VSRS Sodba II Ips 39/2022

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega in pritožbenega postopka v višini 881,00 EUR.

Dejanski okvir spora

1V postopku so pomembna sledeča dejstva:

- tožnica je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini ID znak 000 356/18 - v naravi parkirišče,

- tožbo je naperila zgolj zoper toženo stranko - enega od dveh solastnikov sporne nepremičnine,

- drugi solastnik (A. d. d. - v stečaju) je izbrisana družba,

- ugotovljeno je bilo, da je tožnica v dobri veri izvrševala posest na celotni nepremičnini.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

2Po drugem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

3Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali bi tožnica, ki je izvrševala posest na celotni nepremičnini, morala tožiti oba solastnika nepremičnine glede celotne nepremičnine, upoštevaje ob tem tudi to, da je drug solastnik izbrisana pravna oseba.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

4Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev lastninske pravice (na celotni nepremičnini) na podlagi priposestvovanja. Ugotovljeno je bilo, da je izvrševala posest na celotni nepremični ter da izpolnjuje pogoje za priposestvovanje v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika² (v nadaljevanju SPZ). Najkasneje ob vložitvi tožbe se je tožnica seznanila z vsebino v zemljiški knjigi, iz katere je razvidno, da sta zemljiško knjižna lastnika tožena stranka in A. d. d. - v stečaju (izbrisana družba). Tožnica je naperila tožbo (zgolj) zoper toženo stranko B. d. o. o. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je priposestvovanje solastniškega deleža pravno mogoče in delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je bilo drugačnega mnenja in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

5Tožnica v reviziji navaja, da je vložila tožbo zoper toženko, ki je edina pasivno legitimirana stranka, ki ima sposobnost biti stranka v pravdnem postopku. Izbrisana družba ne more nastopati kot stranka v pravdi. Pritožbeno sodišče pri zavrnitvi zahtevka, ni obrazložilo, kaj bi morala storiti tožnica, da bi tožila prave osebe. Vprašanje je nadalje povezano z ugotavljanjem, ali sta solastnika nepremičnine v konkretnem primeru enotna sospornika. Odgovor je negativen, kar je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča. Odločitev zoper solastnika je lahko drugačna in ne vpliva na položaj drugega solastnika. Kadar oseba izvršuje posest na celotni nepremični, priposestvovanje idealnega deleža ni v neskladju s konceptom solastnine.

6Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam tožnice ter navaja, da bi morala tožnica pred uvedbo postopka v zemljiški knjigi preveriti lastniško stanje, iz katerega je razvidno, da sta solastnika sporne nepremičnine dva. Nadalje bi se morala pozanimati, kakšno je stanje pravne osebe, ali je bil že uveden stečajni postopek oziroma, ali je bil vložen predlog za uvedbo novega. Tožena stranka nasprotuje trditvam, da tožnica na sploh izpolnjuje pogoje za priposestvovanje sporne nepremičnine.

Presoja utemeljenosti revizije

7Revizija je utemeljena.

Uvodna pojasnila

8Sodišči nižjih stopenj sta pravni problem nekoliko razširili. V konkretni zadevi ni pomembno, kako bi morala tožnica ravnati v zvezi z drugim solastnikom – izbrisano družbo A. d. d. Dejstvo je, da je tožnica vložila tožbo le zoper enega od solastnikov in znotraj tega okvira je treba poiskati pravilno rešitev³. Osrednji problem je, ali lahko stranka uspe z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, če zatrjuje, da je izvrševala posest na celotni nepremičnini, tožbo pa je vložila le zoper enega solastnika. Odgovoriti je treba na vprašanje, ali je mogoče priposestvovanje solastniškega deleža in kakšen je položaj solastnikov z vidika pravil procesnega prava o nujnem sosporništvu. Šele če je odgovor tak, da bi tožnica morala tožiti oba solastnika, se je treba opredeliti do tega, kakšen vpliv ima dejstvo, da je drugi solastnik izbrisana družba.

