249. člen SPZ

Po prvem odstavku 11. člena SPZ velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Dobroverne osebe, ki so pridobile pravice v zaupanju v zemljiško knjigo, se varuje tudi zoper pravice tretjih oseb, ki so nastopile (nastale) na podlagi pravnih dejstev, ki niso bila vpisana v zemljiško knjigo. Glede na okoliščine konkretnega primera je po prepričanju pritožbenega sodišča treba dati prednost načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ne glede na pravdo v zvezi z ničnostjo oz. izbrisno tožbo. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožena stranka vknjižena v zemljiški knjigi kot edina lastnica nepremičnine ID znak 00 141/1 z začetkom učinkovanja vpisa od 14. 7. 2014, pri čemer je bila vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica cit. nepremičnine tudi ob zaključku glavne obravnave. Sodba namreč zagotavlja pravno varstvo glede na stanje ob njeni izdaji, kar je po enotnem stališču teorije in sodne prakse trenutek konca glavne obravnave. Za odločitev o pritožbi zato ni odločilna sodba prvostopenjskega sodišča v zvezi z izbrisno tožbo, ki ob zaključku glavne obravnave še ni bila pravnomočna, niti sodba višjega sodišča, priložena k pritožbi, ki ob zaključk

Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu tako podobna pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na preživljalca, kar pa ni bistveno glede ugotovitve, da ima tudi ta pogodba izrazit socialni poudarek), jo je treba zaradi opisane narave in podobnosti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbama iz 5. alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ obravnavati enako. Iz razloga enake ureditve podobnih pravnih položajev bi jo morala toženka obravnavati kot pogodbo iz 4. oziroma 5. alinee drugega odstavka 19. člena ZKZ, za katere odobritev ni potrebna. V obravnavani zadevi je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zato je odločba toženke nezakonita.

Tožena stranka je sama, po lastni volji, kupila nepremičnino, obremenjeno s stvarnim bremenom. Lastnik obremenjene nepremičnine odgovarja s to nepremičnino za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena. V kolikor obveznost lastnika obremenjene nepremičnine temelji tudi na pogodbeni podlagi, zanjo odgovarja tudi osebno, na podlagi obligacijskega razmerja z upravičencem. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja odgovornost z nepremičnino in ne osebne odgovornosti. Ali je tožena stranka za plačilo zavezana tudi na pogodbeni podlagi, tako ni pomembno.

Tožena stranka ni dokazala, da sta nepremičnini pravnoformalno z odločbo državnega organa prešli v ljudsko premoženje (ali v državno, družbeno ali zadružno lastnino), saj ni preložila odločbe oziroma dokazov, ki bi potrjevali takšen prehod lastninske pravice od J. P. na pravne prednike tožene stranke. Pravni prednik in tožniki so (bili) vpisani v zemljiško knjigo, niso razpolagali z aktom o podržavljenju, da sta jim bili odvzeti nepremičnini, zato ni bilo podlage (potrebe) za vložitev denacionalizacijskega zahtevka. Nasilni odvzem posesti na nepremičninah pravnemu predniku tožeče stranke še ne pomeni, da mu je bila odvzeta lastninska pravica z nacionalizacijo.