VSL Sklep X Kp 7187/2016

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen 800 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 8.000,00 EUR. Obtoženec je denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 20,00 EUR, določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi kršitev 22., 23., 29., 34., 35. in 74. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP). Višjemu sodišču sta predlagala, da pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbi je odgovoril višji državni tožilec B. B. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije ter smiselno predlagal zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zagovornika:

5Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami zagovornika, da zaključki izpodbijane sodbe o utemeljenosti obtožbenih očitkov: (i) da je do dogovora o odobritvi kredita v znesku 8.000.000,00 EUR družbi X. d. d. prišlo že na sestanku med obtožencem, kot predsednikom uprave Banke d. d., in predsednikom uprave družbe X. d. d., C. C., v mesecu maju 2010; (ii) da je bil že na tem sestanku obtoženec s strani C. C. seznanjen z izredno slabim finančnem stanjem in likvidnostnimi težavami družbe X. d. d. in je zato tudi vedel, da kredit nikoli ne bo poplačan ter (iii) da je obtoženec vedel, da kredit ne bo porabljen za obratna sredstva družbe X. d. d., temveč za poplačevanje obveznosti družb M. d. o. o. in K. d. o. o., v pretežnem delu temeljijo na uradnem zaznamku o zbranih obvestilih od takrat osumljenega C. C. z dne 19. 8. 2014, sestavljenem na podlagi določbe šestega odstavka 148. člena ZKP.

6Po ustaljenih stališčih kazenskoprocesne teorije o procesni naravi in dokazni vrednosti uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, sestavljenega na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, gre za t. i. poldokaz na katerega se sodna odločba ne sme opirati¹ oziroma, da obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pouku (četrti odstavek 148. člena ZKP) niso nedovoljeni dokazi, pa tudi ne procesno veljavni dokazi, na katerih bi smela temeljiti sodba, pomenijo pa vir dokazov, na podlagi katerih se v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi; gre torej za dokaze v spoznavnem pomenu, ne pa v formalnem smislu.² Tudi po stališču sodne prakse uradni zaznamek o izjavi osumljenca, enako kot uradni zaznamki o zbranih obvestilih, nima dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca ter se na takšno izjavo sodba ne sme opreti. Uradni zaznamki o razgovoru policistov z osumljenci ali občani predstavljajo priloge k ovadbi oziroma gradivo, iz katerega najprej državni tožilec, zatem pa po zaslišanju obdolženca še preiskovalni sodnik sklepata o obstoju utemeljenega suma, da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Izjava osumljenca ali morebitne priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP, se sme uporabljati za zbiranje nadaljnjih dokazov, za presojo o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo preiskave oziroma neposredno vložitev obtožnice ter za oceno verodostojnosti izjave, ki jo da obdolženec ali priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem. Ne more pa izjava, zapisana v uradnem zaznamku, nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev kaznivega dejanja, saj obvestila, ki jih zberejo policisti niso izenačena z izpovedbami prič ter izjave, ki jih dajo osebe s katerimi policija opravi razgovore, v nobenem primeru ne morejo imeti enake dokazne vrednosti kot jo ima izpovedba priče, zaslišane v kazenskem postopku. Takšna omejitev uporabe izjav, danih policiji po 148. členu ZKP, prav tako izhaja iz pomena načela neposrednosti, ki je izraženo v določbah 311. člena, prvega odstavka 298. člena in predvsem prvega odstavka 355. člena ZKP, po katerem se praviloma izvajajo vsi dokazi na glavni obravnavi, sodišče pa lahko vzame za podlago svoje odločbe le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. Glede na to se lahko dokazi v kazenskem postopku izvajajo posredno le izjemoma, ob pogojih, ki jih določa zakon, predvsem v 335. in 340. členu ZKP. Odstopi od načela neposrednosti so dopustni le, kadar jih narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Zato je te zakonske določbe potrebno razlagati ozko in v okviru spoštovanja jamstev, ki jih zagotavlja načelo neposrednosti. Poleg tega tudi nobena od zakonskih določb, ki dopuščajo izjeme, ne daje podlage, da bi se lahko kot dokaz, na katerega se sme opreti sodna odločba, uporabilo gradivo, ki ga pri razgovorih z osumljencem/občani po 148. členu zbere policija. Dokazi se lahko izjemoma izvedejo posredno tako, da se na glavni obravnavi preberejo zapisniki o prejšnjih izpovedbah prič, uradni zaznamki o obvestilih, ki jih je zbrala policija v predkazenskem postopku, pa niso zapisniki o izpovedbah prič. Sodišče ne bo smelo uporabiti zapisa o izjavi, ki jo je določena oseba dala policiji, v primerih, kadar bo imelo možnost osebo neposredno zaslišati kot pričo, še manj pa takrat, ko bo že razpolagalo s tako izpovedbo, pa čeprav bo ta drugačna od izjave, ki jo je priča (domnevno) podala policistom v postopku zbiranja obvestil po 148. členu ZKP. Prepoved uporabe izjav, danih policiji, sicer ni absolutna, saj se bo izjava lahko uporabila takrat, kadar bodo za to podani tehtnejši razlogi kot npr. v primeru, ko se priča ob zaslišanju zaradi časovne oddaljenosti dogodka ne bo spomnila določenih podrobnosti in se bo sklicevala na to, kar je povedala policiji kmalu po dogodku, ali če bo priča s pomočjo te izjave zapolnila določene vrzeli v svojem spominu in bo na ta način določen del izjave, ki jo je dala policiji, postal sestavni del pričine izpovedbe. Če pa priča ne potrdi svoje izjave, dane policiji, ne more sodišče prevzeti tožilčeve vloge oziroma tožilca razbremeniti dokaznega tveganja tako, da upošteva obremenilno izjavo, dano na neformalen način, kot podlago sodbe, niti na pobudo tožilstva, še manj na podlagi lastne iniciative. Ne gre torej za dokaz, na katerega se ne bi smela opirati nobena sodna odločba, pač pa se nanj ne more opreti (obsodilna ali oprostilna) sodba.³