Načelno izhodišče

9Tako sodna praksa⁴ kot teorija⁵ stojita na stališču, da ni možno priposestvovanje idealnega deleža. Stališče temelji na logičnem konceptu in sicer, da je za priposestvovanje potrebno, da je priposestvovalec daljši čas s posestjo izvrševal lastniška upravičenja. Ker pa je solastnina položaj, pri katerem ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), delež vsakega izmed njih pa je določen v sorazmerju s celoto (idealni delež), in ker v naravi ni mogoče izvrševati posesti (dejanske oblasti) na idealnem (miselnem) deležu, priposestvovanje solastniškega deleža načelno ni mogoče. Drugače povedano, ker pri solastnini stvar ni fizično razdeljena, logično ni mogoče, da bi posestnik izvajal dejansko oblast le na miselnem (idealnem) deležu. Gre za nezdružljivost koncepta posesti, ki temelji na dejanski, stvarni oblasti nad stvarjo, in konceptom solastnine, ki temelji na idealnih, miselnih deležih. Nekaj drugega je položaj pri priposestvovanju dela nepremičnine, ki ga ureja tretji odstavek 43. čelna SPZ. V tem primeru posestnik izvršuje delno posest na fizičnem, otipljivem delu nepremičnine – in ne na idealnem, miselnem delu stvari. Taka dejanska oblast je fizično (dejansko) mogoča. Zato ob izpolnjenosti drugih pogojev takemu posestniku tudi omogoča, da priposestvuje njegovi posesti (dejanski oblasti) ustrezen „fizičen“ del nepremičnine.

10Vendar zgoraj navedeno predstavlja zgolj načelen koncept, ki pa ne izključuje možnih izjem. To je razvidno tako iz določbe SPZ kot tudi iz primerjalne sodne prakse⁶.

Možnost priposestvovanja solastniškega deleža

11Na možnost priposestvovanja solastniškega deleža napotuje določba tretjega odstavka 45. člena SPZ, ki določa, da se pri priposestvovanju solastnine dobra vera presoja glede vsakega solastnika posebej⁷. Vrhovno sodišče je v sklepu št. II Ips 301/2016 z dne 9. 8. 2018 nakazalo, da je priposestvovanje solastniškega deleža v izjemnih primerih mogoče. Revident je ob vložitvi tožbe na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja že bil solastnik sporne nepremičnine. Sodišče je v 10 točki zapisalo: „...vendar tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je (on oz. njegova pravna prednica) izvajal dejansko oblast samo nad polovico nepremičnine. Trdi, da je imel v posesti celotno nepremičnino...“ Vrhovno sodišče je nato nadaljevalo: „Glede na njegove trditve o dolgoletnem izvajanju mirne posesti na celotni nepremičnini, je dopusten njegov zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na preostalem delu nepremičnine“. Ključno je tu dejstvo, da je tožnik izvrševal posest na celotni stvari. Ker pa je bil že solastnik te nepremične, je zahtevek pravilno naperil zgolj zoper preostalega solastnika.

12Navedena odločitev Vrhovega sodišča in stališče, da je tudi v konkretnem primeru priposestvovanje solastniškega deleža mogoče, nista v nasprotju z opisanim konceptom in ne trčita ob logiko načelnega stališča, da zaradi nezdružljivosti posesti in idealnega (miselnega) deleža priposestvovanje idealnega deleža solastnine ni mogoče.

13Obravnavani primer temelji na bistveno enaki dejanski podstati kot življenjski primer v prej omenjeni zadevi št. II Ips 301/2016. V obeh primerih je tožeča stranka izvrševala posest na celotni nepremični. Razlika je le v tem, da v obravnavanem primeru tožnica ob vložitvi tožbe ni bila solastnica sporne nepremičnine ter da tožbe ni vložila zoper vse solastnike. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnica tožila pravo stranko, ali dejansko stanje predstavlja položaj, ki pravno ni v nasprotju z načelnim stališčem o priposestvovanju solastnine ter ali delna zavrnitev zahtevka predstavlja nekaj manj ali nekaj drugega.

