VSK Sklep II Ip 131/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ajdovščini naložilo dolžniku, da v dodatnem roku treh dni izpolni obveznost, določeno s 1. do 4. točko in s 7. do 8. točko pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici 5/2020 z dne 25.3.2021. Če dolžnik v postavljenem roku svoje obveznosti ne bo izpolnil, bo moral plačevati sodne penale v višini 2.000,00 EUR za vsak dan zamude vse do izpolnitve obveznosti. Zahtevek za višje sodne penale pa je zavrnilo. Iz razlogov sklepa izhaja, da je bila z izvršilnim naslovom dolžniku naložena izpolnitev nenadomestne obveznosti, da upnik doslej še ni predlagal izvršbe, da dolžnik v tem postopku ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih lahko v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, da dolžnik listin, ki izhajajo iz izvršilnega naslova in zahteve upnika ni dal na vpogled upniku in torej svoje obveznosti ni izpolnil, da je dolžnik upniku dolžan predložiti originale listin, da je primeren rok za izpolnitev 3 dni, saj dolžnik z listinami že razpolaga, in da je primerna višina penalov 2.000,00 EUR dnevno, pri čemer je upoštevalo dolžnikovo premoženjsko stanje.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavnih pravic pritožuje dolžnik. Sodišče je kršilo dolžnikovo pravico do izjave, saj se ni opredelilo do dolžnikovih navedb v odgovoru na predlog, da je v pristojnosti izvršilnega sodišča, da presoja, ali so obveznosti iz sklepa Ng 5/2020 sploh izvršljive in v zvezi s tem do navedb dolžnika, da obveznost ni izvršljiva, da je na podlagi 269. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžno presojati, ali so obveznosti že izpolnjene in s tem v zvezi do navedb dolžnika, da je obveznosti izpolnil in da upnik zlorablja institut sodnih penalov. V nadaljevanju pritožnik očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava in v posledici nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni ugotavljalo, ali je izvršilni naslov izvršljiv, oziroma ali je obveznost mogoča. Po mnenju dolžnika je zmotno razložilo načelo formalne legalitete, saj to načelo ni kršeno, če izvršilno sodišče presodi, da obveznost ni izvršljiva. Izrek izpodbijanega sklepa se razlikuje od izreka sklepa Ng 5/2020, saj je pri besedni zvezi „in z njo povezanih listin“ dodana besedica kakorkoli („z njo kakorkoli povezanih listin“). Ta dodatek pomembno spreminja obveznost dolžnika in sicer njemu v škodo. Tudi sicer pa je obveznost v tem delu nedoločljiva. Opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost je določena in od sodišča ne sme, zaradi načela formalne legalitete, terjati vsebinskega odločanja. Upnik bi moral svoj zahtevek specificirati na način, da bi točno navedel, katere listine želi. Povsem jasno je tudi, da dolžnik ne more izpolniti obveznosti, če ta ni mogoča (določene listine, ki jih je zahteval dolžnik, ne obstajajo, kar je dolžnik navajal že v nepravdnem postopku). Kot izhaja iz mnenja prof. Juharta, se v okviru informacijskega upravičenja lahko zahteva samo vpogled v obstoječo dokumentacijo. Če družba z dokumentacijo ne razpolaga, poslovodja izpolni dolžnost družbe na način, da izjavi da takšnega dokumenta ni. Dolžnik je v svojih vlogah navajal, da nekatere listine bodisi ne obstajajo, bodisi jih ne more pridobiti, ker sam z njimi ne razpolaga, zahtevo za izročitev listin pa sta povezani družbi zavrnili. Prvostopenjsko sodišče izven izvršilnega naslova zahteva predložitev listin v izvirniku. Pritožnik pa očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava tudi glede dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Postopek za določitev sodnih penalov je namreč adhezijski postopek, zanj se uporabljajo določbe OZ in posledično določbe ZPP. Po 313. členu ZPP pa mora biti rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti najmanj 15 dni. Dolžnik je v svojih vlogah predlagal zaslišanje prič, teh dokazov pa sodišče ni izvedlo in zavrnitve predlogov tudi ni obrazložilo, zato je podana bistvena kršitev postopka. Z nevročitvijo vloge upnika z dne 15.12.2021 je bila kršena dolžnikova pravica do kontradiktornega postopka in do sodnega varstva. V tej vlogi je namreč upnik prvič podal določeno trditveno podlago (navajal je, da je vložil ničnostno in izpodbojno tožbo, dolžnik pa zdaj navaja, da sta bili obe zavrženi). Obrazložitev višine sodnih penalov je nejasna in nelogična do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Razumeti je, da je sodišče upoštevalo samo premoženjsko stanje dolžnika, ni pa upoštevalo dejstva, da je sklep Ng 5/2020 v največji meri že izpolnil. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče tudi ni ugotavljalo odločilnega dejanskega stanja. Z ničemer se ni opredelilo do obširnih navajanj dolžnika glede nesorazmernosti višine penalov.

