VSL Sodba I Cp 864/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in drugotožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka). Razsodilo je: da sta prvotožena (prvi toženec) in drugotožena stranka (drugi toženec) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku petnajst dni nerazdelno plačati zneska 1.602,37 EUR in 96,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2018 do plačila (II. točka izreka); da je prvi toženec dolžan v roku petnajst dni plačati tožnici zneska 3.305,50 EUR in 667,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2018 do plačila, ter plačati zneska 387,76 EUR in 84,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2018 do plačila, na poseben račun rezervnega sklada (III. in IV. točka izreka); da je drugi toženec dolžan tožnici plačati zneska 1.073,80 EUR in 129,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2018 do plačila, na poseben račun rezervnega sklada (V. točka izreka). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (VII. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo odločitve tako, da sodišče zahtevek tožnice zoper njega v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno, da sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede sodbe vztraja, da so vse terjatve tožnice do drugega toženca zastarale. Sodišče nima prav, ko obravnava terjatve iz naslova vplačil v rezervni sklad drugače od ostalih terjatev tožnice kot upravnika in jim pripisuje triletni zastaralni rok. Tudi te terjatve je namreč tožencema obračunaval upravnik in spadajo v kategorijo 6. točke 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Vse terjatve, ki so zapadle več kot eno leto pred vložitvijo predloga za izvršbo, so zastarale. Sodišče prve stopnje je glede ugovora zastaranja napačno uporabilo materialno pravo.

Glede odločitve o stroških postopka (sklepa) drugi toženec opozarja, da je tožnica proti njemu uspela zgolj s 5 % zneska, ki ga je od njega zahtevala, zato je odločitev o porazdelitvi stroškov na način, da vsaka stranka nosi svoje stroške, v celoti neutemeljena. Sodišče bi moralo opraviti obračun glede na procentualni uspeh in večino stroškov naložiti tožnici, saj ne gre za odškodnino, kjer bi se lahko presojal uspeh po temelju in po višini.

Poleg tega drugi toženec opozarja, da mu je bil s sklepom z dne 23. 7. 2021 postavljen začasni zastopnik, peti odstavek 82. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa jasno določa, da stroške za postavitev začasnega zastopnika založi tožeča stranka. Začasni zastopnik plačilo za svoje delo dobi v vsakem primeru. Vnaprej mora stroške za njegovo plačilo kriti stranka, ki ga je predlagala. Stroški se krijejo iz založenega predujma in so del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom . O stroških začasne zastopnice zato ne more biti odločeno po uspehu in bi sodišče moralo odmeriti njene stroške, ki so bili priglašeni ter odrediti plačilo iz založenega predujma. Izdati bi torej moralo sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika, sodišče pa o tem ni odločilo. Kršilo je procesna pravila določena v 82., 151. in 152. členu ZPP, zato je sodba obremenjena z bistveno procesno kršitvijo določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma sklepa o stroških.

2Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se drugi toženec pritožuje zoper ugodilni del sodbe, v delu, ki se nanaša nanj, vključno s sklepom o stroških postopka. Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe, se ne pritožuje.

5Pritožbene navedbe, s katerimi drugi toženec vztraja pri trditvah, da so vse terjatve tožnice do njega zastarale, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je glede ugovora zastaranja terjatev zoper drugega toženca pravilne razloge navedlo v 38. do 44. točki obrazložitve in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Glede ugotovitev sodišča, da je glede terjatev iz naslova upravljanja in vzdrževanja, ki zastarajo v enoletnem roku, tožnik upravičen zahtevati izpolnitev vseh terjatev, ki so nastale v letu 2017, drugi toženec konkretnih pritožbenih navedb ne podaja. Ob upoštevanju 355. in 365. člena OZ zato sodišče druge stopnje ugotavlja le, da je ob ugotovitvah sodišča prve stopnje glede teh terjatev: da je zastaranje vseh terjatev (dospelih) v letu 2017 začelo teči s 1. 1. 2018, enoletni zastaralni rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo predloga za izvršbo dne 18. 12. 2018 (s katerim se je začel ta postopek), pa bi pretekel 1. 1. 2019, pravilen zaključek, da te terjatve niso zastarale.

6Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso zastarale terjatve iz naslova plačil v rezervni sklad. Navedlo je, da te terjatve zastarajo v triletnem roku, ki je določen za zastaranje občasnih terjatev (347. člen OZ) in je tožnik upravičen zahtevati izpolnitev vseh terjatev iz tega naslova, ki so dospele v plačilo od 17. 12. 2015 naprej (glede na datum vložitve predloga za izvršbo), ker je zastaranje teh začelo teči naslednji dan po dnevu, ko je upnik lahko zahteval izpolnitev. Drugi toženec neutemeljeno vztraja pri trditvah, da tudi te terjatve zastarajo v enoletnem zastaralnem roku in spadajo v kategorijo 6. točke 355. člena OZ, po kateri v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Uporabo te določbe utemeljuje s trditvijo, da je te terjatve tožencema obračunaval upravnik. Njegove navedbe niso utemeljene, pravilne razloge glede zastaranja teh terjatev pa je sodišče prve stopnje navedlo v 29. točki obrazložitve. Terjatve iz 355. člena OZ so namreč naštete izčrpno in enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive terjatve. Sodna praksa tako zastopa stališče, da obveznost plačila v rezervni sklad zastara v triletnem roku, ki je določen za zastaranje občasnih terjatev.¹ Ne gre namreč za terjatev upravnika, temveč etažnih lastnikov (sredstva rezervnega sklada), o čemer je sodišče prve stopnje razloge navedlo v 50. točki obrazložitve, plačilo pa je bilo zahtevano v korist posebnega računa rezervnega sklada.

7Drugi toženec utemeljeno navaja, da začasni zastopnik plačilo za svoje delo dobi v vsakem primeru. Vnaprej mora stroške za njegovo plačilo založiti tožeča stranka (82. člen ZPP). Ti stroški pa postanejo del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP).² Začasna zastopnica je stroške priglasila, sodišče pa pred odločitvijo o pravdnih stroških o njih ni odločilo.

8Ne glede na navedeno pa kršitev pravil postopka, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, ko ni odločilo o stroških začasne zastopnice, preden je odločilo o pravdnih stroških, ni v škodo drugemu tožencu, ki se pritožuje. Drugi toženec namreč stroškov ni priglasil in mu ti tudi niso nastali, zato je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje lahko le v škodo tožnice, ki pa se (tudi) zoper stroškovno odločitev ni pritožila. Če bi sodišče opravilo obračun glede na procentualni uspeh pravdnih strank, bi namreč, glede na to, da drugi toženec ni imel stroškov, ta moral povrniti stroške tožnici glede na njen dosežen uspeh.

9Glede na navedeno torej pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe³ tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10Drugi toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožnica, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP ter na 154. in 155. členu ZPP.

¹ Glej npr. sklep VSL II Cp 1269/2014.
² Glej sklep VSL II Cp 1854/2017.
³ Tudi stroškovna odločitev je del sodbe.