7Po obrazloženem torej uradni zaznamek o izjavi ni dokaz, za katerega bi bilo v ZKP izrecno določeno, da se sodna odločba nanj ne sme opirati, oziroma za katerega je v prvem odstavku 83. člena tega zakona določeno, da se mora iz spisa izločiti, je pa šibkejša njegova dokazna vrednost, saj gre za t. i. poldokaz (imenovan tudi pomožni dokaz), ki ga je praviloma dopustno uporabiti zaradi ocene verodostojnosti obdolženca/priče, dopustno je tudi, da se priča zaradi časovne oddaljenosti sklicuje na izjavo dano policiji ali z njo zapolni vrzeli v spominu, ni pa mogoče z vsebino uradnega zaznamka nadomestiti izpovedi priče, niti ne more biti podlaga za izrek obsodilne ali oprostilne sodbe.

8Kot pravilno navaja pritožnik, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izjavo osumljenega C. C. na več mestih navajalo med dokazi, na podlagi katerih je ugotavljalo dejansko stanje glede obravnavanega kaznivega dejanja, in večkrat povzelo vsebino te izjave (tč. 28 do 33, 55, 57, 59, 67 do 68, 71, 84, 99, 112-113).

9Sodišče prve stopnje je določene (obremenilne) dele izjave osumljenega C. C. citiralo v točki 28 sodbe, v točki 29 pa je pojasnilo, da je z izvedenimi dokazi ugotavljalo, ali je takšna izjava osumljenega C. C. resnična in ali so v izjavi resnične tudi trditve: (i) da je Banka d. d. kredit družbi X. d. d. odobrila zato, da banka ta sredstva potem dobi poplačana s strani družb M. d. o. o. in K. d. o. o.; (ii) da je banka s tem kreditom dobila poplačane kredite, ki jih je odobrila za prevzem družbe X. d. d. in da je ta družba porabila kredit za vračilo drugih pri banki najetih kreditov; (iii) da je bil namen izboljšati položaj banke, ki je temeljil na sanaciji družbe X. d. d. s prodajo poslovne dejavnosti družbi R. d. d. ter načrtu poplačila bank v okviru družbe X. d. d.; (iv) da je bil predlog v smislu finančne sanacije podan v maju 2010. Nadalje je izrecno izpostavilo, da je C. C. zaslišan kot priča v tem kazenskem postopku glede vsebine svoje izjave policistom izpovedal le, da je tako povedal policistom, da je tako verjetno bilo, vendar pa kot priča vsebine te izjave tudi ni nikoli zanikal. Posledično je ocenilo: (i) da sta njegovi izpovedbi v preiskavi in na glavni obravnavi zgolj način izmikanja ponovitve za obtoženca očitne obremenilne izjave, ki jo je dne 19. 8. 2014 podal in podpisal v predkazenskem postopku, ter po oceni prvostopenjskega sodišča odkriva resnico, bistvo obravnavane zadeve, kar je utemeljilo z ugotovitvijo resničnosti posameznih trditev v izjavi osumljenega C. C. (tč. 30 sodbe); (ii) da iz izpovedbe C. C. ne izhaja zanikanje dejstev iz uradnega zaznamka z dne 19. 8. 2014, pač pa sklicevanje na slab spomin in bojazen, da ne bi krivo izpovedal (tč. 98 sodbe); (iii) da C. C. vsebine uradnega zaznamka z dne 19. 8. 2014 ni nikoli decidirano zanikal, pač pa je, ob slabem spominu o eni ključnih relevantnih okoliščin, da je obtoženec vedel, da je denar iz kredita dejansko namenjen družbama M. d. o. o. in K. d. o. o., izpovedal, da je policistom res tako rekel – ob slabem spominu, ko je na vprašanje, če je bil na sestanku z obtožencem pojasnjen namen kredita, odgovoril „se ne bi mogel spomniti“, očitno pa se je tega spomnil v času navedene izjave policistom, ki ji sodišče iz zgoraj navedenih obširnih razlogov, podprtih z izvedenimi dokazi v tem sodnem spisu v celoti verjame (tč. 99 sodbe); (iv) da je povsem očitno, da C. C. vsebine svoje izjave policiji v bistvenem zaradi resničnosti ni zanikal, pri čemer je sodišče z drugimi dokazi ugotovilo, da te držijo (tč. 100 sodbe).

