UPRS Sodba I U 1957/2020-77

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje povedal, da so se njegove težave začele konec leta 2013. Takrat naj bi k njemu pristopil nek oborožen kriminalec, nameril vanj pištolo in mu odtujil avto. Po prijavi tatvine je prišla policija in evidentirala kaznivo dejanje. Čez nekaj dni je sam odšel na policijo in tam dobil odgovor, da o tem nima več kaj spraševati. Tistega, ki je vanj nameril pištolo, pa niso zaprli. Takrat, ko je bil na policijski postaji glede tatvine avtomobila, je po telefonu dobil grožnjo, naj se ne vpleta v te stvari. Nadalje je tudi navedel, da ga je ugrabila neka mafija za 24 ur in ga prisilila, da je vse svoje premoženje prepisal na njih. Čez tri mesece je k njemu prišla neka tretja mafija in mu vzela stvari iz objekta in dokumentacijo. Varnostniki so takrat poklicali policijo, ki je prišla na kraj dogodka, vendar ni ničesar storila. Če pet ali šest mesecev je policist, ki je bil povezan z mafijo, ugrabil tožnikovega brata in zahteval od tožnika, naj v zameno za njegovo izpustitev prepiše apartmaje na ugrabiteljevo mamo, kar je tožnik tudi storil. Tožnik je zapustil Albanijo, ker se ni mogel obrniti na pomoč policije, saj je povezana z mafijo.

3V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na dveh osebnih razgovorih.

4Tožena stranka nadalje v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik sodeloval v postopku in odgovarjal na vprašanja, vendar pa je nemogoče spregledati, da je v njegovi izpovedi prišlo do določenih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Nadalje tožena stranka opisuje, zakaj po njenem mnenju tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Meni, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito izključno zaradi mednarodne tiralice Interpola, ki jo je razpisala Republika Albanija. Njegov namen je bil, da ne bi bil vrnjen v Albanijo zaradi izvršitve kazni zapora. Tudi iz dejstva, da se je potem, ko je Albanijo zapustil, ves čas vanjo prostovoljno vračal, izhaja, da pred razkritjem tiralice ni imel nobenega strahu pred potovanji v svojo državo. Tožnik vsakič drugače opisuje tako začetek svojih težav kot tudi intenziteto ter pogostost svojih težav v Albaniji. Sprva je trdil, da so se težave začele že leta 2005, kasneje konec leta 2013 in na koncu leta 2012. Bil je soočen s svojimi kontradiktornimi izjavami, vendar pa na vprašanja ni direktno odgovoril, ampak je samo izjavil, da so se njegovi problemi začeli leta 2012, prej pa naj ne bi dobival groženj, s čimer je direktno zanikal vse svoje prejšnje izjave. Če bi tožnik že od leta 2005 dobival grožnje s strani kriminalne združbe, bi to zagotovo povedal tudi na naslednjih osebnih razgovorih. Ni podal zadovoljivih pojasnil, zakaj je prišlo do tako velikega datumskega razkoraka v opisanih dogodkih. Nadalje je tožnik vsakič drugače opisoval vzroke svojega pregona in dogodke, ki naj bi se mu zgodili v Albaniji.

5Pri podaji prošnje je kot prvi dogodek omenjal odtujitev svojega avta Land Rover, ki naj bi se zgodila konec leta 2013. Ta dogodek naj bi kot prvega prijavil na policijo, kjer pa je dobil odgovor, da nima o tem kaj spraševati. Takrat, ko naj bi bil na policijski postaji, je dobil telefonski klic, v katerem so mu grozili in mu rekli, naj se ne vpleta v te stvari. Glede istega dogodka pa je na prvem osebnem razgovoru pojasnjeval, da se je dogodek zgodil v novembru 2013 oziroma novembra 2014 ter da je ta dogodek prvi, ki ga je prijavil na policijo. Takrat naj bi mu odvzeli avto in mu grozili s pištolo. Na policiji naj bi mu glavna oseba povedala, naj odide na sodišče, kjer mu bodo pojasnili, kaj se dogaja z avtom, na sodišču pa so mu rekli, naj ne sprašuje o tem avtomobilu. Na drugem osebnem razgovoru pa je za ta dogodek rekel, da se je zgodil konec leta 2014, ko naj bi mu oseba po imenu H. H. grozila s pištolo. Oba z voznikom sta dala na policijski postaji izjavo, policisti pa so mu rekli, da bodo rešili zadevo. Policija naj bi po treh dneh izsledila avto, vendar mu ga niso vrnili in ko se je šel pozanimat na tožilstvo, ga je neka oseba opozorila, naj se ne zanima več za ta avto. Ko je odšel, naj bi dobil klic od mafije, da bodo denar od avta porabili za odvetnika, ker je zadevo prijavil na policijo. V tistem času naj bi nek mafijec odšel do njegove žene in otrok ter jim grozil, naj pusti tožnik zadevo na miru. Tožnik je najprej omenjal, da je prišla policija in ga odpeljala, ko je prijavil dogodek. Na prvem osebnem razgovoru je spremenil svojo izjavo in povedal, da je sam z voznikom odšel na policijsko postajo, kjer je prijavil dogodek in dal izjavo. Dvakrat je drugače izpovedal o vlogi policije o omenjenem dogodku. Poleg tega je najprej rekel, da so mu na policijski postaji povedali, da nima o avtu več kaj spraševati, kasneje pa je svojo zgodbo spremenil in povedal, da so ga iz policije napotili na tožilstvo in naj bi mu tam rekli, da nima o avtu več kaj spraševati. Tožnik je isti dogodek opisal nekoliko drugače in ga ves čas nadgrajeval.

6Razen tega je v svoji lastnoročni izjavi napisal, da ga je mafija ugrabila za 24 ur in ga prisilila, da je vse svoje premoženje prepisal na njih. Na prvem osebnem razgovoru pa svoje ugrabitve ni niti omenil, na drugem osebnem razgovoru pa jo je omenil šele, ko ga je o tem izrecno vprašala njegova pooblaščenka. Če bi bila ta ugrabitev resnična, bi jo zagotovo navedel tako na prošnji, kot na obeh osebnih razgovorih, kajti ugrabitev zaznamuje človeka za vse življenje.

7Nadalje je tožnik kot tretji ključni dogodek omenjal izpraznitev svoje pisarne. Pri podaji prošnje je rekel, da so varnostniki poklicali policijo, ki je prišla na kraj dogodka, a ni nič storila. Na prvem osebnem razgovoru pa je svojo zgodbo glede policije povedal drugače in je dodal, da naj bi policija prišla na kraj dogodka in odpeljala varnostnika in osebo I. I. na policijsko postajo, kjer sta dala svoji izjavi. Podal je torej drugačne izjave glede reakcij policije. Enkrat je rekel, da policija ni storila nič, drugič pa je podrobno opisal reakcijo policije, kar nakazuje na to, da njegove navedbe niso konsistentne.

8Nadalje naj bi tožnik po vrnitvi v Albanijo poklical I. I., ki mu je povedal, naj se zglasi pri njegovem šefu A. A. Ko ga je tožnik srečal v letu 2016, mu je ta ukazal, da mora na njegova nečaka prepisati pisarno, lokal in še eno hišo, kar je tožnik tudi storil. Na drugem osebnem razgovoru je dogodek pojasnjeval drugače in je povedal, da se je z A. A. spoznal že leta 2012 ter da mu je ta očital sodelovanje z opozicijo. A. A. je tako moral že od leta 2012 plačevati globo vsake tri mesece v znesku 30.000,00 EUR, katero je plačeval redno do začetka leta 2016. To dejstvo je razkril šele na drugem osebnem razgovoru, prej ga ni niti omenil. Ko mu je zmanjkalo denarja, je moral milijon evrov od svojih lokalov prepisati na nečaka od A. A. Tudi ta dogodek je neprestano nadgrajeval in vsakič opisal še kakšno podrobnost več, ki je spremenila celotno zgodbo. Svoje navedbe je sproti prilagajal situaciji. Če bi se izsiljevanje dogajalo že od leta 2012, bi to zagotovo omenil že na prvem osebnem razgovoru.

9Kot četrti ključni dogodek za zapustitev izvorne države je navedel tisti, ko naj bi policist, ki naj bi bil povezan z mafijo, skupaj z drugo mafijo ugrabil tožnikovega brata in od tožnika zahteval, naj v zameno za njegovo izpustitev prepiše apartmaje na ugrabiteljevo mamo, kar je tožnik tudi storil. Na prvem osebnem razgovoru je glede tega dogodka povedal drugače. Dogodek naj bi se zgodil sredi leta 2013, se pravi dve leti prej, kot je to trdil tožnik pri podaji prošnje. Takrat je povedal, da sta en policist in kriminalec prišla k njemu v pisarno in zahtevala dva apartmaja, ki sta ju sprva nameravala plačati. Ko so šli k notarju, pa je en apartma prepisal na policistovo mamo, glede drugega pa jima je povedal pred notarjem, da bo tudi drugega prepisal, ko dobi kupnino za prvi apartma. Policist je nato izvlekel pištolo in mu zagrozil ter zahteval od njega še štiri apartmaje. Poklical je tožnikovega brata in ga dal tožniku na telefon, ta pa mu je rekel, da ga želijo neke osebe v gozdu ubiti. Na drugem osebnem razgovoru je ta dogodek datiral drugače. Zaradi groženj naj bi takrat moral prepisati pet apartmajev. Ker je bila hipoteka na apartmajih, pa tega ni nikoli uredil. Na vprašanje, da je predhodno povedal, da je prepisal šest apartmajev in ne pet, je odgovoril, da se ne spominja točno ter da z njimi več ni imel težav, saj so te osebe končale v zaporu. Omenjeni dogodek je torej različno umestil v čas in ni znal prepričljivo povedati, zakaj navaja različne datume. Če bi se prepis apartmajev zares zgodil, bi tudi zagotovo vedel, koliko apartmajev je takrat prepisal in kdaj točno se je to dogajalo.

10Nadalje je tožnik na prvem osebnem razgovoru opisal težave z osebo B. B. spomladi leta 2012, ko je ta prišel k njemu s tremi osebami in zahteval najmanj 50.000,00 EUR ali pa prepis apartmaja oziroma lokala. Razlog temu naj bi bilo krvno maščevanje družine B. in družine C. s katere članom naj bi prijateljeval tožnikov brat. Tožnik naj bi takrat prepisal lokal in apartma. Dogodka ni nikoli prijavil na policijo. Na drugem osebnem razgovoru je tožnik omenil tudi ta dogodek, vendar se ni točno spomnil, ali se je zgodil leta 2012 oziroma leta 2013. Drugič je povedal, da je prepisal lokal in hišo in ne lokala in apartmaja, kot je to povedal na prvem osebnem razgovoru. Razen tega je na prvem osebnem razgovoru rekel, da se boji krvnega maščevanja, na drugem osebnem razgovoru pa tega sploh ni omenil, ampak je rekel, da se najbolj boji A. A., ki se mu hoče osebno maščevati, zato drugim kriminalnim združbam ne bo dopustil, da se vmešavajo. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik neprestano spreminjal navedbe in dodajal osebe, zaradi katerih naj bi bil ogrožen v izvorni državi. Glede krvnega maščevanja pa tožnik nikakor ne more biti njegova žrtev, saj iz njegovega pričanja izhaja, da se je z osebo, ki je bila v krvnem maščevanju, družil tožnikov brat in ne tožnik, zato ni jasna povezava med tožnikom in krvnim maščevanjem. Zgolj prijateljevanje njegovega brata z nekom, ki je vpleten v krvno maščevanje, tožnika ne kvalificira kot potencialno žrtev krvnega maščevanja.

