VSC Sodba I Cpg 60/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 187,00 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2019 dalje do plačila ter povrnitev stroškov izvršilnega postopka v višini 117,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2022 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe toženi stranki plačati 502,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožena stranka po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče pri uporabi materialnopravnih pravil, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti spregledalo trditve tožeče stranke podprte z dokaznimi predlogi in jim ni sledilo, kar je privedlo do napačne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in napačne odločitve. Sklicuje se na določbo drugega odstavek 458. člena ZPP, ki omogoča pritožbenemu sodišču razveljavitev sodbe v primeru, ko je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje napačno ugotovljeno. Prvostopnemu sodišču očita, da je pri tehtanju dokazov napačno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ocenilo dejansko stanje. Kršena naj bi bila tudi pravila o trditvenem in procesnem dokaznem bremenu, kar je vplivalo na neutemeljeno zavrnitev zahtevka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da tožeča stranka očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP) in je potrebno pritožbo že iz tega razloga zavrniti. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na pritožbeni razlog bistvenih kršitev pravil postopka. Tožeča stranka nekorektno predstavlja pravila v dokaznem postopku, saj sama ni dokazala temelja pravnega razmerja na katerem bi temeljila izdaja vtoževanega računa. Materialno dokazno breme je na tožeči stranki kot izdajateljici računa, ker temu ni zadostila, ni prišlo do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženo stranko (tako tudi sodba VSRS II Ips 312/2015, VSRS II Ips 144/2015, VSL II Cp 2456/2009).

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480. do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopku v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6S pritožbenimi navedbami, da je prvostopno sodišče svojo odločitev naslonilo na trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila dokazov skladno z 212. členom ZPP in posledično svojega zahtevka ni izkazala, kar po navedbah pritožbe naj ne bi držalo, saj je dokaze predložila in izkazala opravljene storitve, tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev uveljavlja tudi s pritožbenimi navedbami, da je prvostopno sodišče kot nesporno ugotovilo dejstvo, da je tožeča stranka vtoževano storitev opravila, (za kar je po mnenju pritožbe podala več kot zadostno trditveno podlago, podkrepljeno z zadostnimi dokazi), vendar ni upoštevalo določbe 214. člena ZPP in dejstev, ki jih tožena stranka ni zanikala štelo za priznana. Prav tako nadaljnje pritožbene navedbe, da je nesoglasje pravdnih strank le glede višine terjatve, ki naj bi jo tožeča stranka opredelila s predloženim računom, negativnega dejstva, da storitev ni bila previsoko zaračunana, pa tožeča stranka ne more izkazati, saj je to dokazno breme na toženi stranki, kar prvostopno sodišče ni upoštevalo in se naslonilo na trditev tožene stranke, da je bila cena dogovorjena v predračunu oziroma ponudbi tožeče stranke, ki pa je tožena stranka ni dokazala, kažejo na uveljavljanje relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na nepravilno dokazno oceno (tehtanje dokazov) ter napačno uporabo določb ZPP o materialnem in procesnem dokaznem bremenu, predstavljajo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na določbo 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato očitane kršitve ni mogoče upoštevati.

8Glede trditvenega in dokaznega bremena pa pritožbeno sodišče še dodaja, da prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Navedeni določbi opredeljujeta pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko.¹ V konkretnem primeru je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede utemeljenosti vtoževanega računa, ki pa ga glede na svoje podane trditve o sklenitvi dogovora glede separatnega zaračunavanja stroškov ekspresne letalske dostave in carine (kar je bil predmet vtoževanega računa), ni zmogla. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča iz 13. in 14. točke izpodbijane sodbe in je na tem mestu ne povzema posebej, ker je razvidna iz prvostopne sodbe.

9S pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka šele k drugi pripravljalni vlogi priložila za ta postopek pripravljen predračun oziroma neobvezno ponudbo in je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana, uveljavlja kršitev določbe 451. in 452. člena ZPP, ki predstavlja ravno tako relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in je v tem postopku ni mogoče upoštevati.

10Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa tožeča stranka toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženi stranki se prizna priglašenih 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 187,00 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 187,00 EUR v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006.

¹ Tako tudi sodba VSRS II Ips 312/2015, VSRS II Ips 144/2015