10Zagovornik je v pritožbi (str. 20 do 23) natančno in korektno povzel za presojo dokazne vrednosti uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od osumljenega C. C. relevantno vsebino njegove izpovedi kot priče v preiskavi in na glavni obravnavi.⁴ C. C. je zaslišan kot priča izpovedal, da je izjavo na policiji podal v prvem mesecu po začetku prestajanja zaporne kazni, kar je bilo zanj izredno težko in stresno obdobje, zato se ne spomni, kaj vse je takrat govoril in kako je zadeve razlagal, da je zgolj na ravni verjetnosti potrdil, da je takšno izjavo policiji podal (oziroma je tako zapisano), ne more pa potrditi niti vsebine izjave niti njene resničnosti, saj se je ne spomni, da je že v izjavi rekel, da je verjetno bilo tako, zdaj pa se še manj spomni, v nadaljevanju pa s pojasnilom, da je v zvezi z obravnavanim kreditom podal že toliko različnih izjav oziroma, da se zaradi različnih izjav ne bi še dodatno zapletel in se spravil v kazenski postopek, na konkretna vprašanja v zvezi z vsebino izjave, ki jo je podal kot osumljenec, ni želel več odgovarjati.

11Sodišče prve stopnje je kot navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe poudarilo, da C. C. zaslišan kot priča svoje izjave policistom ni nikoli izrecno zanikal ter da mu je bila prebrana in jo je tudi podpisal, kar pa uradnemu zaznamku še ne daje dokazne vrednosti. Bistveno namreč je, da v svojih izpovedih v preiskavi in na glavni obravnavi izjave policiji ni potrdil kot verodostojne in resnične, posledično pa vsebina uradnega zaznamka ni postala del njegove izpovedi, s čimer bi pridobila vrednost in moč dokaza v kazenskem postopku. Podpis takrat osumljenega C. C. na uradnem zaznamku prav tako ne potrjuje resničnosti njegove vsebine, temveč le, da mu je bil uradni zaznamek prebran in vročen,⁵ s podpisom uradnega zaznamka in prejemom kopije pa se tudi preprečuje možnost naknadnega spreminjanja njegove vsebine.⁶

12Kljub temu, da C. C. svoje izjave policiji v izpovedbah ni potrdil, jo je sodišče prve stopnje, kot to utemeljeno zatrjuje pritožnik, pri ugotavljanju dejanskega stanja in obtoženčeve krivde upoštevalo in nanjo oprlo svoje dokazne zaključke o odločilnih dejstvih, presojo resničnosti vsebine izjave pa je gradilo na v dokaznem postopku izvedenih dokazih. Uradnemu zaznamku o zbranih obvestilih od osumljenega C. C., ki v okoliščinah konkretne zadeve ne more biti predmet dokazne presoje, je torej dalo dokazno moč in vrednost, ga ocenjevalo kot dokaz ter tudi po oceni pritožbenega sodišča na njegovo vsebino pretežno oprlo zaključke izpodbijane sodbe o vsebini sestanka v maju 2010, torej o vnaprejšnjem dogovoru med C. C. in obtožencem o odobritvi kredita družbi X. d. d., o obtoženčevem vedenju o pravem namenu kredita in o tem, da zaradi izredno slabega finančnega stanja družbe X. d. d. kredit nikoli ne bo vrnjen ter posledično tudi svojo presojo o krivdi obtoženca (tč. 31 do 33, 55, 56, 57, 67, 70 do 71, 98, 99, 100, 112, 113, 171 sodbe). Takšno postopanje prvostopenjskega sodišča je v nasprotju z v tem sklepu že izpostavljenimi ustaljenimi stališči procesnopravne teorije in sodne prakse, da je dokazna vrednost uradnih zaznamkov, ki jih sestavi policija, omejena, da niso dokaz v kazenskem postopku in da nanje ni mogoče opreti obsodilne ali oprostilne sodbe.

13Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke, da je obtoženec vedel za izredno slabo finančno stanje družbe X. d. d. in da kredit nikoli ne bo vrnjen, oprlo na izjavo osumljenega C. C. policiji (tč. 64, 67, 70, 71, 112 in 113 sodbe), na t. i. mehke informacije o finančnem stanju družbe X. d. d. (časopisni članki v časniku Finance od meseca marca do maja 2010, objava na SEOnetu Ljubljanske borze z dne ... - tč. 74 do 82 sodbe) in dopis družbe X. d. d. banki z dne 27. 5. 2010 (tč. 64 sodbe). Pritožnik utemeljeno zatrjuje, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe popolnoma izostala dokazna presoja bonitetne ocene družbe X. d. d. (s priloženimi finančnimi podatki), ki jo je dne 21. 5. 2010 izdelala Služba za obvladovanje kreditnih tveganj banke, in je temeljila na revidiranem letnem poročilu družbe X. d. d. za leto 2009 z dne 30. 4. 2010 in poročilu za prve tri mesece v letu 2010. Sodišče prve stopnje je namreč predvsem na podlagi izjave osumljenega C. C. zaključilo, da je obtoženec zaradi okoliščin, s katerimi ga je C. C. seznanil na sestanku v maju 2010, že pred postopkom odobritve spornega kredita vedel za izredno slabo finančno stanje družbe X. d. d. in da kredit ne bo poplačan, kar je podprlo s t. i. mehkimi informacijami in dopisom z dne 27. 5. 2010, ter posledično bonitetno oceno družbe in računovodske izkaze družbe X. d. d. ocenilo kot irelevantne (tč. 51, 73, 127 sodbe). Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče sicer ne more spuščati v presojo utemeljenosti pritožbenih navedb glede vsebine teh listinskih dokazov, vsekakor pa so upravičene pritožbene trditve, da so obtoženec v svojem zagovoru, kot tudi priče D. D., E. E. (preostala člana uprave banke), F. F. (vodja sektorja poslovanja v državi - postopki za odobravanje kreditov in vodenje kreditov), G. G., H. H. in I. I. (člani nadzornega sveta banke) izpovedali, da je odločitev o utemeljenosti odobritve spornega kredita družbi X. d. d. temeljila prav na bonitetni oceni in finančnih izkazih te družbe, zato bi se sodišče prve stopnje, kot to utemeljeno očita pritožba, do bonitetne ocene in finančnih izkazov družbe X. d. d. moralo opredeliti, ne pa da je temu dokaznemu gradivu odvzelo kakršnokoli dokazno vrednost.

14V pritožbi izpostavljeno vprašanje, ali je vsebina dopisa predsednika uprave družbe X. d. d., C. C., z dne 27. 5. 2010 Banki d. d., ki ga je banka prejela 31. 5. 2010, torej po odobritvi kredita s strani nadzornega sveta dne 26. 5. 2010 in pred obtoženčevim podpisom kreditne pogodbe dne 1. 6. 2010, vplivala na bonitetno oceno te družbe in ali je bil ta dopis razlog za ustavitev izplačila kredita, bo moralo v ponovljenem dokaznem postopku razjasniti sodišče prve stopnje; bolj prepričljivo pa se bo moralo tudi opredeliti do obtoženčevega zagovora, kdaj je bil pravzaprav z dopisom dejansko seznanjen. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dejstva, da je bil dopis naslovljen neposredno na obtoženca in da je slednji dopustil možnost, da je ta dokument videl dne 31. 5. 2010, z gotovostjo zaključilo, da je bil dopis obtožencu izročen 31. 5. 2010. Pri presoji sicer ni prezrlo obtoženčevega zagovora, da je dopis prispel v tajništvo banke, ki je izvirnik dopisa poslalo na kreditni sektor F. F., kar izhaja tudi iz samega dopisa na katerem je navedeno „original F.“, da pa sam ne ve, ali je dopis videl 31. 5. ali 1. 6. 2010, lahko pa tudi kasneje (tč. 64 sodbe), vendar pa se do njega ni določno opredelilo, temveč je enostavno zaključilo, da mu je bil dopis kot predsedniku uprave nedvomno izročen že dne 31. 5. 2010.

15Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje na izjavi osumljenega C. C. gradilo tudi svojo presojo, da se je C. C. z obtožencem že na sestanku v mesecu maju 2010 dogovoril, da banka sredstva odobrenega kredita dobi poplačana s strani družb M. d. o. o. in K. d. o. o., da je bilo obtožencu znano, da so bila denarna sredstva iz kredita družbi X. d. d. dejansko namenjena družbama M. d. o. o. in K. d. o. o. za poravnavo kreditov in še, da je bilo med C. C. in obtožencem dogovorjeno, da kredit ne bo poplačan, temveč bo zaradi izredno slabega stanja družbe X. d. d. terjatev končno konvertirana v lastniški kapital družbe (tč. 31 do 33, 55, 70, 71 sodbe). Pritožnik pravilno izpostavlja, da namen porabe kredita v kreditnem predlogu in bonitetni oceni, torej v dokumentaciji, s katero so razpolagali člani uprave in nadzornega sveta banke, ni naveden, kot tudi ne v sklepu nadzornega sveta o odobritvi kredita in kreditni pogodbi, temveč je namen „financiranje obratnih sredstev“ razviden zgolj iz kreditne vloge družbe X. d. d., ki jo je sestavila J. J., naslovljena pa je bila na skrbnika K. K. Te okoliščine je sodišče prve stopnje pri dokazni presoji očitno popolnoma prezrlo, saj je ugotavljalo „Namen in porabo kredita - po kreditni pogodbi in dejansko“ (str. 33 sodbe) ter v razlogih izpodbijane sodbe izrecno poudarilo, da v kreditni pogodbi zapisani namen „obratna sredstva“ ne vsebuje namena porabe za poplačilo kreditnih obveznosti (tč. 91). Glede na navedeno so zaključki izpodbijane sodbe, da je bilo prikazovanje lažnega namena kredita ključno za samo odobritev kredita (tč. 43 sodbe) in da je bil namen kredita odločilen za odločitev o kreditiranju, kar naj bi po oceni prvostopenjskega sodišča potrjeval 9. člen kreditne pogodbe, ki določa, da celotna terjatev takoj zapade v plačilo in ima banka pravico do predčasnega odpoklica kredita, če kreditojemalec nenamensko porabi sredstva kredita (tč. 93 sodbe), kot to zatrjuje pritožba, neprepričljivi, saj namen porabe kredita v kreditni pogodbi niti ni bil določen.

16Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave C. C. kot osumljenca, da je v maju 2010 bankam (torej tudi Banki d. d. in konkretno obtožencu) bil predlagan koncept sanacije, po katerem bi banke postale lastnik družbe X. d. d., utemeljilo tudi svojo presojo, da je obtoženec zaradi predhodnega dogovora s C. C. še pred sklenitvijo obravnavane kreditne pogodbe vedel za predvideno „sanacijo“ terjatev s konverzijo v kapital (tč. 56, 57, 67 sodbe) in da konverzija v prisilni poravnavi potrjuje izjavo C. C., da je bil tak koncept, kot je nato potrjen v prisilni poravnavi, osrednje težišče reševanja slabega finančnega stanja že v maju 2010 (tč. 171 sodbe), čeprav takšnega očitka opis dejanja v obtožnici niti ne vsebuje in kljub temu, da je C. C. zaslišan kot priča to izrecno zanikal. Nadalje je izpostavilo, da je prepričano v resničnost izjave osumljenega C. C., da je o pravem namenu kredita (poplačilo obveznosti v zvezi z lastninskim prevzemanjem družbe X. d. d.) obtožencu povedal, slednji pa je s tem soglašal; da je C. C. v izjavi pojasnil, da se je z bankami dogovarjal za sanacijo družbe X. d. d., katere namen je bil v izboljšanju položaja Banke d. d., v primerjavi z drugimi bankami; da iz izjave C. C. jasno izhaja, da je predlagal način, da bi banke postale lastnik družbe X. in mu omogočile nadaljnje poslovanje ter največje poplačilo njihovih terjatev (tč. 70 do 71 sodbe). V povezavi z zapisi v knjigi C. C. z naslovom ... (tč. 108 do 111 sodbe) je ocenilo, da je potrjena njegova izjava policiji z dne 19. 8. 2014 in tudi ključna zveza z bistvom obravnavanega v tem kazenskem postopku, da sta v okolju nenaklonjenega bančnega kreditiranja managerskih prevzemov ter v zvezi s tem vrnitev kreditov bankam in posojil posojilodajalcem, ki so sodelovali pri financiranju družbe M. d. o. o. za lastniški prevzem družbe X. d. d., družbi M. d. o. o. in K. d. o. o. lahko prišli do denarnih sredstev za poplačilo posojilnih in iz tega naslova nastalih kreditnih obveznosti do banke le preko transakcij s poravnavami medsebojno prepletenih obveznosti posameznih družb, kar izhaja tudi iz izjave C. C. policiji, ki jo je v relevantnem delu v obrazložitvi sodbe tudi citiralo (tč. 112 sodbe). Na izjavi C. C. z dne 19. 8. 2014 o dejanskem namenu kredita in slabem finančnem stanju družbe X. d. d. pa temelji tudi zaključek izpodbijane sodbe, da C. C. glede finančnih podatkov družbe v razmerju do obtoženega ni ravnal preslepitveno, zavajajoče, kot je to zatrjevala obramba, temveč mu je po prepričanju sodišča prve stopnje vse razkril, kot je to zapisano v navedeni izjavi (tč. 113 sodbe).

17Po pojasnjenem sodišče druge stopnje sprejema pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke o odločilnih dejstvih v bistvenem oprlo tudi na vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od osumljenega C. C., ki v njegovi izpovedi nima opore in zato ne more biti podlaga za izrek obsodilne (ali oprostilne) sodbe. Vsebina uradnega zaznamka pa je bistveno vplivala na dokazno oceno za presojo o obtoženčevi krivdi relevantnih dejstev, nadalje na presojo sodišča prve stopnje o (ne)utemeljenosti dokaznih predlogov obrambe (tč. 127 do 129 sodbe), kot tudi da je določene dokaze ocenilo kot nepomembne in se do njihove vsebine v obrazložitvi sodbe niti ni opredelilo, kar vse utemeljeno izpostavlja pritožnik. Posledično pa so v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi izostali razlogi o odločilnih dejstvih ter je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar narekuje njeno razveljavitev.