11Nadalje je tožnik na prvem osebnem razgovoru opisal tudi težave, ki jih je imel z D. D. leta 2012. Ta je prišel v pisarno, grozil s pištolo in zahteval od njega dva apartmaja. Tožnik je sklenil pogodbo pri notarju, vendar denarja ni nikoli dobil, dogodka ni prijavil na policijo. Na drugem osebnem razgovoru je dogodek opisal drugače in je rekel, da je imel probleme s kriminalno združbo, katere vodja je D. D. Prvič naj bi ga izsiljevali leta 2012 oziroma leta 2013, drugič leta 2015, česar v predhodnih izjavah ni omenjal. Prvič naj bi po njegovih navedbah D. D. poslal ponj svoje ljudi, takrat naj bi ga izsiljeval s pištolo, tožnik mu je rekel, da nima denarja, zato naj bi moral nanj prepisati en apartma. Leta 2015 naj bi D. D. spet prišel do njega in od njega znova zahteval drug apartma, kar je tožnik ponovno storil na enak način. D. D. naj bi dvakrat srečal po pet minut, nikoli ga ni prijavil na policijo. Dvakrat je nasprotujoče opisal kraj, kjer naj bi mu D. D. grozil, ni jasno, ali se je to zgodilo pri tožniku v pisarni, ali je D. D. po njega poslal svoje ljudi in sta se dobila v lokalu. Tožena stranka ponovno ugotavlja, da če bi se oba prepisa lastništva zares zgodila, bi ju zagotovo opisal enako in se točno spomnil podrobnosti dogodka.

12Nadalje je tožnik na prvem osebnem razgovoru opisal težave, ki naj bi jih imel v prvi polovici leta 2016 z J. J. in K. K. ter L. L., ki so izpraznili njegovo skladišče. Takrat je bil v Italiji, varnostniki so poklicali policijo, ki je prišla na kraj in se z njimi zmenila. Na drugem osebnem razgovoru pa je glede tega dogodka povedal drugače, in sicer je navedel, da sta mu vzela sanitarno opremo le J. J. in K. K. ter da so varnostniki prijavili dogodek na policijo, ki pa ni prišla na kraj dogodka. Na podlagi povedanega tožena stranka ponovno ugotavlja, da je tožnik isti dogodek opisal drugače, prvič je povedal, da so trije kriminalci izpraznili skladišče, drugič samo dva. Drugače je opisal tudi vlogo policije. Zaradi spreminjanja izjav tožena stranka tožniku ne verjame.

13Tožena stranka tudi ne verjame tožniku, da je bil prisiljen zapustiti Albanijo, ker se zaradi svojih težav ni mogel obrniti po pomoč policije, ker da je povezana z mafijo. Njegova izpovedba o vlogi policije je v enem delu ocenjena za neverodostojno, torej ni mogoče nesporno ugotoviti in zatrjevati, da mu policija pomoči ni nudila. Kasneje je celo trdil, da ni imel težav direktno s policijo, ampak z določenimi osebami. Poleg tega je tožnik v nadaljevanju povedal, da nima več pooblaščenca v Albaniji, ker so pooblaščencu po obravnavi leta 2016 grozili, naj ne prihaja na obravnavo in ga je zato prenehal zastopati. Odvetnik ga ni želel več zastopati, ker se je čutil ogroženega. Tožena stranka temu oporeka, saj je iz dokumentacije, ki jo je priložil sam tožnik, razvidno, da je takratni tožnikov odvetnik E. E. v imenu tožnika podal prošnjo za zaslišanje oseb, ki naj bi bile seznanjene s kaznivim dejanjem in dokazi. Imel je zakonitega zastopnika še oktobra 2017, ko ga je sam angažiral in ne drži njegova izjava, da ga po prvi obravnavi leta 2006 ni nihče več želel zastopati. Tudi iz sodb, ki jih je priložil sam tožnik, je evidentno, da je vsakič imel na sodišču zastopnika po uradni dolžnosti.

14Tožena stranka po presoji vseh tožnikovih navedb, podanih ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite ter na obeh osebnih razgovorih, ocenjuje, da njegovim navedbam glede dogodkov, ki naj bi bili vzrok za njegov odhod iz Albanije, zaradi neprepričljivo in nedosledno opisanih okoliščin ni mogoče verjeti. Tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti.

15Tožena stranka meni, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zaradi razpisane tiralice Interpola in njegove morebitne izročitve pristojnim organom Albanije zaradi storitve kaznivih dejanj. Tožnik je predložil zelo obširno dokumentacijo in tudi sodbe, iz katerih je razvidno, da so bili podani vsi znaki kaznivih dejanj, ki jih je storil tožnik v Albaniji. Ni pa naloga pristojnega organa, da v postopku priznanja mednarodne zaščite opravlja podrobne revizije sodb v primerih, ko tožniki uveljavljajo, da so po krivem obsojeni. Tožena stranka meni, da so Sodišče v pravosodnem okrožju Tirana, Okrožno sodišče v Tirani in Prvostopenjsko sodišče v Tirani zelo podrobno in argumentirano pojasnila, zakaj so dejanja, ki jih je storil tožnik, kazniva dejanja in k temu nima tožena stranka ničesar za dodati.

16Tožena stranka je tudi presojala skladnost izjav tožnika z aktualno dostopnimi informacijami o izvorni državi. Iz proučenih informacij izhaja, da je Albanija na seznamu varnih izvornih držav. Je demokratična republika in je članica Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, pridružila se je NATU in je od junija 2014 postala kandidatka za vstop v EU. Leta 2016 je prejela priporočila Evropske komisije za začetek pristopnih pogajanj EU. Razen tega je v fazi boja proti korupciji. Napredek je predvsem dober zaradi sprejetja novega Akcijskega načrta 2018/2020. Med konkretne rezultate v boju proti korupciji spada postopek preverjanja, po katerem so iz službe odpustili veliko visokih sodnikov, tudi na ravni Ustavnega in Visokega sodišča. Ustanovitev visokega tožilskega sveta je omogočila ustanovitev specializiranih organov proti korupciji. Stanje v albanskih zaporih je srednje zadovoljivo – izboljšave so potrebne pri realizaciji materialnega stanja in pri zdravstveni oskrbi, ni pa bilo pritožb o telesnem trpinčenju zapornikov s strani zaposlenih v zaporih. Večina zapornikov je to stanje celo ocenila kot pozitivno. Tožena stranka je proučila tudi spletne članke o A. A., iz katerih izhaja, da je bil omenjeni večkrat spoznan za krivega za vrsto kriminalnih dejanj. Bil je večkrat zaprt in nikakor ni, kot poskuša prikazati tožnik, nedotakljiva oseba v Albaniji ter povezan z najvišjim vrhom politike. Priložena dokazila in informacije izkazujejo, da bi bila država tožniku sposobna nuditi ustrezno zaščito. Pri tožniku ne gre za individualno ogroženost oziroma preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni skupini oziroma zaradi njegovega političnega prepričanja, ampak za izmikanje prestajanju zaporne kazni. Tožena stranka je prejela tudi komentar tožnikovih pooblaščencev glede na informacije o izvorni državi. Meni, da so te informacije (od leta 2005 do 2015) zelo zastarele, saj je od njihovega nastanka minilo že precej časa. Tožena stranka pa je pridobila več aktualnejših in novejših informacij. Na podlagi proučenih informacij je tožena stranka ugotovila, da so varnostne razmere v albanskih zaporih stabilne in da je poskrbljeno za zdravstveno oskrbo zaprtih oseb.

17V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik je izjavil, da se v Albaniji boji A. A. Tožena stranka meni, da se lahko zateče po pomoč k pristojnim organom v Albaniji, če bi bil ogrožen od navedene osebe, saj je ta stari znanec policije in je bil že večkrat obsojen. Tožena stranka tudi meni, da tožniku ne grozi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Povedal je še, da je sladkorni bolnik in da ima povečan krvni pritisk. Dodatno je tudi povedal, da ima težave z nespečnostjo in duševnim zdravjem. Tožena stranka je preučila ustreznost zdravstvene oskrbe v zaporu v Republiki Albaniji in obstoj konkretnega tveganja, da bi bil podvržen nehumanemu ravnanju. Po preučitvi mednarodnega poročila Sveta Evrope – Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja z dne 17. 9. 2019 je ugotovila, da v albanskih zaporih ni zabeležen noben primer telesnega trpinčenja zapornikov in da večina zapornikov ocenjuje pozitivno ravnanje zaposlenih do njih. Splošno stanje v zaporih so ocenili kot srednje zadovoljivo. Iz navedenega izhaja, da je zdravstvena oskrba v albanskih zaporih urejena in da bo tožnik v primeru prestajanja kazni zapora v Albaniji deležen ustreznega zdravljenja ter oskrbe. Tožnik pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Albaniji in mu torej ne grozi resna škoda na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

18Tožnik v tožbi navaja, da je odločba nezakonita že zaradi tega, ker izrek ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko prostovoljno zapustil Slovenijo. Nadalje tožena stranka ni upoštevala listin, ki jih je tožnik v upravnem postopku vložil preko svojega pooblaščenca z vlogo z dne 5. 12. 2019. Republika Albanija je sicer v Odloku o določitvi seznama varnih držav določena kot varna izvorna država, vendar to še ne pomeni, da je takšna tudi za tožnika. Nadalje tožnik v tožbi zelo podrobno opisuje politične razmere v Albaniji in opisuje razloge, zakaj meni, da je v Albaniji visoka stopnja korupcije. A. A. je vodja ene od kriminalnih skupnosti v Albaniji, katerim morajo podjetniki plačevati "takse" za nemoteno poslovanje, A. A. pa je sedaj na prostosti, ker je na oblasti politična opcija, ki ji pripada, in njegova kriminalna združba sedaj pobira "takse". Takšna družbena razmerja so za tožnika nepredvidljiva in so bila razlog, da je moral zapustiti Albanijo. Nadalje tožnik navaja, da je v Republiki Albaniji še vedno prisotno krvno maščevanje. Tožena stranka je v odločbi upoštevala zgolj listinsko dokumentacijo, ki je bila predložena s strani Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC), do dokumentacije, ki jo je predložila preko Odvetniške pisarne T. pa se ni izjasnila. Tožnik zatrjuje, da ima utemeljen strah, da bo v Republiki Albaniji preganjan, saj ga že več let preganja kriminalna skupnost. Tožnik je tudi navedel utemeljen razlog, zakaj ni že prej zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku tudi ni dala možnosti, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne. Iz navedenih razlogov je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Nadalje tožnik podrobneje v tožbi opisuje, da je pri vsakem zaslišanju šlo le za bolj podrobne opise dogodkov. Tožnik je Albanijo zapustil, ker mu je grozila kriminalna skupnost, ki je povezana z državnimi organi in ki je tožnika prisilila, da je nanjo prepisal svoje imetje in ji izročil denar, ta skupnosti je tožniku tudi vzela avto in izpraznila pisarno. Treba je upoštevati, da gre za časovno oddaljene dogodke, ob katerih je bil tožnik pretresen, zato datumska usklajenost ne more biti glavni razlog za oceno neskladnosti. Tožnik je dogodke opisoval v bistvenih delih enako. Ugrabitve sprva tožnik ni omenil, ker se boji kriminalne skupnosti v Albaniji, glede vloge policije pri izpraznitvi pisarne, pa je tožnik pojasnil, da policija ob sami izpraznitvi pisarne ni ukrepala, kasneje pa je vzela izjave prisotnih. Zaradi časovne oddaljenosti sam datum dogodkov ne more biti relevanten. Tudi če je enkrat objekt imenoval apartma, drugič pa hiša, to ne predstavlja razloga, da bi bila ta izjava ocenjena kot neskladna. V zvezi s krvnim maščevanjem je tožnik večkrat pojasnil, da sta bili družini B. in C. v krvnem maščevanju ter da je brat tožnika prijateljeval z enim izmed članov teh dveh družin, zaradi česar bi bil tudi on lahko predmet krvnega maščevanja. Za ta postopek tudi niso relevantni nekateri pravdni postopki, ki jih tožena stranka opisuje v odločbi. Tožnik je status subsidiarne zaščite utemeljeval zaradi svojega zdravstvenega stanja v povezavi z ekstradicijskim postopkom. V spis je vložil obsežno zdravstveno dokumentacijo. Tožena stranka je ni upoštevala. Nadalje tožnik v tožbi podrobno opisuje, zakaj kazenske sodbe, s katerimi je bil v Albaniji obsojen, po njegovem mnenju niso bile pravilne. Po njegovem mnenju so bile te sodbe rezultat nepoštenega sodnega postopka in arbitrarnega odločanja sodišč. Poleg tega je Odbor za demokracijo, človekove pravice in delo pri Vladi Združenih držav Amerike v poročilu o človekovih pravicah v Republiki Albaniji iz leta 2017 ugotovil, da policija in pravosodni policisti v zaporih pretepajo in zlorabljajo osumljence in zapornike. Sklicuje se tudi na poročilo varuha človekovih pravic iz leta 2017. Tudi Evropska komisija je v poročilu o Republiki Albaniji leta 2015 ugotovila, da v zaporih prihaja do fizičnega nasilja nad zaporniki. Nadalje v tožbi našteva še nekatere druge vire, ki naj bi potrjevali isto. V albanskih zaporih obstaja sistemska pomanjkljivost v bivanjskih in varnostnih razmerah. Tožnik zaradi zdravstvenih težav potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo in zlasti zdravila. Glede na poročila mednarodnih organizacij pa je prepričan, da v primeru vrnitve v Republiko Albanijo v albanskih zaporih ne bo deležen zdravstvene oskrbe, ki jo glede na zdravstvene težave potrebuje. Tožnik opozarja tudi na to, da v njegovem primeru niso podani izključitveni razlogi po drugem odstavku 31. člena ZMZ-1. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu podeli status begunca, podrejeno pa, naj jo odpravi in mu podeli subsidiarno zaščito, oziroma podrejeno, naj vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

19Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v odločbi o prošnji za mednarodno zaščito ne določi roka za prostovoljno zapustitev države, saj so se z novelo Zakona o mednarodni zaščiti iz leta 2011 zaradi implementacije Direktive o vračanju v nacionalno pravo ločili postopki po Zakonu o mednarodni zaščiti in Zakonu o tujcih. Prav tako se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni upoštevala listin, ki jih je preko svojega pooblaščenca vložil tožnik v upravnem postopku. Če je določena dokazila zaradi neizkazane dokazne vrednosti zavrnila, še ne pomeni, da jih ni upoštevala. Upoštevala je komentarje tako s strani PIC-a kot Odvetniške pisarne T. Do informacij se je izčrpno opredelila na straneh 32 - 36 odločbe. Ne strinja se s tožbenim očitkom, da se ni ukvarjala z vprašanjem, ali pri tožniku velja domneva o tem, da je zanj Albanija varna država, ampak se je zgolj pavšalno sklicevala na to. Tožena stranka namreč o njegovi prošnji ni presojala v pospešenem postopku, ampak je presojala tožnikove osebne okoliščine v povezavi z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka ne sledi tožbenim navedbam o tem, da v Republiki Albaniji ogromno težavo predstavlja korupcija, ker da je ta zelo razširjena. Ponovno navaja vire, iz katerih izhaja, da tem navedbam ni mogoče slediti. Glede navedb o tožnikovem strahu, da bo v Republiki Albaniji preganjan s strani kriminalnih združb, pa tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je dogodke, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo, opisal nedosledno, kontradiktorno in neprepričljivo. Pri njem ne gre za individualno ogroženost zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini oziroma njegovega političnega prepričanja. Prav tako ni mogoče slediti njegovim navedbam, da bi lahko bil žrtev krvnega maščevanja, saj tožnik osebno ni v nikakršni povezavi s krvnim maščevanjem, ampak se le glede na njegovo pričanje njegov brat druži z osebo, ki je v krvnem maščevanju. Nadalje ponovno podrobno pojasnjuje, zakaj meni, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, ali so sodbe iz izvorne države posledica poštenega postopka, ali pa so bile v sodnem postopku izvorne države storjene hude kršitve, pa tožena stranka navaja, da njena naloga ni opravljanje podrobnejše revizije sodb v primerih, ko prosilci uveljavljajo, da so po krivem obsojeni. Že sam vpogled v sodbe, ki jih je predložil tožnik, izkazuje, da so razumljive, dobro pravno argumentirane in utemeljene. V zvezi z navedbami o slabih razmerah v albanskih zaporih pa tožena stranka navaja, da je na podlagi proučenih informacij ugotovila, da so varnostne razmere v zaporih stabilne in da je za zdravstveno oskrbo zaprtih poskrbljeno. Tožnik v tožbi tudi navaja, da si poskuša v Republiki Sloveniji urediti življenje, vendar pa so tovrstne navedbe za namen postopka mednarodne zaščite povsem nebistvene. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

20Obe stranki sta v pripravljalnih vlogah še dodatno pojasnjevali svoja stališča iz tožbe oziroma odgovora nanjo.

21Sodišče je dne 23. 8. 2021 na glavni obravnavi izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in vpogledom v upravni spis ter vse priloge spisa označene kot A1 - A96. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog, da sodišče pridobi izpiske o obisku tožnikovega odvetnika v priporu novembra 2018, saj to dejstvo med strankama ni sporno, ter dokazni predlog s poizvedbo na Ministrstvu za pravosodje glede spisa št. 56010-64/2018 o poteku komunikacije z Republiko Albanijo, zlasti o časovnici podanih prošenj s strani državnih organov Republike Slovenije ter prejetih odgovorih s strani državnih organov Republike Albanije, saj časovnica pisanj in vsebina prejetih odgovorov med strankama ni sporna. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje priče F. F., obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

K točki I izreka:

22Tožba ni utemeljena.

23ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. V drugem odstavku istega člena je določeno, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Tretji odstavek 20. člena ZMZ-1 določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona.

24Tožnik uveljavlja oba statusa, tožena stranka pa je priznanje obeh statusov zavrnila. Najprej se bo sodišče opredelilo do nekaterih tožbenih ugovorov, ki se ne nanašajo neposredno na razloge, zaradi katerih tožnik zaproša za mednarodno zaščito, nato pa bo sodišče prešlo na samo oceno tožnikovih navedb in razlogov, zaradi katerih želi v Republiki Sloveniji pridobiti mednarodno zaščito.

25Sodišče se najprej ne strinja s tožbeno navedbo, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga, ker v izreku ne vsebuje roka, v katerem bi lahko tožnik prostovoljno zapustil Slovenijo. Zaradi implementacije Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju) so se ločili postopki po Zakonu o mednarodni zaščiti in Zakonu o tujcih. Šele ko je azilni postopek končan, se začne poseben postopek vrnitve zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Direktive o vračanju namreč države članice izdajo posebno odločbo o vrnitvi. Take odločbe se lahko vzdržijo le, če zadevnega državljana tretje države na podlagi dvostranski sporazumov ali ureditev, ki veljajo na dan začetka veljavnosti te direktive, sprejme druga država članica. Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito torej konkretno za tožnika sama po sebi ne pomeni, da bo vrnjen v Albanijo ali katerokoli drugo državo, saj mora biti za kaj takega izveden poseben postopek, kot bo sodišče še dodatno pojasnilo v zaključku sodbe.

26Po presoji sodišča je tudi neutemeljena tožbena navedba, da tožena stranka ni upoštevala tožnikovih vlog v upravnem postopku z dne 2. 12. 2019 (vloga PIC) in 5. 12. 2019 (vloga pooblaščenca iz tega upravnega spora), češ da naj ne bi bili našteti na str. 13 in 14 odločbe. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na str. 35 izpodbijane odločbe navedla obe vlogi in se do njih tudi ustrezno opredelila. Tožena stranka je navedla, da je kar 10 člankov, na katere se sklicuje tožnik v vlogi z dne 2. 12. 2019, zastarelih in ne morejo biti relevantni, saj so se razmere od takrat spremenile, čemur tožnik v upravnem sporu izrecno ne nasprotuje, tožena stranka sama pa je pridobila bolj aktualne informacije. Do informacij v zvezi s krvnim maščevanjem se je tožena stranka opredelila, pri čemer glede na to, da tudi po mnenju sodišča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, krvno maščevanje ne more biti razlog za preganjanje v konkretnem primeru, dokazi o prisotnosti krvnega maščevanja niso relevantni. Tudi do navedb in dokazov glede korupcije se je tožena stranka opredelila, ko je navedla, da je bil tožnik v Albaniji pravnomočno obsojen zaradi kriminalnega početja in je zaradi tega pobegnil iz države. Navedla je, da v njegovem primeru zatrjevana korupcija v Albaniji ni imela vpliva. Nadalje je na strani 36 odločbe navedla, da je tožnikov pooblaščenec opozoril tudi na slabo zdravstveno stanje prosilca in posledično, da ob odhodu v albanski zapor ne bo deležen zdravstvene oskrbe. S tem v zvezi je tožena stranka navedla, da se lahko tožnik zdravi tudi med prestajanjem zaporne kazni oziroma tudi takrat prejema ustrezno terapijo in da je zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba v zavodu, po potrebi pa tudi pregled pri specialistih zunaj zavoda. Torej se je tožena stranka opredelila tako do vloge z dne 2. 12. 2019 kot do vloge z dne 5. 12. 2019.

27V zvezi s tožbeno navedbo, da je Republika Albanija v Odloku o določitvi seznama varnih držav določena kot varna izvorna država in da zgolj to še ne pomeni, da je tudi za tožnika varna, sodišče pojasnjuje, da tožena stranka kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje ni uporabila koncepta varne izvorne države, saj prošnje ni zavrnila v pospešenem postopku, kjer je sicer res lahko že dejstvo, da nekdo prihaja iz varne izvorne države, razlog, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Tožena stranka je prošnjo zavrnila v rednem postopku iz drugih razlogov in sicer zato, ker tožniku ni verjela, da so se mu zgodili dogodki, kot jih je opisal, pa tudi zato, ker niso bili podani razlogi preganjanja, kot so navedeni v ZMZ-1 (npr. preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja itd.). Zavrnila jo je tudi zato, ker ni ugotovila, da bi mu grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.

28Da naj tolmačenje ne bi bilo v redu, je tožnik prvič uveljavljal šele v vlogi z dne 21. 5. 2021, češ da se kosovski in albanski dialekt razlikujeta, in da je velika verjetnost, da so bile tožnikove izjave na osebnih razgovorih napačno interpretirane. Glede na to, da tožnik niti v upravnem postopku niti v sodnem postopku vse do omenjene vloge ni navedel, da bi bilo s tolmačenjem v postopku karkoli narobe, niti ni pojasnil, katere navedbe naj bi bile napačno interpretirane, pavšalno navržen ugovor v tej smeri ne more biti utemeljen.

Glede statusa begunca:

29Sodišče prehaja na oceno tožnikovih izjav oziroma njegove verodostojnosti, ki se delno prepleta tudi z oceno izpolnjevanja materialnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Oceno verodostojnosti je v izpodbijani odločbi opravila že tožena stranka, v pretežnem delu pravilno, v preostalem delu pa jo bo dopolnilo sodišče, ki je na izvedeni glavni obravnavi tudi samo zaslišalo tožnika in s tem skušalo razjasniti nekatere tožnikove premalo konkretizirane ali nekonsistentne izjave.

30Sodišče bo oceno napravilo v skladu s shemo kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU¹), ki jo je to sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in katerim je pravno relevantnost Vrhovno sodišče priznalo v sodbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014. Uporabljeni kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR o tem, kako naj bi organi in sodišča ocenjevali (ne)verodostojnost prosilcev za azil,² in Evropskega azilnega podpornega urada v publikaciji,³ ki je namenjena usposabljanju sodnikov iz držav članic EU na podlagi 6. člena Uredbe 439/2010 o ustanovitvi tega urada.⁴

31Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tega tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje,⁵ da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov,⁶ da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče,⁷ da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev⁸ in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.

32V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče (tretji kriterij ocene (ne)verodostojnosti), je tožnik navedel, da v Italiji ni imel potrebe, da bi zaprosil za mednarodno zaščito in da ni pričakoval, da bo Albanija za njim razpisala mednarodno tiralico. V izpodbijani odločbi je tožena stranka glede tega navedla, da mora prosilec za mednarodno zaščito zaprositi v prvi zanj varni državi, kar sicer ne drži, vendar pa je kljub temu z vidika utemeljenega (subjektivnega) strahu pred vrnitvijo neprepričljivo, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil ob prihodu ali tekom prebivanja v Italiji glede na to, da pravi, da je državo zapustil ravno zaradi A. A. neposredne grožnje s smrtjo,⁹ ob tem, da je vedel (kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju), da zoper njega v Albaniji potekajo (pred)kazenski postopki in da je posledično za njim lahko izdana mednarodna tiralica, ki bi pomenila njegovo prisilno vrnitev v izvorno državo. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da to ni bil niti ključni niti edini razlog, zaradi katerega je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in da ga je tožena stranka pravilno upoštevala le kot eno izmed okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki sama zase ne more imeti odločilnega vpliva na priznanje mednarodne zaščite.

