VSL Sklep I Ip 833/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru z dne 15. 7. 2021 ugodi in se sklep o izvršbi I 183/2021 z dne 8. 7. 2021 razveljavi ter se predlog za izvršbo z dne 5. 7. 2021 v zvezi z dopolnitvijo z dne 7. 7. 2021, zavrne (I. točka izreka sklepa), da je upnik dolžan dolžniku v 8. dneh plačati 544,60 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (II. točka izreka sklepa) ter da upnik sam krije svoje izvršilne stroške (III. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožujeta upnika. Navajata, da je bilo v sodni poravnavi med strankami dogovorjeno, da se pogodbene stranke dogovorijo skleniti kupoprodajno pogodbo ter predpogodbo, katere obveza bo sklenitev še dveh dodatnih kupoprodajnih pogodb. V 2. odst. 3. tč. so se pogodbene stranke s to »predpogodbo« oz. sodno poravnavo še dogovorile, da se obveznost sklenitve glavnih kupoprodajnih pogodb odloži na specifičen trenutek, t.j. na trenutek, ko bi kupca (dolžnika) prodajalcema predložila potrdilo o deponiranju sredstev ali izjavo banke o odobritvi posojila v znesku 47.500,00 EUR, kar morata dolžnika izpolniti v roku 6 mesecev od izvedene parcelacije. Za primer zamude dolžnikov pri izstavitvi potrdila o deponiranju ali izjave banke, pa izvršilni naslov v nadaljevanju govori zgolj še o tem, da sta v primeru zamude dolžnikov (kupcev) upnika (prodajalca) prosta obveznosti sklenitve glavnih pogodb, nikakor pa izvršilni naslov ne govori istočasno o tem, da sta za primer zamude hkrati prosta obveznosti sklenitve glavne pogodbe tudi kupca (dolžnika). Kadar izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (105. člen OZ). Povedano drugače, zamuda dolžnika (ali upnika), če rok ni bistvena sestavina, po citirani določbi ne ustvarja učinka avtomatično razvezane predpogodbe, ampak zgolj pogodbi zvesti stranki nudi možnost odstopa brez škodnih posledic. Predpogodba, vsebovana v izvršilnem naslovu, zlasti pod 3. tč., za primer zamude ne ustvarja učinka razvezane pogodbe, pač pa govori samo o tem, da sta prodajalca (upnika) prosta obveznosti sklenitve glavne pogodbe (če bi se npr. tako odločila), vsekakor pa ne dolžnika. Dolžnika ne moreta biti prisiljena v sklenitev glavnih kupoprodajnih pogodb, vendar pa navedeno ne pomeni, da na strani dolžnikov (kupcev) ni obstajala dolžnost izjaviti prodajalcema, da odstopata od sklenjene predpogodbe, ki je bila vsebovana v izvršilnem naslovu. Stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker je o zahtevi ni pravočasno obvestila. V konkretnem primeru je bila škoda izrecno dogovorjena, in sicer znesek 100,00 EUR za vsak dan zamude. Dogovorjeno je bilo le to, da smeta upnika odstopiti od sklenitve glavnih pogodb brez škodljivih posledic – za njiju. Gre za pravico prodajalcev, ne za dolžnost. Dolžnika prav tako upnikov nista obvestila o tem, da ne nameravata pristopiti k sklenitvi glavnih pogodb, tako da sta upnika v posledici takšnih okoliščin na strani dolžnikov lahko upravičeno verjela, da lahko vztrajata pri sklenitvi glavne pogodbe, ob tem pa upoštevata nastalo zamudo dolžnikov kot pogodbeno kazen. Obveznost je bila med pogodbenimi strankami sporazumno odložena za čas šestih mesecev, v katerem bi morala dolžnika predložiti upnikoma ustrezno dogovorjena dokazila. V kolikor bi tako ravnala po preteku šestih mesecev, bi prišlo do zamude, za zamudo pa je bila dogovorjena pogodbena kazen 100,00 EUR za vsak dan zamude. Na podlagi navedenega je stališče dolžnikov, češ da ni bila določena pogodbena kazen za primer neizpolnitve obveznosti, napačna. Prvič sta upnika za to, da dolžnika ne nameravata izpolniti svojih obveznosti, izvedela šele z vročitvijo njunega ugovora z dne 15. 