18V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe je izrecno navedeno, da je obtoženec skupaj s članoma uprave banke D. D. in E. E. sprejel in podpisal sklep uprave o odobritvi kratkoročnega kredita družbi X. d. d., ki je bil nato podlaga za odločanje članov nadzornega sveta, ki so nato dne 26. 5. 2010 soglašali o odobritvi kredita. Listinska dokumentacija v spisu potrjuje pritožbene trditve, da je bil glede na določbe statuta in drugih internih aktov Banke d. d., ki so v pritožbi določno navedeni, glede na višino spornega kredita za odločitev o njegovi odobritvi pristojen nadzorni svet banke,⁷ uprava banke pa je s sprejemom sklepa na kreditnem predlogu⁸ podala „zgolj“ predlog nadzornemu svetu za odobritev kredita, kar izhaja tudi iz obtoženčevega zagovora ter izpovedb preostalih članov uprave (D. D., E. E.), F. F. in članov nadzornega sveta (G. G., L. L., H. H. in I. I.). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem ocenilo, da je odločilno le, da je obtoženec kot predsednik uprave vsebinsko sodeloval v odločevalskem procesu banke v zvezi z obravnavanim kreditom s tem, ko je dne 25. 5. 2010 podpisal sklep uprave in dne 1. 6. 2010 podpisal kreditno pogodbo, torej se je z odobritvijo kredita strinjal, pri tem pa ravnal v nasprotju z interesi banke, ker je vedel, da kredit ne bo nikoli poplačan, da je družba X. d. d. v izredno slabem finančnem stanju ter v likvidnostnih težavah in s tem nezmožen vračila kredita in da kreditna vloga vsebuje lažne podatke glede namena koriščenja kredita in da se ne bo porabil za obratna sredstva družbe X. d. d., temveč za poplačevanje obveznosti družb M. d. o. o. in K. d. o. o., ter je torej, kar je ključno, izjavil voljo (tč. 17, 20 sodbe). Posledično je presodilo, da poimenovanje odločitev - sklepov uprave in nadzornega sveta kot „odobritev“ ali „soglasje“ - za sodišče v tej zadevi pomeni povsem enako, to je pritrjevanje sklenitvi kreditne pogodbe (tč. 19 sodbe) oziroma gre pri obeh poimenovanjih zgolj za obtoženčevo strinjanje in njegovo vsebinsko izjavljanje volje (tč. 21 sodbe). Pritožbeno sodišče se v pravilnost teh zaključkov izpodbijane sodbe ne spušča, vendar pa ocenjuje, da bi se moralo sodišče prve stopnje, glede na že izpostavljene trditve v opisu dejanja kot najpomembnejšem delu vsake obtožnice, s katerim je določena dejanska in pravna podlaga obtožbe, ki jih je kljub temu, da nimajo podlage v dokaznem gradivu, sprejelo, vendarle do vprašanja pristojnosti organov banke za odločanje o odobritvi spornega kredita določno opredeliti ter vlogo obtoženca v celotnem postopku odobritve kredita oceniti v tej luči.

K pritožbi obtoženca:

19Pritožnik se uvodoma pridružuje obrazložitvi pritožbe zagovornika, v svoji pritožbi pa zatrjuje, da izpodbijana sodba temelji na nezakonitih dokazih, torej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

20Kot izhaja iz pritožbenih navedb in podatkov spisa, je obtoženčev zagovornik na predobravnavnem naroku predlagal izločitev listin in dokazov, pridobljenih na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 56009/2010 z dne 8. 7. 2010 in I Kpd 90114/2010 z dne 29. 11. 2010 z utemeljitvijo, da sta odredbi neobrazloženi. S prvo odredbo, izdano po 156. členu ZKP, je bila pridobljena bančna dokumentacija, na podlagi katere je policija sestavila uradni zaznamek o pregledu bančnih podatkov za družbe X. d. d., M. d. o. o., T. d. o. o. in K. d. o. o. z dne 5. 5. 2014 ter zaprosilo družbi S. d. d. za posredovanje podatkov z dne 8. 7. 2014 in pridobila odgovor te družbe z dne 14. 7. 2014 s priloženo dokumentacijo. Z drugo odredbo pa je preiskovalni sodnik odredil hišno preiskavo v pravni osebi Y. d. o. o., s katero sta bili pridobljeni Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 09/07, ki je bila dne 20. 6. 2007 sklenjena med Banko d. d., družbo K. d. o. o. kot kreditojemalcem in C. C. kot porokom ter Posojilna pogodba št. 2/2007, ki je bila dne 24. 6. 2007 sklenjena med družbama K. d. o. o. kot posojilodajalcem in M. d. o. o. kot posojilojemalcem.