33V zvezi s prvim kriterijem, s katerim se je največ ukvarjala tudi tožena stranka, sodišče najprej poudarja, da je treba razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo z materialnimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite, druge pa s postranskimi elementi, ki z njimi niso neposredno povezani. Sodišče v tem smislu pritrjuje tožbenim ugovorom, da podrobnosti o tem, ali je šlo za prodajo apartmajev ali hiš, koliko točno jih je bilo, koliko je tožnik s podjetjem zaslužil ipd. niso materialne nekonsistentnosti, saj niso kakorkoli pomembno povezane z razlogi, zaradi katerih tožnik zaproša za mednarodno zaščito. Po drugi strani pa se sodišče strinja s toženo stranko, da je v tožnikovih izjavah mogoče zaslediti več materialnih nekonsistentnosti, ki jih tožnik sploh ni ali pa vsaj ne dovolj prepričljivo pojasnil, to pa je za odločitev o tožnikovi prošnji v konkretnem primeru bistveno.

34Tako je tožnik v izjavi z dne 30. 8. 2018 navedel, da so se njegove težave začele leta 2005, pri podaji prošnje je navedel, da so se težave začele konec leta 2013 in opisal krajo avtomobila, na prvem osebnem razgovoru, da so se težave pričele spomladi leta 2012, ko ga je pričel izsiljevati B. B. (pri čemer je A. A. tožnik omenil šele kasneje v povezavi s praznjenjem pisarn leta 2015, kar naj bi naročil prav on), na kasnejšem osebnem razgovoru pa je tožnik navedel, da so se njegove težave začele leta 2012, ko ga je k sebi dal poklicati A. A. in ga obtožil financiranja svojega nasprotnika G. ter ga pričel izsiljevati. Gre za precejšnja odstopanja tako glede letnice začetka težav, zaradi katerih sedaj zaproša za mednarodno zaščito, kakor glede dogodka, ki naj bi se takrat zgodil (kraja avtomobila – izsiljevanje B. B. – izsiljevanja A. A.). Ko je bil tožnik s tem soočen, je zgolj ponovil, da so se težave začele leta 2012 in da prej ni dobival groženj.¹⁰

35V tožbi je tožnik glede nekonsistentnosti z letnicami zgolj pavšalno navajal, da gre za časovno oddaljene dogodke, ob katerih je bil pretresen, in da datumska neusklajenost ne more biti glavni razlog za oceno (ne)skladnosti njegovih izjav. Glede tega sodišče poudarja, da sama datumska razhajanja niso edini in odločujoči kriterij za presojo verodostojnosti, so pa takšna razhajanja, ker se nanašajo na bistvene okoliščine, zaradi katerih tožnik zaproša za mednarodno zaščito, za presojo utemeljenosti prošnje pomembna. Še toliko bolj, ker je tožnik ob zaslišanju na glavni obravnavi ponovno spremenil navedbe o tem, kdaj in zakaj so se začele njegove težave, saj je kar trikrat navedel, da so se njegove težave začele že pred 20 leti oziroma že leta 2000, in sicer v povezavi z A. A. (ko je bil tožnik priča umoru in dogovoru o umoru nekega ministra),¹¹ kasneje, ko je bil s tem soočen, pa je spet dvakrat izrecno navedel, da je bil preganjan od leta 2012 dalje in se skliceval na slabo prevajanje, nesporazum oziroma tiskarskega škrata.¹² Tožnik je torej po eni strani trdil, da se v Albaniji najbolj boji A. A. in da je to vsem poznan in največji kriminalec v Albaniji,¹³ po drugi strani pa tožnik ni zmogel koherentno izpovedati o tem, kdaj (ali je bilo to leta 2000, 2010, 2012 ali 2015) in na kakšen način oziroma v zvezi s katerim dogodkom (izpraznitev pisarn - očitek financiranja G. in pričetek plačevanja »taks« - priča umoru in sprejeti odločitvi, da se ubije nekega ministra) so se začele z njim povezane težave. Enako je presodila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, s čimer se sodišče strinja.

36Pomembno je tudi to, da je tožnik še po tem, ko je že pojasnjeval, da si v predhodnem postopku ni upal vsega povedati, s čimer je hotel, med drugim, opravičiti, zakaj je šele na glavni obravnavi navedel, da je bil priča umoru leta 2000, še vedno spreminjal izjave in vztrajal, da so se njegove težave začele leta 2012 in ne 2000.¹⁴ Torej strah pred izpovedovanjem¹⁵ očitno ni razlog za tožnikove nekonsistentne izjave, saj so si te sledile še na glavni obravnavi, ko je imel tožnik ponovno možnost pojasniti razhajanja in dosledno pojasniti razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito.

37Sodišče sicer ocenjuje, da bi bilo podrobnejše navajanje dejstev v kasnejših fazah postopka do določene mere razumljivo in življenjsko logično (pri podaji prošnje npr. se od prosilcev res pričakuje le kratka podaja razlogov, predvsem glede na malo postavljenih vprašanj in upravno prakso nezmožnosti pooblaščencev, da postavljajo vprašanja), vendar pri tožniku ne gre le za podrobnejše navajanje dejstev, saj je nekaj dogodkov in razlogov za preganjanje povedal šele na drugem osebnem razgovoru (ko sta za njim bila že podaja prošnje in prvi osebni razgovor), povsem nove dogodke pa je tožnik navedel še na glavni obravnavi (da je bil priča umoru in dogovoru o tem, da se bo ubilo nekega ministra), in vse to poleg vseh nekonsistentnosti, ki jih je mogoče zaslediti ob primerjavi tožnikovih izjav ob vseh zaslišanjih.

38Za oceno tožnikove verodostojnosti in nevarnosti, ki naj bi tožniku grozila v Albaniji, je pomembno razjasniti tudi tožnikov povod za zapustitev izvorne države. Tožnik je namreč (v primerjavi z ostalimi letnicami) vseskozi zelo konsistentno navajal, da je Albanijo zapustil avgusta 2016. Glede na to, da naj bi imel tožnik takrat že dolgoletne težave z različnimi kriminalnimi združbami, je pomembno, zakaj je iz države odšel ravno takrat.

39Tožnik je glede tega navajal, da naj bi mu takrat zmanjkalo denarja, zato mu je dal A. A. na voljo dve možnosti, ali zapusti državo ali pa ga bo ubil. Sodišče ocenjuje, da je nenavadno, da je bilo A. A. to dvoje očitno enakovredno, še bolj nenavadno pa je, da naj bi ga tožnik prosil, če lahko ostane v državi še dva meseca, da konča postopek ločitve od žene, s čimer naj bi se A. A. strinjal. Ravno to je sodišče na glavni obravnavi želelo razčistiti, vendar je tožnik ponovno nekoliko drugače izpovedal, saj je na vprašanje, zakaj je ravno avgusta 2016 zapustil Albanijo, odgovoril, da bi rešil življenje svojih otrok, na vprašanje, zakaj bi bilo A. A. enakovredno, ali zapusti državo ali pa ga ubije, pa tožnik sploh ni odgovoril.¹⁶ Da ga je bil A. A. pripravljen počakati še dva meseca, je tožnik pojasnil s tem, da je moral od njega dobiti še nekaj denarja in nepremičnin, kar se ne sklada z njegovo izjavo, da mu je takrat že zmanjkalo denarja, poleg tega pa je to prvič navedel šele na glavni obravnavi,¹⁷ prej pa je navajal, da ga je A. A. počakal še dva meseca zato, da bi tožnik lahko zaključil ločitveni postopek. Tožnik torej ni uspel življenjsko logično in prepričljivo pojasniti okoliščin, zakaj je državo zapustil ravno avgusta 2016, ko pa naj bi imel že več let težave z raznimi kriminalnimi združbami.

40Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi v zvezi s tem postavila na stališče, da je tožnik državo zapustil izključno zato, da bi se izognil kazenskim postopkom, tožnik pa je v izjavi z dne 5. 12. 2019 in v tožbi zatrjeval, da za tek kazenskih postopkov takrat ni vedel. Na osebnem razgovoru¹⁸ je tožnik dejal, da ni zbežal iz Albanije, da bi se izognil postopkom in da se je hotel pogovoriti s predstavniki sodne oblasti, vendar ga niso sprejeli. Na izrecno vprašanje tožene stranke, zakaj je odšel iz države avgusta 2016, če pa so se kazenski postopki pričeli junija ali julija 2016,¹⁹ je tožnik odgovoril, da če ne bi zapustil države, bi ga ubili. Ni pa izrecno zanikal, da bi odšel iz države vedoč, da proti njemu potekajo kazenski postopki. Navedeno je sodišče želelo razčistiti na glavni obravnavi, kjer je tožnik na izrecno vprašanje, ali je avgusta 2016 vedel, da zoper njega v Albaniji tečejo predkazenski postopki, odgovoril, da do takrat še niso bili sproženi nobeni postopki, ker je to nadzoroval A. A. in da je takrat od njega dobil tri (ne le dve, kot je predhodno izpovedal) opcije: ali odide iz Albanije, ali bo tam bil zaprt in se bo z vsem strinjal in se ne bo smel ukvarjati z nikakršno aktivnostjo, ali pa ga bo ubil. Na ponovljeno izrecno vprašanje, ali to pomeni, da avgusta 2016 še ni bilo sproženih nobenih postopkov, je tožnik odgovoril, da po njegovem vedenju ne oziroma o tem ni bil seznanjen, in da ko so se sprožili zoper njega postopki, je bil on v neposrednem kontaktu s tožilcem, ki je vodil zadeve. Nato je sodišče tožnika soočilo z njegovo izjavo z dne 6. 12. 2018, da so se neke obravnave na sodišču pričele že junija ali julija 2016, na kar je tožnik odgovoril, da je šlo za neke navidezne, izmišljene postopke vse z namenom, da bi ga spravili v zapor. Tožnik torej enkrat trdi, da postopki niso bili sproženi, ker jih je nadzoroval A. A., spet drugič, da mu je A. A. dal še tretjo možnost, tj., da gre v zapor (torej je vedel za nevarnost kazenskega pregona), spet tretjič pa, da so takrat že potekale obravnave na sodišču, postopek pa, da je bil navidezen in izmišljen. Tožnik je torej bodisi očitno vedel, da zoper njega že potekajo vsaj predkazenski postopki, bodisi je to lahko pričakoval (ker naj bi jih nadziral A. A.), kar pomeni, da je tožnik ob odhodu iz države že vedel, da mu grozi kazenski pregon. To nenazadnje izhaja tudi iz dokumenta - sodbe št. 1640 z dne 13. 9. 2018 (str. 5), ki se nahaja v upravnem spisu, kjer je zapisano, da je tožnik že dne 11. 5. 2015 podal določene izjave o prodanih stanovanjih policistki, ki je preiskovala obravnavano kaznivo dejanje (element zunanje (ne)konsistentnosti).

41Tožnik je torej glede povoda za odhod iz države in zakaj je bilo to ravno avgusta 2016 izredno neprepričljiv in nekonsistenten. Po eni strani trdi, da naj bi ga A. A. želel ubiti (na glavni obravnavi je najprej odgovoril nekoliko drugače, tj., da je želel rešiti svoje otroke), po drugi strani pa se je A. A. strinjal, da lahko tožnik zgolj zapusti državo in da celo zaključi postopek ločitve, ob vsem tem pa je tožnik vedel, da bo kazensko preganjan, pravkar pa se je tudi ločil. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zaključila, da je tožnik državo zapustil izključno zato, da bi se izognil kazenskemu pregonu. Čeprav se sodišču takšen zaključek ne zdi nemogoč (možna je tudi povezava z ločitvijo), se sodišču do tega niti ni potrebno opredeliti, saj ni bistveno, zakaj točno je tožnik zapustil državo avgusta 2016, bistveno je to, da tožnik ni uspel izkazati, da je državo zapustil zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma nastankom resne škode. Njegove izjave v zvezi s tem so preveč nekonsistentne in življenjsko nelogične.

