VSL Sodba in sklep I Cpg 251/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka v roku 15 od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 9.477,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 2. točki izreka.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v roku 15 od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.502,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 22. 7. 2020 in je tožena stranka dolžna v roku 15 dni dopustiti poplačilo terjatve tožeče stranke v višini 453.766,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznih zneskov do plačila iz toženi stranki do celote lastne nepremičnine ID znak 0000 141/1 z izvršbo na cit. nepremičnino ID znak 0000 141/1 v vrstnem redu vknjiženega stvarnega bremena z oznako ID pravice 001 (1. točka izreka). Obenem je odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 22. 7. 2020 in mora tožeča stranka v roku 15 tožeči stranki plačati 23.112,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 11.557,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Tožena stranka se zoper sodbo in sklep pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa se uveljavljani pritožbeni razlogi nanašajo zgolj na sodbo, ne pa tudi na sklep. Pritožbo zoper sklep je zato treba obravnavati v smislu t.i. gole pritožbe, t.j. v okviru uradnega preizkusa. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v zvezi s pritožbo zoper 1. točko izreka v celoti zavrne primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v vlogi Sprememba tožbe z dne 20. 7. 2020 pod točko 1.1 in 1.2 spremenjenega tožbenega zahtevka, v zvezi s pritožbo zoper 2. točko izreka pa v celoti zavrne tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v vlogi Sprememba tožbe z dne 20. 7. 2020 pod točko 2 spremenjenega tožbenega zahtevka ter v celoti zavrne stroškovni zahtevek tožeče stranke iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena, in sicer v stroškovnem delu, v preostalem delu pa je neutemeljena.

5Iz tožbenih in nadaljnjih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožnica leta 2002 prodala nepremičnino parc. št. 141/1 k.o. 0000 (sedaj ID znak 0000 141/1, v nadaljevanju stavba A.) družbi B., d.o.o., in takrat je bilo v prodajni pogodbi SV 230/02 (v nadaljevanju prodajna pogodba) v 5. členu ustanovljeno stvarno breme mesečnega plačevanja nadomestila za souporabo komunalne infrastrukture na območju C. v korist tožeče stranke, z vknjižbo stvarnega bremena v zemljiško knjigo, kar je razvidno iz ZK izpiska. Poleg tega je bilo v 6. členu prodajne pogodbe dogovorjeno plačilo porabljene vode (in priključne moči) po dejanski porabi, razvidni iz števca, nameščenega na stavbi A. Tožena stranka je v letu 2014 postala izključna lastnica stavbe A. in je svojo obveznost plačila stvarnega bremena in porabljene vode izpolnjevala vse do leta 2019, ko je s plačili prenehala. Tožeča stranka zato z vtoževanimi računi zahteva plačilo porabljene vode in stvarnega bremena.

6Tožena stranka se je plačilu protivila in navajala, da je tožeča stranka zaračunala plačilo stvarnega bremene v previsokem znesku 26.692,14 EUR, saj je v prodajni pogodbi in v zemljiški knjigi naveden znesek stvarnega bremena 21.901,20 EUR mesečno, brez DDV, prodajna pogodba pa je sklenjena s kupcem B., d.o.o., (sedaj v stečaju) in se dogovori ne nanašajo na toženo stranko. Tožeča stranka naj tudi ne bi izkazala višine porabljene vode, poleg tega tožeča stranka sploh ni dobavitelj vode in torej porabljene vode ne more obračunati toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče je v sporu VIII Pg 1384/2018 z vmesno sodbo z dne 12. 7. 2019 že odločilo, da je prodajna pogodba med družbo B. kot prodajalcem in toženo stranko kot kupcem nična. Sodba še ni pravnomočna, vendar pa vprašanje, kdo je lastnik stavbe A., predstavlja predhodno vprašanje in bi moralo sodišče po mnenju tožene stranke postopek po tej tožbi prekiniti.

