VDSS Sodba Pdp 54/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Glede stroškov postopka je sklenilo, da bo o njih odločalo po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka, kršitev Ustave RS in EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnici nastala škoda ni posledica ravnanja ali opustitve toženke in da škoda ni v vzročni zvezi z delom tožnice na delovnem mestu izdelovalec uporov – navijanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo ali upoštevalo, da je sodni izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da je na delovnem mestu, na katerem je delo opravljala tožnica, prisotna povečana obremenitev zaradi ročnih delovnih operacij in da obstaja možnost prekomerne obremenitve zdravih delavcev ter posledično kostno mišičnih obolenj, kot tudi, da toženka za tožničino delovno mesto sploh ni imela izdelane podrobnejše ocene tveganja za nevarnost pri delu z rokami. Sodišče prve stopnje je zmotno izhajalo iz toženkine ocene tveganja kot veljavne in pravilne, čeprav iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da toženkina ocena tveganja ni ustrezna. Ker je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz toženkine ocene tveganja, je posledično zmotno zaključilo, da ne gre za nevarno delo. Zmoten je tudi zaključek, da tempo dela, ker naj bi si ga določila tožnica sama, ne predstavlja okoliščine, ki kaže na nevarno delo. Meni, da je toženka objektivno odgovorna za nastalo škodo že zato, ker je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da obstaja pri delu, ki ga je opravljala tožnica, možnost prekomerne obremenitve zdravih delavcev. Toženka pa je tudi krivdno odgovorna, saj je opustila obveznost izdelati oceno tveganja in prepoznati nevarnosti za zdravstvene posledice pri delu z rokami in izvesti ukrepe v zvezi z nevarnostmi ter redno spremljati rezultate zdravstvenih pregledov delavcev. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da je imela tožnica odmor za malico in dva pet minutna odmora. Tožnica je namreč odmore in malico koristila za dodatno delo, da bi dosegla normo. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno in nepojasnjeno zaključilo, da naj toženka pred letom 2014 ne bi vedela za tožničine težave. Nadalje navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni v vzročni zvezi z delom tožnice na delovnem mestu. Sodišče v zvezi s tem nekritično in napačno sledi mnenju izvedenca medicine dela, prometa in športa, ki ni pravilno, jasno, popolno in preverljivo. Izvedenec je namreč pri izdelavi mnenja opravil meritve odklonov gibanja zapestja in podlahti na način, ki ni natančen in mu je tožnica nasprotovala ter zahtevala, da izvedenec uporabi natančnejšo, dinamično metodo. Izvedenec ni meril delavke pri relevantnih položajih, pač pa v kasnejših in umetno nastavljenih položajih. Ker je izvedenec izbral nenatančno metodo, so posledično nepravilni rezultati meritev. Tožnica je izvedenca pozvala, naj izvede še drugo metodo meritev, a tega ni storil, niti ni pojasnil, zakaj ne. Zato je napačen zaključek izvedenca in sodišča, da pri navijanju žice ni prekomernih obremenitev desnega zapestja. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča, da naj bi tožnica zgolj pavšalno navajala, da izbrana metoda ni ustrezna, in da je izvedenec ob zaslišanju pojasnil vse, kar je tožnico zanimalo. Izvedenec ni pojasnil, zakaj dinamična metoda ne bi prispevala k boljšim rezultatom. Nadalje izvedenec ni znal pojasniti, kolikšna je bila posamezna vrednost meritev, teh podatkov tudi ni v mnenju, zato mnenja ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo takšnemu izvedenskemu mnenju, kršilo 8. člen ZPP, podani pa sta tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedencu še očita, da ni pojasnil, na katero konkretno literaturo se sklicuje glede vzroka Preiserjeve bolezni, zato mnenja ni mogoče preveriti. Novejša literatura navaja, da se za vzrok te bolezni šteje tudi ponavljajoči mehanski stres zapestja. Izvedenec s to literaturo ni seznanjen, zato meni, da njegovo mnenje ni zanesljivo. Zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti bi moralo sodišče imenovati novega izvedenca medicinske stroke. Ker tega ni storilo, je kršilo 254., 212. in 213. člen ZPP, 22. in 23. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, podana pa je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožničine zdravstvene težave, v zvezi s katerimi vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, niso v vzročni zvezi z delom, ki ga je opravljala za toženko. Sodišče prve stopnje je do tega zaključka prišlo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke – medicine dela, prometa in športa, ki ga je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot strokovno, logično in natančno. Pritožba sicer pravilno navaja, da je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da na delovnem mestu, na katerem je delo opravljala tožnica, obstaja možnost prekomerne obremenitve zdravih delavcev. Vendar pa je ta izvedenec v nadaljevanju pojasnil, da je za odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici zaradi opravljanja tega dela tudi dejansko prišlo do zdravstvenih posledic, potreben izvedenec medicine dela. Izvedenec medicinske stroke – medicine dela, prometa in športa je svoj zaključek, da tožničine zdravstvene težave, ki jih tožnica zatrjuje v tem sporu, niso posledica opravljanja dela na delovnem mestu, ki ga je pri toženki zasedala tožnica (pač pa so posledica bolezenskega stanja, na nastanek katerega delovne aktivnosti niso imele vpliva), natančno, logično in prepričljivo pojasnil tako v pisnem izvedenskem mnenju in pisni dopolnitvi tega mnenja, kot tudi ob kasnejši ustni podaji mnenja, ko je imela tožnica možnost izvedenca vprašati vse, kar jo je v zvezi z mnenjem še zanimalo.