42Enako je mogoče ugotoviti glede večkrat zastavljenega vprašanja tožniku, česa oziroma koga se v Albaniji boji in zakaj. Tožnik je tako navajal, da se najbolj boji krvnega maščevanja in da bi ubili njega in njegovo družino, zato da ne bi povedal, kaj se je dogajalo.²⁰ Na naslednjem osebnem razgovoru je tožnik na izrecno vprašanje, koga se boji v Albaniji, odgovoril, da se boji samo A. A.; da bo šel v zapor ali pa "pove resnico"; da bi vso krivdo moral zvaliti nase, čeprav nič ni res; da če bo lahko ostal v Sloveniji, bodo te zadeve rešili sami, njega bodo obsodili in mu naprtili vso krivico, njegova družina pa bo normalno zaživela.²¹ Na vprašanje, kaj točno želi A. A. od njega, je tožnik odgovoril, da denar. Na vprašanje, zakaj bi ga A. A. želel spraviti v zapor, je tožnik odgovoril, da zato, da ne bi povedal tega "kar ve", "da ne bi povedal resnice", da ima pri notarju vse pogodbe, ni pa dokazil, da je sprejel denar, in da se bojijo, da bi tožnik prišel v Albanijo, da bi spregovoril o vsem, kar se mu je dogajalo in da ima priče, ki vedo, kaj se mu je dogajalo. Njegovega odvetnika je A. A. dvakrat osebno klical in mu rekel, da če se tožnik vrne v Albanijo in bo šel v zapor, bo z njim vse v redu, če pa bo pričal, pa ne. Na glavni obravnavi je tožnik zopet nekoliko drugače navedel, in sicer, da mu je odvetnik med obiskom v Sloveniji dejal, da je dobil grožnjo, da če se ne bo odpovedal svojim nepremičninam, bodo ubili njega in tožnika, kasneje pa je tožnik izjavil, da ga bo ubil A. A., ker je bil naključna priča dveh umorov.²² Tožnik je tako po eni strani navajal veliko različnih dogodkov in ljudi, ki naj bi ga preganjali, po drugi strani pa, da se boji samo A. A., glede slednjega pa, da od njega hoče denar; da hoče, da se odpove svojim nepremičninam; da ga želi spraviti v zapor; da bo ubil njegove otroke; da sploh ne želi, da se tožnik v Albanijo vrne, da na sodišču ne bi povedal vsega, kar ve o prenosih lastništev na nepremičninah in pogodbah v zvezi s tem, oziroma da ga bo A. A., če se vrne v Albanijo, ne glede to, kaj bo tožnik naredil, ubil.

43Za presojo vseh navedenih razlogov je pomembno, da je tožnik glede nepremičnin in A. A. navedel, da je A. A. uspelo nepremičnine (nezakonito) dokončno prepisati nase, češ da on dela kar hoče, da gre v vsako institucijo, kjer je vse rešeno po njegovo,²³ in, da je tudi sicer najvplivnejši (kriminalec) v Albaniji, zaradi česar je izredno neprepričljivo navajanje tožnika, da A. A. želi njegove nepremičnine in da želi za vsako ceno preprečiti, da bi tožnik povedal, "kar ve" na sodišču. Ni namreč jasno, zakaj naj bi se moral tožnik "odpovedati svojim nepremičninam", ko pa je tožnik navajal, da je A. A. postal lastnik in da mu je nepremičnin zmanjkalo, in ni jasno, kako bi lahko tožnik s svojim pričanjem na sodišču kakorkoli škodoval A. A., glede na to, da tožnik trdi, da je A. A. najvplivnejši v državi, celo nad oblastjo, in da ima tolikšen vpliv, da je v vsaki instituciji vse tako rešeno, kot on hoče. Hkrati se ne skladajo navedbe tožnika, da se boji za svojo družino in da je tudi ta ogrožena, saj je na glavni obravnavi navedel, da sta njegov sin in brat odšla v Tirano in da so jima "ljudje" rekli, da če bo tožnik ostal v Sloveniji, da s tem nimajo nekih težav,²⁴ kar ne kaže na to, da bi bila kakorkoli ogrožena tudi njegova družina. Nadalje niso prepričljive tožnikove izjave, da mu A. A. grozi, ker pripada drugi politični opciji oziroma ker naj bi A. A. mislil, da podpira odvetnika njegovega rivala, saj je A. A. to vedel že najmanj od leta 2012 dalje,²⁵ pa tožnik ni navajal, da bi mu prav to dejstvo od takrat dalje kakorkoli škodovalo. Neprepričljiv je tudi povsem nov razlog za preganjanje, ki ga je tožnik prvič omenil na glavni obravnavi, tj., da je bil že pred 20 leti priča umoru, povezanim z A. A., in dogovoru o tem, da bodo ubili nekega ministra, saj je od tega preteklo že 20 let, tožnik pa ni navajal, da bi bil v vmesnih 20 letih, ko je imel stik z A. A., zaradi tega kakorkoli ogrožen.

44Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izrazito nekonsistenten in neprepričljiv glede tega, kaj točno mu ob vrnitvi v izvorni državi grozi in zakaj, saj svoje izjave nenehno spreminja, izjave pa so si tudi v nasprotju. Tožnik v zvezi z A. A. (katerega se edinega boji ob vrnitvi v Albanijo) ni zmogel življenjsko logično in dovolj prepričljivo pojasniti, zakaj bi ga ta ogrožal leta 2016, ko je zapustil Albanijo, in zakaj bi ga ta še vedno ogrožal v bodoče.

45Tudi glede posameznih dejanj preganjanja, ki jih tožnik uveljavlja kot dokaz preteklega preganjanja, sodišče ugotavlja, da tožnikove izpovedbe niso dovolj konsistentne. Tako se sodišče strinja z dokazno oceno tožene stranke glede nekonsistentnosti tožnikovih izjav glede dejanj ugrabitve²⁶ in odvzema avtomobila,²⁷ saj ni prepričljivo, da tožnik enkrat omeni, da so ga kriminalci ugrabili, drugič pa ne (krajo avtomobila pa npr. omeni vsakokrat), in da tožnik bistveno drugače navaja okoliščine v zvezi s krajo avtomobila, ki je bila zanj očitno zelo pomembna.

46Nadalje je tožnik večkrat omenil dogodek, ko naj bi mu neki ljudje izpraznili pisarno, nekonsistentnosti v zvezi s tem dogodkom pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi podrobno analizirala (str. 22). V tožbi tožnik navaja, da policija ob sami izpraznitvi pisarne ni ukrepala nič, vzela je zgolj izjave prisotnih, kar naj bi pomenilo, da policija ni ukrepala, vendar s tem tožnik ni pojasnil, kako to, da je najprej trdil, da se je izpraznitev pisarne zgodila leta 2015, da je policija prišla in da je bila ves čas "ropanja" prisotna, vendar ni ukrepala, kasneje pa, da policija ni bila pristna ves čas, da je prišla dve uri po klicu, in da so nato odpeljali varnostnika, da sta dala izjavo.²⁸ Na naslednjem osebnem razgovoru je tožnik spet nekoliko drugače trdil, da so bile pisarne že prazne, ko je prišla policija.²⁹ (Ne)konsistentnost tožnikovih navedb glede tega dogodka je pomembna, saj je po eni strani očitno, da tožnik dogodek šteje za pomembnega, saj ga je večkrat omenil, po drugi strani pa je dogodek povezan z vprašanjem (ne)ukrepanja policije.

47Glede slednjega je tožnik v postopku zatrjeval, da dejanj preganjanja na policijo večinoma ni prijavljal, ker da je povezana s kriminalci, hkrati pa je navedel, da je v zvezi z izpraznitvijo pisarn poklical policijo in da mu je A. A. rekel, da potrebuje ta lokal in pisarne in da naj ne hodi več na policijo, ker je zadeva zaključena. Tožnik je kasneje na glavni obravnavi sicer skušal pojasniti, da je varnostna služba sama poklicala policijo,³⁰ vendar sodišče ugotavlja, da je iz zapisnikov zaslišanj razvidno, da je tožnik kar dvakrat izjavil, da je prav on naročil varnostnikom, naj pokličejo policijo,³¹ in da poleg tega tožnik ni navajal, da bi prijava policiji tega dogodka zanj imela kakršne koli negativne posledice, nasprotno, A. A. mu je zgolj rekel, naj ne hodi več na policijo. Tako se izkažejo za izredno neprepričljive tožnikove navedbe, da ker je A. A. ena od najnevarnejših in najvplivnejših oseb v Albaniji, da je povezan z oblastjo,³² ni nikdar niti pomislil, da bi ga prijavil policiji.³³

48Prav tako je tožnik prijavil na policijo krajo avtomobila. Ko ga je tožena stranka vprašala, zakaj je to prijavil, je najprej odgovoril "ker je šlo za moj avto in veliko ljudi je bilo prisotnih".³⁴ Šele ko ga je tožena stranka soočila, da je tudi pri nekem drugem dogodku šlo za njegove apartmaje in da so bili pri prepisu prisotni še drugi ljudje, je tožnik navedel, da je bil avto napisan na njegovo ime, da ni želel, da bi se s tem avtom izvrševala kazniva dejanja, misleč, da jih je izvrševal on.³⁵ Pri tem je nenavadno, da je tožnik krajo avtomobila prijavil policiji (pri čemer se je bolj bal hipotetične možnosti, da bi se z njegovim avtom izvrševala kazniva dejanja, policija pa bi mislila, da jih izvršuje tožnik, kot pa, da bi kriminalci, s katerimi naj bi bila policija povezana, izvedeli za njegovo prijavo), ni pa na primer prijavil policiji vseh izsiljevanj in spornih nepremičninskih poslov, ki naj bi jih sklenil pod prisilo. V nasprotju z vsem navedenim je nadaljnje zatrjevanje tožnika, da pa je maja ali junija 2016 davčnemu uradu in tržnemu inšpektoratu prijavil oziroma povedal, kaj se je dogajalo s določenimi pogodbami o prenosu nepremičnin, in da je povedal, da plačila ni dobil, in celo zahteval, da se določene pogodbe o prenosu nepremičnin "prekličejo", čeprav naj bi njemu in njegovi družini osebe, ki jih je na razgovoru v tej zvezi imenoval, vseskozi grozile in čeprav so te osebe povezane s policijo.³⁶ Tožnik se je torej glede nekaterih zadev, obrnil na državne institucije, tudi policijo, glede drugih zadev pa ne, pri čemer tega tožnik ni uspel logično pojasniti. Še bolj je nenavadna tožnikova izjava, da je bil vseskozi v kontaktu s tožilstvom (tudi, ko je bil že v Italiji)³⁷ in da je leta 2017 celo pisal predsedniku vlade Ramiju, naj mu pomaga,³⁸ kar ne kaže na subjektivni strah tožnika pred oblastjo (ki naj bi bila po njegovem povezana z Lamajem oziroma naj bi bil ta celo nad njo).

49Glede na vse navedene nelogične in nekonsistentne izjave glede (ne)prijav dejanj preganjanja policiji, sodišče presoja, da tožnik ni uspel prepričljivo in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da tudi če bi mu dejanja preganjanja (ali resna škoda) dejansko grozila, da mu v Albaniji ne bi bila na voljo ustrezna zaščita države (1. alineja prvega odstavka in drugi odstavek 25. člen ZMZ-1). Tožnik je imel dostop do policije in se ne more uspešno sklicevati na to, da se je bal oditi na policijo, ker temu očitno ni bilo tako, saj glede nekaterih dejanj ni imel pomislekov pri prijavi policiji, same prijave za tožnika niso imele negativnih posledic (nekatere osebe, ki so tožniku grozile, so celo v zaporu³⁹), poleg tega pa na splošno niso prepričljive navedbe tožnika, da se je bal policije in oblasti, saj po drugi strani zatrjuje, da je z njo sodeloval in bil z njo v kontaktu, pri policiji pa je imel celo privilegije,⁴⁰ za katere pravi, da jih je dobil, preden se je zamenjala oblast, vendar ne trdi, da bi mu bili ti privilegiji z menjavo oblasti odvzeti. Prav tako so nekonsistentne tožnikove izjave v zvezi s samo učinkovitostjo policije, saj se, kot že izpostavljeno, bistveno razlikujejo njegove izjave o tem, kaj je policija storila glede praznjenja pisarn, kakor tudi glede njegove prijave ukradenega vozila⁴¹, zato tožnik ni izkazal niti tega, da zaščita države oziroma policije ne bi bila učinkovita.

