VSC Sodba PRp 55/2022

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se izrek poslej v celoti glasi:

″I. Ob reševanju zahteve za sodno varstvo storilca: A. A., EMŠO: ..., državljan Republike Slovenije, stan...., zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Celje št. ... z dne 31. 3. 2020 se izpodbijana odločba o prekršku po uradni dolžnosti delno spremeni tako, da se storilca pod 1. točko izreka spozna za odgovornega, da se je 24. 2. 2020 ob 16.00 uri v prostorih Banke S. vedel na drzen in nasilen način do uslužbenke B. B., s katero se je sprl zaradi načina poslovanja in med sporom grozil, da bo celotno banko poslal v zrak, zaradi česar se je B. B. počutila prestrašeno, ponižano in ogroženo, s tem pa je storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1.

II. Sicer se zahteva za sodno varstvo kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih odločba o prekršku vzdrži v veljavi.

III. Storilcu se v skladu z drugim odstavkom 147. člena ZP-1 sodna taksa ne določi.″

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Celje z dne 31. 3. 2020 in izpodbijano odločbo o prekršku vzdržalo v veljavi, storilcu pa je naložilo v plačilo sodne takse v znesku 58,42 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevi za sodno varstvo ugodi ter postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3Pritožba ni utemeljena, vendar je bilo potrebno poseči v izrek izpodbijane odločbe o prekršku iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

4Iz izreka v predmetnem postopku izpodbijane odločbe o prekršku prekrškovnega organa izhaja, da je storilec 24. 2. 2020 ob 16.00 uri v prostorih Banke S. zaradi načina poslovanja sprl z uslužbenko B. B. in je med sporom grozil le-tej uslužbenki, da ji bo nekaj naredil, da bo celotno banko poslal v zrak in je med sporom postal žaljiv, s čimer je storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, za katerega mu je bila določena globa v višini 250,38 EUR. Prav tako je istega dne v prostorih Banke S., ko je uslužbenka B. B . poklicala sodelavca C. C., ker se je A. A. ustrašila, in je C. C. vstopil v pisarno in pozdravil A. A., slednji z roko udaril C. C. po levem delu obraza, s čimer je storil prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, za katerega mu je bila določena globa v znesku 333,83 EUR, nato pa za oba prekrška izrečena enotna globa v višini 584,21 EUR.

5Storilec je v zahtevi za sodno varstvo zanikal, da bi grozil A. A., da bo spustil banko v zrak in v zvezi z dejanjem na škodo C. C. trdil, da njegov prihod v pisarno B. B. ni bil tako nedolžen, kot ga je opisal prekrškovni organ, ter da je bil zraven še manjši, čokat moški. Glede na take navedbe je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca ter oškodovanca B. B. in C. C., medtem ko priče, ki jo je navajal storilec, ki naj bi bila prisotna na kraju dogodka, ni zaslišalo, ker storilec ni konkretiziral tega dokaznega predloga in ni navedel imena in priimka zaslišane priče, zaslišani priči pa sta izpovedali, da poleg C. C. ni bilo nikogar.

6Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo storilčev zagovor ter izpovedbi zaslišanih prič ter ugotovilo, da je dokazano, da je storilec uslužbenki B. B. grozil, da ji bo nekaj naredil in da bo vrgel banko v zrak ter da je tudi udaril C. C. ko mu je ta hotel ponuditi roko v pozdrav. Sodišče je namreč verjelo prepričljivi izpovedbi priče B. B., da je storilec kritičnega dne začel govoriti besede, zaradi katerih se je prestrašila, četudi se zaradi oddaljenosti dogodka ni več spomnila točnih besed, ki jih je storilec izrekel, pa se je kljub temu spomnila, da je storilec grozil, da bo vrgel banko v zrak, verjelo pa ji je tudi, da se je ob tem prestrašila, ker take besede storilca pomenijo hude grožnje. Prav tako je verjelo priči C. C. glede udarca v predel glave, ker je to izpovedbo nenazadnje potrdila tudi prisotna priča B. B.. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo tudi, da je storilec kljub zanikanju udarca povedal, da je C. C. po dogodku poklical in se mu opravičeval, kar kaže na to, da je očitno storil očitani prekršek. V zvezi s trditvami storilca o zdravstvenih težav, zaradi katerih je reagiral tako, kot izhaja iz opisa dejanja, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da to ne opravičuje ravnanja, ki ga je storil kritičnega dne. Ker sodbe o zahtevi za sodno varstvo glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. Tako pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega postopka presoja le, ali je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah prekrška sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne določbe predpisa, ki določa prekršek, materialne določbe ZP-1, ali je zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter ali je pravilno odločilo o sankcijah.

7Upoštevajoč navedeno so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih storilec navaja, da sta bili pričevanj B. B. ter C. C. površni in neresnični, ker sploh nista znala povedati datuma, kdaj naj bi se dejanje zgodilo, ker se B. B. ni spomnila, da bil še nekdo zraven C. C., niti besed, ki naj bi ji storilec takrat izrekel, niti udarca, katerega ni bilo, da tudi pričanje C. C. ni dalo jasnega odgovora, s katero roko naj bi ga storilec udaril in na katero stran obraza, da policist ni zavaroval ključnih dokazov, to je ugotovil prič, jih zaslišal in zavaroval video posnetkov, ki zagotovo obstajajo v banki in da je tako žrtev polovičarsko izpeljanega dela policista in sodnice, ki očitno ni prepoznala pravega načina komunikacije med udeleženci. S takimi pritožbenimi navedbami namreč storilec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja.