7Tožeča stranka je podredno uveljavljala tožbenih zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve, čemur se je tožena stranka prav tako upirala.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v prodajni pogodbi (priloga A11), s katero je tožeča stranka prodala stavbo A. kupcu B., d.o.o., (sedaj v stečaju), v 5. členu v korist tožeče stranke ustanovljeno stvarno breme mesečnega plačevanja nadomestila za souporabo komunalne infrastrukture na območju C., z vknjižbo stvarnega bremena v zemljiško knjigo, kar vse je razvidno iz ZK izpiska (priloga A12). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila ugodilo na podlagi 249. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj je bilo stvarno breme vpisano v zemljiško knjigo.¹ Po presoji prvostopenjskega sodišča je odločilno, da je (bila) tožena stranka lastnica stavbe A. v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo nadomestila, saj je to razvidno iz zemljiške knjige. Tožena stranka je zato kot lastnica stavbe A., obremenjene s stvarnim bremenom, zavezana k plačilu nadomestila. Glede na to, da je v 5. členu prodajne pogodbe dogovorjeno, da je „kupec od navedenega zneska dolžan plačati ustrezne davčne obveznosti“, tožena stranka pa je nadomestilo skupaj s prištetim DDV od januarja 2014 do januarja 2019 plačevala po izdanih računih tožeče stranke skupaj z DDV v višini 26.692,14 EUR, je tožeča stranka upravičena do navedenega mesečnega zneska tudi za sporno obdobje; poleg tega je podlaga za plačilo davčnih obveznosti v Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki v 3. členu opredeljuje predmet obdavčitve, zato je posledično plačilo davčnih obveznosti neodvisno od (morebitnih) pogodbenih dogovorov.

9Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na plačilo stroškov za porabljeno vodo po izdanih računih, saj je sledilo navedbam tožeče stranke, da je tožena stranka za navedene zneske obogatena, ker je porabljeno vodo zaračunala svojim najemnikom, zneskov pa ni odvedla tožeči stranki, ampak je račune, izdane za porabljeno vodo, ki jih je v obdobju od januarja 2014 do vključno novembra 2019 plačevala, prenehala plačevati tožeči stranki.

10Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že vlogi z dne 7. 11. 2019 priložila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 1384/2018 (priloga B 18 - 19), s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je prodajna pogodba iz leta 2014, na podlagi katere se je tožena stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica obremenjene nepremičnine, nična, zaradi česar je neveljavna tudi vknjižba pridobitve lastninske pravice v korist tožene stranke ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje; tudi sicer pa je v zemljiški knjigi pri obremenjeni nepremičnini ves čas vpisana zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice z začetkom učinkovanja od dne 5. 12. 2014 oziroma so bile ves čas vpisane plombe za zaznambo spora zaradi ugotovitve ničnosti pravnega posla prenosa lastninske pravice na nepremičnini in je bila torej tožeča stranka že ves čas seznanjena z možnostjo, da je prodajna pogodba iz leta 2014 nična. Pritožnica izpostavlja, da je sedaj (ob vložitvi pritožbe) že pravnomočno ugotovljeno s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 58/2020 z dne 17. 2. 2021 (priloga B 20), da je bila prodajna pogodba nična, zato tožena stranka ni postala lastnica obremenjene nepremičnine, saj ničnost učinkuje ex tunc. Mnenja je, da tožena stranka kljub temu, da je v zemljiški knjigi bila in je še vedno (formalno) vpisana kot lastnica nepremičnine in je v preteklosti plačevala obveznosti iz naslova stvarnega bremena, ni pridobila lastninske pravice na obremenjeni nepremični, zato ni (kot vsakokratni lastnik obremenjene nepremičnine) zavezanka iz naslova stvarnega bremena.

11Pritožbeni očitek ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožena stranka vknjižena v zemljiški knjigi kot edina lastnica nepremičnine ID znak 0000 141/1 z začetkom učinkovanja vpisa od 14. 7. 2014, pri čemer je bila vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica cit. nepremičnine tudi ob zaključku glavne obravnave. Sodba namreč zagotavlja pravno varstvo glede na stanje ob njeni izdaji, kar je po enotnem stališču teorije in sodne prakse trenutek konca glavne obravnave. Mejnik časovnih mej pravnomočnosti je zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ta mejnik mora upoštevati tudi sodišče, ki odloča o pritožbi. Člen 337 ZPP sicer pod pogojem nekrivde omogoča tudi navajanje „novih dejstev“, vendar je treba „novost“ teh dejstev razumeti v subjektivnem, ne pa v objektivnem smislu. Zato dejstva, ki je nastopilo po koncu glavne obravnave, vendar še pred izdajo sodbe, ne more upoštevati niti višje sodišče ob odločanju o pritožbi.²

12Pravnomočnost se razteza samo na sklop tistih dejstev, ki jih je bilo še mogoče vključiti v procesno gradivo, to pa so dejstva, nastala do konca glavne obravnave. Sodišče lahko pri sojenju upošteva le tisto, ker je obstajalo v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev, ki so z vidika sodišča prve stopnje bodoča dejstva, zato tudi v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, saj se pravnomočnost na njih ne nanaša.³

