VSL Sodba II Cp 759/2022

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo že drugič enako odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravnem temelju utemeljen do višine 70 %. Tožnica je bila poškodovana kot peška v prometni nesreči, v kateri jo je pri prečkanju ceste izven prehoda zbil motorist z neregistriranim motornim vozilom - stranski intervenient.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Obe se sklicujeta na vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo sodbe. Tožnica predlaga, naj se ugotovi, da je njen zahtevek zaradi plačila odškodnine po podlagi utemeljen v celoti, toženka pa, da je tožničin prispevek 70 %.

3Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče tekom dokaznega postopka v predmetni pravdi angažiralo tri sodne izvedence cestnoprometne stroke, a je brez kakršnekoli analize ali obrazložitve ugotovitve izvedencev A. A. in B. B. označilo kot prepričljive in strokovno podkrepljene, ugotovitve izvedenca C. C. pa kot neprepričljive in nesprejemljive. Dejansko so si vsa tri izvedenska mnenja dosti podobna kar se tiče izračunov poteka prometne nezgode, bistvena razlika med mnenji pa se kaže v tem, da je sodni izvedenec C. C. prišel do zaključka, da je stranski intervenient tisti, ki je zakrivil kritično situacijo, medtem ko sta izvedenca A. A. in B. B. zaključila, da je do prometne nezgode prišlo tako zaradi ravnanj stranskega intervenienta kot tudi tožnice. Po mnenju tožnice je dokazni postopek jasno potrdil, da motorist ni bil pozoren na dogajanje ob vozišču, kar potrjuje izpoved zaslišanega stranskega intervenienta in tudi vsa izvedenska mnenja. Če bi bil stranski intervenient bolj pozoren na dogajanje ob cestišču, bi tožnico in njeno namero prečkanja cestišča pravočasno opazil oziroma zaznal ter prilagodil hitrost motorja tako, da bi ustavil in jo varno obvozil, česar pa ni storil. Glede soprispevka tožnice k prometni nezgodi pritožba opozarja na obširno in ustaljeno sodno prakso, da peščevo prečkanje cestišča v naselju na območju, kjer ni bližnjega prehoda za pešce, ne predstavlja nikakršne nepričakovanosti oziroma bi posebej skrben voznik moral pričakovati takšne okoliščine. Po mnenju pritožbe je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da stranski intervenient s svojim ravnanjem ni v ničemer bistveno prispeval k nastanku škode, saj je prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost v naselju, prav ni vozil s prilagojeno oziroma primerno hitrostjo, s katero bi lahko preprečil prometno nezgodo (torej s hitrostjo 43 do 44 km/h po ugotovitvah izvedencev C. C. in B. B.). Izvedenec C. C. je edini od angažiranih izvedencev že takoj vzel v obzir, da bi bil v tem primeru naletni čas motorja daljši, tožnica bi prehodila toliko več razdalje, da bi jo stranski intervenient lahko obvozil brez zaviranja in zavijanja za njenim hrbtom. Prav tako prof. C. C. ugotavlja, da v kolikor bi stranski intervenient vozil dovoljenih 50 km/h ter tožnico pravočasno opazil, bi lahko motor varno ustavil pred kritično točko (mestom trka). Odgovor na vprašanje, ali bi pri dopustni hitrosti 50 km/h, motorist uspel preprečiti nastanek obravnavane prometne nesreče, je zato pritrdilen. Iz vseh mnenj pritožnica še podrobneje povzema navedbe in izračune, ki podpirajo njeno prizadevanje, ki je zgoraj povzeto. V sodbi so nasprotujoči zaključki o tem, da je tudi zaradi prehitre vožnje motorista prišlo do obravnavane prometne nezgode. Tožnica poudarja, da v ničemer ni prispevala k nastanku škode in da je cestišče prečkala v skladu z določili Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP). Trdi, da toženka ni zmogla dokaznega bremena glede njenega soprispevka, sodišče pa naj bi tudi prekoračilo trditve obrambe glede neobstoja vzročne zveze med prekoračitvijo hitrosti in nesrečo. Sklicuje se na zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča (VSL) I Cp 489/2015 in I Cp 337/2011 glede nujnosti prilagoditve vožnje motornega vozila razmeram in pričakovanosti pešcev na vozišču v naselju. Meni, da njen prispevek ne bi smel bit višji od 10 %; tu se sklicuje na zadevo II Cp 1089/2016 - 30 % prispevek peške, ki je neosvetljena hodila po napačni strani; 50 % pa bremeni vinjenega pešca, ki leži na vozišču.

4Toženka pa navaja, da je konfliktno situacijo na cesti povzročila tožnica, za kar bi ne glede ne objektivno odgovornost motorista morala nositi večji, 70 % delež krivde. Videla in slišala je bližajoči se motor, pa je vseeno stopila na cesto, njen prispevek je odločilen. Meni, da je glede na zadeve VSL II Cp 2247/2010, II Cp 744/2017 in zadevo VS RS II Ips 18/2011 pričujoča odločitev odstop od sodne prakse.