8V zvezi s pritožbeno predlagano izločitvijo sodnice, ki naj bi po mnenju storilca bila okužena z mnenjem, ki ni relevantno dogodku, pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je predlog za izločitev sodnika mogoče podati le do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 86. člena ZP-1) in je tak predlog podan v pritožbi prepozen. Kolikor pa s takimi navedbami storilec smiselno uveljavlja kršitev pravice do poštenega postopka, ki obsega tudi upravičenje, da o obtožbi zoper njega odloča z zakonom določen in nepristranski sodnik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisovnega gradiva ni mogoče zaslediti indicev, ki bi kazali na to, da je bilo postopanje razpravljajoče sodnice v predmetni zadevi pristransko oziroma, da je imela sodnica izoblikovano mnenje glede odgovornosti storilca za storjeni prekršek že pred izvedbo dokazov v predmetnem postopku. Pritožbeno sodišče zato šteje, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni izkazana.

9V okviru preizkusa pravilne uporabe predpisa, ki določa prekršek, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potrebno opis storilčevega ravnanja do oškodovanke B. B. spremeniti zaradi uskladitve s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1. Slednji namreč določa, da se z globo od 250,38 EUR do 500,75 EUR kaznuje kdor izziva ali koga vzpodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način, ali koga zasleduje in takšno vedenje pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da se je storilec sprl z uslužbenko b in ji med sporom grozil tej uslužbenki, da ji bo nekaj naredil, da bo celotno banko poslal v zrak in je med sporom postal žaljiv, pri čemer pa občutek o žaljivosti ni konkretiziran z opredelitvijo določenih besed, s katerimi naj bi storilec žalil oškodovanko. Zato je ta del opisa v izreku odločbe o prekršku izpustilo.

10Nadalje pritožbeno sodišče poudarja, da ravnanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, že meji na kaznivo dejanje grožnje, a se je prekrškovni organ očitno odločil, da bo storilca obravnaval mileje po določbah ZJRM-1, vendar je pri tem pozabil, da je potrebno storilčevo ravnanje opredeliti bodisi kot drzno, nasilno, nesramno ali žaljivo in vsako izmed teh načinov ravnanja konkretizirati. Izrekanje groženj uslužbenki, da bo banko, v kateri je zaposlena, vrgel v zrak (oziroma, da je najboljše, da pošlje Šiptarje, da banko požgejo, kot je navaja sam storilec v svojem zagovoru), je nedvomno mogoče opredeliti kot drzno in nasilno ravnanje, saj take besede nedvomno predstavljajo obliko psihičnega nasilja nad sočlovekom in je izrekanje takih groženj nedvomno opredeliti kot drzno vedenje.

11Ob pravilno ugotovljenih dejstvih, da je storilec s svojim ravnanjem uresničil objektivne zakonske znake obeh očitanih mu prekrškov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je storjena prekrška tudi odgovoren in da ju je storil z direktnim naklepom, saj se je nedvomno zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti. Glede na storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo ter na njegovem zaslišanju ni nobenega dvoma, da se je storilec zavedal, da je drzno in nasilno ravnanje z izrekanjem groženj prepovedano ter da je prepovedano tudi fizično nasilje ter udarjanje drugih ljudi, pa je kljub temu ravnal v nasprotju s temi pravili oziroma prepovedmi in je tako tudi hotel ravnati.

12Vendarle pa je glede na zgoraj navedene razloge pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ocenilo, da je potrebno po uradni dolžnosti poseči v izrek odločbe o prekršku, v delu, ki se nanaša na ravnanje storilca v odnosu do oškodovanke B. B. in je zato izpodbijano sodbo o zahtevi za sodno varstvo spremenilo tako, da je zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in odločbo o prekršku spremenilo v točki 1. izreka tako, da se mu v tej točki sedaj očita, da se je 24. 2. 2020 ob 16.00 uri v prostorih Banke S. vedel na drzen in nasilen način do uslužbenke B. B. , s katero se je sprl zaradi načina poslovanja in med sporom grozil, da bo celotno banko poslal v zrak, zaradi česar se je B. B. počutila prestrašeno, ponižano in ogroženo, s tem pa je storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Posledično pa je spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka,

13V okviru preizkusa izpodbijane sodbe glede odločitve o sankcijah, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so utemeljeni in pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da sta bili globi za storjena prekrška storilcu določeni v skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena ZJRM-1 v najnižjem znesku razpisanega razpona za tovrstne kršitve in da mu je ob pravilni uporabi 27. člena ZP-1 bila pravilno in utemeljeno izrečena enotna globa v znesku 584,21 EUR.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ob reševanju zahteve za sodno varstvo po udarni dolžnosti spremenilo izrek odločbe o prekršku v delu, ki se nanaša na prekršek storjen na škodo B. B., kot izhaja iz izreka te sodbe, posledično pa je spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede dolžnosti plačila stroškov postopka za postopek za zahtevo za sodno varstvo, saj je zaradi dejstva, da je bilo ob reševanju zahteve za sodno varstvo delno odločeno v korist storilca, v skladu z drugim odstavkom 147. člena ZP-1 odločiti, da se sodna taksa za postopek za zahtevo za sodno varstvo ne določi (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

15Ker je s predmetno sodbo bilo odločeno delno v storilčevo korist, pritožbeno sodišče tudi sodne takse za predmetni postopek ni določilo (drugi odstavek 147. člena ZP-1).