14Do sedaj povedano govori v prid rahljanju stališča, da solastniškega deleža ni mogoče priposestvovati⁸. Tožnica je zatrjevala, da je izvajala dejansko oblast nad celotno nepremičnino (ugotovljeno dejansko stanje), tožbo pa je vložila zgolj zoper enega od solastnikov. Trditev, da je izvrševala dejansko oblast na celotni nepremični, pomeni dejstvo, ki je tu ključnega pomena. Kadar oseba zatrjuje izvrševanje dejanske oblasti na celotni nepremični, tožbo pa vloži zgolj zoper enega od zemljiškoknjižnih lastnikov, to ni ovira za ugotovitev priposestvovanja solastniškega deleža toženega zemljiškoknjižnega solastnika. Taka ugotovitev ne preprečuje, da tožnik kasneje vloži tožbo zoper drugega solastnika. Tožeča stranka v takem primeru izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za priposestvovanje nepremičnine. To, da je tožila le enega od solastnikov, pa ima za posledico delno zavrnitev tožbenega zahtevka. Če tožnik vselej lahko zahteva manj od tistega, do česar bi bil upravičen, mu tudi sodišče lahko dosodi manj od tistega, kar zahteva. In ugotovitev solastniškega deleža je manj (minus) od ugotovitve lastninske pravice – in ne nekaj drugega (aliud).⁹

15Zato ima prav revidentka, ko graja stališče pritožbenega sodišča o nujnem sosporništvu. Nujno sosporništvo je (pod)vrsta enotnega sosporništva in je podano, kadar so upravičenci po materialnem pravu v taki medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, ki je predmet tožbe. Ali so solastniki nujni sosporniki ali ne, je odvisno od narave spornega materialnopravnega razmerja, torej od tega, ali s tožbenim zahtevkom uveljavljano upravičenje posega v tisti del pravnega razmerja med solastniki, ki je po svoji naravi skupno za vse solastnike, ali pa posega le v pravice posameznega solastnika.

16Izhodišče za to presojo so določbe SPZ o solastnini. Solastninska pravica je pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (prvi odstavek 65. člena SPZ). Solastnina pomeni razdeljeno lastninsko pravico na nerazdeljeni stvari; razdeljena je pravica na stvari, medtem ko stvar sama ni razdeljena. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ), razpolaga pa lahko le s svojo pravico – s svojim solastniškim deležem (tretji odstavek 66. člena SPZ), medtem ko razpolaganje s celotno stvarjo pomeni posel, ki presega okvir rednega upravljanja, in je zato zanj potrebno soglasje vseh lastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ). Način delitve stvari določijo solastniki sporazumno (prvi odstavek 70. člena SPZ), torej s pravnim poslom, če se ne morejo sporazumeti, pa odloči o tem sodišče v nepravdnem postopku (drugi odstavek 70. člena SPZ).

17V skladu s temi materialnopravnimi izhodišči tudi sodna praksa solastnike šteje za nujne sospornike (le) tedaj, ko narava pravice, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo, terja enotno obravnavo vseh solastnikov. Nujno sosporništvo tedaj predstavlja procesno nujnost in če tožnik s tožbo ne zajame vseh solastnikov, ni tožena prava stranka. To bodo primeri, ko tožnik z zahtevkom posega v solastniške deleže in njihova razmerja, primeri, ko se na zemljišču v solastnini ugotavlja obstoj stvarne služnosti (ta namreč lahko bremeni le služečo stvar kot celoto, ne pa posameznega solastninskega deleža), primeri, ko se od solastnikov zahteva izročitev nedeljive stvari ipd. Nasprotno pa solastniki niso nujni sosporniki, kadar tretji sicer uveljavlja solastniški delež, a le na solastninskem deležu enega od solastnikov; tedaj v solastninsko pravico drugih ne posega in zato ni razlogov za nujno sosporništvo¹⁰.

18Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini, s čemer bi posegla v pravni položaj solastnika, ki ni bil zajet s tožbo. Zaradi tega je bila tožba v tem delu pravilno zavrnjena. Pravilo o vezanosti na zahtevek namreč sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Sme pa mu prisoditi nekaj manj (minus). Na splošno velja, da gre za delno ugoditev zahtevku, kadar je prisojen del tistega, kar je tožnik s tožbo zahteval.¹¹ To pomeni, da v obravnavanem primeru ni šlo za nujno sosporništvo. Ker je lastninska pravica deljiva, je tožeči stranki mogoče dosoditi le del od zahtevanega.

