VSL Sodba II Cp 458/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1288,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeno med tožencema dne 21. 2. 2018 v obliki notarskega zapisa (I. točka izreka), in ugotovilo, da 50% poslovni delež v družbi A. d. o. o. predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca (II. točka izreka). Sklenilo je še, da sta toženca tožnici dolžna nerazdelno povrniti pravdne stroške (III. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov se pritožujeta toženca in priglašata pritožbene stroške. Predlagata spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrže oziroma podrejeno zavrne. V obsežni pritožbi primarno navajata¹, da je tožba brez zahtevka za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register nesklepčna. Tožnica za postavljeni zahtevek po njunem mnenju nima pravnega interesa, saj s samo razveljavitvijo ne bo dosegla nobene spremembe v sodnem registru, za ničnostni zahtevek pa je zdaj že potekel rok. Med toženci bi morala biti zajeta tudi družba A. Ker prvi toženec ni vpisan v sodnem registru, tožnica ne bo mogla doseči obligacijskega učinka glede skupnega premoženja, saj neobstoječega premoženja v nepravdnem postopku ne bo mogoče deliti. V zvezi s tem prilagata strokovno mnenje prof. dr. B. B. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pravil o materialnem in procesnem dokaznem bremenu ter je tožničine navedbe vzelo kot resnične. Selektivno je izbiralo trditve oziroma dele izpovedb za obravnavo, dejstva pa je interpretiralo preko trditvenega obsega tožnice. Prav tako ni pravilno razporedilo procesnega dokaznega bremena, saj tožnica ni podala nobenega dokaznega predloga, da naj bi bil osnovni vložek vplačan s skupnimi, z delom pridobljenimi sredstvi, niti ni predlagala izvedenca grafologije ali druge stroke, ki bi potrdil nepristnost darilne pogodbe z dedom. Zaključki o nedobrovernosti drugega toženca so prostispisni, saj je sodišče ugotovilo, da naj bi drugi toženec vedel, da prvi toženec razpolaga z dedovimi sredstvi (konkretno, da lahko 1 leto ustanovi podjetje in 1 leto funkcionira), po drugi strani pa, da ustanovitvenega vložka ni povezoval s temi sredstvi. V zvezi s temi dejstvi je tudi izostala dokazna ocena. Sodba nima nobenih razlogov tem, ali je tožnica podala soglasje ali ga ni in kaj je drugi toženec o tem vedel. Izogibanje sodnim epilogom ne pomeni slabe vere. Nazadnje pritožba izpostavlja še več drugih nepravilnosti pri presoji, ali gre za vplačilo sredstev iz skupnega ali iz podarjenega premoženja. Tožnica zahteva več kot ji pripada, saj bi se ob razveljavitvi pogodbe morala zavezati k vrnitvi prejete kupnine.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Presoja utemeljenosti pritožbe

4Pritožba ni utemeljena.

Ugotovljena dejstva

5Iz neprerekanih trditev strank in nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja dejstva:

- tožnica in prvi toženec sta 19. 5. 2007 sklenila zakonsko zvezo,

- prvi toženec je 14. 5. 2008 ustanovil podjetje A. d. o. o.,

- skupni osnovni vložek (ustanovni kapital) je znašal 7.500,00 EUR,

- prvi in drugi toženec sta imela od 26. 5. 2009 dalje vsak 50% delež,

- v začetku leta 2018 sta tožnica in prvi toženec začela postopek razveze,

- prvi toženec je svoj 50% delež s Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 21. 2. 2018, sestavljeno v obliki notarskega zapisa, odsvojil drugemu tožencu.

