6. člen ObrZ

Iz določb ObrZ po oceni sodišča nedvomno izhaja, da je obrtno dovoljenje izdano določeni fizični ali pravni osebi, ki je zanj zaprosila (ter za izdajo katerega morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji) in se na drugo pravno ali fizično osebo ne more prenesti (kar pravilno ugotavlja tudi tožnik). Že iz tega razloga ni mogoče slediti razlagi tožnika, da se je obrtno dovoljenje, izdano podjetniku posamezniku, preneslo kot pravica v okviru univerzalnega pravnega nasledstva na tožnika kot družbo z omejeno odgovornostjo, ne glede na generalno določbo 667. člena ZGD-1. Ta določba sicer omogoča podjetniku statusno preoblikovanje s prenosom podjetja med drugim na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja (kot v tem primeru) (prvi odstavek), s čimer preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s tem podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik pa vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek), vendar pa je ObrZ v tem primeru v razmerju do ZGD-1 (oziroma njegovih določb, ki se nanašajo na univerzalno pravno nasledstvo podjetnika) lex specialis. Ta namreč ureja p

Prvostopenjski organ je v obravnavanem primeru napačno zaključil, da tožničina dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“ predstavlja obrtno dejavnost, za katero je potrebno pridobiti obrtno dovoljenje. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 5. člena ObrZ ne gre za obrtno dejavnost, če se ta opravlja v majhnem obsegu kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta.

Kdaj gre za obrtno dejavnost, opredeljuje prvi odstavek 5. člena ObrZ. Kdaj se kljub tem določbam dejavnost ne šteje za obrtno dejavnost, pa določa drugi odstavek istega člena. Če ne gre za opravljanje obrtne dejavnosti, po navedenem obrtno dovoljenje tudi s prvim odstavkom 6. člena ni predpisano kot pogoj za opravljanje te dejavnosti. Tako po drugi alineji drugega odstavka 5. člena ne gre za obrtno dejavnost, če se opravlja v majhnem obsegu, kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Po navedenem torej za majhen obseg del, ki se jih opravlja kot dopolnitev ostalim dejavnostim, obrtno dovoljenje ni potrebno, kar pomeni, da tudi ne gre za delo na črno po drugi alineji 3. člena ZPDZC-1, če samozaposlena oseba nima obrtnega dovoljenja.

Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPDZC-1 je delo na črno prepovedano. Tožnica je opravljala obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, za opravljanje katere ni pridobila obrtnega dovoljenja. Zato je to dejavnost opravljala kot delo na črno. Na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPDZC-1 je tožena stranka, ki je ugotovila, da tožnica opravlja delo na črno, tožnici tudi pravilno izrekla ukrep o prepovedi opravljanja dejavnosti na črno.

S pripojitvijo prevzete družbe k tožeči stranki je tožeča stranka nasledila tudi upravno odločbo, izdano pripojeni družbi, da ta izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje za opravljanje dejavnosti popravil in vzdrževanja cestnih vozil, brez ličenja in pranja, na podlagi katere je pripojena družba to dejavnost tudi opravljala.

Razpisna dokumentacija je nezakonita, ker med dokazili o tem, da izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti, pri gospodarskih družbah ni bilo zahtevano obrtno dovoljenje, poleg tega pa se je delala neupravičena razlika med zahtevami do samostojnih podjetnikov, kjer je bilo obrtno dovoljenje zahtevano in med zahtevami do družb, kjer obrtno dovoljenje ni bilo zahtevano.

Brez jedra.