3V odgovoru na pritožbo je upnik pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe. Dolžnik napačno razume pravico do informacij. Pravica do izjave je bila dolžniku v postopku zagotovljena celo prekomerno. Večina navedb je bila podanih z izključnim ciljem zavleči postopek in prikrajšati upnika za njegove pravice. Upnik opozarja, da dolžnik v postopku odločitev o sodnih penalih ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih lahko v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

4Pritožba je utemeljena.

5Dolžniku je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici Ng 5/2020 z dne 25.3.2021, ki je pravnomočen, naloženo, da v roku 15 dni da upniku na podlagi 512. člena Zakona o gospodarskih družbah zahtevane in v izreku navedene informacije. Iz zahteve za določitev sodnih penalov izhaja, da je dolžnik sicer predložil listine iz 1. točke, vendar v kopiji in s prikritimi posameznimi deli, listine iz 2. točke je predložil v kopiji, glede ostalih listin pa je dolžnik podal izjave, da s takimi listinami ne razpolaga, ker jih nikoli ni bilo ali pa gre za listine, ki bi jih moral predložiti tretji in jih kljub pozivu ni.

6Postopek za določitev sodnih penalov je izvršilni postopek (212. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, v zvezi s 269. členom OZ). Zaradi načela prirejenosti postopkov je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov. V predmetni zadevi je to pravnomočna sodna odločba, v kateri so navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti in pri kateri je potekel rok za prostovoljno izvršitev obveznosti (19. in 21. člen ZIZ). Ker obstoj terjatve izhaja iz izvršilnega naslova, se dolžnik v izvršilnem naslovu ne more sklicevati na to, da taka terjatev ne obstoji. V predmetni zadevi dolžnik sicer priznava izvršilni naslov, vendar trdi, da je izvršitev obveznosti nemogoča, ker nima listin, v katere bi upniku moral omogočiti vpogled (da je predmet terjatve nemogoč). Namen sodnih penalov je prisiliti dolžnika k izpolnitvi obveznosti in ne kaznovanje. Zato se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da bi bilo v nasprotju z opisanim namenom, če bi sodne penale določili za obveznost, ki jo je objektivno nemogoče izpolniti. Da je temu tako, pa je, ne glede na to, da gre za negativno dejstvo, dokazno breme dolžnika, saj upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, iz katerega izhaja nasprotno. Pri tem je treba ločiti med dvema različnima položajema. Prvi je, da se zatrjevana objektivna nezmožnost nanaša na obdobje, ki je zajeto s pravnomočno odločbo, drugi položaj pa je, ko je izpolnitev obveznosti odvisna od nekoga tretjega, ki ga subjektivne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova ne vežejo. Pri slednjem pritožba utemeljeno opozarja, da bi se sodišče moralo ukvarjati z navedbami dolžnika, da je svojo obveznost izpolnil s tem, ko je tretje pozval, da predložijo listine iz sklepa¹ in z odgovorom upnika na te navedbe. Ker se zaradi napačnega materialnopravnega stališča s tem vprašanjem sodišče ni ukvarjalo, ni ugotavljalo odločilnega dejanskega stanja.

