VSC Sodba Cp 253/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z dne 4. 5. 2022, v postopku v sporu majhne vrednosti izdano sodbo, razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) v 15 dneh plačati 485,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določno opredeljenih zneskov in datumov dalje do plačila, v 15 dneh pa mu je dolžna plačati tudi pravdne stroške v znesku 301,99 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec v pritožbi ni opredelil pritožbenih razlogov, predlagal pa je, da se njegovi pritožbi ugodi in tožniku naložijo v plačilo vsi pravdni stroški. V pritožbi je navajal, da sta prva in tretja postavka, ki opredeljujeta njegov dolg, vezani na poračune mesečnih akontacij uporabe vode, ki pa se nanašajo na triletno obdobje. Meni, da je takšen način poračuna v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v delu, ki ureja zastaralne roke, saj ta za plačilo vodarine določa enoletni zastaralni rok. Zato pa naj pritožbeno sodišče upošteva OZ in ne dovoli takšnega poračuna akontacij. Druga postavka se nanaša na račun za vodarino, ki pa ga ni prejel, zato pa ga tudi brez svoje krivde ni plačal. Četrta in ostale postavke se nanašajo na neplačane postavke za odvoz blata iz greznice. Sodišče sicer zmotno ugotavlja, da je bil o tej storitvi toženec s strani tožnika obveščen z dopisom 26. 5. 2021. Tega dopisa od tožnika ni prejel, prejel ga je šele tekom tega postopka od sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da navedbam toženca ni moglo slediti, kar pa je glede na specifičnost tega primera razumljivo. Zato pa pritožnik sedaj pojasnjuje te specifičnosti. Občina Ljubno je pred časom razširila javno mrežo odstranjevanja blata iz individualnih hiš, vendar pa določenih območij občine, kjer živi tudi toženec, ta razširitev ni dosegla. Tako so še naprej ostali prepuščeni sami sebi in lastnemu reševanju tega problema, kar pa je do njih krivično. Sicer zaradi zelo velike individualne greznice, ki jo ima toženec, takšnega načina praznjenja, kot ga predvideva tožnikov dopis, ne potrebuje. V poslovnem svetu je tudi nesprejemljivo plačevanje storitev, katerih sicer nikoli ne bi bil deležen, ker niso bile opravljene in to je nelogično in krivično. Ker je večina zlorabila manjšino, je za tiste, ki živijo na obrobju družbe in za katere je določeno zakonsko obvezno plačilo za nekaj, od česar nimajo nobene koristi, v neskladju s 5. členom Ustave RS.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril, da so vse toženčeve pritožbene navedbe usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ni dovoljen pritožbeni razlog. Ugovor zastaranja in druge pritožbene navedbe bi moral toženec podati že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, česar pa ni storil. Zato pa je za njih prepozno. Ker toženec ne uveljavlja nobenega dopustnega pritožbenega razloga tožnik predlaga, da se njegova pritožba zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške in zahteva njihovo povrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP je dopustno sodbe, izdane v postopkih v sporu majhne vrednosti, kakršna je predmetna, pritožbeno izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšne omejitve pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke tekom pravdnega postopka in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Takšna omejitev pritožbenih razlogov pomeni, da pravdne stranke v pritožbi zoper takšno sodbo ne morejo uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa je ob presojanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve in zaključke, kot je te sprejelo sodišče prve stopnje.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi z iztoževanimi terjatvami tožnika, izhajajočimi iz specificirano opredeljenih računov tožnika, ugotovilo, da te predstavljajo toženčeve neporavnane obveznosti v zvezi z oskrbo pitne vode, odvajanjem odpadne vode in čiščenjem odpadne vode, kar vse je tožnik kot izvajalec gospodarske javne službe v Občini Ljubno (v okviru komunalnih storitev) zagotovil in zaračunal tožniku, tožnik pa je v zvezi s prvič z računom z dne 31. 8. 2021 zahtevanim plačilom dajatve čiščenja odpadne vode, v okviru katere je zajet tudi prevzem in ravnanje z blatom, toženca z dopisom z dne 26. 5. 2021 seznanil tako z vsebino te postavke kot dajatve, kot z njegovo zavezanostjo kot izvajalca storitev obvezne gospodarske javne službe v Občini Ljubno, na območju katere tudi biva toženec in s pravnimi podlagami, mu to nalagajo oziroma ga k takšnemu zahtevanemu plačilu dajatev do neposrednih zavezancev tudi obvezujejo. Vse navedeno predstavlja dejanske ugotovitve. Zato pa pritožbeno izpodbijanje takšnih ugotovitev s trditvami o napačnem tožnikovem obračunu akontacij in zmotnosti ugotovitve sodišča, da je od tožnika prejel dopis z dne 26. 5. 2021, pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato teh trditev ni upoštevalo.

7Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo tudi pritožbeno prvič uveljavljanih navedb toženca o zastaranju tožnikovih terjatev. Glede na določbo tretjega odstavka 337. člena ZPP se ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, namreč v pritožbi ne more uveljavljati.

8Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno niso upoštevna tudi obsežna pritožbena navajanja pritožbeno novih dejstev v zvezi s pritožbenim pojasnjevanjem specifičnih okoliščin toženčevega primera. Pritožnik namreč ni pojasnil zakaj teh dejstev brez svoje krivde (kljub izrecnemu opozorilu že sodišča prve stopnje) ni pravočasno navedel že pred sodiščem prve stopnje.

9Na podlagi zgoraj že izpostavljenih ugotovitev sodišča prve stopnje in pravne podlage, ki jo je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo upravičenostjo do izterjevanih dajatev v točkah 11, 12 in 13 obrazložitve tudi določeno navedlo, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo o toženčevi dolžnosti plačila tožnikovih izterjevanih terjatev in o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritožbeni drugačni očitki pritožnika se tako izkažejo kot neutemeljeni.

10Zaradi nedovoljenosti in neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožniku povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 186,66 EUR in jih predstavljajo nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT 250 točk oziroma 150,00 EUR (1 točka = 06, EUR), 2 % materialni stroški v višini 3,00 EUR in 22 % DDV v višini 33,66 EUR. Tožnik zakonskih zamudnih obresti ni zahteval, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (2. člen ZPP, prvi odstavek 163. člena ZPP).