VSL Sodba I Cpg 76/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 746,64 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, svoje pritožbene stroške pa tožena stranka nosi sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 32.445,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 10.081,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.490,20 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z obrestmi.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (oškodovanke – naročnice), s katerim je od tožene stranke (zavarovalnice) na podlagi zavarovanja odgovornosti povzročitelja škode (izvajalca - zavarovanca tožene stranke) zahtevala plačilo odškodnine v višini stroškov sanacije škode, ki je dne 21. 4. 2015 nastala ob izvedbi gradbenih del, ko je prišlo do poka vodovodne cevi. Ugotovilo je:

- da je tožeča stranka 10. 3. 2015 kot naročnica sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo A. na naslovu ... v Ljubljani z izvajalcem B. B. s. p.,

- da je 21. 4. 2015 prišlo do nastanka škodnega dogodka in sicer do poka vodovodne cevi in poškodb pločnika in cestišča,

- da škoda, ki je nastala, izvira iz izvajalčeve dejavnosti,

- da je tožeča stranka za sanacijo angažirala izvajalca, ta pa je za opravljena dela tožeči stranki izstavil obračuna z dne 3. 9. 2015 v skupni višini 1.273,19 EUR in z dne 9. 10. 2015 v skupni višini 41.254,27 EUR,

- da je izvedenec ugotovil, da je lahko vzrok za nezgodo posledica več dejavnikov oziroma spleta okoliščin, da pa ni mogoče ugotoviti konkretne napake zavarovanca, kar pa ni pravno odločilno, saj je za opredelitev „napake“ in s tem gradbene nezgode iz prve točke prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje pomembno zgolj to, da škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti (njegova odgovornost je objektivna),

- da se za gradbeno nezgodo v skladu s prvim odstavkom 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje šteje, če nastane škoda nepredvideno in neodvisno od volje izvajalca del zaradi (med drugim): 1. napake pri izvajanju del; 2. deformacije, premaknitve ali loma opreme za izvajanje del ter da se konkretni dejanski stan prilega tako prvi (gre za „napako“ pri izvajanju del, saj škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti) kot tudi drugi točki navedenega odstavka (saj je izvedenec ugotovil, da je vzrok za nastanek škode tudi premik zagatnic),

- da se Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti in Splošni pogoji za gradbeno zavarovanje uporabljajo sočasno,

- da je tožnica aktivno legitimirana za izterjavo stroškov, ki so ji nastali v zvezi z dodatnimi gradbenimi deli v zvezi s sanacijo škode, saj je imela kot naročnica na podlagi 187. člena Obligacijskega zakonika (OZ) obveznost do tretjega, to je upravljavca cest oziroma občine, da škodo na cesti in pločniku sanira, za sanacijo pa je angažirala izvajalca, lahko pa bi tudi koga drugega.

Glede pravne podlage

6Kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, je v konkretnem primeru treba ločiti pravice, ki izhajajo iz gradbenega zavarovanja ter pravice, ki izhajajo iz zavarovanja odgovornosti in pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi jasno navedla, da vtožuje plačilo škode na podlagi zavarovanja odgovornosti povzročitelja škode skladno z 965. členom Obligacijskega zakonika (OZ) zaradi nastanka gradbene nezgode po 16. členu Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje. Zato poziv sodišča prve stopnje z dne 25. 9. 2019, s katerim je tožečo stranko pozivalo k dodatni utemeljitvi svojega stališča, ali toženkini Splošni pogoji za gradbeno zavarovanje PG-gra/09-4 urejajo tako kot toženkini Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg/12-1, zavarovanje pred odgovornostjo (B. B. s. p.) in dejstvo, da tožeča stranka odgovora na poziv v naslednji pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2019 ni podala, navedenega ne spremenita niti ne vplivata na pravilnost odločitve.

7Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbe Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje in Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ko je zaključilo, da ti niso v takšnem prirejenem odnosu, da bi se uporabljali bodisi eni ali drugi, temveč se uporabljajo sočasno, kar naj bi potrjeval 23. člen Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje. V skladu s prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici in ki ima za posledico: 1. telesne poškodbe, obolenje ali smrt osebe (poškodovanje oseb) in 2. uničenje ali poškodbo (poškodovanje stvari). Na prirejen odnos Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje in Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti ne kaže zgolj določba 23. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje temveč že določba drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje, po kateri v primeru, če je posebej dogovorjeno in je obračunana dodatna premija, zavarovanje krije uničenje ali poškodbo zavarovanih stvari zaradi ene ali več naslednjih dodatnih nevarnosti: 1. poplave, visoke vode in talne vode; 2. zemeljskega plazu; 3. odgovornosti izvajalca del in 4. pogodbene odgovornosti izvajalca del v času garancije. Glede na navedeno je tudi za uveljavljanje zahtevkov iz naslova zavarovanja odgovornosti uporabljiva določba 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje, ki opredeljuje gradbeno nezgodo. Sodišče prve stopnje se je torej nanjo utemeljeno sklicevalo. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ob povedanem ni utemeljen.

8Ni torej res, kot to trdi pritožnica, da je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek na dveh povsem različnih podlagah (na podlagi gradbenega zavarovanja in na podlagi zavarovanja odgovornosti izvajalca gradbenih del), saj ga je uveljavljala na podlagi zavarovanja odgovornosti izvajalca del, pri čemer se je sklicevala na Splošne pogoje za gradbeno zavarovanje, ki jih je, kot že navedeno, treba uporabljati v povezavi s Splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti. Pritožnica sicer pravilno navaja, da je upravičenec iz gradbenega zavarovanja zavarovanec, to je izvajalec in ne naročnik oziroma investitor ter da iz premoženjskega zavarovanja ne obstaja actio directa, vendar pa navedeno glede na pravilne razloge sodišča prve stopnje o uveljavljanju tožbenega zahtevka na podlagi zavarovanja odgovornosti izvajalca gradbenih del, ni odločilno.

9Zavarovalnica je na podlagi zavarovanja odgovornosti izvajalca gradbenih del dolžna plačati odškodnino za škodo, ki je nastala tretjemu ob izvajanju gradbenih del. Kot tretje osebe se štejejo vse osebe, ki so zunaj izvajalčeve sfere.¹ Tako se na primer kot tretje osebe v skladu z določbo drugega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti ne štejejo delavci zavarovanca, če ni dogovorjeno drugače. Zmotno je zato stališče pritožnice, da predpostavke splošne civilne odgovornosti v notranjem razmerju med tožečo stranko, ki je nastopala v vlogi investitorja in naročnika gradbenih del, torej pogodbenega partnerja in zavarovancem tožene stranke kot izvajalcem niso relevantne. V kolikor je za sanacijo škode, ki je nastala tretjemu, v danem primeru upravljavcu oziroma lastniku ceste, poskrbel naročnik, ima ta iz naslova zavarovanja odgovornosti izvajalca pravico zahtevati povračilo stroškov, ki so nastali v zvezi s sanacijo, tako kot bi to lahko zahteval neposredni oškodovanec, torej oseba, kateri je izvajalec pri izvajanju gradbenih del povzročil škodo.

10Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni pravno odločilno, da tožeča stranka ni povedala, kaj konkretno naj bi izvajalec dejansko naredil narobe ter da je izvedenec v dopolnitvi mnenja navedel, da iz razpoložljive dokumentacije ni bilo mogoče ugotoviti konkretne napake zavarovanca, saj je za opredelitev napake in s tem gradbene nezgode iz 1. točke prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje pomembno zgolj to, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti. Za gradbeno nezgodo se namreč šteje, če nastane škoda nepredvideno in neodvisno od volje izvajalca del, med drugim zaradi napake pri izvajanju del (1. točka prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje) ali zaradi deformacije, premaknitve ali loma opreme za izvajanje del (2. točka prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje). Ker so v tretjem in petem odstavku 16. člena navedeni primeri, ki izključujejo kritje za izvajalčevo že v izhodišču napačno izvajanje gradnje (gradnja v nasprotju s pogodbo o gradnji, pomanjkljiva gradnja, slaba gradnja, uporaba neustreznega materiala, kršitev splošno priznanih pravil gradbene stroke, kršitev tehničnih predpisov, navodil, normativov, standardov, odločb tehnične inšpekcije itd.), pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da prav te določbe napotujejo na zaključek, da je za vzpostavitev odgovornosti po 1. (in 2.) točki prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje pomembno le to, da škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti. Stališče pritožnice, da v primeru, če izvajalec ni izvršil gradbenega dela z napako, ni razlogov za odgovornost izvajalca za nastalo škodo in torej ni podlage za uveljavljanje zahtevkov tretjih iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo, je torej zmotno. Ob povedanem tudi ni odločilno, da so bila dela izvedena v skladu z navodili nadzornika ter ukrepi, ki jih je določil geomehanik.

Glede objektivne odgovornosti

11Pritožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da naj bi brez kakršnihkoli pojasnil zaključilo, da se, ker ima izvajanje del na nepremičnini praviloma značilnosti nevarnega delovanja, odškodninska odgovornost izvajalca presoja po pravilih o (objektivni) odgovornosti za nevarno dejavnost. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da gradbena dejavnost sama po sebi še ni nevarna dejavnost, temveč je to odvisno od okoliščin konkretnega primera. Izkop gradbene jame s postavitvijo zagatnic pa je v danem primeru nedvomno delovanje s povečanim tveganjem nastanka škode, ne glede na to, da so bile zagatnice postavljene prav z namenom zaščite gradbene jame in sosednjih objektov, torej s ciljem, da se prepreči zdrs zemljišča.

12Zakaj je v danem primeru podana objektivna odgovornost izvajalca za škodo, ki je nastala pri njegovem izvajanju del, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi z razlago 1. in 2. točke prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje v povezavi z ostalimi določbami navedenega člena. Pravilno je zaključilo, da je za opredelitev "napake" in s tem gradbene nezgode iz 1. točke prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje pomembno zgolj to, da škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti, kar velja tudi za dejanski stan iz 2. točke prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje. Pri svoji oceni je upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke mag. C. C. ter dopolnitev tega mnenja, iz katerih izhaja, da je bil vzrok za nastanek nezgode splet različnih okoliščin in dejavnikov: dotrajanost vodovodnih cevi in njihovi premiki zaradi utrjevanja oziroma zgoščevanja tamponske blazine z vibracijskimi sredstvi, parkirana vozila in stroji na pločniku, povečan transport tovornih vozil, globok izkop ob samih zagatnicah, ki je privedel do večjega pomika zagatnic, in pravilno ocenilo, da je te mogoče subsumirati pod pojem gradbene nezgode, kot jo opredeljuje prvi odstavek 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da se konkretni dejanski stan prilega tako prvi kot drugi točki navedenega odstavka ter da zato v konkretnem primeru gre za gradbeno nezgodo skladno s 1. in 2. točko prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ob povedanem ni podana.

13Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je ob izkopu gradbene jame zaradi napake pri izvajanju del prišlo do premika zagatne stene, da je izvajalec ob izkopu ravnal neskrbno, saj so bili premiki zagatne stene tako veliki, da je zaradi njih prišlo do poškodb vodovoda za zagatno steno, v vlogi z dne 11. 9. 2019 pa je navedla, da je škoda nastala zaradi neskrbnega ravnanja izvajalca pri izvajanju gradbenih del, ki je očitno pri izvajanju del preobremenil površino nad vodovodno cevjo (kar je kot enega izmed razlogov za nastanek nezgode navedel tudi izvedenec), ki je posledično počila in poškodovala gradbišče (s pomikom zagatnic) in bližnjo okolico. Tožeča stranka je torej že v tožbi zatrjevala, da je do poškodb vodovoda prišlo zaradi premika zagatne stene, kar zadošča za vzpostavitev odgovornosti izvajalca po 1. točki 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti v zvezi s prvim odstavkom 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje. Natančnejšega vzroka za gradbeno nezgodo, ki se je pripetila, tožeča stranka ni mogla navesti, temveč je za to utemeljeno predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. S svojimi trditvami o preobremenitvi cestišča zaradi vozil, ki jih je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, tako ni bila prekludirana, saj je z njimi le konkretizirala svoje trditve o vzroku za nastalo nezgodo.

