VSL Sklep VII Kp 34438/2021

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo „subsidiarni“ obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. zoper „obdolženo osebo“ B. B. zaradi kaznivega dejanja posebnih primerov ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1. Odločilo je še, da je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca zaradi „zmotne uporabe materialnega prava“ in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba je utemeljena.

4Kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 stori, kdor kakšen papir, golico ali kakšno drugo listino, ki jo je kdo podpisal, neupravičeno izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja.

5Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu izhaja, da je obdolženec oškodovancu kot tožilcu dne 27. 12. 2019 v ... izročil prodajno pogodbo z dne 24. 12. 2019, nato pa zamenjal in spremenil prvo stran te prodajne pogodbe tako, da je v 2. točki dodal zapis, da je bil znesek 32.000,00 EUR izplačan v gotovini ob podpisu pogodbe, in novo prvo stran z dodatnim zapisom spel skupaj z drugo stranjo, kjer je datum in podpis obeh strank pogodbe ter takšno pogodbo uporabil v pravnem prometu - v postopkih I P 00/2020 in I Kpr 000/2021, ki se vodita pred Okrožnim sodiščem v Krškem.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu presodilo, da opis dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1, saj ne vsebuje očitka, da je bila sprememba 2. točke prodajne pogodbe opravljena neupravičeno, tj. brez vednosti prodajalca, sopogodbenika pri prodajni pogodbi, čeprav je „neupravičena izpolnitev z izjavo“ zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na opis dejanja v obtožnem predlogu bi bila po oceni prvostopenjskega sodišča dodana izjava na prodajni pogodbi lahko podana tudi s soglasjem ali privolitvijo sopogodbenika - prodajalca.

7Če določeno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, se protipravnost takšnega ravnanja domneva. Le če se pojavijo okoliščine, zaradi katerih bi bila protipravnost ravnanja lahko izključena, se te okoliščine posebej ugotavljajo (npr. silobran, skrajna sila). V določenih primerih pa je zakonodajalec v zakonski opis kaznivega dejanja dodal pojma „protipravno“ in „neupravičeno“ ter s tem na prvi pogled „protipravnost“ ravnanja postavil na raven zakonskega znaka in se zato postavi vprašanje, ali jo je treba v teh primerih posebej ugotavljati¹. Za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, ko je v zakonskem opisu kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 zakonodajalec izrecno določil, da mora biti listina, ki jo je kdo podpisal, s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, izpolnjena neupravičeno.

8Po stališču kazenskopravne teorije², katerega sprejema tudi sodna praksa³, v zakonskih opisih navedeni pojmi „protipravno“ ali „neupravičeno“, kadar se nanašajo na celotno ravnanje, ki ga zajema zakonski opis, niso pravi zakonski znaki, ki bi bili sestavni del biti inkriminacije, in so v zakonskih opisih popolnoma odveč. V teoriji sta primeroma navedena zakonska opisa kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1⁴ in kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1⁵, v katerih se pojma „protipravno“ in „neupravičeno“ nanašata na celotno dogajanje, zajeto v opisu, in sta za bit inkriminacije brez vsebinskega pomena, saj že iz splošnih pravil kazenskega materialnega prava izhaja, da zakon grozi s kaznijo samo, če storilec ravna protipravno oziroma neupravičeno, zato teh pojmov v posebnem delu ni potrebno posebej omenjati. Drugače pa je, kadar se navedena pojma ne nanašata na zakonski opis kot celoto, temveč na posamični element zakonskega opisa (npr. v opisu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena zakonski znak „protipravna premoženjska korist“); v teh primerih so ti pojmi za bit inkriminacije konstitutivnega pomena.

9Po presoji pritožbenega sodišča se tudi v zakonskem opisu kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 določen pojem „neupravičeno“ nanaša na celotno ravnanje, ki ga zajema zakonski opis, zato ni pravi zakonski znak in navedba tega pojma v opisu dejanja niti ni potrebna, temveč je za obstoj kaznivega dejanja bistveno, da neupravičena izpolnitev listine izhaja iz opisa dejanja kot celote.⁶ Tudi novejša kazenskopravna teorija poudarja, da vsaka upravičena ponareditev listine izključuje protipravnost, zaradi tega se zdi neprimerno, da zakonodajalec s pojmom neupravičenost operira na ravni biti kaznivega dejanja.⁷

10Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da se obdolžencu v opisu dejanja v obtožnem predlogu očita, da je kot sopogodbenik zamenjal in spremenil prvo stran prodajne pogodbe in pri tem posegel v njeno bistveno sestavino (kupnino) ter to stran spel z drugo stranjo, na kateri sta datum in podpis obeh strank pogodbe. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da opisano ravnanje ni običajno, zato je na podlagi takšnega opisa dejanja edini logičen zaključek, da je bila prva stran predhodno že podpisane prodajne pogodbe naknadno izpolnjena z izjavo pomembno za pravna razmerja in zamenjana brez soglasja oškodovanca kot tožilca, torej neupravičeno.

11Po obrazloženem je presoja sodišča prve stopnje, da opis obdolžencu očitanega dejanja ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 napačna, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 59760/2013 z dne 28. 5. 2015
² Ambrož, M.: Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 54 in nasl.
³ Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 59760/2013 z dne 28. 5. 2015 in I Ips 12285/2010 z dne 26. 7. 2012
⁴ „Kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja ...“
⁵ „Kdor neupravičeno vstopi tuje stanovanje ali zaprte prostore ...“
⁶ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 59760/2013 z dne 28. 5. 2015
⁷ Jan Stajnko, 252. člen, v: dr. Damjan Korošec, dr. Katja Filipčič in Stojan Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1197