13Za odločitev o pritožbi zato ni odločilna sodba prvostopenjskega sodišča XI Pg 1384/2018, ki ob zaključku glavne obravnave še ni bila pravnomočna, niti sodba I Cpg 58/2020, priložena k pritožbi, ki ob zaključku glavne obravnave še ni obstajala. Po stališču pravne teorije je (zgolj) to, kar je pravnomočno razsojeno, treba šteti za resnično.⁴

14Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je v tej zadevi odločilnega pomena, da je tožena stranka ob zaključku glavne obravnave zemljiškoknjižna lastnica obremenjene nepremičnine. Tožeča stranka je upoštevaje načelo zaupanja v zemljiško knjigo vtoževane račune za plačilo nadomestila za souporabo komunalne infrastrukture, kar je predmet stvarnega bremena, upravičeno izdala na ime tožene stranke kot zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine. Tožeča stranka zato, ker se je pošteno zanesla na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, ne sme trpeti škodljivih posledic.⁵

15Po prvem odstavku 11. člena SPZ velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Dobroverne osebe, ki so pridobile pravice v zaupanju v zemljiško knjigo, se varuje tudi zoper pravice tretjih oseb, ki so nastopile (nastale) na podlagi pravnih dejstev, ki niso bila vpisana v zemljiško knjigo.⁶ Glede na okoliščine konkretnega primera je po prepričanju pritožbenega sodišča treba dati prednost načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ne glede na pravdo v zvezi z ničnostjo oz. izbrisno tožbo. Pravna teorija in sodna praksa zgolj izjemoma odstopata od načela zaupanja v zemljiško knjigo, npr. pri funkcionalnih zemljiščih, nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije in premoženju nezakonitega izvora, pridobljenem na neodplačen način (ZOPNI), kar pa ni primerljivo s predmetno zadevo.⁷

16Iz splošnega obligacijskega načela vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da tožena stranka svojih ugovorov ne more utemeljevati s svojimi nedopustnimi dejanji. Tožena stranka se tako s sklicevanjem na lastna nedopustna ravnanja pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014 ne more rešiti izpolnitve svoje obveznosti do tožeče stranke kot tretje dobroverne osebe, ki pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2014 ni sodelovala. Eventualno sporna vprašanja v zvezi z nično pogodbo bo tožena stranka morala urejati v posebnem postopku s svojim pogodbenim partnerjem.

17Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da so nedovoljena pritožbena novota pritožbene navedbe glede vpisa zaznambe izbrisne tožbe v zemljiški knjigi, saj tožena stranka ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni pravočasno podala v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP).

18Plačilo DDV je zakonska obveznost po ZDDV-1. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je brez pomena vsebina stvarnega bremena, kot izhaja iz pogodbe, ker šteje edino zapis slednjega v zemljiški knjigi. Vpis v zemljiški knjigi je namreč odraz pogodbene volje strank in kot tak ne more imeti drugačnega pomena, kot je bil dogovorjen s pogodbo, ki je podlaga vpisa. Tožena stranka tudi ni izpodbijala navedb tožeče stranke, da si je prejete račune knjižila in DDV po teh računih odbila od svoje davčne obveznosti kot vstopni DDV, zato se sedaj ne more izogniti plačilu DDV-ja, ki ga je sama že uveljavljala kot odbitek vstopnega DDV-ja (3. člen ZDDV-1).

19Pritožnica uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem tudi kršitev ustavnih pravic tožene stranke do pravnega sredstva, do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče vsebinsko opredelilo do pravno odločilnih dejstev. Če tožena stranka na kakšno navedbo morebiti ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta iz celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko tudi na ta način v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili sodišče k njegovi odločitvi. Iz obrazložitve je razvidno, da sodišče prve stopnje ni prezrlo navedb tožene stranke v zvezi z ničnostjo prodajne pogodbe in lastništvom obremenjene nepremičnine. S tem, ko je sodbo kljub temu oprlo na zemljiškoknjižne podatke, pa je izrazilo svoje stališče, da v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo slednjim pripisuje odločilno težo.