7Pri trditvah, da ne izdeluje trimesečnih poročil, da ni listine o pobotu in ni cenitve, ki je bila podlaga nakupu delnic, pa pritožbeno sodišče nima pomislekov v razloge sodišča prve stopnje. Gre namreč za trditve, o katerih je bilo že odločeno v nepravdnem postopku². Dolžnik je informacijsko zahtevo upnika zavrnil, ker naj bi se upnik ukvarjal s konkurenčno dejavnostjo in ne zato, ker trimesečnih poročil ne bi izdeloval³. Tudi v okviru nepravdnega postopka se je dolžnik sprva branil na enak način (dodatno še, da zahtevane informacije presegajo pravico družbenika do informacij), šele v tretji pripravljalni vlogi, tik pred izdajo sklepa, je prvič omenil, da listin nima, vendar o neobstoju listin sodišča ni prepričal in so bili ti njegovi ugovori zavrnjeni⁴. Sklicevanje z istimi razlogi na objektivno nezmožnost izpolnitve⁵ bi zato pomenilo ponovno odločanje o že razsojeni stvari, kar pa presega pristojnosti izvršilnega sodišča in je v nasprotju z načelom formalne legalitete⁶. Tudi če bi se postavili na stališče, da bi moralo sodišče ponovno presojati, ali sporne listine obstajajo, bi morali upoštevati, da si stojita nasproti pravnomočni izvršilni naslov in izjava dolžnika, pri čemer ima izvršilni naslov gotovo večjo težo in ga zgolj z izjavo in izpovedjo zakonitega zastopnika dolžnika⁷ ni mogoče izpodbiti. Res gre za dokazovanje negativnega dejstva, vendar v opisanem položaju ni mogoče zahtevati od upnika, da mora dokazovati, da listine iz pravnomočnega izvršilnega naslova⁸, obstajajo. Dolžnikove navedbe so bile zato preveč pavšalne⁹, da bi vzbudile dvom v dejanske ugotovitve iz pravnomočnega sklepa, predvsem pa zanje ni predlagal primernih dokazov, s katerimi bi lahko ovrgel dejanske zaključke iz pravnomočnega sklepa.

8Pritožba se neutemeljeno zavzema, da je terjatev v delu, v katerem se nanaša na „vse z njo povezane listine“ nedoločena. Upnik namreč v zvezi s točkama 1. in 2. ne trdi, da mu upnik kakšne listine ne bi predložil na vpogled, temveč le meni, da obveznost s predložitvijo kopij ni izpolnjena, prav tako pa je vsebina nekaterih listin delno prekrita. Izvršilni naslov se nanaša na celotno vsebino listin, zato dolžnik ne more samovoljno odločiti, da bo nekatere del prikril. Zaključek sodišča prve stopnje, da obveznost v tem delu ni bila izpolnjena, je zato pravilen. V zvezi s kopijami pa pritožbeno sodišče meni, da zgolj dejstvo, da so listine predložene v kopiji, samo po sebi še ne bi pomenilo nepravilne izpolnitve obveznosti, saj upnik ni navedel nobene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi utemeljeno dvomil v pravilnost kopij.

9Drži pritožbena navedba, da se sklep v točki I.2 razlikuje od sklepa Ng 5/2020, čeprav to glede na povedano v prejšnji točki ni bistveno vplivalo na pravilnost sklepa. Podobno velja glede nevročitve vloge upnika z dne 15.12.2021, saj vprašanje, ali je upnik vložil ničnostno oziroma izpodbojno tožbo za ta postopek ni relevantno, do vseh odločilnih navedb v zadevi pa se je dolžnik imel možnost opredeliti.

10Pritožnik na koncu utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče pri določitvi višine penalov poleg premoženjskega stanja dolžnika upoštevati še druge okoliščine zadeve (delna izpolnitev, realni pomen informacij za upnika in podobno) in da je zato pri odmeri višine penalov napačno uporabilo materialno pravo. Poleg tega se ni opredelilo do navedb dolžnika o nesorazmerni višini penalov (iz razlogov izhaja le opredelitev do navedb upnika) in do navedb o zlorabi instituta sodnih penalov. Sklepa v tem delu zato ni mogoče preizkusiti.

11Ker se torej sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zadevi, oziroma je delno napačno uporabilo materialno pravo in v zvezi s tem ni ugotavljalo odločilnega dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo¹⁰, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Napotki za delo so vsebovani že v gornji obrazložitvi.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj sklep VSL II Ip 1676/2019
² Zato je za ta postopke nerelevantno priloženo strokovno mnenje, saj je bilo o tem, katere informacije mora dolžnik dati upniku, že pravnomočno odločeno.
³ Kar bi moral biti prvi razlog za zavrnitev, če bi držalo, da poročil ne izdeluje.
⁴ Primerjaj 12. točko sklepa Ng 5/2020 in 14. točko sklepa Cpg 40/2021
⁵ Primerjaj tudi določbo 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ glede razlogov za ugovor zoper sklep o izvršbi.
⁶ Zato tudi izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna.
⁷ Gre za edine s strani dolžnika predlagane dokaze
⁸ Gre za listine, katerih nastanek in obstoj sta v sferi dolžnika.
⁹ Dolžnik ni na primer niti poskušal pojasniti, zakaj je informacijsko zahtevo zavrnil z razlogi, ki so bili v direktnem nasprotju s sedanjimi navedbami.
¹⁰ Ker so sodni penali določeni enotno, pritožbeno sodišče sklepa ni moglo potrditi le delno v delu, v katerem je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje.