VSL Sodba X Kp 18270/2015

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se znesek, ki se naloži v plačilo obsojenemu A. A. in ki ustreza premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem opisanim v točki I. izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 18270/2015-370 z dne 20. 10. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 18270/2015-380 z dne 11. 4. 2018,

zviša na znesek 25.380.000,00 EUR.

II. Pritožba zagovornika obsojenca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Obsojeni A. A. je bil pravnomočno spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 ter nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1. Odločba o krivdi za obe kaznivi dejanji je postala pravnomočna s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 18270/2015-370 z dne 20. 10. 2017 v zvezi z odločbo (sodbo) Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 18270/2015-380 z dne 11. 4. 2018. Pravnomočni krivdorek je temeljil na sklenjenem sporazumu med obsojencem in državnim tožilcem. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo tudi o odvzemu premoženjske koristi tako, da je obsojencu naložilo v plačilo znesek 34.329.489,51 EUR, ki ustreza premoženjski koristi s kaznivim dejanjem opisanim v točki I. izreka pravnomočne sodbe, storjenim pa na škodo B. d.d. V prvem sojenju je pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu premoženjske koristi razveljavilo in jo vrnilo v novo sojenje. V novem (drugem) sojenju je sodišče prve stopnje odločilo enako kot v prvem sojenju. V zvezi s pritožbo zagovornika obsojenca in ugotovitvami storjenih kršitev, je sodišče druge stopnje sodbo ponovno razveljavilo in vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje z jasnim napotkom ugotavljanja denarnih tokov med družbama C. d.o.o. in D. d.o.o. ter družbo B. d.d.

2V novem (tretjem) odločanju v zvezi z odvzemom premoženjske koristi je sodeči sodnik razsodil tako, da je na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1 v zvezi s členom 74 KZ-1 naložil obsojencu v plačilo znesek 4.584.000,00 EUR ob ugotovitvi, da ta znesek na podlagi dokaznega postopka ustreza premoženjski koristi, ki jo je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem, ki je opisano v pravnomočni odločbi o krivdi v točki I izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 18270/2015—370 z dne 20. 10. 2017 v zvezi z odločbo (sodbo) Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 18270/2015-380 z dne 11. 4. 2018. Sodbeni prvostopenjski izrek vsebuje še odločbo o stroških kazenskega postopka. Sodeči sodnik je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostil plačila (prav: povrnitve) stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP.

3Zoper sodbo sta vložila pritožbi državni tožilec in zagovornik obsojenca, slednji zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik je predlagal, da se sodba razveljavi in postopek zoper obsojenca ustavi; podrejeno pa, posledično zaradi razveljavitve, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Državni tožilec pa je vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona - 2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče poseže v izpodbijano sodbo tako, da spremeni odločitev o odvzemu premoženjske koristi na način, da se obsojencu naloži v plačilo znesek 25.380.000,00 EUR.

5Pritožba državnega tožilca je utemeljena, neutemeljena pa je pritožba zagovornika obsojenca.

6Izhodišče za presojo (ne)utemeljenosti obeh pritožb je dejstveni opis kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ki je razviden iz pravnomočne odločbe o krivdi po citiranih odločitvah prvo in drugostopenjskega sodišča.

7Zaradi presoje (ne)utemeljenosti pritožb je potrebno uvodno predstaviti iz pravnomočne odločbe o krivdi za kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 naslednje relevantne okoliščine oziroma ugotovljena dejstva:

1.) obsojeni je bil 100 % lastnik družb C. d.o.o. in D. d.o.o.,

2.) obsojeni je bil direktor družbe B. d.d., katere večinski družbenik je bila družba C. d.o.o. z 99,8 % lastniškim deležem,

3.) v obdobju med 9. 1. 2008 in 31. 8. 2011 je obsojenec z bankami sklenil kreditne pogodbe (banke ter kreditna razmerja in število kreditnih pogodb so pobliže predstavljane v odločbi o krivdi v točki I izreka pravnomočne sodbe) ter v nadaljevanju še zvezna trditev, zakaj je obsojenec sklepal kreditne pogodbe, in sicer zato, da je delno poravnaval dolgove po predhodno sklenjenih kreditnih pogodbah, delno, kar pa je bistveno in tudi pravnomočno ugotovljeno kot kriminalizirano ravnanje, tako pridobljena denarna sredstva prenakazal na svoj tekoč račun in ne na tekoča računa družb C. d.o.o. in D. d.o.o. in na ta način pridobil vsaj 34.329.489,51 EUR, kot končen znesek, ki predstavlja znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1,

4.) pravnomočno ugotovljen očitek, da teh sredstev ni porabil za poslovanje družbe B. d.d.,

5.) da družba B. d.d. sredstev pridobljenih s krediti ni potrebovala, to pa zato, ker ni bila zadolžena, ker je poslovala z dobičkom, ki se je v letu 2007 še povečal, prav tako ni izvajala večjih investicij ali širila obsega poslovanja, da je imela dolgoročne in kratkoročne finančne naložbe v znesku 1.6 mio EUR ter da je imela v lasti nepremičnine ter blagovne znamke za skupno približno 14,5 mio EUR in še približno 17 mio EUR letnega prometa, zaradi česar je bila označena z bonitetno oceno A +.

8Nadalje je opisan dolus kaznivega dejanja na način, da je z obarvanim naklepom kreditne pogodbe sklenil zato, da je pridobil denarna sredstva in jih plasiral na svoj tekoči račun in na tekoča računa družb C. d.o.o. in D. d.o.o. Da bi pa prikril kriminaliziran denarni tok, je obsojenec sklenil več posojilnih pogodb z navidezno vsebino z družbama C. d.o.o. in D. d.o.o., kakor tudi s samim seboj. Dolozno ravnanje obsojenca je pravnomočna odločba o krivdi še nadgradila s subjektivnim odnosom obsojenca z ugotovitvijo, da je vedel, da so bile posojilne pogodbe sklenjene samo „pro forma“ (samo zaradi formalnega vidika). Vedenje in zavest za zasledovanje pridobitve velike premoženjske koristi pa se nadaljuje z ugotovitvijo, da nihče od pridobiteljev koristi (C. d.o.o., D. d.o.o., obsojenec), nikoli ne bodo vrnili družbi B. d.d. sredstev. Odločba o krivdi se zaključuje z ugotovitvijo, da je obsojenec pridobil družbi C. d.o.o. 33.345.308,02 EUR, D. d.o.o. pa najmanj 984.181,49 EUR. Posledično je družbi B. d.d. s takšnim ravnanjem povzročil premoženjsko škodo v višini najmanj 34.329.489,51 EUR. Glede na to, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1) je zakonodajalec v določbah 75. člena KZ-1 in naslednjih predpisal način odvzema premoženjske koristi bodisi storilcu, kakor tudi, kar je pomembno za obravnavano zadevo, odvzem premoženjske koristi pravni osebi, če jo je pridobila s kaznivim dejanjem.

K pritožbi zagovornika obsojenca

9Pritožba ima prav, da v opisu kaznivega dejanja ni navedena višina koristi, ki naj bi si jo kot fizična oseba pridobil obsojeni. Sodba ugotavlja pridobitev premoženjske koristi samo za družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. Vendar pa je v odločbi o krivdi navedena kavza sklepanja kreditnih pogodb med B. d.d. in bankami, ki je zapisana, da so bila pridobljena denarna sredstva plasirana na obsojenčev tekoči račun, pa tudi na tekoča računa obeh obsojenčevih družb C. d.o.o. in D. d.o.o. Edino, kar bi bilo lahko relevantno je ugotovitev pritožnika, da za obsojenca ni izrecno ugotovljenega zneska, ki si ga je pridobil. Vendar pa, glede na to, da sodba v zvezi s pravnomočno odločbo o krivdi ne vsebuje obrazložitve, je zato sodišče v zadnjem sojenju ugotavljalo s pomočjo izvedenca finančne stroke E. E. denarni tok med C. d.o.o. in D. d.o.o. na eni strani in obsojenim ter zaključilo, da je obsojeni na podlagi teh navideznih posojilnih pogodb pridobil znesek 4.584.000,00 EUR (14. in 15. točka in še sintezno 20. in 35. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe). Skratka, ker pravnomočna odločba o krivdi zatrjuje, da je obsojeni A. A. pridobil denarna sredstva, je zato sodišče prve stopnje v novem sojenju to okoliščino tudi ugotovilo, pri čemer pa zneska, ki ju izpostavlja pritožnik za C. d.o.o. nekaj več kot 33 mio EUR in D. d.o.o. nekaj manj kot 1 mio EUR, niti nista odločilni, ekskulpacijski okoliščini, zaradi katerih ne bi mogel obstajati sklep, da sta si nezakonito pridobili sredstva samo ti dve družbi, ne pa tudi obsojeni. Kolikšen znesek je od tega skupnega ugrabka pridobil obsojeni ni toliko pomembno, da je takšen zapis v izreku oziroma opisu kaznivega dejanja, ampak v obrazložitvi, kar pa je, kot je pritožbeni senat že zapisal v tej točki, sodišče prve stopnje tudi ugotovilo.