50Tožnikove navedbe, da je po pobegu iz Albanije in preden naj bi se proti njemu začeli kazenski postopku državnemu tožilstvu in policiji sporočil svoje kontakte in kontakt odvetnika E. E., pa tožilstvo sodišču tega ni sporočilo, temveč je vztrajalo na sojenju v nenavzočnosti,⁴² so nelogične tudi v luči dejstva, da je tožilstvo vložilo predlog za izrek preventivnega ukrepa pripora iz razloga zagotovitve njegove prisotnosti, kar kaže na to, da je tožilstvo želelo sojenje v navzočnosti in ne obratno. Prav tako ni logično, da bi bil predlog za izrek preventivnega pripora vložen zaradi pritiskov kriminalnih združb, ko pa je tožnik sam zatrjeval, da mu je A. A., ki naj bi bil najvplivnejši vodja kriminalne združbe v Albaniji⁴³ in tisti, katerega se najbolj boji, sam dopustil dva meseca, da je pripravil svoj odhod iz Albanije, in zahteval, da iz Albanije odide, sicer bi ga ubil. Ni logično, da bi A. A. hkrati tožniku omogočil nemoten odhod iz države, takoj za tem pa bi zahteval in dosegel, da se zoper tožnika odredi preventivni pripor. V pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2021 je tožnik nadalje navedel, da oblast v Republiki Albaniji ne želi, da bi se tožnik vrnil v državo, in da ga v Albaniji čaka gotova smrt, kar izhaja iz dejstva, da Republika Albanija ni odgovorila na zaprosilo Ministrstva za pravosodje o tem, v katerem zaporu bi tožnik prestajal kazen. Navedeno razlogovanje ni prepričljivo, saj potemtakem Republika Albanija ne bi razpisala tiralice niti ne bi bil izrečen pripor zaradi zagotovitve tožnikove prisotnosti v postopku.

51Tožnik je tudi navedel, da se je v Albanijo po letu 2016 vrnil le dvakrat ali trikrat, in sicer na ilegalnih prehodih, ker se je bal, da bi policija, povezana s kriminalci, izvedela, da je vstopil v državo, in sicer zato, da bi s strankami zaključil neke nujne zadeve, saj so stranke želele dobiti svoje nepremičnine.⁴⁴ Sodišče poudarja, da povratek v izvorno državo sam po sebi še ne more pomeniti, da prosilec za mednarodno zaščito nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je treba v zvezi s tem upoštevati razloge in okoliščine, zaradi katerih se je prosilec vrnil. Kot razlog je tožnik navedel, da je moral skleniti še neke nujne posle, saj so stranke želele svoje nepremičnine, vendar je v luči tega, da je tožnik zatrjeval, da se boji za svoje življenje in za življenje svojih otrok, ta razlog po presoji sodišča neprepričljiv, saj tožnik ni pojasnil oziroma izkazal, zakaj so bili ti posli tako zelo nujni in zakaj jih ni mogel opraviti iz tujine. Glede okoliščin vstopa, je tožnik sicer navedel, da je v državo vstopil ilegalno, da kriminalne združbe za to ne bi izvedele, vendar sodišče ocenjuje, da je to povsem mogoče pripisati tožnikovemu védenju, da zoper njega potekajo kazenski postopki, saj je med enim izmed obiskov Albanije celo pooblastil dva odvetnika za zastopanje v eni izmed kazenskih zadev. Tožnik se je torej lahko zavedal, da bo ali pa da je že bil zoper njega izdan nalog za aretacijo, zato zgolj okoliščina, da je tožnik v državo vstopil ilegalno v konkretnem primeru ne prepriča sodišča, da je to storil zato, da policija o tem ne bi obvestila A. A., kar naj bi utemeljilo njegov strah pred preganjanjem.

52V podporo svojih trditev, da mu v Albaniji grozi smrt je tožnik večkrat omenil, da je z njim povezan tudi umor odvetnika E. E. in da bi se njemu ob vrnitvi v Albanijo zgodilo enako.⁴⁵ Med strankama sicer ni sporno, da je tožnika zastopal omenjeni odvetnik in da je bil slednji marca 2019 v Albaniji ustreljen, ne držijo pa navedbe tožnika, da je bil odvetnik ustreljen nekaj dni po tem,⁴⁶ ko ga je obiskal v zaporu in ko naj bi mu povedal, da je njegovo življenje ogroženo ter da ga ne želi več zastopati. Odvetnik ga je namreč po tožnikovih navedbah obiskal novembra 2018,⁴⁷ ustreljen pa je bil marca 2019, kar izhaja iz informacij, ki jih je predložil tožnik. Iz slednjih izhaja tudi, da je bil odvetnik trikrat ustreljen v glavo (članek navaja, da gre za "execution-style killing"), in sicer po tem, ko je izgubil niz odmevnih mafijskih kazenskih zadev,⁴⁸ kar ne kaže na časovno ali kakršno koli drugo povezavo s tožnikom, pač pa ravno nasprotno. Poleg tega je tožena stranka tudi pravilno izpostavila, da je tožnik za zastopanje pooblastil tudi tudi odvetnico O. O., za katero tožnik ne zatrjuje, da ima kakršnekoli težave zaradi zastopanja tožnika. Tožnik torej tudi s sklicevanjem na umor svojega odvetnika, ni uspel izkazati, da je v nevarnosti tudi njegovo življenje.

53Vse navedene nelogične in življenjsko neprepričljive izjave tožnika in njegova ravnanja po presoji sodišča ne izkazujejo, da bi se že zatrjevana pretekla dejanja preganjanja resnično zgodila tako, kot jih želi prikazati tožnik,⁴⁹ glede bodočih dejanj preganjanja oziroma nastanka resne škode pa tožnik prav tako ni uspel izkazati "tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo oseba izpostavljena“ preganjanju,⁵⁰ oziroma po interpretaciji Sodišča EU, da „obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti“⁵¹ preganjanja oziroma da mu preganjanje ali resna škoda „resno grozi.“⁵²

54Edino, kar tožniku v izvorni državi z veliko verjetnostjo grozi, je kazenski pregon oziroma (morebitna, če ne bo prišlo do obnove postopka, kar sicer navaja tožnik v vlogi z dne 15. 3. 2021) izvršitev zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja prevare. To je sicer lahko dejanje preganjanja,⁵³ vendar ne iz samih sodb ne iz tožnikovih izjav oziroma tožbenih navedb sodišče nima zadostne podlage za sklepanje, da bi bil kazenski pregon nezakonit in posledica delovanja kriminalnih združb, kakor to želi prikazati tožnik.

55V postopku je tožnik navedel, da če je res dvema osebama prodal isti apartma, bi potemtakem moral dobiti le denarno kazen in izgubiti apartma, zato je nelogično, da država zahteva njegovo svobodo.⁵⁴ Tožnik torej meni, da bi za dvakratno prodajo nepremičnine moral kvečjemu odgovarjati civilnopravno, ne pa tudi kazenskopravno (npr. zaradi kaznivega dejanja prevare), zaradi česar so kazenski postopki nezakoniti. Na izrecno vprašanje tožene stranke, ali je dvema osebama prodal isti apartma, je tožnik odgovoril nikalno, hkrati pa je na vprašanje, ali pozna M. M. in N. N. (sodba št. 1829 tožnika bremeni prodaje iste nepremičnine tema dvema osebama) odgovoril, da je prvi A. A. sodelavec, in da od njega ni nikdar prejel denarja, drugi pa je K. K. sodelavec, in da ni prodal istega lokala obema, češ da, če bi bilo to res, bi enemu dali ta lokal, ta pa je še vedno na njegovo ime, in da nikdar ni dal "podpisa na hipoteko". Tožnik je tudi glede več nepremičnin zatrdil, da ker ni prejel kupnine, "kupci" niso postali lastniki.⁵⁵ Na glavni obravnavi je glede kazenskih postopkov tožnik izjavil, da je šlo za neke navidezne, izmišljene postopke vse z namenom, da bi ga spravili v zapor, da če bi res storil ta kazniva dejanja, bi končal v zaporu in bi mu zagotovo zaplenili vse njegovo nepremično premoženje ter zaprli vse njegove bančne račune, oškodovane osebe pa bi dobile svojo pravico in povrnitev škode, tako pa pravnomočne obsodbe temeljijo na tem, da je bil kaznovan z denarno kaznijo 35 EUR.⁵⁶ Glede osebe S. S. (ki je oškodovanec v sodbi št. 1781) je tožnik povedal, da če bi lokal res prodal večkrat, bi sodišče že izdalo sodbo, tako pa se je vse ustavilo (sodišče pripominja, da je s sodbo št. 1781 tožnik bil spoznan za kaznivo dejanje prevare, in se torej postopek ni ustavil). Na vprašanje uradne osebe, ali drži, kakor izhaja iz sodbe, da je tožnik z M. M. sklenil pogodbo in prejel za nepremičnino 150.000 EUR, je tožnik odgovoril, da to ne drži, da če bi bilo to res, bi mu sodišče dodelilo lokal in bi moral vrniti denar, cilj sodišča pa je, da ga zaprejo. Iz vsega navedenega sledi, da je tožnik očitno znal sklepati in je sklepal različne pogodbe o prenosu lastništva na nepremičninah, pri čemer osebe, ki naj bi postale lastniki, to niso postale. Pri tem je nelogično, da je tožnik po eni stranki zatrjeval, da se je bal različnih kriminalnih združb in da je zato na osebe, ki so jih one določile, pod prisilo prepisoval svoje nepremičnine (zato, da bi ga pustili pri miru), vsega tega pa ni prijavil policiji, ker se je bal, da so iste kriminalne združbe z njo povezane,⁵⁷ po drugi strani pa je glede več nepremičnin zatrjeval, da "kupci" nikdar niso postali lastniki oziroma, da so nepremičnine še vedno obremenjene s hipoteko, in da je kasneje davčnemu uradu in tržnemu inšpektoratu vse nepravilnosti tudi prijavil. To se ne sklada z navedbami tožnika, da se je bal za svoje življenje in življenje svoje družine. Predvsem pa je materialnopravno zmotno razlogovanje tožnika, da je kazenski pregon nezakonit, ker bi sicer oškodovanci dobili odškodnino, on pa le denarno kazen.

56Tožnikov pooblaščenec je v vlogah izpostavljal še drugi razlog za nezakonitost sodb, in sicer pomanjkljivosti v obrazložitvi, tj. nekajletno časovno vrzel med domnevno ugotovitvijo o dvojni prodaji ter kazensko ovadbo (ki je lahko posledica marsičesa, npr. teka predkazenskega postopka, dejstva, da je tožnik šele leta 2016 zapustil državo in ni imel več stika z oškodovanci ipd.); da ni predloženih nikakršnih pisnih dokazil o sklenjenih pogodbah in plačilih (pri čemer tudi v Republiki Sloveniji kazenskim sodbam niso priložena pisna dokazila, obravnavane sodbe pa se sklicujejo na konkretne pogodbe in vsebujejo navedbe o ugotovljenih dejstvih); da ni jasno, zakaj se je T. T. izogibal zaslišanju pred sodiščem (tožnik zgolj špekulira, da zato, ker svoje lažne izjava ni želel ponoviti pred sodiščem, ni pa jasno, zakaj bi jo potem sploh podal že pri policiji); da niso obrazloženi vsi znaki kaznivega dejanja (kar tožnik uveljavlja zgolj pavšalno); da ni dokazano, da bi oškodovanca sploh imela toliko denarja (kar ostaja na ravni pavšalnega ugovora in tudi ni zakonski znak kaznivega dejanja); da obstaja velika razlika med dvema kupninama (pri čemer ni jasno, zakaj kaznivo dejanje iz tega razloga ne bi moglo biti strojeno) in da ni jasno, kako bi lahko prišlo do kaznivih dejanj, ko pa so bile pogodbe sklenjene pred notarjem, Republika Albanija pa ima zemljiško knjigo (pri čemer je tožnik sam zatrjeval, da je pri notarju pogodbe o prenosu lastništva nad nepremičninami redno sklepal tako, da je sam ostal lastnik).