14Sodišče prve stopnje je torej pravilno materialnopravno zaključilo, da je v danem primeru podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo.

Glede škode

15Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo, da v predmetni pravdi ne gre za vprašanje splošne civilne odgovornosti, pač pa za razmerje med naročnikom in izvajalcem del, katerih obveznosti so določene v gradbeni pogodbi in da se v tem razmerju ne ugotavlja splošna civilna deliktna odgovornost, pač pa pravice in obveznosti strank po dogovorjeni pogodbi, ker da je tožnik navajal, da je šlo za dodatna gradbena dela. Pritožnica namreč ne upošteva, da je tožeča stranka trdila, da so bila dodatna gradbena dela potrebna v zvezi s sanacijo škode, ki je nastala pri izvajanju del po gradbeni pogodbi na cestišču in pločniku.

16Ni res, kot to trdi pritožnica, da tožeča stranka v svojih vlogah ni podala nobenih trditev, da je bil med tožečo stranko (naročnico) in izvajalcem (zavarovancem tožene stranke) izrecen dogovor, da škodo odpravi B. B. s. p. (torej izvajalec sam), ampak da je šlo za dodatna gradbena dela ter da je glede obstoja škode povedal šele B. B. na pričanju. Tožeča stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi navedla, da so bila zaradi škode, ki je nastala ob vdoru vode iz počene vodovodne cevi, potrebna tudi dodatna gradbena dela, ki jih je izvedel in tožeči stranki obračunal zavarovanec z obračunom z dne 9. 10. 2015 ter da iz navedenega obračuna jasno izhajajo vsa dodatna dela, ki so bila potrebna za sanacijo škodnega dogodka z dne 21. 4. 2015 in ki jih je „za tožnico“ opravil zavarovanec tožene stranke. Trdila torej je, da je zavarovanec tožene stranke po naročilu tožeče stranke opravil dodatna gradbena dela, ki so bila potrebna zaradi odprave škode, ki je nastala ob njegovem izvajanju gradbenih del za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje torej ni odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke in ni storilo kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita pritožnica. Pritožnica ob povedanem tudi neutemeljeno navaja, da bi tožeča stranka morala, če bi menila, da je povzročitelj škode izvajalec del, stroškom dodatnih del v končnem obračunu oporekati, ker da če je za škodo odgovoren izvajalec, jih ni dolžna plačati.

17Ker naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del, morata skrbeti tudi za to, da bi bile škodne posledice čim manjše. Poleg tega mora zavarovanec v skladu z določbo prvega odstavka 950. člena OZ, če zavarovalni primer nastane, ukreniti vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodljive posledice. Naročnik in izvajalec del na nepremičnini sta dolžna že v skladu s splošnim načelom o dolžnosti preprečevanja in zmanjševanja škode poskrbeti za to, da škoda ne bi bila še večja. To pa je bilo v danem primeru mogoče le z deli, ki jih je po naročilu tožeče stranke opravil zavarovanec tožene stranke.

18V okoliščinah danega primera ni bilo mogoče pričakovati, da bi za sanacijo škode poskrbela upravljavec oziroma lastnik ceste in pločnika, torej neposredni oškodovanci. Ker je sanacijo povsem upravičeno naročila tožeča stranka kot naročnica gradbenih del, pri izvajanju katerih je prišlo do nezgode, v zvezi s tem pa ji je nastala obveznost plačila stroškov sanacije, plačilo teh utemeljeno zahteva od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel izvajalec sklenjeno polico o zavarovanju odgovornosti.

