VSC Sklep Cp 316/2021

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je prvo sodišče odločilo o dedovanju po pokojni.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil dedič A. A. V pritožbi, vloženi dne 26. 4. 2019, navaja, da bo podal pritožbo, saj se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Naproša, da mu sodišče glede na to, da je prava neuka oseba ter da rok za pritožbo znaša 15 dni, dovoli podaljšanje pritožbenega roka za nadaljnjih 30 dni od izdaje sklepa o podaljšanju roka. V pritožbi, vloženi na dne 28. 5. 2019 pa navaja,da se ni strinjal z omejitvijo dedovanja iz naslova socialnovarstvenih prejemkov. Sodišče je samovoljno izročilo premoženje Republiki Sloveniji. Iz tega razloga je tudi prosil za podaljšanje roka, pa se sodišče o tem ni izjasnilo. Kljub temu podaja pritožbo zoper zavrnitveni zahtevek za 1.300,00 EUR. V pritožbi vloženi na dne 4. 2. 2020, dopolnjeni 10. 3. 2020, pa navaja še, da glede pogrebnih stroškov z nagrobnikom ni izjavil, da ti znašajo 4.000,00 EUR, ampak 1.300,00 EUR. Naproša za odpravo napak v postopku, s čemer soglašajo tudi ostali dediči.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sprva velja pojasniti, da je pritožbeno sodišče presojalo le utemeljenost pravočasno vložene pritožbe, torej pritožbe vložene na dne 26. 4. 2019, ne pa tudi navedb iz prepoznih dopolnitev pritožbe, torej dopolnitev, ki so bile vložene po 29. 4. 2019, ko se je iztekel pritožbeni rok za dediča A. A. (112. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku presoja pravočasne pritožbe, izjemoma pa tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep sodišča prve stopnje (tretji odstavek 173. člena ZD). Vendar je to izjemo potrebno razlagati restriktivno, pri čemer mora pritožnik obrazložiti, zakaj bi bilo potrebno v njegovem primeru narediti takšno izjemo¹. V predmetni zadevi pritožnik kakšnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi se obravnavale nepravočasne dopolnitve pritožbe, niti ni navedel. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njegovem predlogu za podaljšanje pritožbenega roka, namreč ne predstavlja dejstva, zaradi katerega bi bilo moč upoštevati nepravočasne pritožbene navedbe, saj zakonski roki, kakršen je tudi pritožbeni rok, niso podaljšljivi. Poleg tega pa je tudi sicer očitno, da bi lahko pritožnik sporne okoliščine podaje izjave na naroku opisal že v pravočasni pritožbi. Zato utemeljenosti prepoznih navedb ni bilo moč presojati.

5Materialnopravni preizkus izpodbijanega sklepa, katerega mora pritožbeno sodišče opraviti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pokazal, da je sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je dedovanje omejilo tako, da je premoženje zapustnice izročilo Republiki Sloveniji. Ugotovilo je namreč, da je zapustnica uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu ter da je višina izplačanih sredstev iz naslova socialne pomoči občutno presegala vrednost zapuščine (128. člen ZD).

6Ker kakšni pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen ter 353. člen ZPP).

7Nazadnje velja zgolj v pojasnilo dediču dodati, da na omejitev dedovanja po 128. členu ZD morebitno soglasje oziroma nesoglasje dedičev sploh nima vpliva. Glede stroškov pogreba, ki predstavljajo dolg zapuščine, pa se zapuščinsko sodišče načeloma niti ne opredeljuje in dolga kot takega tudi ne obseže v sklepu o dedovanju (214. člen ZD). Po 142. členu ZD sicer lahko tisti, ki je plačal pogrebne stroške, le-te uveljavlja od dedičev v pravdnem postopku, saj ti odgovarjajo za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja. Ker pa do dedovanja premoženja v obravnavanem primeru niti ni prišlo, saj sploh ni bilo zapuščine, sodedič teh stroškov ni dolžan nositi.

¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 554/2006 z dne 29. 3. 2007.