VSL Sklep I Cp 1566/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je predlagala, da se 3. tožencu prepove oviranje ali poseg na parcelo lastno tožniku, 111 in na parcelo, ki je skupno premoženje, 222, na podlagi pravno neveljavnih pogodb. Zahteval je tudi prepoved v bodoče oviranje ali drugačno ravnanje, ki bi imelo za posledico onemogočanje ali oviranje izkoriščanja obeh parcel. Pod točko 3 je predlagal v primeru kršitve denarno kazen 5.000,00 EUR. Pod točko 4 pa, da velja začasna odredba do 30 dni po pravnomočni odločitvi.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Sodišče je zavrnilo izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Ponovi vse razloge sodišča prve stopnje. Sklep ne sledi pojmu zakonitosti. Sodišče bi moralo poznati pravo po uradni dolžnosti. Sodišče pa to napačno povzame, napačno citira sodno prakso. Ne razlikuje stvarnopravne in obligacijske reparacijske zahtevke. Izkazal je predpostavke za priposestvovanje. Razlogi sklepa so v 11. in 12. točki napačni in dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Sodišče ni dojelo, zakaj je tožnik predlagal zaslišanje upokojenega odvetnika A. A., ženo pokojnega B. B. Tako bi tožnik dokazal, da je pridobil dobroverno posest, kar bi tudi potrdil z listinskimi dokazi za plačilo davčnih obveznosti, saj ravno te listine dokazujejo obstoj dogovora in postopanje strank v izvršilnem postopku. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se prizadetemu nudi varstvo tudi, ko pride do zlorab postopkov za prodajo nepremičnine v izvršilnih, v stečajnih postopkih in da pride lahko do priposestvovanja. Dobil je zakonito dobroverno posest na parc. št. 111, saj jo je nemoteno posedoval, plačal kupnino in nosil javne stroške. Sklicuje se na odločbo I Cp 626/2006. Sodišče to napačno povzame v razlogih in tudi v nasprotju z določbami 193. člena ZIZ. Ker je izkazal priposestvovanje, je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile. Nastaja škoda upniku. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in razlogi sklepa so v nasprotju z listinami in naracijami v spisu in zakonskimi določili. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sklep nima razlogov tudi glede predhodnega vprašanja.

3Na vročeno pritožbo je odgovoril 3. toženec in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na pridobitev lastninske pravice na podlagi domika v izvršbi. Gre za originarni način pridobitve lastninske pravice in citira sodbe. Dobroverni kupec se je zanesel na stanje v zemljiški knjigi in pridobil lastninsko pravico. Opozarja na 44. člen SPZ. Varovanje je pravni interes pridobitelja.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba očita sklepu sodišča prve stopnje, da ni upoštevalo pravih materialnopravnih določb. Meni, da ne loči stvarnopravnih in obligacijskih zahtevkov. Pri tem spregleda, da je moč predlagati začasno odredbo le za zavarovanje terjatve, ki jo tožnik zahteva, za kar je tožbena podlaga in tožbeni zahtevek. Gre torej za zavarovanje nedenarne terjatve, kar je tožeča stranka zahtevala v tožbenem zahtevku na list. št. 5 spisa. Gre torej za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ki ga tožnik citira, zahtevek za neveljavnost istega notarskega zapisa za parc. št. 222, pod III zahteva izbris vpisane lastninske pravice na 3. toženca in zaznambo izbrisne tožbe v zemljiški knjigi.

6Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, za kakšno sporno razmerje gre oziroma materialnopravno podlago. Pravilno opozarja, da tožnik zahteva ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla in kot posledico razveljavitev dovolila in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja za obe parceli. Sodišče je pravilno citiralo določbe ZZK-1 (243. člen) in določbe OZ o ničnosti pogodbe. Nato pa je moralo ugotavljati, ali so podani pogoji po 272. členu ZIZ za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Tako je za parc. št. 111 k. o. ... ugotovilo, da je 1. toženka to parcelo kupila na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka, kjer je bil dolžnik tožnik. Tožnik pa zatrjuje, da je bila pridobitev lastninske pravice toženke navidezna, ker so pred tem sklenili posel pokojni B. B., 2. toženka in tožnik, s katerim naj bi se tožnik in 2. toženka dogovorili, da bo 1. toženka navidezna lastnica, dejanski lastnik pa bo tožnik. Sodišče pravilno presoja, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve za zahteve glede parc. št. 111. Sam priznava, da je bila 1. toženka vpisana v zemljiško knjigo na podlagi izvršilnega postopka oziroma domika po javni dražbi, kar šteje za originarno pridobitev. Domnevni dogovori, zlasti s tožnikom, ki je bil dolžnik, ne morejo na to vplivati. Pritožba trdi, da bi se sodišče moralo ukvarjati z zatrjevanim sporazumom. Vendar sodišče pravilno opozarja, da tudi elementov te pogodbe oziroma sporazuma, tožnik ni zadosti konkretiziral in ni predlagal dokazila oziroma izkazal, da bi plačal za kupnino. V sklepu o domiku pa piše, da je kupnino plačala 1. toženka kot kupec na javni dražbi. Sodišče tudi pravilno opozarja, da tudi če je šlo za nepravilnosti v izvršilnem postopku glede dobre vere, še zlasti ko je bil tožnik udeležen, to ne more vplivati na pravice tretje osebe, ki je od lastnika kupila parcelo in se vpisala v zemljiško knjigo. Glede na te okoliščine je tudi jasno, da tožnik ne more imeti položaja dobrovernega lastniškega posestnika sporne nepremičnine in zato ne more proti dobrovernemu tretjemu stvar priposestvovati. Tako se je sodišče sklicevalo na listine, katere je priložil sam tožnik in vsebina teh listin ni v nasprotju z ugotovitvami v sodbi. Zato pritožba zmotno ugotavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni zatrjeval nedobrovernost vseh pogodbenih strank, ki so sodelovale v poslu, katerega sedaj izpodbija. Zadeva VSK II Cp 626/2006 pa se nanaša na drugačno dejansko stanje, ko ni bilo domika in nedobrovernosti.

7Za zahtevek, ki se nanaša na parc. št. 222 k.o. ... pa sodišče ugotavlja, da je izkazana terjatev s stopnjo verjetnosti. Tožnik namreč trdi, da je bila parcela pridobljena v času trajanja zakonske zveze med tožnikom in 2. toženko. Ker je to bilo v času, ko je bila še zakonska zveza, sodišče pravilno šteje, da bi šlo lahko za skupno premoženje zakoncev. Nato sodišče pravilno ugotavlja, da je razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem, izpodbojen pravni posel. Nato pa opozarja, da niso podani drugi razlogi za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik ne konkretizira, s kakšno prepovedjo naj bi bila zavarovana ta terjatev oziroma ne pojasni, za kakšno oviranje ali poseg na parcelo tožnika gre, da bi ta ovira imela za posledico onemogočanje ali oviranje izkoriščanja parcele. Gre za neprimerno sredstvo zavarovanja oziroma ni izkazan pogoj iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnik trdi, da ga sin 3. toženca nadleguje in posega v njegovo lastninsko pravico, vendar tega ne opiše. Ne pojasni tudi, zakaj bi bil legitimiran 3. toženec, če to počne njegov sin. Zato teh očitkov sodišče ni moglo presojati. Brez konkretnih navedb ne more iti za preprečevanje sile oziroma za neko dovoljeno samopomoč. Tožnik ne pojasni, kakšna škoda mu grozi in kdo in kako povzroča te grožnje.

8Za zaznambo izbrisne tožbe pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne gre za začasno odredbo po 272. členu ZIZ. Zaznamba izbrisne tožbe se predlaga po 245. členu ZZK-1 in 79. členu ZZK-1 in je zato pristojno zemljiškoknjižno sodišče in ne pravdno sodišče.

9Pritožba pa je nekoliko nejasna tudi v delu, ko očita sklepu sodišča prve stopnje, da ne razlikuje stvarnopravnih in obligacijskih „reparacijskih“ zahtevkov. Predlog za izdajo začasne odredbe se predlaga v zavarovanje nedenarne terjatve glede na vloženo tožbo. Ne gre za reparacijske zahtevke. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo citirano sodno prakso in pravilno štelo, da prikrit dogovor med dolžnikom izvršbe in stranko, ki nastopa kot kupec v izvršbi, ne more pripeljati do pojma dobrovernega posestnika, na kar se tudi pritožba smiselno sklicuje, ko želi dokazati, da je 10-letni zakonski rok za priposestvovanje potekel. Če se je 3. toženec vpisal v zemljiško knjigo in pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižne lastnice ter bil dobroveren, ima v tem trenutku močnejšo pravico od nedobrovernega dolžnika. Zato ni pomembno, kot navajajo pritožbe, da je v resnici tožnik plačal kupnino in ne 1. toženka in da je tudi plačeval davke za to parcelo. Pritožba pa tudi ne pojasni, za kakšno preprečitev uporabe sile gre oziroma kako naj bi predlagana prepoved zavarovana terjatev na izpodbijanje vknjižbe lastninske pravice.

10Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.