VSM Sklep II Kp 51830/2020

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Dopolnitev pritožbe obdolženega A. A. z dne 14. 12. 2021 se zavrže kot prepozna.

1Predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Su 482/2021 z dne 10. 11. 2021 na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnila zahtevo obdolženega A. A. za izločitev preiskovalne sodnice B. B. z dne 20. 10. 2021, ki jo je vložil v kazensko-preiskovalni zadevi I Kpr 51830/2020, zaradi suma storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po prvem odstavku 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika.

2Zoper sklep se je s pritožbo, dopolnjeno z vlogama z dne 6. 12. 2021 in 14. 12. 2021, pritožil obdolženec, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice B. B. ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pregled zadeve je pokazal, da obdolženčeva pritožba (in njena dopolnitev z dne 6. 12. 2021; v nadaljevanju pritožba) ni utemeljena, medtem ko je njegova dopolnitev pritožbe z dne 14. 12. 2021 prepozna.

K točki I izreka

4Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotno uporabo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ter zmotno oziroma nepopolno presojo dejanskega stanja. Navedene kršitve utemeljuje z navedbami, da je iz točke 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje očitno soglaša, da preiskovalna sodnica ni postopala skladno z ustaljenimi zakonodajnimi in procesnimi standardi. Vendar nima prav. V problematizirani obrazložitvi je sodišče prve stopnje uvodoma strnilo ugotovljeno procesno postopanje preiskovalne sodnice („takšna ravnanja“), za katerega je v nadaljevanju jasno in nedvoumno ocenilo, da ne more okrniti objektivnega videza nepristranskosti. Nadalje je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, da ni izkazano, da bi preiskovalna sodnica imela kakšno posebno prepričanje, zaradi katerega bi o zadevi odločila pristransko. Povzeta obrazložitev je torej skladna z odločitvijo o zavrnitvi zahteve za izločitev preiskovalne sodnice in vodilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na strani preiskovalne sodnice ni podana nobena okoliščina, ki bi predstavljala odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Pritožba, ki se v tej zvezi ukvarja z neodločilnim polemiziranjem posameznih besed, pa tudi prezre, da se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Tega dokaznega bremena pa pritožnik ni zmogel.

5Pritožba hkrati uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja z očitkom, da obdolženec do junija 2021 oziroma septembra 2021 nikoli ni navedel, da bi se želel zagovarjati skupaj z zagovornikom, temveč je želel zgolj to, da se mu posredujejo fotokopije listin, zato so nasprotne navedbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu neutemeljene in protispisne. Istovrstne kršitve pritožba sodišču prve stopnje očita z nadaljnjim zatrjevanjem, da je izpodbijani sklep neobrazložen, ker ne vsebuje odločilnih dejstev o tem, zakaj je preiskovalna sodnica narok za zaslišanje določila ravno na 21. 10. 2021 in ga ni prestavila, ko je bilo jasno, da noben zagovornik takrat ne more pristopiti.

6Pritožbi ni mogoče pritrditi. Prezre namreč, da je sodišče prve stopnje v točki 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa pri svoji presoji upoštevalo zatrjevanje obdolženca, pri čemer je izhajalo iz ugotovitve, da se je obdolženec šele po prevzemu kopij spisa (op. 30. 6. 2021) začel sklicevati na to, da ne more najti zagovornika. Takšno obdolženčevo zatrjevanje je v nadaljevanju tehtno in vsestransko ocenilo v luči celotnega časovnega sosledja obravnavane zadeve (točke 26-28 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako je pretehtalo tudi obdolženčevo verzijo dogodkov, da je dne 21. 7. 2021 fotokopije listin dejansko odnesel oziroma predal odvetniku C. C., kakor tudi vsa njegova nadaljnja zatrjevanja v zvezi z nemožnostjo zastopanja s strani slednjega in težave pri pridobitvi drugega zagovornika. Pri tem pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da je bil narok za zaslišanje obdolženca prvič razpisan za dne 27. 10. 2020; da obdolženec nikoli ni predložil nobenega pooblastila za zastopanje; da je preiskovalna sodnica narok za zaslišanje obdolženca na njegovo prošnjo večkrat preložila (tudi po 21. 7. 2021); in da ga je dne 22. 9. 2021 izrecno opozorila, da bo štela, da se bo zagovarjal sam, v kolikor 6. 10. 2021 ne bo pristopil z zagovornikom, obrazloženo zaključilo, da obdolženec ni izkazal resnega namena, da se brani s pomočjo zagovornika. V tej posledici je pritrditi obrazloženemu zaključku sodišča prve stopnje, da je preiskovalna sodnica postopala ustrezno, ko ni ugodila njegovemu predlogu za preložitev zaslišanja, razpisanega za dne 6. 10. 2021. Po logiki stvari so zato neutemeljene tudi vse pritožnikove navedbe, ki pogrešajo obrazložitev o nadaljnji (ne)preložitvi naroka za obdolženčevo zaslišanje, razpisanega za dne 21. 10. 2021, saj je preložitev le-tega obdolženec predlagal iz smiselno enakih razlogov. Tudi sicer pa je dne 14. 10. 2021 obdolženčev zagovornik kot opravičilo za svoj izostanek navajal, da ima za ta dan že razpisan narok v drugi zadevi, česar ni izkazal, prav tako pa je hkrati navajal, da na ta dan poteka Odvetniška šola v P. Vse navedeno tako daje zadostno podlago za zaključek, da v podrobno obravnavanem procesnem postopanju preiskovalne sodnice sodišče prve stopnje utemeljeno ni našlo nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njeno nepristranskost. Uveljavljani pritožbeni razlogi zato niso podani.

