13. člen ZVPR

Pritožnik (društvo) ne more biti uspešen s svojimi ugovori, da je kvalificiran predlagatelj, ker določba 10. člena ZVPR društev izrecno ne izključuje izmed predlagateljev kandidatov za predsednika republike. Ta zakonska določba je namreč povsem jasna in nedvoumna, njen zapis pa ne omogoča drugačne razlage, kot da je z njo določeno, kdo lahko predlaga kandidate za predsednika republike in ne kdo tega ne more storiti. Smiselno so torej s to določbo kot predlagatelji izključeni vsi, ki v njej niso izrecno našteti. Tudi skupina članov nekega društva mora za uspešno vložitev kandidature izpolniti enake zakonske pogoje kot vsaka druga skupina volivcev, ki ni organizirana v društvo. Kot že omenjeno, je eden od temeljnih pogojev za to pet tisoč podpisov volivcev na obrazcu P-1, ta pogoj pa v obravnavani zadevi nesporno ni izpolnjen.

Predlog pritožnikove kandidature za predsednika republike je bil podprt s 57 podpisi podpore na obrazcu P-1, zato je odločitev DVK, da na podlagi 56. člena ZVDZ zavrne predlog kandidature pritožnika, ker ni bil podprt z zakonsko zahtevanimi 5000 podpisi, pravilna in zakonita. Pritožnik ni izkazal, da bi zatrjevana pravna nejasnost glede izpolnjevanja obrazcov podpore, objektivno ovirala nestrankarske kandidate pri zbiranju potrebnega števila obrazcev podpore. Način izražanja podpore volivca kandidatu je namreč enaka tako pri kandidatih, ki jih podpira stranka, kot pri kandidatih, ki nastopajo brez strankarske podpore, saj zakon med njimi glede načina dajanja podpore ne razlikuje. Zakon namreč prepušča posameznemu volivcu odločitev, kdaj bo volivec v obrazec podpore navedel, komu daje podporo in ali bo to storil celo samo s konkludentnim dejanjem (izročitev overjenega obrazca predlagatelju kandidature). Zakonska zahteva po različnem številu zbranih podpisov podpore za strankarske in nestrankarske kandidate (za predsednika republike) in s tem različna teža podpisov, ki jih dajo v podporo poslanci in volivci, tudi po stališču Ustavnega sodišča ne pomen nedopustne diskr

Način določanja kandidatov za predsednika republike s podporo volilcev je urejen v 13. členu Zakona o volitvah predsednika republike (ZVPR). Po navedeni določbi lahko posamezno kandidaturo določi skupina najmanj pet tisoč volilcev. Volilci dajejo svojo podporo na predpisanih obrazcih na način, ki ga ureja 47. člen Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ), ki se po določbi 9. člena ZVPR smiselno uporablja tudi za volitve predsednika republike glede vprašanj, ki jih ZVPR ne ureja. Podpisani obrazci so po določbi rpvega odstavka 16. člena ZVPR sestavni del predloga kandidature in morajo biti predloženi Republiški volilni komisiji v postopku preizkusa zakonitosti s tako podporo vložene kandidature. Ker je v obravnavanem primeru predlog kandidature bil pomanjkljiv, ker ni vseboval najmanj pet tisoč podpisanih obrazcev podpore, ta pomanjkljivost pa ni bila odpravljena v za to določenem roku, je Republiška volilna komisija pravilno ravnala, ko je na podlagi prvega odstavka 56. člena ZVDZ zavrnila kandidaturo, za katero je ugotovila, da ni sestavljena v skladu z zakonom.