57Da so kazenski postopki zoper njega vodeni nepošteno, je želel tožnik utemeljiti tudi z navedbo, da ga v Albaniji v kazenskih postopkih nihče ni smel zastopati, ker so njegovim pooblaščencem grozili. Tožnik je tako navedel, da je že leta 2016, ko so se začele obravnave, ostal brez pravnega zastopnika.⁵⁸ To je v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, saj iz enega izmed njih izhaja, da je dne 16. 10. 2017 pooblastil E. E. in O. O., da ga zastopata v kazenskem postopku v njegovi odsotnosti, da sta ga dejansko zastopala, pa izhaja iz zahteve za zaslišanje prič z dne 16. 10. 2017, ki jo je odvetnik E. E. vložil na tožilstvo, isti odvetnik pa ga je leta 2018 tudi obiskal v priporu v Sloveniji.⁵⁹ Ko je bil tožnik na glavni obravnavi s tem soočen, je navedel, da je omenjena odvetnika pooblastil, vendar ga nista zastopala, ker da sta dobila navodila, da ga ne smeta braniti,⁶⁰ kar pa še vedno ne razjasni razhajanja s tožnikovo izjavo, da ga odvetniki že od leta 2016 niso hoteli/smeli braniti, in s pisnim dokazom - zahtevo, ki jo je leta 2017 v tožnikovem imenu na tožilstvo vložil odvetnik E. E.

58Vsi navedeni ugovori glede kazenskih postopkov oziroma sodb so torej neprepričljivi in pavšalni, zato niti vsak zase niti kot celota ne morejo z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izkazati, da so bile izdane sodbe nezakonite, in še manj posledica delovanja kriminalnih združb.

59Tudi sicer sodišče ugotavlja, da niso podani niti razlogi za preganjanje, ki jih tožnik uveljavlja, tj. krvno maščevanje, kar bi predstavljajo razlog pripadnosti posebni družbeni skupini (4. al. prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), in tožnikovo politično prepričanje (5. al. prvega odstavka 27. člena ZMZ-1).

60Glede slednjega tožnik trdi, da je podpornik sedanje opozicije, da je A. A. povezan z vladajočo koalicijo in zato na prostosti, njegov rival G. G. pa v zaporu, in da mu v bistvu preganjanje grozi zaradi njegovega resničnega ali pa zgolj pripisanega političnega prepričanja. Tožnik pravi, da menjava oblasti vpliva na to, katera združba je pristojna za pobiranje takse, in da je zaradi takšne nepredvidljive situacije moral pobegniti iz Albanije. Pri tem sodišče ugotavlja, da je sedanji premier na oblasti že od leta 2013,⁶¹ tožnik pa je Albanijo zapustil šele leta 2016, pa še glede tega je navajal, da zato ker mu je zmanjkalo nepremičnin in denarja, kar ne potrjuje njegovih navedbe, da je pobegnil zaradi menjave oblasti in s tem zatrjevane nepredvidljivosti družbenih razmerij. Iz listinskih dokazov⁶² sicer izhaja, da je bil G. G. novembra 2018 obsojen na 14 let zapora, vendar tudi, da opozicija obtožuje koalicijo, da je ta z njim povezana. Iz te informacije torej ne izhaja, da bi bil G. G. povezan z opozicijo, pač pa kvečjemu nasprotno, kakršnih koli drugih informacij pa tožnik ni predložil. Nadalje iz informacij, ki jih je pridobila tožena stranka,⁶³ izhaja, da je bil A. A. leta 2010 obsojen in leta 2011 izpuščen iz zapora, kar se prav tako ne sklada z navedbami tožnika, da je A. A. povezan s koalicijo, češ da ga je ona izpustila na prostost, saj je Rama, kot že rečeno, prevzel oblast šele leta 2013. Do teh informacij se je tožnik opredelil v vlogi z dne 5. 12. 2019, vendar teh neskladnosti ni pojasnil. Preostale informacije, na katere se je tožnik skliceval v podporo trditev, da v Albaniji vlada visoka stopnja korupcije, pa le na splošno poročajo o korupciji in niti ne omenjajo A. A., ki naj bi bil, po tožnikovih besedah, najvplivnejši kriminalec v državi, niti, da bi bil povezan z državno politiko oziroma političnimi strankami, prav tako se ne poroča o situacijah, kot jih zatrjuje tožnik, tj., da bi bili podjetniki preganjani s strani neke kriminalne združbe, ker bi podpirali drugo politično stranko.

61Tožnik je predložil še vrsto drugih informacij o korupciji v Albaniji (kar se torej presoja v okviru drugega strukturnega elementa ocene (ne)verodostojnosti), v tožbi pa izpostavlja še nepravilnosti pri izvedbi lokalnih volitev v Albaniji leta 2019, vendar so vse navedene informacije preveč splošne in s tožnikovim primerom premalo povezane oziroma specifične, da bi lahko zadostno podprle tožnikove nekoherentne in neprepričljive navedbe o tem, kaj se mu je v Albaniji dogajalo in kaj naj bi mu zaradi tega v prihodnosti grozilo.

62Glede krvnega maščevanja se je tožena stranka v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do pravnega vprašanja, ali lahko gre za krvno maščevanje tudi med zgolj prijatelji in družinskimi člani dveh družin, ki naj bi bili v krvnem maščevanju, zato niso utemeljene tožbene navedbe, češ da ga tožena stranka med postopkom ni opozorila, da ni jasna povezava v zvezi s tem, in da mu je tožena stranka s tem kršila pravico do izjave, saj je šlo za pravno oceno in ne dejansko vprašanje. Sodišče se strinja s toženo stranko da zgolj to, da se je tožnikov brat družil z enim izmed članov teh dveh družin, ki sta v krvnem maščevanju, še ne pomeni, da je zaradi tega tudi on ogrožen, saj ni član navedenih dveh družin. Tudi sicer je zatrjevana povezava med družino, ki naj bi bila vpletena v krvno maščevanje, in tožnikom zelo posredna in šibka, saj tožnikov brat (niti ne sam tožnik) zgolj prijateljuje s pripadnikom družine, ki naj bi bila vpletena v krvno maščevanje. Tožnik je glede tega pojasnil, da bi bil lahko ogrožen kot "kolateralna žrtev", vendar v tem primeru ne bi šlo za krvno maščevanje, saj tožnik ne bi bil ogrožen zaradi svoje družinske pripadnosti, predvsem pa odsotnost kakršnihkoli informacij, da dejansko prihaja tudi do takšnih "kolateralnih žrtev" (tudi sam tožnik navaja, da kolektivna odgovornost za maščevanje obstaja znotraj sorodstva),⁶⁴ kaže na neutemeljenost tožnikovega strahu pred preganjanjem ali nastankom resne škode iz tega razloga. Pomembno je tudi, da je tožnik v upravnem postopku sam izjavil, da se je dogodek v zvezi s prepisom apartmajev na družino B. zgodil že leta 2012, da po tem teh oseb ni več videl, da je za B. B. in njegovega sina, ko je bil v Italiji, izvedel, da sta v zaporu,⁶⁵ in da je tožnik tudi izrecno izjavil, da s B. po prepisu apartmajev ni imel več problemov.⁶⁶ Tožnik je v postopku zatrjeval tudi, da se boji bodočega in hipotetičnega krvnega maščevanja, ki bi nastalo med njegovo družino in družino tiste osebe, ki bi tožnika (iz kateregakoli razloga) ubila, vendar tožnik tudi na ta način ne more vzpostaviti podlage za preganjanje, saj tožnik še vedno ni pripadnik posebne družbene skupine, tj. družine, ki bi bila vključena v krvno maščevanje.

63Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati z zadostno stopnjo verjetnosti, tj., da obstaja razumna možnost, da bo v izvorni državi (zaradi političnega prepričanja, krvnega maščevanja, maščevanja kriminalnih združb ali iz kateregakoli drugega razloga) s strani kriminalnih združb ali države utrpel dejanja preganjanja. Sodišče je ugotovilo, da so si tožnikove navedbe glede bistvenih razlogov, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, preveč nasprotujoče, mestoma nelogične in premalo konkretizirane (prvi kriterij ocene (ne)verodostojnosti v povezavi s tretjim kriterijem ). Tega, kot že pojasnjeno, ne morejo spremeniti niti predložene informacije o izvorni državi, ki jih je sodišče upoštevalo v okviru drugega elementa ocene (ne)verodostojnosti.

Glede subsidiarne oblike zaščite

64Sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi glede subsidiarne oblike zaščite uveljavljal zgolj to, da mu v albanskih zaporih grozi nehumano in ponižujoče ravnanje zaradi bivanjskih razmer in pomanjkljive zdravstvene oskrbe.

65V okvir subsidiarne oblike zaščite bi sicer lahko spadalo tudi zatrjevanje, da tožniku v primeru vrnitve v Albanijo grozi smrt iz razlogov, ki niso opredeljeni v Ženevski konvenciji oziroma 10. členu Kvalifikacijske direktive II 2011/95 in 27. členu ZMZ-1. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu v Albaniji s smrtjo grozijo kriminalci oziroma kriminalne združbe, policija pa ga ne more oziroma noče zaščiti, vendar se je sodišče do vprašanja, ali obstaja razumna možnost, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrt ali preganjanje, že opredelilo v okviru presoje izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče je presodilo, da tožnik ni uspel izkazati, da obstaja razumna možnost, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrt (ali kakršno koli drugo dejanje preganjanja) ter da tožnik tudi ni uspel izkazati z zadostno stopnjo verjetnosti, da mu zaščita policije ne bi bila dostopna.

66Glede izvršitve kazni zapora med strankama ni sporno, da je Ministrstvo za pravosodje z odločbo št. 56010-64/2018/47 z dne 18. 6. 2019 odločilo, da se tožnika ne izroči Republiki Albaniji, ker slednja ni odgovorila na zahteve Republike Slovenije z zvezi s tožnikovo nastanitvijo in razmerami v albanskih zaporih in s tem ni bil zadostno odvrnjen dvom o obstoju verjetnosti kršitve pravic iz EKČP zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. V zvezi s tem tožnik zatrjuje, da potrebuje redno zdravstveno oskrbo zaradi težav z glavoboli, nespečnostjo, visokim krvnih tlakom, sladkorno boleznijo in arterijsko hipertenzijo, v zadnjem času tudi zaradi težav z duševnim zdravjem, ki jih zdravi z različnimi zdravili. Tožena stranka se je do ustreznosti bivanjskih razmer v izpodbijani odločbi opredelila, saj se je oprla na novejše poročilo Sveta Evrope - Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 2019, ki navaja, da delegacija ni prejela pritožb o telesnem trpinčenju zapornikov, da je večina zapornikov izpovedovala pozitivno o ravnanju z njimi, da je splošno stanje v zaporih srednje zadovoljivo in da so izboljšave potrebne pri materialnem stanju (zagotovitev ogrevanja, odstranitev vlage, ugašanje luči ponoči, organizacija aktivnosti) in zdravstveni oskrbi.⁶⁷ Tudi iz poročil, ki jih je glede tega predložil tožnik (ki so sicer nekatera starejšega datuma, le eno je iz leta 2019, ki upošteva tudi zgoraj omenjeno poročilo Evropskega odbora,⁶⁸ ostala so iz let 2013-2018) izhaja, da v Albaniji zapori imajo težave z materialnimi pogoji, vendar je bistvena ugotovitev Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 2019, da je stanje srednje zadovoljivo. Tudi sicer se tožnik primarno sklicuje na svoje zdravstveno stanje, češ da mu v zaporu ne bo nudena ustrezna zdravstvena oskrba, vendar ob upoštevanju namena in sistematike Kvalifikacijske direktive ter sodne prakse SEU tožniku statusa subsidiarne oblike zaščite iz tega razloga, ni mogoče priznati.