19Ob povedanem se ni mogoče strinjati s pritožnico, da tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve škode od zavarovalnice, češ da škoda ni nastala njej, temveč je nastala izvajalcu. Sodišče prve stopnje ni mimo trditvene podlage tožeče stranke utemeljilo svojega prepričanja, zakaj je škoda njena in da miselni preizkus pokaže, da bi tožeča stranka lahko zahtevala, da B. B. s. p. (izvajalec), izpolni njuno gradbeno pogodbo, sama pa bi za sanacijo škodnega dogodka angažirala nekoga tretjega, plačilo, ki bi ga bila dolžna temu tretjemu, pa je natanko tista škoda, ki jo je v zadevnem primeru dejansko B. B. s. p. odpravil. Tožeča stranka je namreč trdila, da so bila zaradi škode, ki je nastala ob vdoru vode iz počene vodovodne cevi, potrebna tudi dodatna gradbena dela, ki jih je izvedel in tožeči stranki obračunal zavarovanec tožene stranke (B. B. s. p.) z obračunom z dne 9. 10. 2015, iz katerega jasno izhajajo vsa dodatna dela, ki so bila potrebna za sanacijo škodnega dogodka z dne 21. 4. 2015 in ki jih je za tožečo stranko opravil zavarovanec tožene stranke. Navedla je, da tožeče stranke stroški sanacije ne bi bremenili, če ne bi prišlo do škodnega dogodka dne 21. 4. 2015. Da je škoda tožeči stranki zaradi škodnega dogodka dejansko nastala, pa je tožeča stranka izkazala z obračunoma z dne 3. 9. 2015 in 9. 10. 2015 (prva pripravljalna vloga z dne 13. 8. 2019). Na podlagi takšnih trditev je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je škoda tožničina, ne glede na to, da je za njeno sanacijo angažirala izvajalca, saj je bila zaradi te z njegove strani obremenjena z obveznostjo plačila stroškov sanacije. Z zgoraj navedenim miselnim preizkusom v opombi 11 sodbe je sodišče prve stopnje zgolj dodatno utemeljilo svojo oceno, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke za izterjavo stroškov, ki so bili potrebni za sanacijo nastale škode.

20Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Škoda v najširšem pomenu je vsak negativen poseg v pravno sfero drugega. Pravna sfera vsakega pravnega subjekta pa je začrtana s pravicami, katerih imetnik je ta subjekt. Zato je škoda v najširšem pomenu vsaka kršitev pravice drugega.² Pravno priznana škoda pa je samo tista škoda (tisti negativen poseg v pravno sfero drugega - kršitev pravice drugega), za katero pravo (zakon) kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost (obveznost odgovorne osebe povrniti škodo).

21Zmotno je stališče pritožnice, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je izvajalcu dodatna dela tudi plačala,³ in sicer z ustreznimi pisnimi dokazili. Z obračunom z dne 9. 10. 2015 v višini 41.254,27 EUR je namreč nastala obveznost tožeče stranke za plačilo del, obračunanih s tem obračunom. Z vzpostavitvijo obveznosti se je čista knjigovodska vrednost premoženja (sredstev) družbe zmanjšala. Ta je namreč enaka razliki med knjigovodsko vrednostjo premoženja (sredstev) družbe in knjigovodsko višino obveznosti družbe.⁴ In ker je bila škoda, ki je nastala pri izvajanju del zavarovanca tožene stranke po naročilu tožeče stranke že sanirana, kar je ugotovil tudi izvedenec, tožeča stranka pa je bila obremenjena z obveznostjo plačila stroškov sanacije po obračunu z dne 9. 10. 2015, ta od tožene stranke na podlagi zavarovanja odgovornosti njenega zavarovanca lahko upravičeno zahteva plačilo teh stroškov.

