VSM Sodba III Kp 34624/2022

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen tri leta zapora in denarno kazen sto dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj torej 1.000,00 EUR. V kolikor se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska izrečene denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP; pravilno KZ-1) je obdolženemu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestajanja pripora od 17.00 ure dne 29. 10. 2021 dalje. V skladu s prvim odstavkom 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Prav tako je bil obdolžencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer dveh mobilnih telefonov s SIM in spominsko kartico. Glede na določbo četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil oproščen povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu izreče nižjo kazen zapora, stranske kazni izgona tujca iz države pa ne izreče.

3Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je odgovorila okrajna državna tožilka, ki predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Na predlog zagovornika je pritožbeno sodišče dne 14. 9. 2022 izvedlo javno sejo, katere sta se udeležila obdolženi, njegov zagovornik in višja državna tožilka ter sodni tolmač.

5Pritožba ni utemeljena.

6S trditvijo, da je okoliščina nevarnosti, ko so bili tujci, ki jih je tempore criminis prevažal obdolženi v prtljažnem prostoru oziroma na tleh potniške kabine, izkazana zgolj kot gola domneva in ni potrjena z realnimi in konkretnimi okoliščinami nevarnosti ter izpostavljanju, da do posledice za življenje in zdravje ilegalnih prebežnikov še ni prišlo, pritožnik pod videzom kršitve kazenskega zakona ponuja lastno dokazno oceno, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je v odgovoru na pritožbo tehtno opozorila okrajna državna tožilka, glede na drugi odstavek 370. člena ZKP tak pritožbeni razlog v konkretni kazenski zadevi, ko je sodišče prve stopnje sedaj izpodbijano sodbo izreklo na podlagi sprejetega priznanja krivde po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, ni dovoljen.

7Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in v zadovoljivem obsegu upoštevalo tudi vse okoliščine, ki so vplivale na vrsto in višino obdolženemu izrečene kazenske sankcije.

8Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, kar je v predmetni zadevi storilo sodišče prve stopnje ter sprejeto odločitev jasno in kritično podalo skozi celoto. Izrekanje kazni, kot ga ponuja pritožnik z lastno kvalitativno logiko izpostavljanja načela pravne varnosti in zaupanja v pravo, od razumevanja namenov kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 odstopa. V navedeni določbi je namreč zajetih več različnih namenov kaznovanja: prevencija, retribucija in rehabilitacija,¹ pri katerih je zaradi koherentnosti in jasnosti sistema nujna ustrezna vzpostavitev hierarhije med njimi. Prav slednje je, ob upoštevanju olajševalnih okoliščin (nekaznovanost, podaja popolnega priznanja in obžalovanja) ter iz točk 2, 3 in 6 obrazložitve razvidnega ovrednotenja obteževalnih okoliščin (iz motiva koristoljubja ilegalni prevoz štirih tujcev, od teh kar treh mladoletnih, ki so kot posebej ranljiva skupina še dodatno pravno varovani; storitev več cestnoprometnih prekrškov, s čimer je bila podana visoka stopnja ogrožanja varnosti) in objekta kazenskopravnega varstva (javni red in mir, izražen skozi celostno obrazložitev izpodbijane sodbe), pravilno ovrednotilo sodišče prve stopnje.

9Očitano kaznivo dejanje je povezano s specifičnimi socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere se v Sloveniji, ki praviloma ni ciljna država ilegalnih prebežnikov, ne da vplivati. Je pa notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi za varnost v njej bivajočih ljudi.² Prav zato je pritrditi okrajni državni tožilki, ko je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da gre glede na vrsto, naravo in težo za hujše kaznivo dejanje, kjer je zavarovana dobrina javni red in mir ter varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, z zagroženo kaznijo zapora v razponu od treh do petnajst let in obligatorno denarno kaznijo. Posledično pritožnik v prizadevanju po izreku nižje zaporne kazni oziroma tendenci k upoštevanju posebne olajševalne okoliščine ne more uspeti. Priznanje krivde obdolženega in še tako iskreno obžalovanje za izvršeno po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljata olajševalnih okoliščin v smislu 2. alineje 50. člena KZ-1 in 51. člena KZ-1, ki bi utemeljevala omilitev kazni, niti ne zavezujeta sodišča, da pri odmeri kazni uporabi omilitvena določila.³