Temeljne trditve strank

6Tožnica v tej pravdi izpodbija Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeno med tožencema, in zahteva ugotovitev, da 50% poslovni delež v družbi A. d. o. o. predstavlja skupno premoženje nje in prvega toženca. Trdi, da je prvi toženec v času trajanja zakonske zveze ustanovil družbo A. d. o. o. z vplačilom ustanovnega kapitala iz skupnega premoženja, da sta toženca pogodbo o odsvojitvi prvotoženčevega deleža sklenila brez njene vednosti oziroma brez njenega soglasja in da sta jo sklenila z namenom preprečitve upoštevanja prvotoženčevega poslovnega deleža v postopku delitve skupnega premoženja s tožnico (po razpadu zakonske skupnosti). Toženca se branita, da pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža ne pomeni razpolaganja s stvarjo iz skupnega premoženja, saj je bil odsvojeni poslovni delež posebno premoženje prvega toženca, ki je osnovni vložek vplačal z denarjem, ki mu ga je podaril njegov dedek.

Pravna podlaga

7Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 94. členu določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)² v prvem odstavku 52. člena določa, da skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla.³

Pravni interes in sklepčnost tožbe

8Toženca trdita, da je tožba, ki izpodbija pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, brez zahtevka za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register nesklepčna. Tožnica naj za postavljeni zahtevek ne bi imela pravnega interesa, saj s samo razveljavitvijo ne bo dosegla nobene spremembe v sodnem registru, za ničnostni zahtevek pa je zdaj že potekel rok. Zakon o sodnem registru v tretjem odstavku 41. člena res določa objektivni rok 3 leta za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa. To pa še ne pomeni, da tožnica ne more doseči poglavitnega interesa, ki ga zasleduje v tej pravdi. Toženca se sklicujeta na odločbo VSL I Cpg 1118/2017, vendar pa je novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča drugačna: vpis družbenika v sodni register je zgolj deklaratoren in ne konstitutiven.⁴ Tožnica bo zato v vsakem primeru svoje imetništvo nad poslovnim deležom lahko uveljavljala v postopku za delitev skupne lastnine s prvim tožencem oziroma sicer v obligacijskopravnih razmerjih (institut neupravičene obogatitve). Pravni interes za tožbo tako ima. Prav tako ne drži, da bi morala biti s tožbo na pasivni strani zajeta družba A. d. o. o., saj ta ni bila stranka izpodbijane pogodbe.

9Pritožba opozarja na napačno oblikovanje zahtevka oziroma izreka sodbe (II. točke izreka), a neutemeljeno. Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja (ta zajema tudi druge stvarne in obligacijske pravice). V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje. Izrek, da sporni poslovni delež „predstavlja skupno premoženje“ tožnice in prvega toženca, pomeni, da spada v skupno premoženje.⁵ Ker gre za nerazdeljeno stvar, na kateri deleži niso vnaprej določeni, imata na tem deležu res skupno lastnino (sta skupna lastnika), a ni potrebno, da bi izrek sodbe to določal.

10Ne drži, da tožnica zahteva več, kot ji pripada, in da bi se ob zahtevi za razveljavitev pogodbe morala zavezati k vrnitvi prejete kupnine. V primeru neupravičene obogatitve na njeni strani ali na strani prvega toženca bo lahko drugi toženec to od njiju uveljavljal v ločenem postopku. Ni potrebno, da bi se tožnica ob razveljavitvenem zahtevku zavezala za kakršnokoli vzajemno plačilo oziroma vračilo.

O skupnem premoženju

11Pritožba temelji na napačnem izhodišču, da je tožnica tista, ki bi morala dokazati, da je prvotoženčev poslovni delež v družbi A. d. o. o. njuno skupno premoženje. Če je določeno premoženje pridobljeno (ali obremenjeno) v času trajanja zakonske zveze, velja domneva, da gre za skupno premoženje.⁶ Zato je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ki je materialno in procesno breme dokazovanja, da ne gre za skupno, temveč posebno premoženje, postavilo na toženca, pravilno. Pritožbene navedbe, ki v nasprotni smeri uveljavljajo procesne kršitve, so tako neutemeljene.