7Izvedenec medicinske stroke – medicine dela, prometa in športa je tako v pisni dopolnitvi mnenja kot ob ustni podaji mnenja povsem razumljivo pojasnil, da je metoda meritev gibanja zapestja in podlahti, ki jo je uporabil na ogledu delovnega mesta, zadostna metoda za oblikovanje izvedenskega mnenja in da dinamična metoda merjenja, ki jo izpostavlja tožnica, ne bi prispevala k boljšemu rezultatu meritev. To je tudi obrazložil (zato ne drži pritožbeni očitek o nasprotnem), in sicer, da si je delovni proces večkrat ogledal in meritve večkrat ponovil, zato si je ustvaril vtis, kakšni so dejanski gibi in kateri so tisti gibi, ki so skrajni pri posameznem delu, ki ga je za toženko opravljala tožnica. V svoji izpovedbi je zanikal trditve tožnice, da je pri merjenju gibov prišlo do zamika med njegovim naročilom delavki, naj se ustavi, in trenutkom, ko se je ta dejansko ustavila. Pojasnil je, da si je celoten proces dela večkrat ogledal in večkrat ponovil meritve, katerih namen je bil ugotoviti, ali delavka presega optimalne kote gibov zapestja; natančnost opravljenih meritev je bila dovolj velika za zaključek, da gibi ne presegajo optimalnih kotov. Ni bistveno, da izvedenec v mnenju ni navedel posameznih vrednosti vseh opravljenih meritev, kar nadalje izpostavlja pritožba. Bistveno je, da je ugotovil njihovo povprečje in da noben od gibov ni odstopal več kot 5 stopinj, kar je pri metodi, ki jo je izbral izvedenec, dovoljeno. Izvedenec je strokovnjak na svojem področju in kot tak najbolje ve, katera metoda je najbolj primerna za določene meritve, ki jih opravlja, da lahko pripravi izvedensko mnenje. Izvedenec se tako sam odloči, po kateri metodi oziroma na kak način bo opravil meritve, ki jih potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja. Kot rečeno, pa je izvedenec jasno obrazložil, zakaj metoda, ki jo izpostavlja tožnica (metoda s slikanjem), ne bi prispevala k drugačnim zaključkom. Glede na jasen zaključek izvedenca, da so tožničine zdravstvene težave posledica bolezni (Preiserjeve bolezni), na nastanek katere delovne aktivnosti niso imele vpliva niti niso povzročile njenega hitrejšega razvoja, pa opravljanje teh meritev niti ni bilo odločilnega pomena.

8Kot rečeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke - medicine dela, prometa in športa pravilno zaključilo, da ni dokazana povezava med nastankom tožničine bolezni (avaskularne nekroze čolničaste kosti zapestja – Preiserjeve bolezni) in poklicno obremenjenostjo zapestja pri delu navijalke uporov. Izvedenec je kot vzrok za odmrtje čolničaste kosti oziroma za Preiserjevo bolezen navedel, da je v literaturi največkrat navedena motena prekrvavitev te kosti, kar se lahko pojavi po aplikaciji kortikosteroidov, predhodni poškodbi, kemoterapiji, kajenju, zlorabi alkohola, povišanemu holesterolu, in da ni statističnih povezav med ponavljajočimi gibi v zapestju in nastankom Preiserjeve bolezni oziroma njenem hitrejšemu napredovanju. Ne drži pritožbeni očitek, da izvedenec ni navedel literature, na katero se sklicuje. V točki 13 dopolnitve izvedenskega mnenja je navedel najobsežnejšo študijo od proučene literature. Pritožba se sklicuje na drugo literaturo, in sicer navaja njen naslov v tujem jeziku in naslov spletne strani, na kateri naj bi se ta nahajala. Vendar pa je ta literatura v tujem jeziku, tožnica te literature v overjenem prevodu (in tudi sicer) ni predložila v spis (drugi odstavek 226. člena ZPP), zato njenih tudi sicer pavšalnih trditev, da naj bi bil vzrok te bolezni tudi ponavljajoči se mehanski stres zapestja, ni mogoče preizkusiti.