21Sodišče prve stopnje je s sklepom X K 7187/2016 z dne 3. 2. 2020 predlog za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljenega, takšno odločitev pa je z zavrnitvijo pritožbe obtoženčevega zagovornika s sklepom V Kp 7187/2016 z dne 22. 6. 2020 potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

22Po ponovni preučitvi predloga za izločitev dokazov, pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga in pritožbenih navedb obtoženca ter odredbe preiskovalne sodnice se sodišče druge stopnje strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je bila v odredbi III Kpd 56009/2010 za pridobitev bančnih podatkov ustrezno obrazložena tudi nujnost oziroma neogibnost ukrepa odrejenega po 156. členu ZKP ter se v izogib ponavljanju v celoti pridružuje in sklicuje na tč. 47 do 54 obrazložitve sklepa X K 7187/2016 z dne 3. 2. 2020 ter tč. 8 in 9 razlogov sklepa V Kp 7187/2016 z dne 22. 6. 2020.

23Utemeljeni pa utegnejo biti pritožbeni pomisleki v zvezi z zakonitostjo dokazov pridobljenih na podlagi odredbe za hišno preiskavo I Kpd 90114/2010. Sodišče prve stopnje je v sklepu X K 7187/2016 z dne 3. 2. 2020 tudi samo ocenilo, da odredba ne izpolnjuje kriterijev obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo, ki jih je v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 („zadeva Vincetič“)⁹ sprejelo Ustavno sodišče RS, saj gre za očitno neobrazloženo odredbo, ter da sta posledično s hišno preiskavo pridobljena dokaza (pogodbi) po teh merilih obremenjena s kršitvijo določbe 22. člena Ustave (tč. 56 do 59 sklepa). Kljub temu je na podlagi odločb Ustavnega sodišča Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 („zadeva Škoberne“) in Up-326/14 z dne 6. 12. 2017 („zadeva Berić“), ki ju je povzelo v tč. 14 sklepa, ter judikature Vrhovnega sodišča RS (predvsem sodba I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011) o izjemah od ekskluzije ocenilo, da je glede na takrat uveljavljena stališča iz odločbe Ustavnega sodišča Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008 („zadeva Zemljarič“) policija kot predlagateljica ukrepa utemeljeno verjela, da je preiskovalni sodnik pred izdajo odredbe preizkusil obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v prostorsko zasebnost v odredbi navedene pravne osebe in tako izpolnil dolžno garantno funkcijo, ter zaključilo, da je policija pri izvedbi hišne preiskave ravnala v dobri veri, zaradi česar je potrebno v zvezi s hišno preiskavo pridobljenimi dokazi uporabiti izjemo dobre vere.¹⁰

24Ni mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim navedbam, da so z uporabo izjeme dobre vere v primerih, ko policija opravi hišno preiskavo na podlagi neobrazložene odredbe, dejansko popolnoma razvrednotena in nesmiselna v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 sprejeta stališča in zahteve Ustavnega sodišča glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo, kot tudi posledica, da so na podlagi neobrazložene odredbe pridobljeni dokazi nezakoniti. Pritožnik pravilno zatrjuje, da je Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 presojalo zakonitost odredb izdanih v mesecu decembru 2009, torej v času, ko so še veljala stališča, ki jih je sprejelo v odločbi Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar pa se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati. Nenazadnje si je z vidika (ne)obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo težko predstavljati situacijo, v kateri policist ne bi bil v dobri veri, saj je v njegovi pristojnosti le realizacija izdane odredbe in ne morebitna predhodna ocena ustreznosti njene obrazložitve.

25Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklepa X K 7187/2016 z dne 3. 2. 2020 sklicevalo na sodbo I Ips 46/2011 z dne 6. 10. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče v zvezi z ravnanjem policije uporabilo izjemo dobre vere, vendar pa je bilo v zvezi s citirano odločbo (in drugimi) v kazensko procesnopravni teoriji izpostavljeno, da so s sprejetimi pomanjkljivimi utilitarističnimi stališči sodišča posegla v ustavna jamstva bodisi obdolženca bodisi drugih oseb, da niso opravila tehtanja v okvirih, ki jih postavlja ustavna ureditev, da so s svojimi stališči odstopila od ustaljene prakse varstva ustavnih jamstev obdolženca ter da se ne bi smela omejiti zgolj na konkretne okoliščine primera, temveč bi morala zavzeti celovito in na ustavni ravni argumentirano stališče, zakaj odstopajo od ustaljenih pristopov v sodni praksi. Namesto tega pa iz odločb izhaja kvečjemu poenostavljeno tehtanje teže kazenskopravne dobrine, načela iskanja materialne resnice in „teže“ prekršenih ustavnih jamstev, morda celo v kombinaciji s sklicevanjem na stališča tujih sodišč, katerih „uvoz“ v slovenski kontekst je več kot vprašljiv.¹¹ Glede na navedeno torej sodba I Ips 46/2011, v kateri je bila navsezadnje edinkrat uporabljena izjema dobre vere in torej ne gre za ustaljeno stališče sodne prakse, posledično pa tudi nima značaja nosilne odločbe, nima takšne teže, da bi potrjevala uporabljivost izjeme dobre vere v slovenski sodni praksi.