12Prvi toženec dokaznega bremena, da je poslovni delež v družbi A. njegovo posebno premoženje (ker ga je pridobil s sredstvi iz posebnega premoženja), ni zmogel. V odgovoru na tožbo sta toženca trdila, da je prvi toženec za plačilo osnovnega vložka potrebno gotovino v višini 7.500,00 EUR dvignil s svojega bančnega računa, denar pa naj bi prejel od svojega dedka. A vse njegove navedbe (in enako tudi izpovedba) so ostale pavšalne. Navedel je, da mu je bil denar izročen „v nekaj obrokih v nekaj mesecih do maja 2008“, a ni znal navesti, kdaj je prejel prvi obrok denarja, ne koliko je bilo teh obrokov, ne njihovih posameznih zneskov. Vmes je celo trdil drugače, in sicer, da je prejel večje vsote denarja, ostalo pa je imel na voljo shranjeno pri dedku. Podpisana darilna pogodba na drugi strani navaja, da se „denarna sredstva izročijo v gotovini ob podpisu te pogodbe“. Priložena darilna pogodba je torej fiktivna (njena vsebina niti na podlagi toženčevih lastnih navedb ne ustreza resničnim dejstvom), poleg tega pa tudi antidatirana.⁷ V odgovoru na tožbo sta toženca trdila, da je prvi toženec darilno pogodbo o prejetih sredstvih z dedkom zapisal dne 12. 5. 2008, v nadaljevanju postopka pa, da je bila pogodba podpisana več let kasneje. Tudi če je prvi toženec od dedka res prejel večje vsote denarja (kar mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpovedb prič tudi verjelo), ni uspel dokazati njegovega zneska.

13Ne glede na to pa je tudi sicer potrebno upoštevati, da je denar generična stvar in je takoj, ko se denar iz posebnega premoženja pomeša z denarjem iz skupnega premoženja⁸, razlikovanje med njima skoraj nemogoče. Prvi toženec ni dokazal (v bistvu ni niti navajal), da so se na njegov bančni račun iztekali izključno dohodki, ki imajo naravo posebnega premoženja, ali da je podarjeno gotovino hranil ločeno od gotovine iz skupnega premoženja. Ker se je na računu nahajalo tako posebno kot tudi skupno premoženje, je pravilen sklep, da predstavlja poslovni delež njuno skupno premoženje.⁹ V zvezi s tem nepopolnost bančnih izpiskov, omenjena v izpodbijani sodbi, v zvezi s katero toženca zatrjujeta pomanjkanje materialnega procesnega vodstva, ni odločilno dejstvo (iz njih pa pač ni razviden denarni tok, ki bi lahko potrdil ostale toženčeve trditve), prav tako ne morebitna naknadna vplačila.

14Glede na to, da se prvi tožnik sklicuje, da skupnega premoženja, ki je nastalo v času trajanja zakonske skupnosti, ni bilo toliko, da bi se lahko plačali stroški visokega življenjskega standarda družine, in da je velik del življenjskih stroškov pokrival tudi iz svojega posebnega premoženja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to za odločitev v tej zadevi ni bistveno. Navedena okoliščina bo lahko pomembna v postopku delitve skupnega premoženja, kjer se bo razpravljalo o prispevku k skupnemu premoženju (59. člen), pa tudi o dolgovih in terjatvah do skupnega premoženja (61. člen ZZZDR). V okviru slednjega se bo v deleža tožnice in prvega toženca vračunalo vse, kar dolgujeta v skupno premoženje, velikost skupnega premoženja pa se bo zmanjšala za vrednost, ki jo skupno premoženje dolguje posebnemu premoženju vsakega od zakoncev.

O soglasju

15Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. To pomeni, da potrebuje zakonec, ki želi razpolagati z določenim delom skupnega premoženja, soglasje drugega zakonca. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, ali je sodnica za izpodbijani pravni posel podala soglasje. Že iz samih navedb strank izhaja, da za ta posel sploh ni vedela, torej soglasja ni mogla podati. Da z izvedenim pravnim poslom ni soglašala, je tožnica navajala že v tožbi, sicer pa to ni bilo tekom postopka med strankama nikoli sporno (prerekano).