9Upoštevaje že obrazloženo, je neutemeljeno tožničino pritožbeno vztrajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje imenovati drugega izvedenca medicinske stroke. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga z drugim izvedencem je pravilna. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP mora sodišče dokazovanje ponoviti z drugim izvedencem le v primeru, če je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno, nepopolno, samo s sabo v nasprotju ali v nasprotju z drugimi raziskanimi okoliščinami ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke - medicine dela, prometa in športa nima nobene od naštetih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo potrebno izvesti dokaz z drugim izvedencem. Dvoma v izvedensko mnenje niso vzpostavile niti tožničine pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je pravilno kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje. Kot že rečeno, je izvedenec strokovnjak na svojem področju, pri izdelavi mnenja je upošteval vso tožničino zdravstveno dokumentacijo, opravil razgovor in pregled tožnice, opravil ogled delovnega mesta „navijalka uporov“, preučil je tudi strokovno literaturo in dognanja ter mnenje ustrezno in argumentirano obrazložil. Zgolj nezadovoljstvo stranke oziroma njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ne zadošča za postavitev drugega izvedenca.

10Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga z imenovanjem drugega izvedenca tako ni storilo v pritožbi očitanih kršitev določb postopka iz 254. člena ZPP niti iz 212. in 213. člena ZPP, kot tudi ne iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; prav tako s tem ni kršilo 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo. Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. O tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Kot rečeno, pa je glede izvedbe dokaza z drugim izvedencem v drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP izrecno določeno, v katerih primerih se lahko zahteva mnenje drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno, izčrpno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnice z imenovanjem drugega izvedenca (razlogi so podani predvsem v 20. in 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Nadalje ni podana v pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima prav nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V njej so podani razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Prav tako ni podana v pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba ne navaja, o katerem odločilnem dejstvu naj bi bilo nasprotje med tem, kar navaja obrazložitev sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba tako ne navede kateri del katere listine oziroma zapisnika o izpovedbi naj bi bil nepravilno prenesen v obrazložitev sodbe.

12Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožničina nepremoženjska škoda, katere povračilo zahteva v tem sporu, ni v vzročni zvezi z delom, ki ga je tožnica opravljala za toženko, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Zaradi nedokazane vzročne zveze med vtoževano škodo in delom, ki ga je tožnica opravljala za toženko, so nerelevantne preostale pritožbene navedbe, s katerimi tožnica sodišču prve stopnje očita neugotovitev oziroma neupoštevanje protipravnega ravnanja oziroma protipravnih opustitev toženke (kot npr., da ta ni imela izdelane ustrezne ocene tveganja in da naj ne bi izvedla ustreznih ukrepov za zagotovitev zdravja na tožničinem delovnem mestu). Za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur, l. RS, št. 83/2001 in nasl.) morajo biti namreč kumulativno izpolnjene vse njene predpostavke, torej protipravno ravnanje ali opustitev, nastala škoda, vzročna zveza in krivda. Če ni podana že ena od njih, ni podana krivdna odškodninska odgovornost. Zaradi nedokazane vzročne zveze med vtoževano škodo in delom, ki ga je tožnica opravljala za toženko, so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pri delu tožnice za toženko ni šlo za nevarno delo, posledično pa naj bi bil zmoten tudi zaključek, da ni podana toženkina objektivna odškodninska odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ). Tudi če bi bilo delo navijalke žice oziroma izdelovalec uporov, ki ga je opravljala tožnica za toženko, nevarna dejavnost, toženka ne bi bila objektivno odgovorna za tožnici nastalo škodo, saj ta, kot rečeno, ni v vzročni zvezi z delom tožnice pri toženki, pač pa je posledica bolezni, na nastanek katere pa delovne aktivnosti niso imele nobenega vpliva.

13Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker ni odgovor na pritožbo z ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).