7S preostalimi pritožbenimi navedbami pritožba graja dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa ter ponavlja navedbe iz zahteve za izločitev preiskovalne sodnice, katerih bistvo je strniti v pritožbenem izražanju dvomov o nepristranskosti in objektivnosti preiskovalne sodnice zaradi nestrinjanja z njenimi (procesnimi) odločitvami in vodenjem postopka v obravnavani kazensko-preiskovalni zadevi. S tovrstnimi očitki pa pritožba ne more uspeti, kot je to s sklicevanjem na ustaljena stališča sodne prakse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče tako znova poudarja, da že zaradi narave sodnega odločanja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo predstavljati sodnikova pravna stališča, zavzeta pri opravljanju sodne funkcije, oziroma njegove strokovne odločitve tako procesnopravne kot tudi materialnopravne. Za presojo pravilnosti sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v postopku ima namreč stranka prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, torej ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Pritožba zato ne more biti uspešna z obširnim zatrjevanjem kršitev obdolženčevih ustavnih pravic in določb ZKP, ki izvirajo zgolj iz procesnega postopanja preiskovalne sodnice v obravnavani zadevi.

8Zgornjemu stališču pritožba na načelni ravni sicer pritrjuje, kljub temu pa skuša prepričati, da je zaradi sosledja dogodkov ter sistematičnega in ponavljajočega se procesnega ravnanja preiskovalne sodnice očitek o njeni pristranskosti utemeljen. Vendar nima prav. Sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka bi lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma sodnikovega postopanja prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.¹ Kaj takega v obravnavani zadevi ni niti zatrjevano niti izkazano. Ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je za vsako od procesnih kršitev, ki jih pritožnik očita preiskovalni sodnici, v razlogih izpodbijanega sklepa razumno pojasnilo, zakaj konkretna procesna odločitev ostaja v polju sodniškega odločanja (točke 20-30), pritožbeno sodišče pa s takšnimi razlogi izpodbijanega sklepa soglaša. Pritožba zato ne more uspeti s ponavljajočimi se očitki in grajo postopanja preiskovalne sodnice v zvezi s posredovanjem fotokopij spisa, zaprosili za preložitev naroka za zaslišanje obdolženca, težavami oziroma nemožnostjo pridobitve zagovornika in odrejenim prisilnim privodom za obdolženca.

9V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče tako le še izpostavlja, da je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse za fotokopije izdan že dne 26. 10. 2020, nakar je bil poslan obdolžencu, pri čemer je bil slednji tisti, ki sodnega pisanja ni dvignil in je bilo dne 17. 11. 2020 vrnjeno sodišču prve stopnje. Gre torej za ravnanje, ki primarno izvira iz sfere obdolženca, kar pritožba prezre. Skladno z opisanimi izhodišči, pa v pritožbi večkrat izpostavljena okoliščina, da je preiskovalna sodnica v dopisu z dne 11. 6. 2021 zmotno navedla, da je bilo tega dne obdolžencu pisanje vročeno, niti sama zase niti v povezavi z preostalimi okoliščinami ne more utemeljiti očitka o njeni pristranskosti. Še zlasti ne, ker se je na tovrstna pojasnila obdolženca odzivala in vsled takšnih njegovih zatrjevanj posamezna zaslišanja tudi preložila. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa, katerih pritožba ne more omajati z obširno grajo postopanja preiskovalne sodnice v zvezi s posredovanjem fotokopij spisa. Glede na v tem sklepu že predstavljene zaključke o tem, zakaj preiskovalna sodnica ni ugodila zaprosilu obdolženca za predložitev naroka za zaslišanje za dne 6. 10. 2021, pa pritožba dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje (točke 25-28 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ne more vzbuditi niti s polemiziranjem procesnih odločitev preiskovalne sodnice, da zaprosilom obdolženca za preložitev naroka za njegovo zaslišanje ne ugodi (več). V zvezi s pritožbenim očitkom, da preiskovalna sodnica obdolžencu kar dvakrat ni vročila zapisnika o zaslišanju obdolženega Č. Č., pa ne gre prezreti, da je bilo zaslišanje slednjega izvedeno šele 19. 5. 2021, torej istega dne, ko je bil obdolžencu (že) izdan plačilni nalog za plačilo sodne takse za fotokopije. Slednje tako utrjuje razumne zaključke sodišča prve stopnje v točki 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kateri tudi po oceni pritožbenega sodišča ne odražajo pristranskega postopanja preiskovalne sodnice. Preiskava je (že zaradi svoje narave) namreč v preostalem delu kontinuirano potekala in se je v logični konsekvenci sodni spis vseskozi dopolnjeval. Dejstvo pa je, da je obdolženec imel ves čas preiskave možnost vpogledati v spis in zaprositi tudi za navedeni zapisnik (kot je to nenazadnje storil njegov zagovornik F. F.), zato pritožba zaključke sodišča prve stopnje v tej zvezi zmotno označuje kot neutemeljene in protispisne, medtem ko je v pritožbi izpostavljena okoliščina o tem, kateri zagovornik je vpogledal v spis, irelevantna. Pristranskega postopanja preiskovalne sodnice pa ni mogoče prepoznati niti v njeni odločitvi za odreditev obdolženčevega prisilnega privoda na zaslišanje. Gre namreč za striktno procesno odločitev preiskovalne sodnice, ki jo je sprejela v posledici dejstva, da obdolženec na predhodno zaslišanje dne 6. 10. 2021 ni pristopil in ker je njegov izostanek očitno štela kot neopravičen. Opravičilo oziroma dokazilo o bolniškem staležu, na katerega se sklicuje pritožba, pa je obdolženec priložil šele zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice, torej po tem, ko je bil prisilni privod že odrejen.

10Glede na vse navedeno, pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti preiskovalne sodnice, in predstavljajo razlog za njeno izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Opisanih stališč pa pritožba ne more omajati niti z nadaljnjo grajo njenega procesnega postopanja v zvezi z vabilom obdolžencu na zaslišanje za dne 10. 12. 2021. Čeprav je navedeno vabilo preiskovalna sodnica obdolžencu res poslala še pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa, ne gre prezreti, da je razpisano zaslišanje nato samoiniciativno preklicala takoj, ko je sodišče prve stopnje prejelo pritožbo obdolženca (l. št. 419). Tako preiskovalna sodnica, od zahtevane izločitve do dneva odločanja pritožbenega sodišča o izpodbijanem sklepu, ni izvedla nobenega preiskovalnega dejanja. Iz tega sledi, da je preiskovalna sodnica (še vedno) postopala skladno z določbo 43. člena ZKP, zato se vse pritožbene navedbe v smeri kršitve slednjega določila, kakor tudi obširno pritožbeno polemiziranje o njenem vnaprejšnjem prepričanju o zadevi, izkažejo za neutemeljene. Na ta način pa obdolžencu ni bila kršena niti pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave niti pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj je obdolženčeva pritožba zoper izpodbijani sklep nenazadnje predmet obravnave prav tega pritožbenega postopka.

11Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožba obdolženca pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno (točka I izreka tega sklepa).

K točki II izreka

12Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotavlja, da je izpodbijani sklep obdolženec prejel dne 29. 11. 2021, njegov zagovornik pa dne 17. 11. 2021, kot je razvidno iz priloženih in podpisanih vročilnic. Dopolnitev pritožbe z dne 14. 12. 2021 je obdolženec vložil šele 16. 12. 2021, ko jo je kot priporočeno oddal na pošto (tretji odstavek 87. člena ZKP). To pomeni, da je bila dopolnitev pritožbe vložena prepozno, saj se je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe 14. 12. 2021 že iztekel. Pritožbeno sodišče zato navedene dopolnitve pritožbe ni obravnavalo in jo je na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP v zvezi s 389. členom ZKP zavrglo kot prepozno (točka II izreka tega sklepa).

13Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev in zavrženje pritožbe zoper izpodbijani sklep, v skladu s Taksno tarifo in Zakonom o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS I Kp 34310/2018 z dne 25. 10. 2018, tč. 7.