5Odgovora na pritožbi stranki vzajemno nista podali.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je zadovoljivo ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, odločitev je materialno pravno pravilna, procesne napake, ki jih je pri tem storilo, pa je odpravilo pritožbeno sodišče.

8Drži očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje angažiralo tri izvedence cestnoprometne stroke, najprej dr. C. C., nato A. A. in končno še dr. B. B., navedlo pa (tč. 17 obrazložitev izpodbijane sodbe), da bo „sledilo“ le slednjima dvema, ker naj bi bila njune ugotovitve strokovno podkrepljene in prepričljive, mnenju dr. C. C. pa ne, ker naj bi njegove ugotovitve nasprotovale ugotovitvam drugih dveh izvedencev in da jih na zaslišanju ni prepričljivo utemeljil. Navedeno ne drži. Najprej je treba kot neekonomično grajati prakso postavitve treh izvedencev iste stroke za ugotovitev dejanskih vprašanj, ki glede na pogostost obravnavanja prometnih nesreč v praksi sodišč niso posebej redka, nenavadna ali zahtevna. Nadalje je treba ugotoviti, da je strokovno podkrepljeno tudi mnenje prvega postavljenega izvedenca dr. C. C., drži pa tudi, da v bistvenem niti ni zelo drugačno od mnenja A. A., in še zlasti dr. B. B., razen samega zaključka o oceni vzrokov za prometno nesrečo. Tu se ocena, in spet je treba pritrditi tožnici, dr. C. C. ujema z oceno dr. B. B., predvsem pa je to ocena, ki je v končni fazi prepuščena sodišču. Kršitev, ki jo je z drugačno navedbo (napačnim povzemanjem izvedenskega mnenja) zagrešilo sodišče prve stopnje (15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je treba odpraviti na način, da se upošteva in oceni vse dokaze in torej vsa tri mnenja izvedencev, in sicer tako, kot se glasijo. Stranke so imele vso možnost izjaviti se o vseh treh mnenjih in se tudi so.

9Vsa tri mnenja se med seboj nebistveno razlikujejo v časovnopotni analizi poteka nesreče. Ugotovljena dejstva, kot izhajajo iz vseh dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, so torej v bistvenem naslednja:

- nesreča se je pripetila na 19. 6. 2014 v poznem popoldanskem času na Dobrunjski cesti, znotraj označenega naselja, a brez posebej označenih prehodov za pešce v bližini;

- vreme je bilo lepo, preglednost in vidljivost dobra;

- motorist (stranski intervenient) je imel na motorju sopotnico, vozil je s hitrostjo, ki je presegala dovoljeno hitrost 50 km/h (62 oziroma 64,7 km/h);

- do trčenja pa je prišlo na razdalji 2,5 m od roba cestišča oziroma 0,2 m čez sredino cestišča;

- tožnica je imela možnost opaziti motorno kolo in voznika na razdalji vsaj 120 m, preden je stopila na vozišče pa je bil motorist od nje oddaljen 33,2 m oziroma 19,3 m;

- motorist je reagiral z intenzivnim zaviranjem na oddaljenosti najmanj 19,3 m od mesta trka, imel je možnost videti tožnico, ko je ta hodila na razdalji najmanj 5 m v smeri proti cestišču;

- pred mestom trka bi lahko varno ustavil, če bi vozil s hitrostjo od 43 do 44 km/h. Če bi vozil s predpisano hitrostjo 50 km/h, nesreče ne bi mogel preprečiti, a bi bile posledice verjetno bistveno manjše od dejanskih.

10Glede na povzete ugotovitve je po presoji prvostopenjskega sodišča do obravnavane prometne nesreče prišlo iz dveh razlogov, in sicer zaradi vožnje voznika motornega vozila s hitrostjo, večjo od dovoljene, in ker je tožnica prečkala cestišče kljub temu, da je opazila hitro bližajoče se motorno vozilo (tč. 26). Na tej podlagi je nato prvostopenjsko sodišče sprejelo zaključek, da stranski intervenient s svojim ravnanjem ni v ničemer „bistveno dodatno prispeval k nastanku škode“, kajti prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti ni bila v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kar naj bi navedla tudi izvedenca A. A. in B. B. (30. tč.).¹ Gre za nasprotje (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), ki pa ga v skladu s 4. al. 358. čl. ZPP odpravlja pritožbeno sodišče: sodišče prve stopnje je iz enega dejstva napačno sklepalo na obstoj drugega dejstva. Gre tudi za netočno povzemanje pisnega dokaza, saj je tudi izvedenec dr. B. B. izrecno navedel (tč. 4. njegove ekspertize na l. 281), da je do nesreče prišlo zaradi vožnje voznika motornega kolesa nad dovoljeno hitrostjo (in zaradi prečkanja peške kljub temu, da je videla bližajoče se motorno kolo). Slednje je torej dejstvo vzroka, ki ga upošteva tudi pritožbeno sodišče.

