Cp 876/2018 id.
⁶ Prim. sodbo VS RS II Ips 253/2018, 20. točka obrazložitve.