20Tudi v zvezi s tožbenim zahtevkom na povračilo stroškov porabljene vode, pritožnica očita prvostopenjskemu sodišču kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem ustavnih pravic. Vendar se da iz konteksta prvostopenjske obrazložitve razbrati, da je sodišče sledilo izvajanjem tožeče stranke, da je tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke v smislu 190. člena OZ, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Izostanek navedbe predpisa v obrazložitvi prvostopenjske sodbe sicer pomeni procesno kršitev, vendar sodba zaradi tega še ni nezakonita, saj se jo da kljub temu materialnopravno preizkusiti. Zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da med pravdnima strankama ne stoji noben (obligacijskopravni) dogovor, da tožena stranka ne more biti zavezanec kot lastnik obremenjene nepremičnine zaradi ničnosti prodajne pogodbe iz leta 2014, zgolj dotedanja praksa med pravdnima strankama pa tudi sama po sebi ne more vzpostaviti obveznosti med njima. Med pravdnima strankama je nesporno (upoštevajoč 214. člen ZPP), da JP D. računov za porabljeno vodo ne izstavlja niti družbi B., d.o.o. (sedaj v stečaju) niti toženi stranki in da tožena stranka nima sklenjene pogodbe o dobavi vode z dobaviteljem. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da tožeča stranka ni plačala stroškov za porabljeno vodo za stavbo A. dobavitelju, niti ne trdi, da je sama karkoli plačala na račun porabljene vode, medtem ko je ta strošek od svojih najemnikov dobila plačan. Pritožbeno ni sporno, da niti tožena stranka niti njeni najemniki nimajo direktnega stika z javnim vodovodnim omrežjem, tako da je odjemalec vode od javnega vodovodnega omrežja dalje tožeča stranka, kateremu JP D. izstavlja račune, pri čemer se nato voda distribuira naprej do objektov, ki se nahajajo na območju C. Tako sta na objektu A. nameščena dva števca za vodo, ki se ju mesečno odčita in na tej podlagi poleg priklopne moči tožeča stranka toženi stranki obračuna tudi strošek porabljene vode. Ker tožena stranka ta strošek zaračuna naprej svojim najemnikom, nato pa prejetega ne odvede tožeči stranki, je tudi tožbeni zahtevek za povračilo stroškov porabljene vode utemeljen. Tožena stranka je namreč v odsotnosti pravnega temelja neupravičeno obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana, med prikrajšanjem in okoriščenjem je po naravi stvari podana tudi vzročna zveza, torej vse predpostavke po prvem odstavku 190. člena OZ.

21Glede glavne stvari so se izkazali pritožbeni razlogi za neutemeljene, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je bilo treba pritožbo glede izpodbijane 1. in 2. točke izreka zavrniti in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

22Utemeljena pa je pritožba v stroškovnem delu. Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno obračunalo odvetniške stroške. Glede na Tarifno številko 19 in 20 Odvetniške tarife je za četrto pripravljalno vlogo tožnica upravičena le do polovičnega zneska iz tar. št. 18, prav tako za tretji narok. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT se stroški v pavšalnem znesku obračunajo v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, od presežka pa le še v višini 1 %. Pravilno odmerjeni pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 9.477, 09 EUR. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi v stroškovnem delu ugoditi in odločitev o stroških spremeniti, kot izhaja iz izreka te odločbe (355. člen ZPP).

23S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge, z neodločilnimi pa se ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in tretjega odstavka 154. člena ter 155. člena ZPP. Tožena stranka je uspela zgolj v minimalnem stroškovnem delu, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, dolžna pa je povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in tožeči stranki priznalo za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 OT 3.375 točk, 2 % materialne stroške do 1.000 točk, v presežku pa 1 %, ter 22 % DDV. Tako odmerjeni stroški pritožbenega postopka znašajo 2.502,52 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

¹ Na podlagi 249. člena SPZ je stvarno breme pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam ali storitvam. Po določilu 251. člena SPZ se za nastanek stvarnega bremena poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanovitve, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Po določilu 253. člena SPZ lastnik obremenjene nepremičnine odgovarja z nepremičnino za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena.
² Prim. J. Zobec in ostali, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 170.
³ Prav tam, stran 228 in 229.
⁴ Prav tam, stran 152.
⁵ Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).
⁶ Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) uvodna pojasnila Nine Plavšak, GV Založba 2003, stran 38.
⁷ Prim. Ščernjavič I., O nekaterih dilemah načela zaupanja v zemljiško knjigo in o učinkih overjenega zemljiškoknjižnega dovolila, Odvetniška šola Portorož 2017.