UPRS Sodba I U 2485/2018-16

Tožba se zavrne.

1Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ..., .... in ... zavrgel kot prepozno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) uporablja, razen če je v tem zakonu določeno drugače. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog oddal priporočeno po pošti dne 8. 10. 2018, kar je po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa ZNISESČP.

2Tožnik vlaga tožbo, kjer navaja, da zaradi slabega zdravja in starosti ni spremljal medijev, tako na noben način ni bil seznanjen z rokom za vložitev zahtevka. Že več kot 40 let ima prijavljeno prebivališče v A., dejansko pa živi v Nemčiji, kjer ima prav tako prijavljeno prebivališče. Zato ne spremlja tiska in TV v BIH, prav tako ne uporablja interneta. Takoj, ko je po prihodu v A. izvedel za obstoj roka za vložitev zahteve, je le-to vložil, zato meni, da do izteka roka ni prišlo po njegovi krivdi. Šteje, da bi se ga moralo obvestiti o obstoju roka za vložitev zahteve in sicer na naslov, ki je razviden iz hranilne knjižice. Sorodniki redno prejemajo njegovo pošto in ga o njeni vsebini obveščajo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z ZNISESČP in ZUP. Potencialni upravičenci so bili v skladu z 8. členom ZNISESČP jasno in pravočasno seznanjeni z vsemi aspekti zadeve, in sicer z javnim pozivom, objavljenim v ULRS, z objavami na spletnih straneh toženke in ministrstva, pristojnega za finance, ter objavami v časopisju v tujini (med drugim izrecno tudi v Nemčiji - državi tožnikovega stalnega bivališča). Meni, da je 25-mesečni rok za vložitev zahteve za verifikacijo ustrezno dolgo obdobje, da se upravičenci seznanijo s predpisom in podajo zahtevo, čemur je bil namenjen tudi javni poziv, kot je določeno v 8. členu ZNISESČP. Tožena stranka je tudi tekom postopka na svoji spletni strani (tudi v tujih jezikih) z ažurnimi informacijami dovolj zgodaj opozarjala na iztek roka. Spletna stran je vsebovala vse informacije, podatke in obrazce, potrebne za uspešno uveljavljanje pravic upravičencev. Tožena stranka je bila več kot dve leti vsakodnevno na voljo upravičencem po telefonu ali pošti za kakršnakoli vprašanja in pomoč. V konkretnem primeru tudi ne veljajo pravila o podaljšanju roka ali možnosti vrnitve v prejšnje stanje, saj gre za materialni rok. Navaja še, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme poplačila varčevalcev. Glede na to, da je bilo v verifikacijskem postopku ugotovljeno, da je tožnik zahtevo za verifikacijo vložil po zakonskem roku, je njegovo zahtevo kot prepozno zavrgla. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove zahteve za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ..., ... in .... Tožnik je zahtevo za verifikacijo navedenih neizplačanih starih deviznih vlog vložil dne 8. 10. 2018, tako da ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo zahtevo zavrgla.

6Po prvem odstavku 68. člena ZUP, ki se v postopku verifikacije uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP, je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden se izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP). Rok za vložitev vloge v konkretnem primeru določa prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, po katerem je bilo možno zahtevo za verifikacijo vložiti od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Po vsebini gre v navedenem primeru za materialni prekluzivni rok, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka, tj. rok, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti zahtevo za verifikacijo. Sicer pravica preneha oziroma ugasne s pretekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavitev in priznanje pravice.

7Med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevo za verifikacijo stare neizplačane devizne vloge vložil po roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Za tožnika je sporno le vprašanje, ali je bil pravilno obveščen glede obstoja roka za uveljavljanje zahteve za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog ali ne in posledično, ali je po njegovi krivdi prišlo do zamude roka ali ne. Glede navedenega sodišče poudarja, da je rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, v katerem so morali upravičenci iz ZNISESČP za uveljavljanje svojih (materialnih) pravic iz tega zakona vložiti zahtevo za verifikacijo, materialni prekluzivni rok, zaradi česar tega roka ni mogoče podaljšati. Ta rok veže tako stranke kot tudi organ, ki o zahtevi odloča, s potekom tega roka pa pravica do izplačila neizplačanih starih deviznih vlog ugasne in zahteve za verifikacijo ni več mogoče uspešno uveljavljati. Tudi izjeme v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo po izteku navedenega roka ZNISESČP ne predvideva. Iz tega razloga tudi vložena zahteva tožnika po izteku navedenega roka ni bila pravočasna.

