VSRS Sodba Uv 1/2017-3

Pritožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Državna volilna komisija (v nadaljevanju DVK) na podlagi drugega odstavka 17. člena Zakona o volitvah predsednika republike (v nadaljevanju ZVPR) v zvezi s 56. členom Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ) odločila, da se pritožnikov predlog kandidature (za predsednika republike) zavrne.

2DVK je pritožnikovo kandidaturo za volitve predsednika republike, ki bodo 22. 10. 2017, za katero je pri pregledu in štetju obrazcev podpore ugotovila, da je kandidaturi priloženo 57 (sedeminpetdeset) obrazcev podpore P-1, ki so pravilno potrjeni, zavrnila, ker predlog kandidature ni podprt s podpisi najmanj 5000 volivcev, kot to določa 13. člen ZVPR. Pritožnikova kandidatura tako ni določena v skladu z zakonom in gre za tako pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Rok za zbiranje obrazcev podpore volivcev je že potekel, pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da ima zbranih 5000 podpisov podpore volivcev. Poleg tega ni predložil soglasja kandidata (prvi odstavek 16. člena ZVPR), v predlogu kandidature pa je kot predstavnik kandidature naveden sam kandidat, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 31. člena ZVDZ. Ti dve formalni pomanjkljivosti bi bilo po stališču DVK sicer možno odpraviti, vendar zaradi prej navedene pomanjkljivosti (premajhno število podpisov podpore), ki je ni mogoče odpraviti, pritožnika ni pozivala na dopolnitev.

3Pritožnik je zoper navedeno odločbo DVK 30. 9. 2017 (ob 19.27 uri) vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da se pritožba nanaša na pogoje, ki jih je pri zbiranju obrazcev podpore P-1 imel kot nestrankarski kandidat. Zatrjuje, da nerazumno razmerje glede obveznosti števila zbiranja podpisov podpore med strankarskimi in nestrankarskimi kandidati postavlja v izhodišču nestrankarske kandidate v nemogoč položaj. Strankarski kandidati so lahko vložili kandidaturo s samo tremi podpisi poslancev, kar pomeni, da en podpis poslanca pomeni za kandidaturo enako kot 1500 podpisov podpore npr. sodnic ali sodnikov. Navaja tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče), št. U-I-330/02 z dne 21. 10. 2004.¹ V tej zvezi navaja, da je določanje kandidatov s podpisovanjem obrazcev podpore volivcev za nestrankarske neodvisne kandidate še vedno nedorečeno, netransparentno in zavajajoče, zato je pozval DVK, da mu jasno odgovori na nekatera vprašanja in da DVK omogoči, da se na obrazce napiše ime nestrankarskega kandidata, za katerega so namenjeni. Trdi, da je od DVK pridobival različna stališča. DVK naj bi njegove navedbe, ki jih je poslal predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije 26. 8. in 8. 9. 2017, obravnavala na 8. seji 13. 9. 2017, kjer naj bi soglašala s temi navedbami, in v zvezi z vpisom imena in priimka kandidata na obrazcu podpore volivca kandidaturi za predsednika republike (obrazec P-1) sprejela določene sklepe.² Navedene odgovore (sklepe) je pritožnik prejel šele v petek 15. 9. 2017, kar pomeni, da so bili vsi, ki so zbirali obrazce podpore P-1 kot nestrankarski, neodvisni kandidati, ves čas do 15. 9. 2017 onemogočeni pri kvalitetnih pripravah za uspešno delo zbiranja podpisov podpore na terenu. Navaja, da se je čas zbiranja podpisanih in overjenih obrazcev P-1 za nestrankarske kandidate zaradi tovrstnega ravnanja DVK skrajšal le na 7 delovnih dni, niti teoretično pa se ne da v tem kratkem obdobju pravočasno zbrati potrebnih 5000 potrjenih obrazcev P-1 s podpisi podpore kandidatu. To potrjuje tudi spisek vloženih kandidatur z dne 29. 9. 2017, na katerem ni od devetih kandidatov nobenega nestrankarskega, neodvisnega kandidata. Pritožnik zatrjuje: „Različna ustna interpretacija DVK o upoštevanju pravilnosti obrazca podpore kandidatu (Obr. P-1) bi pregnala dvome samo z javno objavo Pravilnika o delovanju DVK o pregledovanju in štetju pravilnih obrazcev podpore kandidatom in kaj je za nestrankarske neodvisne kandidate dejansko pravilno.“