67Za priznanje mednarodne zaščite namreč ne zadostuje le dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.⁶⁹ To pomeni, da besedilo točke b 15. člena Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU ne sledi povsem razlagi 3. člena EKČP, kar je razvidno tudi iz presoje velikega senata SEU v zadevi C-542/13, M'Bodj z dne 18. 12. 2014, da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države (35. točka), ter da je treba člen 15(b) Kvalifikacijske direktive I 2004/83 (ki ustreza besedilu 15(b) člena Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU) razlagati tako, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje, kateremu bi bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu (41. točka). Namerna odtegnitev zdravstvene oskrbe se za priznanje subsidiarne oblike zaščite zahteva celo, če ne gre za bolezen, ki bi nastopila naravno (kar kaže, da je tožnikov primer), pač pa je bolezen posledica mučenja, ki so ga v preteklosti izvajali organi izvorne države.⁷⁰

68Že zato je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke glede neupravičenosti tožnika do subsidiarne zaščite zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. Tožnik namreč zatrjuje zgolj to, da zagotavljanje ustrezne zdravstvene oskrbe ni posledica "pomenljivosti sistemske neurejenosti zdravstvenega sistema", temveč dejstva, da državni organi ustrezne zdravstvene oskrbe ne zagotavljajo v zaporih. Vendar ne iz tožnikovih trditev ne iz predloženih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi šlo v primeru zapornikov za namerno diskriminatorno obravnavo vseh zapornikov ali pa le določenih skupin zapornikov (med katere bi spadal tožnik) s strani države, pač pa, da gre za splošno stanje zdravstvene oskrbe v zaporih, ki velja za vse zapornike enako, pri čemer tudi ni razvidno, kakšna je siceršnja zdravstvena oskrba v Albaniji v primerjavi s tisto v zaporih. Tudi iz uvodne izjave 35 Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU, v kateri je navedeno, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo, izhaja, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.⁷¹ Tožnik ni uspel izkazati, da bi mu država namerno odtegnila zdravstveno oskrbo. Do izpolnjenosti drugih predpostavk (da ima tožnik dejansko težko bolezen, da bi mu bila v zaporih dejansko odtegnjena zdravstvena oskrba ali pa ta ne bi bila ustrezna, da bi to pomenilo kršitev pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. in 19(2). člena Listine EU o temeljnih pravicah itd.) se zato sodišče ne opredeljuje.

69V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da mu bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe kršena pravica iz 3. člena EKČP, ker bo vrnjen v Republiko Albanijo, sodišče še pojasnjuje, da tožnik zgolj zato, ker mu je zavrnjeno priznanje mednarodne zaščite, še ne bo takoj in nujno vrnjen v izvorno državo. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).⁷² Tudi Vrhovno sodišče je nedavno presodilo, da z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno o prosilčevi vrnitvi v izvorno ali katero drugo državo, niti navedena zavrnilna odločba sama po sebi nima takih neposrednih učinkov, da bi bilo mogoče zgolj na njeni podlagi in brez nadaljnjih postopkov (nekdanjega) prosilca odstraniti iz Slovenije.⁷³

70Glede tožbenih navedb, da pri tožniku ne obstajajo izključitveni razlogi po 31. členu ZMZ-1, sodišče še pojasnjuje, da tega ni bilo treba posebej ugotavljati, saj so ti razlogi relevantni le v primeru, če bi bilo določenemu prosilcu treba priznati mednarodno zaščito, pa bi obstajali indici, da obstajajo razlogi za izključitev iz 31. člena ZMZ-1.

71Tožnik je v upravnem sporu predlagal zaslišanje priče F. F., ki naj bi izpovedal o tem, da je v zaporu slišal neposredno od vira, ki ga želi razkriti samo sodišču, da je naročen tožnikov umor, in sicer ne glede na to, ali bo tožnik v Albaniji na prostosti ali v priporu. Tožnik v predlogu navaja, da je bil v istem zaporu kot predlagana priča zaprt nekdo, ki mu je bil tožnikov umor že neposredno naročen, in da je priča že leta 2014 izvedela, da je bil naročen tožnikov umor, ponovno pa je to izvedela leta 2016. Priča bo vedela izpovedati tudi o razlogih za umor odvetnika E. E. Predlog za zaslišanje je sodišče zavrnilo, ker izvedba dokaza ni pomembna za odločitev.⁷⁴ Tudi, če bi namreč priča resnično izpovedala, da naj bi od nekega zapornika izvedela, da je bil leta 2014 oziroma 2016 naročen tožnikov umor, bi bila ta izpovedba za odločitev nerelevantna. Tožnik se namreč od leta 2014 do 2016 v Albaniji ni skrival, pa se mu ni nič zgodilo, kar ne kaže na kakršnokoli resnost grožnje, ki naj bi tožniku z naročilom umora leta 2014 grozila, enako pa bi bilo nelogično, da bi A. A. (ali nekdo drug, česar tožnik sicer ne trdi) tožnikov umor ponovno naročil leta 2016, glede na to, da je A. A. tega leta prostovoljno počakal še dva meseca, da je tožnik lahko dokončal ločitveni postopek in v miru zapustil državo.⁷⁵ Poleg tega tožnik v celotnem postopku ni uspel izkazati, da bi obstajala razumna možnost, da mu grozi preganjanje (status begunca), kakor tudi ne, da obstaja razlog iz Ženevske konvencije da bi obstajala razumna možnost nastanka resne škode (status subsidiarne oblike zaščite), pri čemer mu država zaščite pred nastankom resne škode ne bi mogla ali ne bi želela nuditi.

72Iz vsega navedenega torej izhaja, da je bila odločitev tožene stranke pravilna (pri čemer je sodišče obrazložitev tožene stranke deloma nadomestilo oziroma dopolnilo), zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker sodišče s sodbo ni spremenilo izpodbijane odločbe, pritožba zoper sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena ZUS-1 ni dovoljena.

K točki II izreka:

73Sodišče tožniku ni priznalo stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Ur. l. EU, L 337, 20. 12. 2011.
² UHCR, European Refugee Fund of the European Commission, 2013, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013. Gre za projekt, ki je bil financiran s strani Komisije EU, in v katerem je poleg UNHCR sodelovalo tudi mednarodno sodniško združenje IARLJ in nevladna organizacija Hungarian Helsinki Committee.
³ Gl. Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018.
⁴ Ur. l. EU, L 132/11 z dne 29. 5. 2011.
⁵ 1. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
⁶ 2. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
⁷ 4. al. tretjega odstavka 21. čl. ZMZ-1.
⁸ 3. in 4. al. prvega odstavka 52. čl. ZMZ-1.
⁹ Torej ni šlo za t.i. zatečenega oziroma sur place begunca, kjer se prosilcu praviloma že pojmovno ne more utemeljeno očitati, da ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj po odhodu iz izvorne države oziroma ob prihodu v varno državo, gl. drugi odstavek 30. člena ZMZ-1.
¹⁰ Str. 7 zapisnika z dne 11. 6. 2019.
¹¹ Str. 2 in 6 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
¹² Str. 2, 15 in 16 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
¹³ Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019, str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
¹⁴ Str. 6 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
¹⁵ Tudi sicer je bil tožnik pri podaji prošnje in na vseh osebnih razgovorih izrecno opozorjen, da je postopek mednarodne zaščite zaupen, v času ekstradicijskega pripora in ves čas postopka mednarodne zaščite pa je imel kvalificirano pravno pomoč, na katero bi lahko naslovil svoja vprašanja in bojazni v zvezi z zaupnostjo postopka.
¹⁶ Str. 1 in 2 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
¹⁷ Str. 2 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
¹⁸ Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
¹⁹ Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
²⁰ Str. 7 zapisnika osebnega razgovora z dne 6. 12. 2018.
²¹ Str. 9 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
²² Str. 3 in 4 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
²³ Str. 11 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
²⁴ Str. 9 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
²⁵ Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
²⁶ Str. 22 izpodbijane odločbe.
²⁷ Str. 21 izpodbijane odločbe.
²⁸ Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
²⁹ Str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2016.
³⁰ Str. 5 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
³¹ Str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019 in str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
³² Str. 3 in 10 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
³³ Str. 4 in 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
³⁴ Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
³⁵ Ibidem.
³⁶ Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
³⁷ Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
³⁸ Str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018, str. 2 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 3. 2021.
³⁹ Str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
⁴⁰ Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018, str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
⁴¹ Tožnik je izpovedal, da je policija prijela osumljenca in ga nato izpustila, na sodišču pa so mu rekli, naj ne sprašuje več o tem vozilu, ki naj bi bilo prepisano na ne nekega komandirja policije (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018), predhodno je tožnik pri podaji prošnje dejal, da še danes ne ve, kje je to vozilo (str. 5 zapisnika o podaji prošnje z dne 15. 11. 2018), na kasnejšem osebnem razgovoru pa je rekel, da je policija vozilo po treh dneh našla, in omenil klic od mafije, da bodo denar od vozila porabili za odvetnika, ker je zadevo prijavil na policijo (str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019, iz česar je mogoče sklepati, da bo policija preganjala mafijo).
⁴² Str. 6 vloge z dne 5. 12. 2019.
⁴³ Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2018.
⁴⁴ Str. 3 in 4 prepisa zvočnega posnetka.
⁴⁵ Str. 8 in 9 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019, str. 3, 4 in 10 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
⁴⁶ Str. 11 vloge z dne 5. 12. 2019, str. 5 in 6 pripravljalne vloge z dne 15. 3. 2021.
⁴⁷ Str. 11 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
⁴⁸ Članek Mail online: British lawyer for Albanian gangsters is shot three times in the head..., priloga C19.
⁴⁹ Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da v elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50% ( I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015, odst. 118). Sicer je dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% , gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo
⁵⁰ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17-27, 18. 9. 2019, odst. 22.
⁵¹ Glej na primer mutatis mutandis: C-411/10 in C-493/10, N.S. in M.E., odst. 94; C-163/17, Jawo, odst. 87; C-578/16 Ppu, C.K. and others v. Slovenia, odst. 73-74; C-556/17, Torubarov, odst. 49.
⁵² C-71/11 in C-99/11, Y Z, odst. 72, 80; glej tudi: F.G. v. Sweden, odst. 111; AA. c. Suisse, Req. 32218/17, 5. 11. 2019, odst. 39.
⁵³ 2. al. drugega odstavka 26. člen ZMZ-1, tako tudi pripročnik Qualification for International Protection (Directive 2011/95/EU), A Judicial Analysis, Produced by the IARLJ-Europe under contarct to EASO; December 2016, str. 38.
⁵⁴ Str. 8 in 9 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
⁵⁵ Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
⁵⁶ Str. 2 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
⁵⁷ Str 4 in 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
⁵⁸ Str. 6 zapisnika z dne 6. 12. 2018.
⁵⁹ Pol tega je iz obeh obsodilnih sodb razvidno, da tožnik ni bil brez zastopanja (le glede enega zastopnika je razvidno, da je bil imenovan po uradni dolžnosti).
⁶⁰ Str. 3 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave.
⁶¹ Splošno znano dejstvo ter razvidno iz informacije CIA: The World Factbook - Albania, 15. oktober 2019 (str. 1), ki jo je tožena stranka posredovala tožnikovemu pooblaščencu z dopisom z dne 26. 11. 2019.
⁶² Članek z naslovom High-profile Albania Underworld Figure..., priloga A24.
⁶³ Dopis z dne 26. 11. 2019, str. 11 in 12.
⁶⁴ Vloga z dne 30. 1. 2020.
⁶⁵ Str. 3 zapisnika osebnega razgovora z dne 6. 12. 2018.
⁶⁶ Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 11. 6. 2019.
⁶⁷ Točka 3. dopisa tožene stranke z dne 26. 11. 2019.
⁶⁸ USDOS - US Department of State, Country Report on Human Rights Practices 2018 - Albania).
⁶⁹ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve), kjer Vrhovno sodišče sicer citira sklepni predlog generalnega pravobranilstva v zadevi C-542/2013, M'Bodj.
⁷⁰ Sodba velikega senata SEU C-353/16, MP z dne 24. 4. 2018.
⁷¹ Odst. 36 in 41 sodbe SEU C - 353/16, M'Bodj z dne 18. 12. 2014.
⁷² Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.
⁷³ Sklep X DoR 298/2020 z dne 24. 9. 2020 , 15. točka obrazložitve.
⁷⁴ Drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku.
⁷⁵ Izpovedbo priče, kot jo zatrjuje tožnik, bi bilo poleg tega treba primerjati še z navedbami tožnika, da je A. A. po letu 2016 odvetnika E. E. dvakrat osebno klical in mu povedal, da če bo šel tožnik v Albaniji v zapor, bo z njim vse v redu, če pa bo pričal, pa ne, kar prav tako ne kaže, da bi zoper tožnika resnično bil naročen umor, in to tudi, če bo tožnik v zaporu.