22Zaključek sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni pravno odločilno, ali je tožeča stranka izvajalca za opravljena dela že plačala, se v okoliščinah danega primera izkaže kot materialnopravno pravilen.

23Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka kot naročnica na podlagi 187. člena OZ obveznost do tretjega, to je do upravljavca ceste oziroma občine, da škodo na cesti in pločniku sanira, predstavlja uporabo materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje in ne prekoračitve trditvene podlage tožeče stranke. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Ali je občina ali upravljavec ceste izdal tožeči stranki kakršenkoli račun za popravilo ceste, ni odločilno, saj je popravilo naročila tožeča stranka.

Glede vzročne zveze

24Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je izvedenec zapisal, da je vzrok za nezgodo dne 21. 4. 2015 „lahko“ posledica več dejavnikov oziroma spleta okoliščin, kar naj bi pomenilo, da sodišče ni zadostilo ustreznemu dokaznemu standardu, torej zadostni stopnji pretežne verjetnosti, da je do poka cevi prišlo zaradi izvajalčevih del ter da ugotovitev izvedenca, da je „lahko“, pač ne zadošča. Izvedenec je namreč ugotovil, kar je sprejelo in povzelo sodišče prve stopnje v točkah 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je lahko vzrok za nezgodo 21. 4. 2019 posledica več dejavnikov oziroma spleta okoliščin. Pojasnil je: - da če bi cevi ostale povsem na miru, najverjetneje do poka ne bi prišlo, - da lahko pride do določenih premikov tudi na mestu vodovodnih cevi, ki potekajo ob notranjem robu pločnika (kot kažejo na ogledu vidne vodovodne kape), ker je bilo v času gradnje treba utrjevati oziroma zgoščevati tamponsko blazino z vibracijskimi sredstvi (ki povzročajo vibracije tudi na okolico), ker se na pločniku velikokrat (nepravilno) parkira tovorna vozila in stroje, ker se je povečal transport tovornih vozil ter ker so se pri izkopu izvajale poglobitve, - da iz lista gradbenega dnevnika št. 37 za 1. 4. 2019 izhaja poglobitev za 55 cm, zaradi česar je najverjetneje prišlo do večjih obremenitev na zagatnice (če je bila poglobitev na območju zagatne stene), kar je pomenilo dodatne pomike zagatnic, - da je bil na mestu nezgode oziroma na mestu večjega pomika zagatnic na dan nezgode izveden tudi izredno globok izkop ob samih zagatnicah, kar je prav tako lahko prispevalo k nezgodi, - da že minimalna razrahljanost zemljine okoli cevi lahko ob njihovi dotrajanosti povzroči pok in izliv vode ter da to povzroči povečanje hidrostatičnega tlaka na zagatnice in posledično njihove povečane pomike. Na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca pa je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je do poka cevi prišlo zaradi izvajalčevih del (utrjevanje oziroma zgoščevanje tamponske blazine z vibracijskimi sredstvi; nepravilno parkiranje tovornih vozil in strojev; povečanje transporta tovornih vozil; izvajanje poglobitev ob izkopu; izredno globok izkop ob samih zagatnicah). Besedo „lahko“ je izvedenec uporabil, ker ni mogel zanesljivo ugotoviti, kateri od ugotovljenih dejavnikov je bil vzrok za nezgodo (eden, dva ali več), in ne, kot si to razlaga pritožnica, da izvedenec dopušča možnost, da ti niso bili vzrok za nastalo nezgodo.

25Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, zakaj je pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, zakaj v danem primeru glede na določbe Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti in Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje ni odločilno, da izvedenec ni mogel ugotoviti konkretne napake zavarovanca.⁵ Navedene splošne pogoje je pravilno razlagalo, zato očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Glede na zgoraj omenjeno določbo prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti v zvezi s prvim odstavkom 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da zaradi spleta okoliščin oziroma neugotovljivih vzrokov (te je izvedenec ugotovil) nastalo škodo nosi naročnik sam, ker da je škodni dogodek posledica investicije in ne napačnega oziroma protipravnega dela zavarovanca tožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vzrok za nezgodo izvira iz dejavnosti zavarovanca, v danem primeru zadošča za vzpostavitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti. Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka prepričljivo izkazala, da škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti. Vzročna zveza (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) med ravnanjem izvajalca in nastalo škodo je torej podana.