11Glede na ugotovljena odločilna dejstva primera so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje vseeno pravilni. Pravilno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke (2. odst. 131. čl. OZ), ker je škoda nastala z nevarno stvarjo (149. čl. OZ). Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo tudi zakonske določbe, ki veljajo za oprostitev odgovornosti (153. člen OZ) ter stališča sodne prakse in pravne teorije o tem. V tem okviru je treba v vsakem konkretnem škodnem primeru presojati in ovrednotiti vse okoliščine, ki so prispevale k njegovemu nastanku in na ta način določiti delež odgovornosti udeležencev prometne nesreče.

12Sodna praksa v primerih, ko voznik razen s tem, da je imetnik nevarne stvari, ni dodatno prispeval k nastanku škode, pešec pa je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil nesrečo in bi se ji z minimalno skrbnostjo lahko izognil, prispevek objektivno odgovornega vrednoti med 20 % in 30 %, prispevek pešca pa med 80 % in 70 %.²

13V današnjem primeru pa ni mogoče mimo dejstva, da je motorist vozil prehitro in da bi se bilo mogoče prometni nesreči, sploh pa njenim (hujšim) posledicam izogniti, če bi vozil le malo manj, kot je bila maksimalna dovoljena hitrost. Poleg tega je bila vidljivost in preglednost zelo dobra in bi lahko peško opazil. Glede tega bi moral voziti še bolj previdno, saj je šlo sicer za naselje, vendar brez kakšnega prehoda za pešce v bližini, zato ni nepričakovano, da pešci prečkajo vozišče. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je motoristu, ki upravlja nevarno stvar, pripisalo večji delež odgovornosti, in sicer 70 %, peški, ki je bila nepazljiva oz. lahkomiselna, pa 30 %. Sodišče prve stopnje v podkrepitev svoje odločitve korektno citira ustrezno sodno prakso, torej v bistvenem podobne primere, in sicer v opombi 6 na str. 15.

14Toženkino sklicevanje na zadevo VS RS II Ips 18/2011 (in podobne pritožbene), ker je bilo razsojeno da je tožnik (pešec) prispeval 60%, voznik pa 40%, ni utemeljeno, ker zadevi nista primerljivi. V tisti zadevi je bil tožnik močno vinjen (2,61 g/kg alkohola v krvi), prečkal je cesto v mraku, brez odsevnika, neposredno pred vozilom, ki se je mestu nezgode približeval skozi blagi desni ovinek s hitrostjo 70 km/h (omejitev hitrosti na kraju prometne nezgode je 90 km/h). Voznik pešca tam torej ni mogel opaziti, vozil pa je skrajno previdno, s hitrostjo, bistveno nižjo od dovoljene.

15Prisoja manj od 30 % prispevka v breme peške, za kar se zavzema slednja, pa tudi ne bi bila utemeljena. Njen prispevek k nesreči je bil pomemben, celo odločilen, saj je prečkala cesto kljub temu, da je videla približevati se motorno kolo.³ Ne drži, da sploh ni kršila predpisov. Je že res, da pešec lahko prečka cesto tudi izven označenega prehoda, če le-tega ni v bližini, vendar pa seveda po tem, ko se prepriča, da to lahko varno stori (8. odst. 83. čl. Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-UPB2). Evidentno je, da tožnica ni tako ravnala. Napačnost in malomarnost oz. lahkomiselnost njenega ravnanja je povsem primerljiva z ravnanjem oškodovanke v zadevi, na katero se sama sklicuje - ko je peška hodila neosvetljena po napačnem robu cestišča⁴ (VSL II Cp 1089/2016). Tudi tam je sodišče prispevek peške ocenilo na 30 %. Na tleh ležeči pešec in njegova 50 % sokrivda v nekem drugem primeru z obravnavanim nima nič in zanj tudi nič ne pove, druge sodne prakse v podkrepitev svojega stališča o največ 10 % lastni sokrivdi pa tožnica v pritožbi ne navaja, niti ni (v vsaj delno primerljivih okoliščinah) znana pritožbenemu sodišču.

16Utemeljeno očitane procesne kršitve se torej izkažejo za neodločilne, ker jih je saniralo pritožbeno sodišče samo na seji senata oz. v tej odločbi, drugih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa senat ni ugotovil. Obe pritožbi je bilo zato treba zavrniti in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločitvijo o stroških.

¹ Prav tako ne dejstvo, da motorno kolo ni bilo registrirano in zavarovano, da je motorist vozil brez čelade in brez vozniškega izpita za motorno kolo.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2016 z dne 22. 9. 2016, II Ips 693/2007 z dne 29. 11. 2007 in II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1703/2016 z dne 14. 9. 2016 in I Cp 2019/2009 z dne 17. 11. 2009.
³ Njena izpovedba, da bi v isti situaciji „vsak normalen človek prečkal cesto“ (prepis zaslišanja na l. 67), je nerazumna in brez podlage.
⁴ Kršitev 4. odst. 83. čl. ZPrCP.