26Sicer pa Vrhovno sodišče tudi v novejši praksi ne sprejema utilitarističnega modela izločitve dokazov, vendar pa je mogoče preko naslednjih stališč: (i) da mora sodišče pred odločitvijo o izločitvi dokazov skrbno izvesti dokazni postopek; (ii) da mora za obstoj kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP obstajati vzročna zveza med (nezakonitim) ravnanjem državnih organov in obsodilno sodbo; (iii) da je sodišče dolžno preprečevati vsakršne procesne zlorabe pri sklicevanju obrambe na ekskluzijsko pravilo; (iv) da mora sodišče opraviti tehtanje ustavno zavarovanih dobrin, kadar je dokaz pridobljen po zasebniku; (v) da ima sodišče možnost uporabiti izjeme neizogibnega odkritja, neodvisnega vira in zbledelega madeža; zaključiti, da slovenski model ekskluzije vendarle ni tako trd in absoluten, kot bi se utegnilo zdeti na prvi pogled.¹² V citiranem prispevku izjema dobre vere torej ni omenjena, pomisleke v zvezi z njeno uporabo pa je Vrhovno sodišče konkretno izrazilo tudi v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, v kateri je pojasnilo, da doktrina sadežev zastrupljenega drevesa izvira iz prakse Vrhovnega sodišča ZDA, ki dopušča tudi uporabo izjem od te doktrine (gre za izjeme neizogibnega odkritja, neodvisnega vira, zbledelega madeža, dobre vere) in izrecno izpostavilo, da možnost uporabe izjem od dokazne ekskluzije v praksi slovenskega Vrhovnega sodišča ni vprašljiva, razen sklicevanja na dobro vero, ter med citiranimi relevantnimi odločbami iz sodne prakse sodbe I Ips 46/2011 ni navedlo (tč. 41 obrazložitve).

27Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da utemeljenost predloga obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 90114/2010 z dne 29. 11. 2010 v novem sojenju zahteva ponovno presojo.

28Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom (oziroma pred drugim sodnikom posameznikom okrožnega sodišča) že iz teh razlogov in se posledično do preostalih pritožbenih navedb, predvsem obtoženčevega zagovornika, ni opredelilo.

29Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno opraviti glavno obravnavo, na kateri bo moralo ponovno izvesti vse že izvedene, po potrebi pa tudi dodatne dokaze, jih celostno analizirati in oceniti, nato pa na podlagi celovite dokazne ocene, tudi v s tem sklepom nakazani smeri, ponovno presoditi, ali je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, ter svojo presojo obrazložiti z argumentiranimi in prepričljivimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih, kot že navedeno pa bo moralo ponovno oceniti tudi utemeljenost predloga obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov pridobljenih na podlagi odredbe za hišno preiskavo I Kpd 90114/2010 z dne 29. 11. 2010.

¹ Šugman Stubbs, K., Gorkič, P.: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 260-261.
² Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192-193 (tč. 14), str. 313 (tč. 20), str. 533 (tč. 22).
³ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41928/2011 z dne 28. 8. 2014, I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 201/99 z dne 20. 6. 2002, I Ips 36/2002 z dne 23. 10. 2003, I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005, I Ips 440/2006 z dne 5. 4. 2007, I Ips 424/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 39/2011 z dne 7. 7. 2011, XI Ips 62104/2012-688 z dne 10. 1. 2013, I Ips 42731/2010 z dne 28. 2. 2013, I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017, I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, XI Ips 17327/2021 z dne 2. 9. 2021.
⁴ Zapisnik o zaslišanju priče C. C. z dne 26. 1. 2017 – prepis zvočnega posnetka (list. št. 573 in nasl.) in Zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 8. 2020 (list. št. 973 in nasl.).
⁵ Šugman Stubbs, K., Gorkič, P.: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 261.
⁶ Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 314 (tč. 24).
⁷ „Družbi X. d. d. se odobri kratkoročni kredit v višini 8.000.000,00 EUR po naslednjih pogojih...“
⁸ „S podpisom predloga se uprava strinja z odobritvijo naložbe pod predlaganimi pogoji.“
⁹ S to odločbo je Ustavno sodišče spremenilo svoje stališče glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo v odločbi Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008.
¹⁰ Stališča kazensko procesnopravne teorije in sodne prakse glede ekskluzije, utilitaristične teorije in izjeme od ekskluzijskega pravila je sodišče prve stopnje pojasnilo v točkah od 15 do 23 sklepa.
¹¹ Gorkič, P.: Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, 6. 2. 2014.
¹² Vavken, L.: Ekskluzija dokazov: (nova?) metodologija presoje, Ministrstvo za pravosodje Center za izobraževanje v pravosodju, Kazenskopravna šola oktober 2021.