19V skladu z navedenim se izkaže, da je tožnica lahko priposestvovala tudi samo solastniški delež tožene stranke. Tak zaključek ni v nasprotju s temeljnim načelom o priposestvovanju idealnega solastniškega deleža. Tožnica je namreč izvrševala dejansko posest na celotni nepremični, deljivost zahtevka pa ji je omogočila, da kljub zahtevku za ugotovitev celovite lastninske pravice toži zgolj enega od solastnikov. V takem primeru namreč sodišče prisodi manj in ne nekaj drugega.

Odgovor na revizijsko vprašanje in odločitev o reviziji

20Odgovor na revizijsko vprašanje je tako negativen. Tožnici, ki je izvrševala posest na celotni nepremičnini, ni bilo treba tožiti obeh solastnikov. To, da je vložila tožbo le zoper enega, ima ob izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje celotne nepremičnine za posledico ugoditev zahtevku le do višine solastniškega deleža tožene stranke. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (380. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

21Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo višjega sodišča spremenilo, se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank.

22Zaradi spremembe izreka odločbe sodišča druge stopnje mora tožena stranka tožeči povrniti njene stroške v zvezi s pritožbenim postopkom (odgovor na pritožbo) v višini 187,00 EUR.

23Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti tudi njene priznane revizijske stroške ter sodni taksi, skupaj v višini 694,00 EUR.

24Tožena stranka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Sestava senata in glasovanje

25Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS št.73/07– uradno prečiščeno besedilo.
² Ur. l. RS, št. 87/02, s spremembami.
³ Vprašanje v zvezi z izbrisano družbo v konkretnem primeru ni pomembno, saj te družbe tožnica ni tožila. Drugače bi bilo, če bi bila izbrisana družba na pasivni strani pravde in bila tožba v tem delu zavržena, hkrati pa tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice.
⁴ Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011, ki v jedru pove: „Priposestvovanje idealnega dela nepremičnine bi bilo v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari.“
⁵ M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list 2016, stran 293.
⁶ Hrvaško Vrhovno sodišče (odločbi Gzz 1/2007-2 z dne 7. 2. 2007 in Rev 2271/2012-3 z dne 28. 5. 2013) se je do vprašanja priposestvovanja solastnine opredelilo na splošni ravni in sicer, da Zakon o lastnini in drugih stvarnih pravicah (Narodne novine št. 91/96 in nasl.) ne določa posebnih pravil za priposestvovanje solastniškega deleža, zato veljajo splošna pravila o priposestvovanju. Navedlo je, da tretji odstavek 37. člena določa, da za solastniški del veljajo enaka pravila, kot za samostojno stvar, če ni izrecno določeno drugače. In glede priposestvovanja takih posebnih določb ni.
⁷ Glej tudi M. Tratnik, Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, Pravna praksa 42-43/2003. Avtor kot primer navaja položaj, kjer A in B pridobita soposest na stvari na podlagi nične prodajne pogodbe. A ve za napako v pravnem poslu, medtem ko je B dobroveren. V tem primeru bo B s priposestvovanjem pridobil solastniški delež, kot bi mu pripadal, če bi bil pravni naslov veljaven, medtem ko A ne more priposestvovati solastniškega deleža, ki ga je „kupil“, temveč ta delež ostane prodajalcu.
⁸ Poleg sklepa št. II Ips 301/2016 z dne 9. 8. 2018 v tej smeri tudi sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani gl. sodbi št. II Cp 1762/2012 z dne 12. 12. 2012 (jedro) in št. II Cp 3356/2015 z dne 2. 3. 2016 (jedro).
⁹ Prim. A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 33.
¹⁰ Glej sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 150/2006 z dne 15. 10. 2008 in št. II Ips 3/2009 z dne 25. 10. 2012, t. 6.
¹¹ Primerjaj A. Galič ibid.. Če npr. tožnik zahteva ugotovitev, da je izključni lastnik določene stvari, lahko sodišče zahtevku delno ugodi, tako da ugotovi, da je tožnik le npr. petdesetodstotni lastnik stvari.