10Kot neutemeljena se prav tako pokaže pritožbena graja glede izrečene stranske kazni izgona tujca iz države. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z izrekom te sankcije kršilo ustavno pravico do spoštovanja družinskega življenja, ki jo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) zagotavlja v 8. členu, kar utemeljuje z navedbami o prijavi stalnega bivališča obdolženčevega očeta B. B. v ... .

11Ob posplošeni predstavitvi prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pri izgonu tujcev zaradi storitve kaznivega dejanja v vsakem primeru posebej oceni, ali je bil ukrep utemeljen na podlagi drugega odstavka 8. člena EKČP, pritožnik popolnoma prezre zavezujočo domačo pravno podlago, na kar je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila okrajna državna tožilka. Tudi pri kazni izgona tujca iz države po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je namreč treba pri izreku in odmeri upoštevati namen kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ter splošna pravila za odmero kazni po 49. členu KZ-1, pri čemer mora biti ob formalnem pogoju, tj. izreku kazni za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora, izpolnjen še materialni pogoj, izražen v obliki obstoja resne grožnje za javni red ali javno varnost, ki mora izhajati iz osebnih okoliščin storilca.⁴ Sodišče prve stopnje je v danem primeru ustrezno prepoznalo obstoj vseh opisanih pogojev in posledično obdolženemu zakonito izreklo tudi stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let, torej za leto dni v nižjem obsegu od po obtožbi predlaganega. Pri tem je okoliščino, ki jo vnovič izpostavlja pritožnik, da ima obdolženi v državi izgona bivajočega očeta, v točki 8 obrazložitve že primerno upoštevalo kot dodatno olajševalno, medtem ko ostala, z ničemer podkrepljena navajanja v smeri drugačne (ustavno) sodne prakse pravilnosti pravnih in dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati.

12Po mnenju pritožbenega sodišča je tako celostno izrečena kazenska sankcija povsem ustrezna in hkrati oddaja tudi jasno sporočilo glavnim organizatorjem nezakonitih prehajanj državnih meja, ki nemalokrat ostajajo nekaznovani, o pravni nevzdržnosti in nedopustnosti izvrševanj tovrstnih deliktov. Ničelna toleranca do ilegalnih migracij nenazadnje izhaja tudi iz z novelo zaostrene predpisane kazni, katere spodnja meja, določena v šestem odstavku 308. člena KZ-1G, se je s spremembo zakona povečala za kar trikrat. Da so z omenjeno novelo za storilce kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 nastale občutno hujše posledice, kot za storilce, ki so tovrstno dejanje izvršili pred opisano spremembo materialne kazenske zakonodaje, poudarja tudi pritožnik. Vseeno pa je njegovo sklicevanje na izrečene kazenske sankcije v kazenskih zadevah z istovrstnim kaznivim dejanjem na tem mestu brezpredmetno, saj odločb prvostopenjskih sodišč ne gre šteti za obvezujočo pravno podlago pri odločanju v podobnih primerih.

13Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega, ki se nahaja v priporu in bo moral ob plačilu denarne kazni tudi na prestajanje kazni zapora, bremena plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Enako VSL Sodba III Kp 42558/2020 z dne 11. 5. 2021.
² Tako tudi VSK Sodba III Kp 30121/2019 z dne 14. 11. 2019.
³ Za prim. VSRS Sodba I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021, VSM Sodba III Kp 48395/2017 z dne 8. 5. 2018 in VSM Sodba III Kp 25870/2021 z dne 26. 8. 2021.
⁴ Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 716-716.