7. 2021. Trenutek zapadlosti je bil dogovorjen kot dejanje kupcev, da predložita dogovorjena dokazila ali pa rok 6-ih mesecev, v katerem sta kupca dolžna takšna potrdila predložiti. Vse nad pretekom 6-ih mesecev predstavlja zamudo dolžnikov, na strani upnikov pa pravico, da ju ni mogoče prisiliti k sklenitvi dogovorjenih pogodb. Glede očitka sodišča, da upnika nista izkazala, kdaj naj bi dolžnika prišla v zamudo, se upnika ne strinjata. V kolikor se bere izvršilni naslov, potem je iz njegove vsebine razumljivo, da se pogodbena kazen v znesku 100,00 EUR prične obračunavati s prvim dnem zamude, do zamude pa pride, ko se izteče šestmesečni rok, v katerem bi morala dolžnika predložiti ustrezna dokazila. Upnika sta v predlogu v dopolnitvi predloga za izvršbo jasno navedla, da od dolžnikov zahtevata plačilo pogodbene kazni na osnovi predloženega izvršilnega naslova za obdobje od 20. 2. 2020 do 4. 6. 2020 (po prvem predlogu za izvršbo, ki je bil izdan v zadevi opr. št. I 166/2020, torej za prvih 104 dni zamude, v tem predlogu za izvršbo (opr. št. I 183/2021) pa za čas od 5. 6. 2020 do 5. 7. 2021, torej še za dodatnih 395 dni zamude. Dolžnika že ob vročitvi sklepa o izvršbi I 166/2020 nista vlagala ne ugovora, ne izjave, da odstopata od sklenitve pogodb, obstajajo pa še drugi razlogi, zaradi katerih sta upnika upravičeno lahko verjela v to, da dolžnika vztrajata pri sklenitvi pogodb. Glede očitka sodišča, da upnik ni izkazal, da se navedeni datum 20. 2. 2020 nanaša na 6 mesečni rok od izvedbe parcelacije, pa upnika nenazadnje še pojasnjujeta, da tega dejstva dolžnika v ugovoru nista prerekala, zaradi česar v posledici ni razumljivo, zakaj bi sodišče neprerekano dejstvo štelo v škodo upnikoma. Upnika terjata zamudo dolžnikov pri sklenitvi glavne pogodbe, ne glede njune zamude pri predložitvi dokazil banke. Priglašata pritožbene stroške.

3Dolžnika sta odgovorila na pritožbo, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 120/2017 z dne 26. 9. 2018. Ta v drugem odstavku 3. točke določa, da bosta glavni pogodbi o nakupu nepremičnin sklenjeni, ko bosta kupca, to je dolžnika, predložila prodajalcema, to je upnikoma, izjavo banke, iz katere bo razvidno, da bo banka dolžnikoma odobrila posojilo v višini 47.500,00 EUR za nakup nepremičnin ali potrdilo, da sta na izbranem fiduciarnem računu deponirala znesek 47.500,00 EUR s pogojem, da se ta lahko izplača kot plačilo kupnine za nakup nepremičnin. Nadalje je dogovorjeno, da morata izjavo banke ali dokazilo o deponiranju zneska 47.500,00 EUR dolžnika predložiti upnikoma v 6. mesecih od izvedene parcelacije, kot je dogovorjeno v 2. točki sodne poravnave, sicer sta upnika prosta obveznosti sklenitve glavnih pogodb po predpogodbi za novonastale parcele, ki bodo nastale od odmere parc. št. 1 in 2. V tretjem odstavku 3. točke sodne poravnave pa je še določeno, da se za primer, če se katerakoli stranka po njeni krivdi ne bo držala rokov in obvez, kot so dogovorjene v sodni poravnavi, solidarno z drugo stranko zaveže drugima strankama za vsak dan zamude plačati pogodbeno kazen v znesku 100,00 EUR za vsak dan zamude.