4Pritožba ni bila posredovana v odgovor DVK, saj bi to glede na zakonsko določen čas odločanja v zadevi (48 ur od prejema pritožbe) in glede na sprejeto odločitev, ki v izpodbijani akt DVK ne posega, nepotrebno podaljševalo potek postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi 13. člena ZVPR volivci določajo kandidate za predsednika republike s podpisovanjem. Posamezno kandidaturo lahko določi skupina najmanj pet tisoč volivcev. Volivci dajejo svojo podporo na predpisanih obrazcih na način, ki ga ureja 47. člen ZVDZ. Podpisani obrazci so po določbi prvega odstavka 16. člena ZVPR sestavni del predloga kandidature in morajo biti predloženi DVK v postopku preizkusa zakonitosti s tako podporo vložene kandidature. Po 17. členu ZVPR se vse kandidature vlagajo neposredno pri DVK, ki tudi preizkusi zakonitost vloženih kandidatur.³

7V zadevi ni sporno, da je bil predlog pritožnikove kandidature za predsednika republike podprt s samo 57 podpisi podpore na obrazcu P-1. Ob takem dejanskem stanju zadeve in na podlagi navedene zakonske ureditve volitev predsednika republike Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev DVK, da zavrne predlog kandidature pritožnika, ker ni bil podprt z zakonsko zahtevanimi 5000 podpisi, pravilna in zakonita, svojo odločitev pa je tudi pravilno oprla na 56. člen ZVDZ.

8Pritožnik ne more biti uspešen s svojimi ugovori, da je bila zaradi nejasnosti, kako se izpolni obrazec podpore nestrankarskemu kandidatu s strani volivcev (obrazec P-1), onemogočena njegova kandidatura za predsednika republike. DVK nobenega od s strani pritožnika predloženih obrazcev podpore volivcev ni ocenila kot neustreznega. Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja pa je očitno, da ni predložil potrebnega števila podpisov podpore na predpisanih obrazcih. Pritožnik je bil torej zmožen pridobiti pravilne obrazce podpore volivcev, vendar ne v predpisanem številu.

9Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da v zvezi z možnostjo zbiranja podpisov pritožnik tudi sicer ni izkazal, da bi pravna nejasnost položaja objektivno ovirala nestrankarske kandidate pri zbiranju potrebnega števila obrazcev podpore. Ustavno sodišče je v s strani pritožnika omenjeni odločbi št. U-I-330/02 z dne 21. 10. 2004 navedlo, da zakon prepušča posameznemu volivcu odločitev, kdaj bo volivec v obrazec podpore navedel, komu daje podporo in ali bo to storil celo samo s konkludentnim dejanjem (izročitev overjenega obrazca predlagatelju kandidature). Navedeno stališče se po vsebini nanaša na način izražanja podpore volivca kandidatu, kar je enako tako pri kandidatih, ki jih podpira stranka, kot pri kandidatih, ki nastopajo brez strankarske podpore, saj zakon med njimi glede navedenega načina dajanja podpore ne razlikuje. V tej zvezi pa ne držijo niti pritožbene navedbe, da trditve pritožnika potrjuje tudi spisek vloženih kandidatur z dne 29. 9. 2017, saj so bile po splošno znanih podatkih potrjene tudi kandidature nestrankarskih kandidatov, določene prav s predpisanim številom podpisov volivcev, pri tem pa v zvezi s potrjevanji obrazcev podpore ni bil sprožen noben drug spor pred Vrhovnim sodiščem.

10Glede trditve, da je bilo zaradi tega, ker je prejel odgovor DVK šele 15. 9. 2017, pritožniku šele s tem datumom omogočeno zbiranje obrazcev podpore, pa Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je po vpogledu 57 obrazcev podpore, ki jih je predložil pritožnik, ugotovilo, da je bila večina potrjena pred navedenim datumom.