10Zagovornik nadalje zatrjuje, da je bil obsojeni z družbama C. d.o.o. in D. d.o.o. v razmerju posojilojemalca, da je sklepal posojilne pogodbe, ne pa neodplačne, nepovratne in da na tej točki ni mogoče zaključiti trditve o pridobitvi protipravne premoženjske koristi, s tem pa tudi posledično ne naložitvi plačila zneska, ki tej koristi ustreza. Obsojenec je sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo. Ena od okoliščin v opisu kaznivega dejanja je ugotovitev, da so bile posojilne pogodbe sklenjene z navidezno vsebino, zato pritožba v II/5. točke zatrjuje dejstvo, ki je nasprotno s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem. Prav tako je neutemeljena pritožbena kritika tudi v točki II/6. obrazložitve v zvezi s kratkoročnimi posojili. Ko zagovornik izpostavlja izpovedbo F. F., ki naj bi bila za obsojenca razbremenilna, je sodišče prve stopnje v 28. točki presodilo nasprotno, in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno. F. F., ki je vodila računovodske storitve je obsojenca „ves čas“ opozarjala, da brez pravne podlage ne more kar nakazovati denarja na svoj transakcijski račun in na transakcijska računa družb C. d.o.o. in D. d.o.o., kar pa samo potrjuje ugotovitev iz odločbe o krivdi, da so bile posojilne pogodbe sklenjene „pro forma“. Ali drugače povedano, samo zato, da se je zadostilo formalnim pogojem knjiženja oziroma računovodskim podatkom, je potem obsojenec poskrbel še za posojilne pogodbe. Povsem enak odgovor pritožbeno sodišče daje pritožniku v zvezi z navedbami v II/7. točke pritožbe, ko pritožnik ponovno izpostavlja „pomembnost“ posojilnih razmerij med obema družbama in obsojencem.

11Res je, da je F. F. med drugim povedala, enako pa tudi obsojenec v svojem zagovoru, da je proti koncu poslovanja družbe B. d.d. obsojeni s svojega računa tudi sam nakazal določena sredstva družbi B. d.d. S to problematiko se je sodeči sodnik ukvarjal in tudi po presoji pritožbenega sodišča v 40. točki obrazložitve predstavil sprejemljive argumente, nenazadnje obsojenec niti v stečaju terjatev ni prijavil, prav tako pa tudi, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, kakšne konkretizacije o višini zneska nista vedela povedati, ne obsojeni, kakor tudi ne F. F.

12Pritožbene navedbe v III. točki obrazložitve pritožbe pa so v integralni povezavi s presojo pritožbe državnega tožilca glede vprašanja, da za obveznosti družb C. d.o.o. in D. d.o.o. odgovarja njen lastnik družbenik (prvi odstavek 8. člena Zakona o gospodarskih združbah, ZGD-1).

K pritožbi državnega tožilca

13Obe pravni osebi, ki sta s kaznivim dejanjem tudi pridobili premoženjsko korist, C. d.o.o. in D. d.o.o., sta prenehali obstajati in sta izbrisani iz sodnega registra zaradi posledic stečaja. Zaradi teorije namembnega premoženja, ki velja za podjetništvo, sama okoliščina, da je bil obsojeni zastopnik oziroma edini družbenik obeh, iz sodnega registra izbrisanih gospodarskih družb ne pomeni, da je bila premoženjska korist, ki sta ju pridobili obe družbi, tudi nanj prenesena. Ker je torej premoženje pravne osebe ločeno od premoženja družbenikov, se torej s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist odvzame pravni osebi in ne obsojencu, seveda pod pogojem, če družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. zaradi posledic stečaja nista bili izbrisani iz sodnega registra. Skratka, če bi obe družbi še obstajali, bi moralo v tem primeru sodišče ugotavljati protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem posebej za vsakega akterja, obsojenca kot fizično osebo in še posebej za eno kot drugo obsojenčevo družbo. Ker pa državni tožilec pravilno v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon glede vprašanja odločbe o odvzemu premoženjske koristi (5. točka 372. člena ZKP), stališče pa utemeljuje z obstojem instituta spregleda pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1 in ker ima uporaba tega gospodarskega pravila podlago v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo na način, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Podlaga za takšno presojo je v ugotovitvi, da je imel obsojeni A. A. popolno oblast nad vsemi tremi družbami B. d.d., C. d.o.o. in D. d.o.o. Nadalje, da je obvladoval finančne tokove, kot je razvidno iz izpovedbe računovodkinje F. F. ter da je bil konec koncev dejansko edini družbenik in zakoniti zastopnik vseh teh družb. Pravnomočno ugotovljena dejstva kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 nedvomno dajejo podlago za sklep, da je obsojeni pridobival v kriminiliziranem obsegu denarna sredstva s kreditnimi pogodbami v relativno kratkem času izključno v svojo korist in korist družb C. d.o.o. in D. d.o.o. Na ta način je izčrpaval, kot je še nadalje moč povzeti iz pravnomočne odločbe o krivdi premoženje družbe B. d.d. in še nadalje, ker je, kot je zapisano: „da denarnih sredstev niti družbi C. in D. niti on sam kot fizična oseba nikoli ne bodo vrnili družbi B. in jih v nadaljevanju tudi dejansko niso vrnili“, „B. zadolžil, izčrpal in povzročil njeno prezadolženost in plačilno nesposobnost ter stečaj v končni instanci“, je po presoji pritožbenega senata brez dvoma takšno dejansko stanje moč subsumirati kot način spregleda pravne osebe, opredeljene v četrti alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1¹, na kar pa utemeljeno nakazuje pritožba državnega tožilca. Sodišče druge stopnje je zato glede tega vprašanja sledilo usmeritvam utrjene sodne prakse civilnega oziroma gospodarskega prava (sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2013 z dne 3. 4. 2014, II Ips 40/2015 z dne 5. 3. 2015) ter načelnemu pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 6. 2013 (Pravna mnenja, št. 1/2013, stran 7).

14Glede na to, da zagovornik v III. točki obrazložitve pritožbe problematizira znesek 4.156.000,00 EUR pa pritožbeno sodišče v zvezi s temi navedbami iz pritožbe zagovornika obsojenca pojasnjuje, da so posamezni izseki pravzaprav brezpredmetni. To pa zato, ker je pritožbeni senat sledil pritožbeni graji državnega tožilca glede vprašanja spregleda pravne osebe. Posledično je naložil obsojencu v plačilo znesek, ki ga je kot protipravno premoženjsko korist ugotavljajo sodišče prve stopnje za obe družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. na podlagi analize denarnih tokov, upošteval je pravilo prizanesljivosti (in dubio pro reo) najbolj ugodnega zneska za obsojenca, to je 25.380.000,00 EUR, ki predstavlja terciarno obveznost za obsojenca v smislu drugega odstavka 75. člena KZ-1.

15Čeprav zagovornik obsojenca s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, pri čemer je glede te odločitve upoštevalo enako premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi (peti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Odgovornost družbenikov(-a) za obveznosti družbe „če so (je) v svojo korist ali korist druge osebe zmanjševali(-al) premoženje družbe, čeprav so (je) vedeli(-el) ali bi morali(-al) vedeti, da ne bo sposobna poravnavati svojih obveznosti tretjim osebam“.