VSL Sodba II Cp 1004/2022

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke uveljavljal plačilo 1.673,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je postopek ustavilo (II. točka izreka) in odločilo, da stroške postopka nosi tožnik (III. točka izreka).

2Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka in stroških postopka vlaga tožnik pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Poudarja, da toženkin obračun z 2. 3. 2016 na dan 31. 3. 2016 ni informativen. Toženka ni mogla pobotati terjatve 665,70 EUR, ker ji na dan 1. 4. 2016 ni več ničesar dolgoval. Vse obveznosti je poravnal do 23. 3. 2016, in to celo več, kot je bil njegov dolg. V obračunu terjatev na dan 2. 3. 2016 niso bila upoštevana vsa njegova plačila. Pobot v skladu z določbo 312. člena OZ ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj. Šele po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. S pobotom nikoli ni soglašal, toženka pa na dan 1. 4. 2016 ni imela do njega nobene terjatve.

Sodba o odločilnih dejstvih je očitno zmotna, ker je sodišče napačno povzelo vsebino listin. Zato jo je treba razveljaviti, saj je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Toženka bi morala preplačilo vrniti njemu, ne glede na to, kdo je zanj plačal, ne pa nekomu drugemu. S toženko se ni dogovoril o vračilu preplačila drugi osebi. Sodišče ni obrazložilo svojega obračuna, da je na dan 23. 3. 2016 dolg preplačal za 594,98 EUR. Le pavšalno se je sklicevalo na priložen obračun, zato je sodba neobrazložena.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta pa se nanjo ni odzvala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezna faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj pojasnjeno vezano na dejstveno podlago sodbe, nanizano v točkah 20 do 23 obrazložitve. Sodišče je preverilo pravilnost izračuna tožnikovega dolga do toženke in tudi navedbe strank glede pobota v znesku 665,70 EUR.² Na podlagi izračuna³ je ugotovilo, da je tožnik na dan 23. 3. 2016 dolg preplačal za 594,58 EUR. Toženka je preplačilo dolga v znesku 1.382,90 EUR 16. 1. 2017 vrnila nazaj na račun, s katerega je bilo opravljeno plačilo. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, zakaj bi moralo biti preplačilo vrnjeno njemu, ne pa na račun, s katerega je bilo plačilo izvedeno. To pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče – skladno z določbo 337. člena ZPP – ne sme upoštevati. Tožnik v trditveni podlagi ni obrazloženo zatrjeval, da je toženka z nakazilom zneska 1.382,90 EUR na račun A. A. ravnala napačno. Ker je tožnik dolg preplačal za 594,98 EUR, kar je sodišče ustrezno obrazložilo, toženka pa je vrnila znesek 1.382,90 EUR, je sodišče pravilno zaključilo, da je njegov zahtevek neutemeljen.⁴ Zato so pravno nepomembna zatrjevanja v zvezi s pobotom zneska v višini 665,70 EUR. Ta znesek na odločitev – kot je že pojasnilo sodišče – nima nikakršnega vpliva.

7Pretežni del pritožbe izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. To pa je – kot je bilo že zgoraj poudarjeno – nedopusten pritožbeni razlog, zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb niti ne bo opredeljevalo.

8Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba ne pojasni, katero odločilno dejstvo naj bi sodišče napačno povzelo v sodbi in iz katere listne je to dejstvo napačno povzeto. Sama presoja listin pa ne predstavlja kršitve protispisnosti, zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

9Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo potrditi (353. člen ZPP).

¹ Pooblastilo, da o zadevi odloča sodnik posameznik, je vsebovano v določbi 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami).
² 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Glej prilogo C1.
⁴ Primerjaj 33. točko obrazložitve.