11Vrhovno sodišče tudi pripominja, da je imel pritožnik, če je menil, da so nastale nepravilnosti v postopku kandidiranja, možnost po 103. členu ZVDZ vložiti ugovor pri DVK. Ta bi morala o njegovem ugovoru odločiti v nadaljnjem postopku, zoper odločbo DVK, izdano o ugovoru, pa bi ob smiselni uporabi 105. člena ZVDZ pritožnik lahko vložil pritožbo na Vrhovno sodišče. V tem postopku je, ko gre za volitve predsednika republike (tako kot pri volitvah v državni zbor), zagotovljeno sodno varstvo volilne pravice v fazi kandidiranja,⁴ ki pa je pritožnik ni izkoristil.

12Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati niti pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na neenakopraven položaj kandidatov, ki jih predlagajo volivci, v primerjavi s kandidati, ki jih prelagajo politične stranke. Ustavno sodišče je že odločilo, da različna teža podpisov, ki jih dajo v podporo poslanci in volivci, ne pomeni nedopustne diskriminacije med temi osebami, ker je ta razlika stvarno utemeljena z različnim položajem posameznih subjektov v političnem sistemu. Ugotovilo je tudi, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo.⁵

13V zvezi s pritožnikovo zahtevo, da se pritožba zaradi tega, ker je predsednik DVK hkrati vrhovni sodnik - svetnik pri Vrhovnem sodišču, odstopi drugemu sodišču, je pritožniku treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije edino vrhovno sodišče v državi in da je po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) njegova pristojnost (med drugim) izrecno določena za odločanje o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve predsednika republike. Delegacija njegove pristojnosti na drugo (nižje) sodišče zato ni mogoča. Prav tako je v tretjem odstavku 32. člena ZVDZ izrecno določeno, da se za predsednika DVK in njegovega namestnika imenujeta sodnika Vrhovnega sodišča, zato tudi sicer zakonita sestava DVK ne more pomeniti razloga za prenos pristojnosti Vrhovnega sodišča na drugo sodišče. Neodvisnost in nepristranskost Vrhovnega sodišča pri odločanju v volilnih sporih pa je zagotovljena z neodvisnostjo in nepristranskostjo vrhovnih sodnic in sodnikov senata, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Na njihovo izvrševanje sodne oblasti ne sme vplivati nihče, torej tudi ne drugi sodniki in ne nosilci drugih funkcij v okviru sodstva.

14Vrhovno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker niso pomembne za odločitev v tej zadevi.

15Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je pritožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 (ki se po četrtem odstavku 105. člena ZVDZ primerno uporablja v predmetnem sporu) zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Z njo je Ustavno sodišče odločilo, da se v Obrazcu podpore kandidatu za predsednika republike (Obrazec P-1), ki je sestavni del Navodila o obrazcih za dajanje podpore v postopku kandidiranja na volitvah predsednika republike (Uradni list RS, št. 60/02), del navodila, ki se glasi: "2. V obrazec obvezno vpišite ime in priimek kandidata, ki mu dajete podporo", kolikor se nanaša na dajanje podpore kandidaturam, ki jih vlagajo politične stranke, razveljavi.
² Pritožnik navaja, da naj bi bili sklepi DVK naslednji: Obrazec P-1 je veljaven, če je na njem vpisano ime in priimek kandidata, ki mu volivec daje podporo; Obrazec P-1 je veljaven, če na njem ni vpisanega imena in priimka kandidata, ki mu volivec daje podporo; Obrazec P-1 ni veljaven, če je na njem vpisano ime in priimek enega kandidata, obrazec pa priložen h kandidaturi drugega kandidata.
³ Po 7. členu ZVPR volitve predsednika vodijo in izvajajo volilni organi, imenovani po ZVDZ, ki se po določbi 9. člena ZVPR smiselno uporablja tudi za volitve predsednika republike glede vprašanj, ki jih ZVPR ne ureja.
⁴ Tako tudi Jadranka Sovdat: Sodno varstvo volilne pravice pri volitvah predsednika republike, Pravna praksa, 1997, št. 371, str. 2.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/97 z dne 29. 10. 1997, Uradni list RS, št. 70/97, in OdlUS VI, 137; o tem tudi v sklepu št. U-I-114/09 z dne 27. 5. 2009.