Glede zavarovalnega jamstva po zavarovalni pogodbi

26Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki zaradi izvajanja del zavarovanca tožene stranke nastala škoda, da obstaja vzročna zveza med izvajanjem del in nastalo škodo ter da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti. Ugotovilo je, da je podano zavarovalno jamstvo tožene stranke po Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti v zvezi s Splošnimi pogoji za gradbeno zavarovanje in zavarovalno polico. Očitek sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke ob povedanem ni utemeljen. Tožeča stranka pa je glede teh predpostavk podala tudi zadostne trditve.

27Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožnico, ko pravi, da je tožeča stranka ravnala neskrbno, ker naj bi poravnala dolg, čeprav ga ni bila dolžna. Nasprotno, tožeča stranka je ravnala skrbno, v smeri preprečevanja nadaljnje škode, s tem, ko je zavarovancu tožene stranke naročila sanacijo pločnika in cestišča. Ker jo je ta obremenil za stroške popravila, ji je s tem nastala obveznost, ki se odraža v zmanjšanju njenih sredstev oziroma premoženja.

28Ker tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na zavarovanju odgovornosti zavarovanca tožene stranke, niso relevantne pritožbene trditve, da je aktivno legitimiran za vložitev tožbe iz gradbenega zavarovanja zavarovanec tožene stranke in ne tožeča stranka.

29Sodišče prve stopnje ni presojalo zgolj, ali obstoji v konkretnem primeru gradbena nezgoda po 16. členu Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje, temveč je presojalo to v povezavi s 1. členom Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti in pri tem pravilno razlagalo pojem „gradbene nezgode“, kot jo določajo Splošni pogoji za gradbeno zavarovanje. Skladno s prvim odstavkom 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje se za gradbeno nezgodo šteje, če nastane škoda nepredvideno in neodvisno od volje izvajalca del, kar je bilo v danem primeru tudi ugotovljeno, vendar ne le zaradi napake pri izvajanju del, kot to navaja pritožnica, temveč tudi zaradi premaknitve opreme za izvajanje del.

30Razlaga sodišča prve stopnje, da je za opredelitev „napake“ in s tem gradbene nezgode iz 1. točke prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje pomembno zgolj to, da škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti, ni arbitrarna in samosvoja, kot to navaja pritožnica. Sodišče je do takšnega zaključka prišlo upoštevaje vse okoliščine danega primera ter določbe Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti in Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje, ki jih je tudi pravilno razlagalo.

31Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da tretji in peti odstavek 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje ne izključujeta vseh kritij za izvajalčevo že v izhodišču napačno izvajanje gradnje (točka 30 sodbe). Določbi tretjega in petega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje, v katerih je navedeno, v primeru katerih kršitev izvajanja gradnje se ne šteje, da je nastala gradbena nezgoda, sta sodišče prve stopnje le utrdili v prepričanju, da je za opredelitev napake pri izvajanju del in s tem gradbene nezgode iz 1. točke prvega odstavka 16. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje pomembno zgolj to, da škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti. Iz zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi bil namen splošnih pogojev, da je krita vsaka škoda, ki nastane v zvezi z izvajanjem gradbenih del, kot to zmotno navaja pritožnica.

32Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da so trditve tožeče stranke glede relevantnih dejstev ustrezne in zadostne. Zato ni odločilno in tudi ni res, kar trdi pritožnica, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da so trditve tožeče stranke, vključno z zatrjevanimi napakami pri izvajanju del, nekonsistentne in pomanjkljive.

