UPRS Sodba I U 1675/2020-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti inštaliranja klimatskih, vodovodnih in odtočnih naprav in napeljav kot delo na črno (1. točka izreka), določil dan po prejemu odločbe kot rok za izvršitev odločbe (2. točka izreka) in odločil, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je opravil inšpekcijski pregled spoštovanja določb Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) pri tožniku ter pribavil cenik in račune, izdane s strani tožnika. Ugotovil je, da za opravljanje predmetnih dejavnosti pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti 43.220 tožnik nima pridobljenega obrtnega dovoljenja. Zapisnik z ugotovitvami je bil tožniku posredovan, tožnik nanj ni podal pripomb. Po Uredbi o obrtnih dejavnostih (Uredba) v obrtno dejavnost, za katero je treba pridobiti obrtno dovoljenje, spadajo tudi dejavnosti pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti 43.220 - Inštaliranje vodovodnih, plinskih in ogrevalnih napeljav in naprav, kar je (kot je razvidno iz predloženih računov) opravljal tudi tožnik. Pravica do opravljanja obrtne dejavnosti se pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja (6. člen Obrtnega zakona - ObrZ), ki ga tožnik nima. Organ je zato, upoštevajoč 19. člen ZPDZC-1 v zvezi s 3. členom istega zakona, odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika. Formalno statusno preoblikovanje po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne odvezuje tožnika obveznosti po Pravilniku o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in o obrtnem registru (Pravilnik). Za statusno preoblikovanje je sicer značilno univerzalno pravno nasledstvo, vendar pa mora imetnik obrtnega dovoljenja vložiti vlogo za izdajo spremenjenega obrtnega dovoljenja v roku 15 dni po spremembi podatkov, ki jih vsebuje obrtno dovoljenje. Tožnik za spremembo ni zaprosil, predložil je obrtno dovoljenje A. A., s.p., kar pomeni, da z obrtnim dovoljenjem za opravljanje te dejavnosti ne razpolaga.

3Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter posega v človekove pravice tožnika. V tem primeru je nesporno, da je tožnik univerzalni pravni naslednik A. A., s.p. Pravno vprašanje je, ali je z univerzalnim pravnim nasledstvom obrtno dovoljenje prešlo na tožnika. Ker ObrZ, ne Pravilnik tega vprašanja ne urejata, je treba uporabiti splošno določbo 667. člena ZGD-1. V takih primerih tudi ni uporaben drugi odstavek 7. člena ObrZ, ki določa, da obrtnega dovoljenja ni dovoljeno prenesti na drugo pravno ali fizično osebo, saj statusnega preoblikovanja in prenosa ni mogoče enačiti. V primeru prenosa gre zgolj za singularno pravno nasledstvo. V primeru univerzalnega pravnega nasledstva pa pravni naslednik ''vstopi'' v pravni položaj prenosnega pravnega subjekta v celoti, torej glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij. Zgrešeno je tudi sklicevanje na 10. člen Pravilnika, saj gre za podzakonski akt. Ker Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP ali ObrZ ne določata, da obrtno dovoljenje preneha v primeru univerzalnega pravnega nasledstva, tovrstne interpretacije ni moč pripisati Pravilniku in je utemeljena uporaba exceptio illegalis (120. člen Ustave). V primeru se namreč s tako interpretacijo podzakonskega akta posega v materialne pravice tožnika (22. in 74. člen Ustave RS). Tožnik je predlagal, da sodišče po vpogledu v prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo ter zaslišanju tožnika tožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise.

K I. točki izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6V 3. členu ZPDZC-1 je opredeljeno, kaj šteje kot delo na črno, med drugim, kadar pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu.

7Prvostopenjski organ je ukrep prepovedi opravljanja dela na črno tožniku izrekel, ker je ugotovil, da tožnik za opravljanje dejavnosti inštaliranja klimatskih, vodovodnih in odtočnih naprav in napeljav nima obrtnega dovoljenja, kot bi ga po 6. členu ObrZ moral imeti. To stališče je drugostopenjski organ potrdil, sklicujoč se pri tem še na 10. (pravilno: 5. člen) Pravilnika.

8Tožnik stališču organov ugovarja, ker meni, da je prišlo do prenosa obrtnega dovoljenja v okviru univerzalnega pravnega nasledstva po 667. členu ZGD-1. Sodišče razlagi tožnika ne pritrjuje iz naslednjih razlogov:

9Po 667. členu ZGD-1, ki ureja statusno preoblikovanje podjetnika, se podjetnik lahko statusno preoblikuje: – s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja, ali – s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo (prvi odstavek). S prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s tem podjetjem; družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek).

10Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (in kar navaja tudi tožnik v tožbi), je tožnik pravni naslednik podjetnika A. A., s.p. Nesporno je tudi, da je obrtno dovoljenje izdano podjetniku A. A., s.p. (pri čemer je kot nosilec obrtne dejavnosti naveden A. A.) in torej ne tožniku.

116. člen ObrZ določa, da se pravica do opravljanja obrtne dejavnosti, za katero je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost, pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register, obrtno dovoljenje pa je dokazilo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. V prvem odstavku 7. člena istega zakona je še določeno, da lahko obrtno dovoljenje pridobi samostojni podjetnik posameznik, gospodarska družba ali obrtna zadruga, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon, v drugem odstavku pa, da obrtnega dovoljenja ni dovoljeno prenesti na drugo pravno ali fizično osebo. 9. člen ObrZ določa pogoje za pridobitev obrtnega dovoljenja (npr. ustrezna izobrazba ali leta opravljanja dejavnosti), medtem ko iz 10. člena izhaja, da je nosilec obrtne dejavnosti oseba, ki izpolnjuje pogoj iz 9. člena, obrtno dovoljenje pa lahko pridobi tudi: - samostojni podjetnik posameznik, če zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoj iz prvega odstavka tega člena, - družba z omejeno odgovornostjo in družba z neomejeno odgovornostjo, če zaposluje vsaj eno osebo, ki izpolnjuje pogoj iz prvega odstavka tega člena ali, če ta pogoj izpolnjuje vsaj eden od družbenikov.

12Iz citiranih določb ObrZ po oceni sodišča nedvomno izhaja, da je obrtno dovoljenje izdano določeni fizični ali pravni osebi, ki je zanj zaprosila (ter za izdajo katerega morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji) in se na drugo pravno ali fizično osebo ne more prenesti (kar pravilno ugotavlja tudi tožnik). Že iz tega razloga ni mogoče slediti razlagi tožnika, da se je obrtno dovoljenje, izdano podjetniku posamezniku, preneslo kot pravica v okviru univerzalnega pravnega nasledstva na tožnika kot družbo z omejeno odgovornostjo, ne glede na generalno določbo 667. člena ZGD-1. Ta določba sicer omogoča podjetniku statusno preoblikovanje s prenosom podjetja med drugim na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja (kot v tem primeru) (prvi odstavek), s čimer preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s tem podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik pa vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek), vendar pa je ObrZ v tem primeru v razmerju do ZGD-1 (oziroma njegovih določb, ki se nanašajo na univerzalno pravno nasledstvo podjetnika) lex specialis. Ta namreč ureja področje pridobitve ter prenehanje obrtnega dovoljenja ter njihov vpis v obrtni register, ki ga ZGD-1 ne.

13Na drugačno razlago tudi ne more vplivati dejstvo, da je nosilec obrtnega dovoljenja A. A. (fizična oseba), saj je obrtno dovoljenje (odločba o obrtnem dovoljenju, št. z dne 168211/NK37-2-562/2017 z dne 11. 10. 2017) pridobil samostojni podjetnik posameznik A. A., s.p. in torej ne tožnik (d.o.o. - družba z omejeno odgovornostjo).

14Ob zgoraj povzetih določbah ObrZ zato tudi ni mogoče slediti ugovoru tožnika o nezakonitosti Pravilnika.

15Ta je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 9. člena in drugega odstavka 14. člena ObrZ, po presoji sodišča pa s svojimi določbami ni presegel zakonske vsebine ObrZ ali jo uredil drugače (od ObrZ). Določbe Pravilnika (drugostopenjski organ je navedel, da gre za 10. člen, vendar gre za 5. člen), ki določa obveznost vlagatelja, da v primeru spremembe podatkov le-te sporočiti v roku 15 dni zbornici, namreč na noben način ni mogoče interpretirati na način, da obrtno dovoljenje v primeru univerzalnega pravnega nasledstva preneha. Že v ObrZ je namreč določeno, kateri podatki se vpišejo v obrtno dovoljenje, in če pride do spremembe teh podatkov, je zaradi namena izdaje obrtnega dovoljenja (varovanje življenja, zdravja in premoženja ljudi ali zaradi zagotavljanja varstva okolja – drugi odstavek 2. člena ObrZ) in (posledično) vpisa fizičnih in pravnih oseb, ki opravljajo obrtno dejavnost, v obrtni register, te podatke treba ustrezno spremeniti oziroma dopolniti. Uporaba exceptio illegalis v tem primeru torej ne pride v poštev, posledično tožbeno zatrjevanje o posegu v ustavne pravice tožnika (22. in 74. člen Ustave RS) ne prepriča.

16Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in zakonit, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

17Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji, ker relevantno dejansko stanje (da je bilo obrtno dovoljenje za opravljanje dejavnosti pod št. 43.220 izdano A. A., s.p., pravnemu predniku tožnika) med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Posledično sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov.

K II. točki izreka:

18Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.