7Zoper sklep o izvršbi sta dolžnika vložila ugovor, sodišče prve stopnje pa mu je ugodilo z obrazložitvijo, da dolžnika res nista upnikoma predložila izjave banke o posojilu oziroma potrdila o deponiranju kupnine, vendar pa je posledica tega dejanja že določena v sodni poravnavi, to je, da sta upnika kot bodoča prodajalca prosta obveznosti sklenitve glavnih pogodb po predpogodbi za novonastale parcele. Med strankama je bila torej v sodni poravnavi jasno dogovorjena posledica tega, če dolžnika svoje obveznosti predložitve navedenih listin ne bosta izvršila. Zaradi navedenega so neutemeljena sklicevanja upnikov na določila OZ od členov 103. do 111. ter 113. člena glede prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve. Izvršilno sodišče je pri odločanju o predlogu za izvršbo in o ugovoru vezano na izvršilni naslov, v sodni poravnavi pa je določeno, da sta upnika prosta obveznosti sklenitve glavnih pogodb za prodajo novonastalih nepremičnin, če dolžnika ne bosta predložila dogovorjenih listin. Torej v tem primeru ne pride do sklenitve glavne pogodbe, saj so se stranke same dogovorile, da bo po 6 mesecih od izvedene parcelacije obveznost dolžnikov na predložitev dogovorjenih listin prenehala, ker bo prenehala obveznost sklenitve glavnih kupoprodajnih pogodb za novonastale nepremičnine. Upnik v predlogu za izvršbo ni izkazal, kdaj naj bi dolžnika prišla v zamudo s predložitvijo navedenih listin, saj niti iz predloga za izvršbo niti iz predloženih listin ne izhaja točen datum, kdaj je bila izvedena parcelacija, torej od kdaj dalje teče rok 6 mesecev, v katerem sta bila dolžna dolžnika predložiti izjavo banke oziroma potrdilo o deponiranju kupnine upnikoma. Iz predložene sodne poravnave, ki je izvršilni naslov, ne izhaja, niti upnik ni pojasnil in izkazal, kdaj je bila izvedena parcelacija, torej od kdaj dalje teče rok 6 mesecev dolžnikoma za predložitev listin, niti ni predložil morebitnega drugega izvršilnega naslova, iz katerega bi navedeno izhajalo. Poleg tega upnik ni izkazal, da se navedeni datum 20. 2. 2020 nanaša na 6 mesečni rok od izvedbe parcelacije. Predložena predpogodba pa ni izvršilni naslov in tudi če bi bilo določeno, kdaj točno sta dolžnika prišla v zamudo s predložitvijo dogovorjenih listin, ta zamuda ni razlog za nastanek dolžnikove obveznosti plačila pogodbene kazni, določene v tretjem odstavku 3. točke sodne poravnave. Namen dogovora v tem delu ni, da se stranko kaznuje v nedogled, ampak, da se stranko s pogodbeno kaznijo prisili, da v določenem roku izpolni določeno sprejeto dogovorjeno obveznost, ki je določena v sodni poravnavi. V predmetni zadevi pa je evidentno, da dolžnika nista pridobila kredita s strani banke oziroma nista deponirala denarja na račun, in je tako prišlo do situacije, ki so jo stranke že dogovorile v sodni poravnavi, torej da ni prišlo do obveznosti sklenitve glavne kupoprodajne pogodbe. Poleg tega je dolžna stranka sodne poravnave plačevati pogodbeno kazen le, če se po svoji krivdi ne bo držala rokov, tega pogoja za nastanek morebitne obveznosti pa upnik v predlogu za izvršbo ni izkazal, niti ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da sodna poravnava, na podlagi katere sta upnika predlagala izvršbo zoper dolžnika, ni primeren izvršilni naslov za izterjavo obveznosti, kot jo terjata upnika v predlogu za izvršbo.

8Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, in sicer že iz razloga, ker v tej zadevi niso izpolnjene vse formalne predpostavke izvršbe, kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, konkretno ni izkazana zapadlost domnevne terjatve iz izvršilnega naslova, kar je pogoj za obstoj izvršilnega naslova. Določilo 20. člena ZIZ namreč določa, da je sodna poravnava izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla. Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti na tak način ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla. Na obstoj formalnih predpostavk izvršbe sodišče pazi že ob dovolitvi izvršbe in tudi v ugovornem postopku (drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ), zato se upnik neutemeljeno sklicuje na to, da naj dolžnika v ugovoru ne bi prerekala datuma zapadlosti prvega zneska iz naslova pogodbene kazni. Obstoja izvršilnega naslova ni mogoče izkazovati na podlagi neprerekanih dejstev, ter ga mora upnik po izrecni določbi petega odstavka 40. člena ZIZ priložiti predlogu za izvršbo. Iz izvršilnega naslova mora, da je ta primeren za izvršbo, izhajati tudi čas izpolnitve obveznosti (prim. 21. člen ZIZ), t.j. zapadlost, zato za primer, kadar zapadlost terjatve iz sodne poravnave ni razvidna že v samem zapisniku o sodni poravnavi, zakon predpisuje druge načine izkazovanja zapadlosti, in sicer s kvalificiranimi listinami (javna listina, po zakonu overjena listina, ugotovitvena odločba, izdana v pravdnem postopku). Zapadlost terjatve iz naslova pogodbene kazni je v konkretnem primeru po zatrjevanju upnikov odvisna od izteka 6-mesečnega roka od oprave parcelacije, kdaj je bila parcelacija opravljena, pa upnika nista izkazala na enega izmed citiranih predpisanih načinov.

9Že zaradi navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo ugovoru dolžnikov, kljub temu pa višje sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru prišlo tudi do prenehanja obveznosti dolžnikov predložiti izjavo banke oziroma potrdilo o deponiranju kupnine, in s tem sklenitve dveh kupoprodajnih pogodb za nakup nepremičnin od upnikov. Skladno s prvim odstavkom 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč obdrži upnik, če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, pravico, da zahteva njeno izpolnitev (dolžnik pa pravico, da obveznost izpolni). V takem primeru glede na zakonsko ureditev namreč, ker nastop neizpolnitve neposredno nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe, obveznosti ostanejo v veljavi, pogodbi zvesta stranka pa mora storiti več potrebnih korakov za prenehanje pogodbe.¹ Določbe 105. člena OZ pa niso kogentne, zato se pogodbene stranke lahko v primerih, ko rok sicer ni bistvena sestavina pogodbe, dogovorijo tudi za drugačne pravne posledice neizpolnitve obveznosti v roku, kot jih določa zakon. Stranki sta to tudi storili, in sicer sta se, drugače kot to določa zakonska ureditev, dogovorili, da bosta upnika prosta obveznosti in ne, kot to sicer ureja zakon, da obveznost upnikov ostane v veljavi. Da iz besedila dogovora izrecno izhaja le, da sta prosta obveznosti le upnika, je po presoji višjega sodišča logična posledica predvidene neizpolnitve, t.j. neoprave sklenitvenih pogodbenih dejanj, s strani dolžnikov. Kupoprodajna pogodba je dvostranska pogodba, kar pomeni, da imata iz njenega naslova obe stranki pravice in obveznosti, zato bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da bi bila upnika, če svoje obveznosti dolžnika ne bi izpolnila, kljub temu še vedno v zavezi. In tudi obratno, spričo prenehanja obveznosti upnikov tudi ne bi bilo skladno z načelom vestnosti in poštenja, da bi v zavezi ostala dolžnika (enako tudi ne neskončno plačevanje pogodbene kazni za zamudo). Ker je obveznost obeh pogodbenih strank tudi po stališču višjega sodišča prenehala, ni zaradi nesklenitve kupoprodajnih pogodb nastala niti obveznost dolžnikov iz naslova pogodbene kazni.

10Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Upnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 573.