33Pritožnica trdi, da tožeča stranka ni podala nobenih pravočasnih trditev, da je za nastanek gradbene nezgode podan samostojen vzrok, torej premik zagatnic, temveč je trdila, da je „ob izkopu gradbene jame zaradi napake pri izvajanju del prišlo do premika zagatne stene, zaradi česar naj bi počila vodovodna cev, zaradi česar naj bi ob vdoru vode prišlo do poškodbe cestišča.“ Tožeča stranka naj bi torej zatrjevala, da je „zaradi napake pri izvajanju del prišlo do premika zagatne stene.“ Sodišču prve stopnje očita, da je v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prekoračilo trditveno podlago, ko je navedlo, da se konkretni dejanski stan prilega tudi 2. točki prvega odstavka Splošnih pogojev, ker da tožeča stranka ni podala nobenih pravočasnih trditev, da je za nastanek gradbene nezgode podan samostojen vzrok, torej premik zagatnic. Tožeča stranka je res sprva trdila, da je „zaradi napake“ pri izvajanju del prišlo do premika zagatne stene. Trdila je, da je izvajalec, zavarovanec tožene stranke, 21. 4. 2015 tožeči stranki povzročil škodo in sicer naj bi ob izkopu gradbene jame zaradi napake pri izvajanju del prišlo do premika zagatne stene, zaradi česar naj bi počila vodovodna cev, zaradi česar naj bi ob vdoru vode prišlo do poškodb cestišča. S tem je v zadostni meri opredelila dejstveni substrat nastanka zavarovalnega primera. Njene nadaljnje trditve, podane po prvem naroku za glavno obravnavo in po izdelavi izvedenskega mnenja, pa predstavljajo, kot je bilo že navedeno, zgolj konkretizacijo prvotnih trditev. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ni utemeljen.

34Navedbe pritožnice, da je kritje po Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti izključeno, ker naj bi pri izvajanju del prišlo do vibracij in naj bi te vibracije povzročile škodo, niso odločilne, glede na to, da so bile vibracije le eden izmed možnih vzrokov za nastalo nezgodo.

35V skladu z določbami Uredbe o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena je cesta res gradbeni inženirski objekt (točka 211 klasifikacije). Vendar pa navedeno niti ni odločilno, glede na to, da polica iz zavarovalnega jamstva izključuje le predvidljive škode, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da v danem primeru škoda ni bila predvidljiva (točka 48 obrazložitve).

36Glede na zgoraj navedeno tudi ni odločilno, kar poudarja pritožnica, da so bili gradbeni posegi izvedeni v skladu z gradbeno pogodbo in navodili investitorja ter njegovega nadzornika, ki na samo izvedbo nista imela pripomb.

37Pritožbeni razlogi se ob povedanem izkažejo kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je materialno pravo sodišče prve stopnje pravilno uporabilo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

38Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

39Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 746,64 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 600,00 EUR, materialne stroške v znesku 12,00 EUR in 22 % DDV v višini 134,64 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.

¹ Tako Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1073.
² Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 756.
³ Kar je tožeča stranka sicer tudi trdila in predložila izpis iz TRR za leti 2015 in 2016, iz katerega naj bi bila razvidna vsa plačila tožeče stranke zavarovancu v skupnem znesku 318.648,69 EUR, med temi naj bi bila tudi poravnava zneskov iz obračunov z dne 3. 9. 2015 in 9. 10. 2015. Navedla je, da je z zavarovancem tožene stranke že dolgo časa v poslovnem odnosu in med njima poteka cela vrsta poslov ter tako tudi poravnava njunih medsebojnih obveznosti poteka na različne načine (med drugim s kompenzacijami, asignacijami itd.). Trdila je, da so bili posledično tudi zneski iz obračunov z dne 3. 9. 2015 in 9. 10. 2015 poplačani v različni dinamiki in na različne načine, bili pa so poplačani v letih 2015 in 2016.
⁴ Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 354.
⁵ Ugotovil pa je, da je eden od možnih vzrokov lahko tudi nepravilno parkiranje tovornih vozil in strojev.