8Način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali) je bil vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je Republika Slovenija vzpostavila z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je namreč splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Pri tem navedeni rok tako niti ni predstavljal zahteve, ki bi toženi stranki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Za obrambo svojih pravic je bil tožnik tako obvezan vložiti ustrezno pravno sredstvo, kar je sicer storil, vendar je to storil prepozno, tj. po izteku roka. Iz tega razloga utemeljeno niti ni mogel biti deležen varstva svojih pravic, saj je bila njegova zahteva (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavržena že ob predhodnem preizkusu in ni bila mogoča vsebinska obravnava zadeve.

9Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnika, da ni bil ustrezno obveščen, ker živi v Nemčiji, interneta pa ne uporablja. V skladu z 8. členom ZNISESČP ministrstvo, pristojno za finance, objavi javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu Republike Slovenije in v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na svoji spletni strani, kar je po presoji sodišča ustrezno, upoštevaje pri tem tudi objavo v časopisju v tožnikovi državi prebivališča (Nemčiji), tožnik pa tudi ne oporeka, da to ne bi bilo storjeno. Prav tako ni mogoče sprejeti tožnikove navedbe, da bi morali varčevalci biti (osebno) obveščeni, saj so znani tudi njihovi naslovi. O ustreznosti takšne določbe, izpolnitvi obveznosti, ter načinu obveščanja s strani Republike Slovenije se je prav tako že izreklo ESČP, ki je ugotovilo, da je bil javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo dne 30. oktobra 2015 objavljen v devetih dnevnih časopisih v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Nemčiji in Švedski, obrazec in navodila za njegovo izpolnitev pa so bili objavljeni na spletnem mesu Sklada Republike Slovenije v več jezikih.¹ Tožnik tako po presoji sodišča ni bil prikrajšan za pravico do obveščenosti, saj je tožena stranka v celoti izpolnila zahteve iz 8. člena ZNISESČP.

10Navedbe, da tožnika o teku postopkov za verifikacijo varčevalnih vlog nihče ni obvestil in o njih ni bil informiran, tožnik pa je vlogo vložil takoj, ko je za postopek izvedel, so po mnenju sodišča tudi pavšalne, saj tožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi takšne navedbe potrjevali. Zato sodišče te navedbe zavrača. Tožnik bi sicer lahko s takimi navedbami smiselno opravičeval zamudo pri vložitvi zahteve in smiselno predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa je vrnitev v prejšnje stanje mogoča le v primeru zamude procesnih rokov, ne pa v primeru zamude materialnih rokov, za kar gre v konkretnem primeru. Tudi sicer tožba ni primerno sredstvo, s katerim bi tožnik predlagal vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo pri vložitvi zahteve. Po prvem odstavku 106. člena ZUP je namreč treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje - torej pri toženi stranki.

11Glede na navedeno je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, prav tako pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da je bila zahteva za verifikacijo deviznih vlog 8. 10. 2018 oddana priporočeno po pošti), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Pravno relevantno dejstvo za odločitev je namreč med strankama nesporno. Med strankama so namreč sporni le pravni učinki zamude roka za vložitev zahteve za verifikacijo. Svoje pravno stališče pa je tožnik podal v tožbi, pri čemer ni predlagal izvedbe nobenih dokazov, s katerimi bi dokazoval in potrjeval svoja stališča. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku². Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena Konvencije v tistih primerih, ko se ne postavljajo pravno odločilna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.³ Tak je tudi obravnavani primer.

¹ Glej 5. točko sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Glej 5. točko sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).
² Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
³ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge