11. člen ZNISESČP

Tožnica ne more uspeti z očitki, da je rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP zamudila, ker pred potekom roka še ni razpolagala s (pravnomočnim) sklepom o dedovanju, niti z navedbami (ki jih prvič poda šele v pripravljalni vlogi), da pred izdajo sklepa o dedovanju sploh ni vedela, da je bil njen pokojni oče imetnik devizne vloge oziroma, da bo po njem dedovala. Zamuda materialnega prekluzivnega roka pomeni, da pravica s potekom roka preneha ipso iure, kar ob ugotovitvi, da dolžina roka ni bila neustavna, pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati opravičljivosti razlogov, zaradi katerih je rok zamudila. Tožnica je zahtevo za verifikacijo devizne vloge nesporno vložila po izteku predpisanega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, zaradi česar je tožena stranka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla.

ZNISESČP je v 22. členu določil, da Ministrstvo za finance že na začetku novembra 2015 (še preden se je ZNISESČP začel uporabljati), skladno s prvim odstavkom 8. člena tega zakona objavi javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo v Uradnem listu Republike Slovenije, v katerem so bili navedeni pogoji za vlaganje zahteve za verifikacijo (upravičenci, način, rok in vsebina zahteve za verifikacijo). Poziv je bil objavljen tudi v dveh dnevnih časopisih, ki izhajajo na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške, ter na spletni strani toženca, tako da so se lahko naslovljenci še pred začetkom teka dveletnega roka za vložitev zahtev seznanili s postopkom uveljavljanja svojih pravic. ZNISESČP je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen že 3. 7. 2015, s čimer je zakon postal tudi navzven spoznaven, kar pomeni, da so se imeli naslovljenci možnost seznaniti z vsebino zakona še pred njegovo uveljavitvijo. Posledično se tožnik ne more sklicevati na ne-obveščenost o roku za vložitev zahteve.

Tožnik je svojo zahtevo za verifikacijo devizne vloge nesporno vložil po izteku predpisanega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, zato ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla.

Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.

Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.

Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in drugi št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.

Sodišče pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe Ališić vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih vložnikov zahtev, bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajsetmesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je skladna s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ter s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014, razlaga prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki izključuje osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi zamude roka za vložitev zahteve za verifikacijo.

Tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa tožnikovo zahtevo s sklepom pravilno zavrgla na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Kasnejše pravno nasledstvo na zaključen postopek, ki je tekel na zahtevo pravnega prednika, ne vpliva. Tožeča stranka namreč ni vstopila v postopek pravnega prednika kot njegova naslednica, temveč je do pravnega nasledstva prišlo šele po že zaključenem postopku. V takšnem primeru zahteva tožeče stranke ne predstavlja „dopolnitve“ zahteve pravnega prednika, ampak se kot samostojno vložena vloga glede pravočasnosti in (utemeljenosti) presoja samostojno. Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženi stranki. Navedeni rok niti ni predstavljal zahteve, ki bi toženi stranki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi.

Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Glede na to, da je tožnik svojo zahtevo nesporno vložil po izteku tega roka, ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče Republike Slovenije prvi odstavek 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (ZNISESČP) uporabilo ustavnoskladno v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožničine zahteve za verifikacijo stare devizne vloge.

Tožnik ne prereka ugotovitvi tožene stranke, da svoje zahteve ni vložil v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Vendar hkrati navaja, da je že njegova mama pravočasno vložila zahtevo za verifikacijo sporne stare devizne vloge. K mamini vlogi pa je bila priložena izjava, da se tožnik odpoveduje pravicam lastništva sporne stare devizne hranilne vloge v korist mame. Priložena izjava tožnika se je torej nanašala na zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge njegove mame, ne pa na njegovo zahtevo.

Med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevo za verifikaijo stare neizplačane devizne vloge vložil po roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Ta rok je materialni prekluzivni rok, zaradi česar ga ni mogoče podaljšati.

Toženka je z izpodbijanim sklepom št. 0042-612/2018/5 z dne 20. 5. 2019 med drugim odpravila (prvi) izpodbijani sklep št. 0042-612/2018/2 z dne 21. 12. 2018. Ker pa odprava navedenega sklepa pomeni, da je vzpostavljeno stanje, kot da ta ne bi bil izdan, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora zoper ta akt. Upoštevaje izpodbijani sklep ter tožbene navedbe med strankama niti ni sporno, da je tožnik zahtevo oddal priporočeno na pošto 6. 12. 2018. Glede na to pa je tudi toženka pravilno ugotovila, da je bila zahteva vložena prepozno, tj. po izteku roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, saj je bila zahteva oddana priporočeno na pošto po 31. 12. 2017. Posledično pa jo je v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP tudi pravilno zavrgla s sklepom. Kakršnihkoli izjem v zvezi z vlaganjem zahtev za verifikacijo – tj. vložitve po izteku navedenega roka – ZNISESČP ne predvideva. Sodišče še pojasnjuje, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Tako v tem primeru tudi ne gre za zahtevo, ki bi to

Petindvajsetmesečno obdobje predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženki. Petindvajsetmesečni rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS.

Tožeča stranka je zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog vložila 16. 2. 2018, kar je prepozno in tako ni izpolnila procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahteve na podlagi 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP njeno zahtevo pravilno zavrgla.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče Republike Slovenije prvi odstavek 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (ZNISESČP) uporabilo ustavnoskladno v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožničine zahteve za verifikacijo stare devizne vloge.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je dopusten le v zvezi z zamudo procesnega roka, ki je določen z zakonom. Če se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, torej na pravico ali obveznost, ima naravo materialnega roka. S potekom tega roka preneha pravica uveljavljati tako upravičenje. Zato zaradi zamude materialnega roka, ki je z zakonom določen za uveljavitev pravice materialnega prava, vrnitev v prejšnje stanje ni možna. Rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo, je materialni prekluzivni rok, saj s potekom tega roka pravice iz ZNISESČP ni več mogoče uveljavljati. Po poteku tega roka so vsi potencialni upravičenci, ki do 31. 12. 2017 niso vložili zahteve za verifikacijo, izgubili pravico materialnega prava do izplačila na podlagi določb ZNISESČP.