O drugotoženčevi dobri veri

16Sodišče prve stopnje je na podlagi posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj pravilno zaključilo, da drugi toženec ob sklenitvi izpodbijanega pravnega posla ni bil v dobri veri. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, velja domneva, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Drugi toženec je vedel, da sta tožnica in prvi toženec zakonca, in je tako moral domnevati, da sodi prvotoženčev poslovni delež v njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženca svojih zakonskih partneric iz podjetja nista izključevala. Tožnica je izpovedala, da naj bi bila položaja obeh partneric ves čas primerljiva, prvi toženec pa je glede drugega toženca sam izpovedal, da imata z ženo „pol-pol“.

17Tudi če je bilo drugemu tožencu rečeno, da je prvi toženec ob ustanovitvi podjetja razpolagal s posebnim premoženjem (dedovimi sredstvi), na njegovo nedobrovernost kaže (predvsem) postopanje ob sklenitvi izpodbijane pogodbe ter nato v tem postopku. Tožnica izpodbija pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeno med tožencema dne 21. 2. 2018. Pogodba je bila sklenjena na podlagi opcijske pogodbe (ki je bila tudi priložena notarskemu zapisu), za katero se je izkazalo, da je bila predrugačena. Drugi toženec, ki je sodeloval pri predrugačenju (antidatiranju) opcijske pogodbe, po sami naravi stvari ni mogel biti v dobri veri. Podpisal je namreč pogodbo z lažno vsebino (neresničen je najmanj navedeni datum podpisa pogodbe). Toženca sta takšno fiktivno pogodbo priložila tudi v tej pravdi (pred sodiščem prve stopnje) in pri tem nista samoiniciativno pojasnila potrebe po tem (ker naj ne bi več našla oziroma razpolagala z originalnimi izvodi pogodbe – kar je tudi sicer neverjetno), temveč sta domnevne okoliščine o tem razkrila šele po tem, ko je tožnica sama ugotovila in izpostavila nedoslednosti v njej ter tako močno omajala njuno verodostojnost. Vse okoliščine sklepanja izpodbijane pogodbe, predvsem te v zvezi s ponarejanjem (predrugačenjem oziroma antidatiranjem) listin, kažejo na to, da sta jo toženca sklenila prav z namenom, da tožnico izključita iz udeležbe na spornem premoženju. Zato je izpolnjen tudi drugi pogoj za izpodbojnost pogodbe, saj je tožnica uspela dokazati, da je bil drugi toženec nedobroveren.

Sklepno

18Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

19Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa morata v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 1750 točk oziroma 1050,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), materialne stroške v vrednosti 10 točk oziroma 6,00 EUR (skladno s priglašenimi izdatki po 11. členu OT) ter 22% DDV v višini 232,32 EUR, skupno 1288,32 EUR. V primeru zamude ji morata plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

¹ Pritožbeno sodišče se bo v nadaljevanju opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).
² V zadevi je treba uporabiti ZZZDR, ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje začel še pred začetkom uporabe Družinskega zakonika (prvi odstavek 290. člena DZ).
³ Glej npr. VSRS Sodba II Ips 324/2017.
⁴ VSRS Sklep III Ips 17/2021 in VSRS Sodba in sklep III Ips 14/2020.
⁵ VSL Sodba II Cp 1871/2019.
⁶ VSRS Sodba II Ips 368/2010, VSRS Sodba II Ips 225/2018, VSL Sodba in sklep I Cp 2346/2012.
⁷ Tožnica nikoli ni trdila, da naj bi bili podpisi na pogodbi ponarejeni, zato ni jasno, na kaj meri pritožbena navedba o potrebi po postavitvi izvedenca grafologa.
⁸ Toženca sta v odgovoru na tožbo trdila, da je prvi toženec denar za plačilo osnovnega zneska dvignil z bančnega računa. Kasneje se sicer prvi toženec ni spomnil, ali je denar za vplačilo vložka dvignil z računa ali ne.
⁹ Prim. VSL Sodba II Cp 1790/2021, 8. in 9. točka obrazložitve.